Pozdravljeni,
pred kratkim sem zaključila enoletno zvezo in še vedno premlevam, če bi zvezo na kakršen koli način rešila.
Zdel se je idealen moški, ki bi si ga vsaka ženska lahko samo želela: prijazen, zabaven, vljuden, miren, vedno pripravljen pomagati, njegove kolegice so bile prav začudene, kako je lahko tako idealen moški pri 30 letih še vedno samski. Pred mano je imel nekaj zvez, ki so po nekaj mesecih razpadle.
Ko sva se začela malo bolj družiti in spoznavati, se mi je že začel prižigati alarm. Po eni strani se je zdel zelo zainteresiran zame – me je vsak dan poklical, vabil na pijače in izlete, po drugi strani pa ni na noben način pokazal, da sem mu všeč: nobenih komplimentov, nobenih dotikov, namigov, ničesar. Par sva postala bolj kot ne na mojo pobudo, on pa je ves čas ostal obupno zadržan, nobene zaljubljenosti ni kazal, tudi za spolne odnose ni kazal kakšnega pretiranega zanimanja, prav tako ne za crkljanje. Če sem dala pobudo, jo je sprejel, če ne, pa tudi ni kazal kakšne želje po intimnosti.
Nikoli ni govoril o svojih čustvih, ampak samo o vsakdanjih dogodkih. Na moje pripombe, da bi si želela, da bi kaj več svojih čustev delil z mano, je odgovarjal, da tak pač je, se ne more spremeniti in naj to pač sprejmem. Imela sem občutek, da niti ne ve, kaj točno pričakujem od njega. Počutila sem se, kot da nisem v pravem partnerskem odnosu, ampak sva samo dva kolega, ki se pač malo družita, da jima ni dolgčas.
Redko je našel kakšno pohvalno besedo zame, v glavnem je raje našel kakšen razlog za posmehovanje in zbadanje. Kadar sem mu poskušala zaupati kaj osebnega, ni vedel, kako bi se na povedano odzval ali komentiral, največkrat je ostalo pri tišini.
Po enem letu čakanja in upanja, da se me bo toliko navadil, da se mi bo zmogel malo odpreti, sem obupala. Na mojo odločitev, da se razideva, se je odzval zelo hladno, brez kakšnega posebnega komentarja. “Prav, če tako želiš.” Spakiral kovčke in odšel, kot da ni to nič takega.
Hudo mi je, ker imam občutek, da nosi v sebi neko breme, ki mu onemogoča, da bi se odprl in sprostil. Vse, kar vem o njegovem otroštvu, je, da je odraščal brez očeta z materjo, ki ga v glavnem kritizirala, in je, potem, ko se je odselil od doma, z njo praktično prekinil vse stike.
Prosim za vaša mnenja, obstaja kakšen način, da se mu približam, ali bi bila edina rešitev strokovna pomoč terapevta? Ali naj preprosto pozabim nanj, ker ne bo nikoli sposoben normalnega partnerskega odnosa?
Hvala.

Spoštovana Karla8,

opisali ste moškega z narcisistično rano, moškega z obliko ne-varne navezanosti. O tem lahko veliko najdete v literaturi, čeprav sem skoraj prepričana, da marsikaj od tega že poznate. Nobena ženska ni in ne bo temu človeku nadomestila materinega primanjkljaja in očetove odsotnosti. Ali bo kdaj sposoben normalnega partnerskega odnosa, ne more reči nihče, sploh pa ne na daljavo, in vendar si lahko kar misliva, kaj bodo na to vaše retorično vprašanje odgovorili drugi bralci. Seveda se mu lahko približate in nadaljujete z nesrečnim neodnosom, lahko pa gresta tudi k terapevtu in tam preverite, kateri odgovor je veljaven.

Nič čudnega pa ni, da je ta človek pri vas obstal dlje kot v prejšnjih zvezah, saj ste se zelo potrudili, da bi sprejeli in prenesli njegovo ostajanje zunaj odnosa. Pišete samo o njem, nič o sebi, kakor da vas ni oziroma kakor da ste v tem odnosu – dokler se niste zavedeli, da to ni čustveno intimen odnos – samo kot kombinacija terapevtke, prijateljice, nadomestne mame, skratka ženska, ki vse razume, ob tem pa partner nje niti ne razume niti ga v nobenem pogledu (ne kot človek, ne kot ženska, še seksualno ne) popolnoma nič ne zanima. Imate dar, s katerim ste se morda rodili, morda pa se vam je izostril v okoliščinah vašega odraščanja, da se znate vživeti v sočloveka, da vas zanima, da bi mu radi pomagali. To so čudovite lastnosti za partnerstvo, toda le, če jih vsaj nekoliko premore tudi vaš partner – drugače boste drugim vedno dajali prednost pred seboj in prej ali slej po nepotrebnem trpeli. Želim vam, da bi te darove v polni meri izkoristili zase, saj imate s tem, ko znate poskrbeti zase, tudi več možnosti za partnerstvo, v katerem boste slišani, občuteni, zaželeni in zanimivi tudi vi. Partnerstvo, v katerega vam ne bo treba iti, čeprav vas svarijo notranji zvonci, in ki vam ga ne bo treba prekiniti, ko bo prehudo. Obenem pa se vam odpirajo možnosti tudi za raziskovanje lastnih vzorcev, ki so vam v to zvezo sploh »dovolili«.

Plodno delo na sebi vam želim in vas lepo pozdravljam,