Spoštovani, ta forum mi je najljubši in najbolj poučen, ker se skozi situacije drugih ljudi veliko naučim. Sedaj vas prosim za nasvet v zvezi z svojo težavo:

Sem poročena, imam čez 30 let, imam tudi prijateljico še iz srednješolskih let.Včasih se dobiva na kavi, včasih greva na kakšno prireditev same, včasih si pošljeva kakšen mejl ali sms, včasih se pokličeva.

Moja prijateljica je tehnični tip ženske, tudi študirala je v tej smeri in tudi dela na nekoliko »moškem« področju, recimo da prodaja avtomobilske gume.Je ločena.

Moj mož me je pred časom vprašal, če bi mu dala njeno številko, da bi jo vprašal za nasvet, recimo z gumami. Seveda sem mu napisala številko in pri tem je ostalo.

Te dni sva se dobile s prijateljico, in med pogovorom o raznoraznih stvareh,me je vprašala če mi je bil dober tisti štos(vic) ki mi ga je poslala v sms. Sem rekla da ja, da sem ga tudi možu povedala.Ona me je vprašala:a ja in kaj je rekel? Sem rekla da mu je dober. Je rekla:saj sem ga tudi njemu poslala….

Upssss!

Moža sem doma vprašala, če ima kontakte z mojo prijateljico oz. če ima karkoli z njo, je odgovoril da ne. Na vprašanje, če si dopisuje z njo, ali če se dobiva z njo, je vse odgovoril da ne. Ko sem mu povedala za ta sms, je rekel, da to je bilo njemu tako mimogrede, da se s tem sploh ni ubadal.

No ker je problem moj, želim povedati še to: živela sem brez mame, z očetom alkoholikom. Od njega sem dobila v glavnem samo žaljiva sporočila, v stilu: iz tebe ne bo nič!Poglej se kako nikakva si! Noben moški si ne želi tako ničvredne ženske! itd, da ne naštevam.

Jaz še vedno čutim, kako so me te razmere v otroštvu zaznamovale, in vplivale na mojo slabo samopodobo in na to da sem ljubosumna. Te moje osebno-intimne zadeve in občutke poznata tako mož kot prijateljica, saj sem obema to zaupala(pa tudi ona dva meni marsikaj).

Sedaj, po tem dogodku se počutim prevarana in izdana. Za mojim hrbtom se je dogajalo nekaj, kar je za mene zelo pomembno, med dvema osebama, ki sta mi pomembni in katerima sem zaupala.(Pravzaprav ne vem kaj se je dogajalo, če se sploh je kaj, ali je stvar nedolžna in nepomembna ali če je vse plod moje domišljije oziroma slabe samopodbe, ljubosumja ali pretiravanja)

Obema sem povedala kaj čutim in oba se čudita. Jaz se pa v tej situaciji ne znajdem in počutim se osamljena in nerazumljena.Vem samo da boli.

Prosim če mi lahko pojasnite kaj se z menoj dogaja in v katero smer naj ukrepam.

Hvala.

Pozdravljeni!

Ob prebiranju vašega vprašanja se mi mešata dva občutka. Da to, kar ste opisali, da se je dogajalo med možem in prijateljico, res morda ni vredno takih skrbi in celo ljubosumja. Vendar je to pogled nekoga od zunaj, ki v vse skupaj ni vpleten. Zato ni toliko pomembno, kaj se je dejansko dogajalo med njima, ampak to, kar vi ob tem občutite. Lahko da čutite pretirano, a tudi v tem primeru ne morete in ne smete mimo tega. To, kar veste, vas je prizadelo in vas moti, čutite se prevarano in izdano. Prava prijateljica bi to spoštovala, še bolj pa to velja za »pravega« moža. Z njunim čudenjem ali prikrivata še kaj več, ali pa vam sporočata, da vaših občutkov ne jemljeta resno. To pa je povsem enako, kot da resno ne jemljeta vas. Verjetno vam je težko, ko vam najbližja človeka pravita, da ne čutite prav. Seveda čutite prav! Druga zgodba pa je, zakaj tako čutite in zakaj ste tako občutljivi. Glavne razloge (težko otroštvo) ste opisali že sami. Takrat, kot otrok, niste mogli kaj dosti vplivati na to, kako so se starši vedli do vas. Zagotovo so vam tudi oni dostikrat povedali, da »ne čutite prav«. Zdaj pa k sreči (?) niste več otrok, kar pomeni, da vam ni treba mirno sprejemati, kako se drugi vedejo do vas. Če vas možev odnos s prijateljico moti, je najmanj kar lahko pričakujete od njiju, da to jemljeta zelo resno. Da sta se o tem pripravljena pogovoriti in da predvsem SPOŠTUJETA vaše občutke. To pomeni, da bo njun odnos tak, da vas ne bo prizadeval. Pišem sicer za oba, a vse skupaj še bistveno bolj velja za moža. Zato se nikar ne sprašujte ali čutite prav in če imate sploh razloge za to. Prav je, da se o tem pogovorita predvsem z možem, povejtu mu, kako ste se počutili ob vsem tem. Ob tem se poskušajte izogniti očitkom, saj so to vaši občutki in čustva, v vas se prebujajo in vi ste zanje odgovorni. Ne mož in ne prijateljica nista. Sta vas pa dolžna sprejeti tudi tako in vas tako tudi spoštovati. Spoštovanje je eden od temeljev vsakega dobrega odnosa.

Vaša čustva vam sporočajo, da se med njima dogaja nekaj, kar ZA VAS ni prav. Tega ne morete spremeniti ali rešiti s tem, da to pometete pod preprogo. O tem se je treba odkrito pogovarjati, najprej seveda z možem. Boli in prizadeva vas niti ne toliko to, kar se je zgodilo, ampak to, da nobeden od njiju ne razume/čuti, kako vam je, in da vam tega ne priznava. Človeka, za katera ste mislili, da sta vam najbližje, sta se kar naenkrat oba znašla izven vašega sveta, saj ga ne poznata in ne razumeta. V tem vašem svetu ste se zato povsem sami. Dilema, kot pri vsakem, je, ali ostati v svojem svetu ali pa se sebi (deloma) odpovedati in se spet siliti živeti, tako kot drugi mislijo, da je prav. Želim vam, da boste zmogli ostati zvesti sebi in v svojem svetu, se v njem naučili sebe spoštovati in ta svet predstaviti drugim ter jih povabiti vanj. Ta pot je sicer navidez težja od one druge (prilagajanje), a je edina, ki vam bo dala več samozavesti, mirnosti in zadovoljstva. Bodite pogumni in vsaj vi jemljite sebe in svoja čutenja z vso resnostjo in spoštovanjem. Ko se boste tega naučili, bodo to začeli početi tudi drugi.

Lepo vas pozdravljam

Spoštovana,

morda je bil ta mail za njega res kar tako mimogrede, in da se s tem ni ubadal.

Vem pa kako se ti sedaj počutiš. Občutki so grozni in kar naenkrat bi rada vse raziskala.

Svetujem ti tisto najtežje: poizkusi se koncentrirati, misliti na lepe stvari in delati na sebi (delaj tako, da bo tebi všeč). Partnerju mirno povej, da te take stvari motijo in naj jih ne počenja več. Potem pa samo pozorno opazuj zadevo. Veliko se pogovarjaj in boš ugotovila. Kot je Cec napisal v enem izmed postov: resnico lahko poveš neštetokrat. Zavedaj se, da ima laž kratke noge in se lažnivci hitro izdajo. Moja nekdanja žena se je začela zapletati sama v svoje izjave brez mojih vprašanj. Enkrat je rekla, da z določenim moškim ni imela fizičnega stika, drugič, da jo je poljubil na čelo, tretjič, da jo je prisilno in zanjo nagnusno poljubil na usta… ja in potem je tega »nagnusneža« seveda klical vsak dan. Kaj sta se pogovarjala, ne vem. Morda pa mu je vsak dan razlagala, da jo je nagnusno poljubil…

Skratka, zapletala se je v svoje izjave…

Ti samo opazuj in boš videla. Misli na lepe stvari, saj boš lahko celo ugotovila, da iz muhe delaš slona.

LPE

ma kaj se pa greste? če ga je lepo vprašala ali si z njo piše ? je rekel NE: On če nebi imel kaj pokvarjenega v glavi bi povedal TAKOJ!. zakaj bi skrival? zakaj, če je vse tako nedolžno? JAz ne mislim,da je on z njeno prijateljico imel nekaj! meni je dovolj za alarm to da LAŽE.