čudni oni, čudna jaz?
Pozdravljeni.
Pred dobre pol leta sem prekinila zvezo, ki je trajala približno 6 mesecev. Pred tremi leti pa sem končala razmerje, dolgo 5 let in pol. Stara sem 26 let in že tri leta (dve zvezi po tisti najdaljši nista bili vse skupaj ni) “bluzim”. Kar se zasebnega življenja tiče in seveda odnosov s fanti. Na drugih področjih nimam nobenih težav, faks, služba, starši, vse ok. Zapleta se na čustvenem področju. Vzpostaviti resno zvezo z nekom pri meni očitno ni mogoče. Sem komunikativna, razgledana, zabavna, rada imam vse lepo v življenju, kolikor toliko dobro izgledam. Torej vsi pogoji za to, da težav ne bi bilo. Pa ni tako. Stike navežem brez težav, imam nešteto znancev, prijateljev, pa nikogar, s katerim bi ustvarila resno zvezo. Ko koga na novo spoznam, stvar steče, odlično se razumeva, vse ok, traja pa ne. Ne vem, kaj je narobe. Podobne težave imata tudi prijateljici (stari toliko kot jaz in samski), skupaj premlevamo, kaj je s temi tipi, pa ne najdemo odgovora. Največkrat gre tipom samo za seks, pravijo, da sem neverjetno seksapilna, za žur in zajebancijo. Ok, ni problema. Kaj pa, ko pride konec tedna? Oni s puncami ali prijatelji, jaz pa s prijateljico na sladoled ali v kino. Halo? Sprijaznili sva se že, da bova ostali sami. Kličejo me razni tipi, vabijo na vse mogoče kraje. Samo to ni to. Če pa je že kje kdo, ki bi bil rad z mano, pa me ne zanima. Ali je dolgočasen, nezanimiv na pogled, butast ali primitiven. Precej izbirčna sem in zaradi najmanjše napake mi začne tip iti na živce. Rada bi imela normalno zvezo, zdrav odnos s cool človekom. Samo kako? Naj še povem, da nisem zatežen tip, nikogar ne obremenjujem s seboj, z vsemi se dobro razumem, tudi z bivšimi. Sem preveč zahtevna? Je kaj drugega narobe?
Zdaj naj bi šla na morje z nekom, ki ga poznam eno leto, se dobivava, pa za mesec ali dva prekineva. Pred časom sva se skregala, pa me je poklical, potem sem zamočila jaz in ga poklicala, pred dobrim mesecem sva bila spet stalno skupaj, potem se nisva več slišala, včeraj pa me je poklical in zmenila sva se, da greva skupaj na morje. Teh igric se mi ne da več igrati.
Svetujte nama s prijateljico.
Spoštovana Inja,
Vsako naše početje v življenju vodijo motivi.Po všem pisanju je sklepati, da ste se dosedanjih motivov že naveličali, novi pa vam kljub navideznemu “cool” vedenju povzročajo nepotrebno tesnobo.Vaša zahtevnost je tu le izgovor, v bistvu gre za strah pred izgubo avtonommnosti, pred delitvijo odločanja in stopinjo v “neznano”.Vem da ste teoretično izredno dobro seznanjeni s prednostmi, slabostmi, sladkostmi in zanimivostmi partnerskih vezi, toliko, da bi skoraj znali svetovati drugim, zdaj je treba vse to le še udejanjiti.Počitnice ob morju utegnejo tako prijetno spremeniti vaš dosedanji življenjski stereotip, da si jih boste morda želeli trajno ponavljati.
inja živjo,
če ti kaj pomaga imam jaz enak problem.
ko sem brala tvoje pisemce je bilo kot bi ga pisala sama. ko sem jaz premlevala svojo situacijo z najboljšim prijateljem, mi je rekel, da sem preveč samozavestna in “samozadostna” ( s tem je mislil na to, da imam svoj avto, svoj denar, da mi ni problem iti sama nakupovat itd…) in da to moške prestraši. ne vem ,če je to pravi razlog… mogoče bi pa morale ustanoviti svoj klub 😉
lp,
nina
Draga Inja,
Ko sem prebral tvoje pismo sem si rekel, da bi bilo dobro, da stopi v pogovor se kak fant. Sem leto starejsi od tebe, za mano je ena daljsa zveza (8 let), za katero bom rekel, da je bilo vse lepo in prav. Danes vidim, da je bolje, da sva sla narazen, ceprav je bilo vcasih res tezko prenasati dejstvo da ni vec ob meni.
Hmm, pravis da imas za sabo dve neresni zvezi…, vse to je verjetno odraz, da je tista daljsa zveza pustila nekaj v tebi, ceprav se morda tega niti ne zavedas. Verjetno si v teh dveh zvezah iskala le neko uteho, morda samodokazovanje… Ne vem. Ne strinjam pa se da je moskim samo do sexa. Saj meni veliko pomeni prijateljstvo, pogovor, smeh in skupni interesi.
Dobil sem obcutek, da si punca, ki po malem kar sovrazi pocetje fantov, mislim to da imajo osebno svobodo, da gredo ven sami s prijatelji. Vse ima svojo mero…:-)) Po eni strani mora fant (kot tudi dekle) imeti nekaj casa zase, seveda vse v svoji meri, po drugi strani pa je bedak ce svojo lepoticko pusca samo. Tega pa se ponavadi zave, ko je prepozno…:-(.
Mislim, pa da bi te bilo zanimivo spoznati, sej po tvojem pismu sodec.
Lepo se mej, pa malo korajze…
Miha
Očitno nas je veliko s takšnim problemom. Tudi jaz že tri leta “bluzim”, skoraj ni večera, ko ne bi šla v kino, na pijačo, sprehod, sladoled,… Vendar pravega ni! Ampak danes mislim, da razumem zakaj. Na to vprašanje mi je prijatelj (ki je mimo grede zelo lep in uspešen pri nasprotnem spolu) namreč odgovoril: Moški se bojijo lepih žensk!!! K temu pa sodijo še druge lastnosti: emancipiranost, samozavest, uspešnost,… Ženska, ki se zaveda da je ženska (se ne oblači v široke zdrgnjene kavbojke in raztegnjeno majico, ampak v krilo in pete) in za to sama poskrbi ( je materialno samozadostna) je danes strah in trepet večine moških. Dr. Štuhec, profesor teologije, je namreč dejal, da se današnje ženske gibljejo med samopomilovalnimi mučenicami in samozadostnimi emancipiranimi mačistkami. Če mene vprašaš je slednjih več!
Živijo!
Zadnje dni veselo preletavam debate različnih forumov. Res zanimiva stvar! V kar nekaj zadevah sem se “našla” tudi sama, ampak tale je pa zadetek v polno!!!
Isti problem tudi tukaj (in še dve sotrpinki – prijateljici) z istimi težavami: starost 25 let, prijetne na oko, lepo urejene, diplomirane, s službo, veliko prijatelji, zabave, druženja, za vsemi je ena dolgoletna zveza (po njej pa le tu pa tam kratkoročne zadeve)zabavne…skratka, ne najdem neke “grozne” napake v nas. Pa vendar ostajamo v istem krogu – začaranem. Kljub številnim izhodom in velikemu krogu znancev spoznavamo same “napačne” – zadnje čase same površinske moške, nesposobne globljih pogovorov, odnosov… Vedno opazimo moške poglede, ki se kar ozirajo in stegujejo…pa vendar, še vedno samevamo. Resnično te pripelje že do vprašanja: Kaj je z mano narobe?
Veseli me že samo dejstvo, da očitno ni v meni napaka, da nas je veliko, ki se nam tako dozdeva. Upajmo, da je to samo faza, ki jo moramo vsi preskusiti. Po dežku pa sonček….
Srečno tudi vam!
Hvala Anči, Anna, Miha….Ja, očitno nisem odkrila tople vode s tem, kar sem napisala. Me pa veseli, da nas je precej takih. Ideja o ustanovitvi kluba ni slaba… Kakor koli že, nekaj besed namenjam tistim, ki se takšnih, kot smo, bojijo, ne pristopijo in čutijo nekakšen rešpekt. Nima smisla. Vsaj kar zadeva mene, sem komunikativna, neprimitivna, sploh ne visoka, da ne rečem preprosta (naj ne zveni “zahojena”). Kogar koli z veseljem na novo spoznam in še nikomur nisem rekla “odboj, zdravo”, če je prišel zraven. Mislim, da smo naše vrste ljudje še bolj normalni od tistih, ki se zdijo bolj preprosti in nezakomplicirani. Rada imam življenje in ljudi okrog sebe, rada uživam, in sem pozitivna. Mislim, da tudi oddajam takšno energijo. Če sem samozavestna, znam uporabljati pamet, zrela, brez predsodkov in predvsem realna, pa mislim, da ni nič narobe. Pa fair play se tudi rada grem. Nekaj jih je to celo ugotovilo, eden pred kratkim. Ta fant ni blefer, ni nastopač in ni neki mačo poln sebe. Je bitje z zdravo pametjo, spoštljiv in predvsem z drugačnim odnosom do deklet kot prej omenjeni. Pa niso niti oni slabi. Samo drugačni in mogoče za drugačne od mene. Tako. Vsem veliko uspehov na tem in drugih področjih našega čudovitega lajfa. Če kdo ne misli tako, naj se spomni, da je samo eno. Življenje namreč. Uživajte.
P.s. Kako se vzpostavi stik s kom od vas, ne vem. Je treba kakšen e-mail naslov ali kaj podobnega? I’m an absolute biginner….