Ima še morda kdo od vas velike črne luknje v spominu kar se tiče otroštva. Sama imam vmes tudi mesece ali leta dolge luknje, ki se jih spominjam zgolj megleno ali kot posamezne fleshe ( izrečeno besedo, občutja, nek predmet..) ali pa kot nekakšen film, brez čustev, čeprav gre za grde stvari, ki bi morale sprožiti intenzivna čustva, ostalo pa je črna luknja.

Nekje sem brala, da je lahko vzrok temu disociacija, da se takrat, ko je hudo ali se ti dogajajo kakšne res grde stvari čustveno povsem odmakneš ali pa kar takoj izbrišeš, ker se tega ne želiš več spominjati. Nekajkrat sem bila zelo šokirana, ko so mi drugi ljudje pripovedovali dogodke, kaj se je dogajalo, stvari, ki bi se jih moral človek zapolniti, jaz pa totalna tema….potem pa kdaj zaradi različnih situacij pridejo nekateri spomini nazaj ali pa film, ki ga vidim, kot mojo pretkelost naenkrat dobi tudi čustvene podnapise….in takrat sem ponavadi res totalno šokorana, kako izjemma je človekova psiha in kako je iznajdljiva, kadar želi zbrisati grde spomine.

GittaAna

Ja, tudi jaz imam velike črne luknje v spominu. Po drugi strani se pa marsikaterih dogodkov, stvari, prostorov, okoliščin, spomnim v vseh podrobnostih, tako živo, da bi lahko ponovila posamezne besede, kakšen prt je bil na mizi, kje točno je kdo stal, kaj sem občutila, razmišljala … Dolgo so se mi pojavljali tudi posamezni fleshi, in to nenadoma, nehote, ob določenih zvokih, vonjih … Dokler se nismo pred desetimi leti preselili v drugo okolje. To mi je zelo pomagalo. Izjemno redko se še zgodi, da me zbudi kakšna zelo doživeta nočna mora, drugače sem pa glede tega zdaj v redu.

Disociacija je pa med mojimi glavnimi obrambnimi mehanizmi. Tukaj ni nobenega dvoma, sploh. Ob mamini smrti in po njej sem postala prav mojstrica v tej “veščini”. Kako je bilo s tem prej, v zgodnejšem otroštvu, se pa ne spomnim. Razen intenzivnega zatekanja v fantazijski svet (ki je v bistvu tudi mila oblika disociacije) in “drgnjenja kamnov” na dvorišču, kar sem pa tudi že opisala. Tudi s tem sem se nekako odklapljala, omilila bolečino, nehala obstajat …

Tudi jaz, ogromne črne luknje. Pravzaprav se otroštva, razen nekaj osamljenih primerov, sploh ne spomnim. Ostal je samo grenak priokus in vprašanje, kaj je tisto, zaradi česar nimam spominov. Je bolje tako, ker bi sicer bolečino svojega notranjega otroka težko prenesla?
Včasih se mi tudi zdi, kot da moja zgodba ni moja (disociacija), da o sanjarjenja ne izgubljam besed. Spomnim se, kako sem že kot majhna deklica, ko sem še v vrtec hodila, na veliko sanjarila. In letos me je spet začelo odnašat v namišljen svet, kjer je vse lepo in prav. To je zame velik opozorilni znak …hvala bogu me otroka vedno znova prizemljita. Z njima je lepo bit tukaj in zdaj.

Sama se spomnim nekega trenutka, ko sem bila stara cca 16 let in sem hodila po cesti in razmišljala o tem, kako mojstrsko znam v nekaj trenutkih popolnoma izbrisat nek grozen dogodek ( na vseh nivojih) in kaj bom storila kasneje v življenju, če se bom vseeno hotela spomniti. So bile težave…:-))

Nekaj stvari je bilo nujno, da se jih spomnim in se nekako uspela izbrskati, kaj se je v resnici zgodilo, nekaj stvari, se še vedno nočem tikat in se nočem zares spomnit, ker so preveč grozno, uporabim samo svoja čustva, občutke in jih spravim v red, za mnogo, za mnogo stvari pa je dovolj, če se soočiš zgolj s posledicami, ki jih imaš zaradi zlorab v otroštvu in lahko to podelaš ne da bi se bilo potrebno spomniti vsake grozljive podrobnosti. Kar je bilo, je bilo, tega ne moreš spremeniti. Lahko pa sremeniš svojo sedanjost in oblikuješ svojo prihodnost.

GittaAna

Jaz pa težko rečem, da imam črne luknje v spominu, ker se mi zdi, da je celo moje otroštvo ostalno nekje v črni luknji. Skorajda ničesar se ne spominjam. Samo par slik, tu in tam. Celih dogodkov pa nobenih.

Mislim, da je to zato, ker sem večino svojega otroštva preživela v strahu. Spominjam se edino svoje poti v šolo in nazaj. Na poti, ko sem hodila (mislim, da je bilo hoje za dobre pol ure), sem bila ponavadi sama in sem se lahko vsaj malenkost sprostila. Doma in v šoli pa sem bila v stalnem strahu, v krču.

Včasih si želim, da bi se spomnila več. Potem pa si spet mislim, da je morda pa bolje, da se ne spomnim. In da je bolje, da se fokusiram na svoje življenje tukaj in zdaj in poskusim odpravljati posledice, kot praviš. Ja, preteklosti se ne da spremeniti. Lahko pa spremeniš svojo sedanjost in oblikuješ svojo prihodnost – zelo lepo si to izrazila 🙂

Ja, blagor ti, da imaš otroke za prizemljitev. Jaz jih nimam in me v domišljijski svet odnese en-dva-tri. Se moram prav bremzat. V otroštvu pa me je sanjarjenje verjetno na nek način reševalo. Živela sem v knjigah, v pravljicah, v fantaziji, da sem lažje prenašala kruto realnost svojega doma.
Včasih se mi pa celo zdi, da sem odsanjala svoje življenje, kot da je šlo vse nekako mimo mene, saj se tudi poznejšega življenja (ne samo otroštva) tako slabo spomnim….kot da sem bila samo igralka v nekem filmu… a temu se reče disociacija?

Še en spominček iz črne luknje:
Ko sem bila stara 12 let sem se na igrišču kotalkala, nerodno padla in si zlomila roko. Prišla sem domov v solzah, otečeno roko in mama me je prisilila vadit harmoniko, ker pač je treba vadit vsak dan in da jaz sem si ziher zmislila, da me boli roka, zato, da me bi rabla vadit…..Prstov sploh nisem mogla premikat, komaj sem roko držala pokonci. Naslednji dan me je vendarle peljala k zdravniku in sem dobila gips.

Harmonika in MOM ? ?? Mene so prisilili, da sem se začela vaditi s harmniko, čperav sem si neskončno želel igrati klavir ali kitaro….Na smrt sem jo sovražila, vse dokler nisem odkrila tanga ali čardašev in je bila vsaj znosna.

Tale tvoja mom roditeljica je bila prava pošast, če sem iskrena, bi ji z veseljem primazala ene dve okoli ušes, da se je hudoba tako brezčutno znašala nad teboj….:-((( !!!

Res so prav osupljivi, ko so tako zelo zarolani v svoj svet in svoje ( ponavadi miniaturne) drame, da lahko umiraš ob njih, pa se jim zdi , da to delaš znalaš, zgolj zato, da bi njim nakopal neprijetnosti. Tak odnos do bolezni in drugih težav otrok je se mi zdi precej značilen za njih in ni čudno, da se kasneje tudi sami ne zavedamo svojih potreb ali se jih celo sramujemo in jih skrivamo pred drugimi, da jim ne bi delali “težav” in postavljamo vse druge na prvo mesto.

GittaAna

zanimivo, zelo zanimivo.
jaz pa se ogromno spomnim, in kako jasno – v barvah, vonjih, vzdušje… tam od osmega, desetega leta dalje. od prej tudi, le redkeje posejani so ti spomini, segajo pa tudi tja do 2. leta nazaj. po mojem zato, ker je bilo otroštvo pravzaprav večinoma ali pa kar vseskozi pravzaprav lepo. danes sicer nekatere zadeve razumem, da so bile prisotne že prej, ampak kot otrok sem tako ljubila svojo mamo, in itak se ti takrat še takšne čudaškosti zdijo normalne, plus ona se je res res trudila prikazat kot dobra mama – in roko na srce je dostikrat tudi bila, v dobrih trenutkih, ki jih je bilo na začetku še dosti, se mi zdi, da z majhnimi otroci narcisi znajo, saj majhni otroci obožujejo svoje starše in so v simbiozi, kar je narcisom na kožo pisano, težave se začnejo ob individuaciji otroka, ob odcepu in spoznanju, da ni starš, ampak sam svoj … tako da tja do 8., 10. leta je bilo recimo temu vse ok, čeprav zdaj vem, da tudi takrta ni bilo. ampak nisem bila izolirana, živeli smo v bloku, bilo je veliko otrok, veliko igranja, tudi starša sta se takrat še recimo temu še kar dobro razumela … potem pa smo začeli zidati pri mojih 10. letih, pa predpuberteta, začetki individuacije – in kot bi se prelomilo, kot bi se vsak dan zbujala malce globlje v peklu. najprej se mi je zdelo da sem s cvetočega travnika padla v temen gozd in da je to pomota, da me bo mamica odpeljala nazaj na travnik, kjer sva še leto, dve prej skupaj srečno plesali, vsaj tako se mi je zdelo. no pa tega travnika ni bilo več nazaj; od petega razreda oš dalje se je zdelo, da se vsako leto globlje odpirajo tla v tistem temnem gozdu in da drsim v pekel in zadnja leta oš ter potem sš so bila res peklenska.
v zgodnji odraslosti, ravno ko se običajen človek na polno vrže v odraslo življenje, pa sem bila očitno tako prestrašena od ravnokar prestalega, da od tam pa imam res, potem ko sem pri 23. v bistvu pobegnila od doma, črne luknje. tam nekje od 21. leta dalje pa do recimo 25. nisem sploh videla prihodnosti pred sabo, samo ćrn zid. mom ideja, ki mi jo je roditeljica skušala predočiti, je bila, itak brez mene niste nič in ste nesposobni in vse je narobe z vami in kdo vas bo pa gledal, nekaj v tem stilu – rečeno včasih direkt, večinoma pa izraženo prek komentarjev, tona glasu, pogledov, kletvic, besnenja, čustvenih manipulacij ipd. dodano zraven še to, da se do 23. leta nisem sploh ukvarjala s seboj, ampak le z njo, kako bi potem sploh vedela, kaj početi s svojim življenjem. no, po tej starosti sem sicer imela še mnogo dela na sebi pred sabo, ampak iz dobljenih izkušenj s samostojnim življenjem sem videla, da me pač ne bo kar konec in da ljudje ne samo, da me gledajo, da me imajo tudi radi, me cenijjo, da sem lahko celo uspešna. to je bilo res hecno, navzven sem blestela, recimo na faksu, navznoter pa sem bila še komplet sesuta in ljudem sploh nisem verjela, ko so me kaj hvalili. no potem po 25. letu je šlo vedno lažje, dokler se nisem pri 30 še soočila z dejstvom, da mame v bistvu nisem imela in to iluzijo pokopala. takrat sem ozdravela, ker nisem več nič pričakovala.
tam 20-25 (plus minus leto dve, mogoče celo tri) pa je bilo kot da bi tavala v megli in obrazov iz tistega časa, čeprav imam sicer zanje odličen spomin, se kakšnih sploh ne spomnim.

Jaz pa sem nekje v študijskih letih popolnoma prenehala z zatekanjem v fantazijski svet. Nehalo je delovati; nobene utehe nisem več našla v tem in sčasoma se mi enostavno ni več ljubilo sanjariti.

Mogoče je to posledica tega, da sem našla veliko močnejši in učinkovitejši način odklapljanja. Namreč, kmalu po mamini smrti sem “končno” odkrila hrano. In potem je to običajno zgledalo tako, da sem si na poti iz šole kupila dva ali tri kose bureka, vrečko krofov ali kaj podobnega … ko sem prišla domov, sem to na hitro zbasala vase, potem sem pa samo še obmirovala; lahko sredi preoblačenja, z eno nogo v hlačnici, drugo že slečeno … samo še sedela sem, nepremično in brez misli, odmaknjena od realnosti, dokler se ni začel spuščati mrak in je bilo treba začet kuhat večerjo. To sem počela praktično vsak dan, cel 4. letnik gimnazije in velikokrat tudi kasneje na faksu. Še zdaj bi včasih kar občepela in odtavala …

Tudi jaz. Mogoče je to malo podobno kot pri vojakih, ki se vrnejo s fronte in imajo lahko hude težave z vklučitvijo v normalno življenje. Ko je najhuje, vse sile usmeriš v to, da preživiš iz dneva v dan … Ko je izrednih razmer konec, pa se znajdeš v nekakšnem vakuumu, ne veš, kaj bi s sabo, kdo sploh si, še vedno te preganjajo podobe iz preteklosti … in ves ta normalni svet ti je nekako tuj.

Jaz sem imela zelo dolgo probleme….sploh ne vem,kako naj to definiram….kadar sem morala kaj podpist, se mi je tresla roka, kot da sem povsem nevrotična. Strah se mi je bilo javit na telefon, govoriti z neznanci, z nadrejenimi, sprejeti pošto, kogarkoi kaj vprašat….Socialno sem bila povsem zavrta. Zakaj? Zato, ker sem bila vzgojena tako, da če smo šli kam na obisk, sem lahko odgovorila samo, če sem bila kaj vprašana…in “glej, da ne bo vzela kakšnega piškota”….očetova pravila “zato, ker sem jaz tako rekel”…. in še en kup zapovedi in pravil.
Ne morem verjet, da lahko obstajajo takšni roditelji……da ne govorim o tem, da sem morala klečati v kotu (pa ne vem zakaj), da sem se raje naredila “mrtvo”, da me sestra ni več tepla…..kdaj pa kdaj me udarila tudi mama……in večni občutki krivde….
Ja,….pa še to GittaAna, prav nasmehnila sem se ob tem, da je bila harmonika tako popularen instrument med momovci….tudi jaz sem si zelo, zelo želela igrati piano ali kitaro, ker so takrat pač vsi igrali te instrumente. Danes bi bilo mogoče drugače, ker je folk muzika ful popularna….takrat je bilo vse drugače.

Tudi jaz. Mogoče je to malo podobno kot pri vojakih, ki se vrnejo s fronte in imajo lahko hude težave z vklučitvijo v normalno življenje. Ko je najhuje, vse sile usmeriš v to, da preživiš iz dneva v dan … Ko je izrednih razmer konec, pa se znajdeš v nekakšnem vakuumu, ne veš, kaj bi s sabo, kdo sploh si, še vedno te preganjajo podobe iz preteklosti … in ves ta normalni svet ti je nekako tuj.[/quote]

Da. Sindrom travme, kot vojaki, oz. zlorabe. Menda celo obstaja izraz, Victim of Narcissistic Abuse Syndrome. Pa še drugi sindromi so. Tule sem na hitro našla nekaj:
http://www.psychforums.com/narcissistic-personality/topic84485.html

“Every therapist has had their share of clients suffering with emotional problems such as distress, anxiety, depression, weight problems, panic attacks, self-harming behaviors, and suicide. And as we have seen, many of these clients are overwhelmed with feelings of guilt, shame, doom and gloom, and feelings of hopelessness. However, until recently there was very little research done to diagnose why anybody would be suffering from these types of symptoms, especially when they were presented in a cluster of symptoms such as those mentioned above. It is vital for a therapist to be able to distinguish between domestic abuse and narcissistic victim syndrome. Although there are similarities between all abuse, it is important to realize that there are also huge differences between the degree of abuse the victim of a narcissist has suffered. These victims experience abuse on every level of the self, the mental, emotional, physical and spiritual. A great many suffer from Complex Post Traumatic Stress Syndrome, Stockholm Syndrome, Infantile Regression, Soul Rape, and other symptoms that need to be attended to.

Researchers were baffled as to why so many clients coming from the general public were presenting themselves in therapy with such a wide cluster of symptoms being present. They began to ask questions, such as “What have these clients got in common, and what is the cause of such distress?” To add to the conundrum, these clients were also showing signs of emotional and psychological trauma, which every therapist knows is the result of extraordinarily stressful events that shatter a person’s sense of security, making them feel helpless and vulnerable. However, these clients did not report having knowledge of being through a trauma of such magnitude. It was through researchers, and the asking of questions specifically aimed at finding out what was happening in these clients environment that finally a solution was found. The data revealed that the people who are presenting with these cluster of symptoms did in fact have one thing in common, they were all victims of narcissistic abuse somewhere in their lives, especially as children (with a narcissistic parent).’
http://narcissisticbehavior.net/narciss … -diagnosis”