Ali verjamete v črno magijo, jaz nevem kaj bi rekla glede tega se včasih počutim tudi ,ko da me je kdo začaral in ne morem iz kroga ven, včeraj sem poslušala sicer nevem kako se piše mislim, da je hrvat na TV NET pozno zvečer in pač ga kličejo ljudje in on jih nagovarja, da le naj pokličejo ker on vse ve in jim bo znal svetovati in potem ima v posodi neko vodo posebno in poleg svečo in reče naj ga pokličemo povemo svoj rojstni datum in da bo odgnal črno magijo iz hiše s tem, ko bo listek zažgal z datumom, jaz tudi probam sicer to zelo zelo redko počnem in minuta stane 2 evra, kličem čakam mine minuta mineta dve tam je ful navala in si mislim, naj prekinem telefon ali čakam , da pride znesek do 10 evrov ali več in pač prekinem, gledam še zmeraj naval ljudi to traja celo uro mislim, da je tip ta večer zaslužil okrog 2.000 evrov po tamalem, tip dobro služi in poleg je imel slovensko prevajalko, kako je vaše mnenje o črni magiji je to res ali bla bla in nategovanje ljudi?

http://med.over.net/forum5/read.php?181,8026031,8026031#msg-8026031

Ko se najdemo v duševni stiski, je prav vseeno, kam in na koga se obrnemo. Takrat naš racionin vse dobre namere, vse kar smo se logičnega naučili, ne deluje. Potrebujemo nekaj, nekoga, ki bi, začasno, dokler tega ne bomo spet sposobni sami, prevzel naše tegobe. In prav vseeno je, če je to hodža, župnik pri spovedi z odpustkom ali hostijo, bioenergetik s svojim kriljenjem z rokami, reiki “specialist”, nekdo s “tapkanjem”, masažo stopal, čudežnim napitkom ali psihiater s prijazno besedo ali škatljico tablet, kjer je skoraj nepomembno, ali so to pomirjevala, anxiolitik ali antidepresiv……… Saj ni pomembno, če res deluje. Pomembno je, da verjamemo, da deluje.

Problem nastane šele, ko se popolnoma odrečemo logičnemu sklepanju in razmišljanju in nam takšno vedenje postane stalni vzorec. Nepomembno je, kaj je tisti substitut pomanjkanju lastne volje. V vsakem primeru izgubimo občutek lastne odgovornosti, sposobnost lastnega soočanja s problemi. Takrat to postane odvisnost, bolj ali manj socialno sprejemljiva, ker izgubimo sposobnost zavestnega odločanja.

V vsakem primeru je tedaj nujno, da se povrnemo k lastni zavesti, da spet ozavestimo lastne odločitve in se zavemo, da smo povsem sami odgovorni za vse, kar se nam slabega in dobrega dogaja. To je edina pot iz začaranega kroga odvisnosti. Prav nič lažje ali težje ni odvajanje od hodže, kot je odvajanje od pomirjeval, alkohola ali drugih substanc ali odvajanje od teka, fitnesa ali kolesarjenja. Te zadnje 3 dejavnosti so seveda socialno sprejemljivejše, še vedno pa predstavljajo odvisnost, tokrat od psihotropnih substanc, ki jih prizvaja naš organizem sam. Vse to pomeni beg in nesposobnost lastnega soočanja s problemi, ozaveščanja odločitev in, seveda, prevzemanja odgovornosti. In prav odgovornost je tista, pred katero bežimo v odvisnosti – odgovornost pred okoljem, pred Najvišjim in ne nazadnje, pred samim seboj. Tu se krog namreč zapre – najtežje namreč odpuščamo sami sebi…….

…naj bo Luč, Ljubezen in Radost!…

Igor T. – LOSANG TASHI