Pozdravljeni,

moj sin je sicer polnoleten, star 22 let. Smo ločeni. Živel je malo pri meni, malo pri očetu, pri njemu je stalno prijavljen, kakor mu je pasalo. Od 19 leta ima težave z alkoholom. Poskušali smo mu stati ob strani, narediti vse, pa je vse zaman. Bil je trikrat na bolnišničnem zdravljenju, trikrat smo ga peljali v komuno, dvakrat proti njegovi volji, obakrat je prišel ko se je streznil ven, enkrat zdaj nazadnje si je kao sam želel, bil je notri samo 24 ur. Komuno si je izbral sam in hotel ostati v Sloveniji, vse mu je bilo ugodeno. Do sedaj ni končal šole, niti delo mu ne diši. Mi smo ga preživljali, mu kupovali cigarete, cunje,,,,. Pokazal je slab odnos do vsega tako tudi, da vsakič ko je šel iz komune je pustil vse svoje stvari tam, ni mu mar, če mu mi kupujemo cunje, smo pač morali mi, jaz oče ali sestra poskrbeti zanje. Na psihiatriji, kjer je parkrat pristal zaradi opitosti ga nočejo več sprejeti, ker pravijo, da takoj ko pride na odprti oddelek podpiše in gre ven, da ne pokaže nobenega zanimanja za zadravljenje. In tako smo uporabili še zadnjo metodo, ki so nam jo svetovali strokovnjaki, da ne naredimo nič. Pristal je na cesti. No, po parih dneh se je sam odločil iti v komuno, ampak kot sem že rekla prvi dan šel ven. Od takrat je na cesti, zdaj bo drug teden. Oče pravi, da noče imeti opravka več z njim. Hči, ki edina živi v Lj mu pomaga, večkrat na skrivaj, ker z očetom hočeva, da mu ne pomaga, saj se bo edino tako začel spravljat k sebi. Mu kupuje cigarete, kdaj prespi v njenem avtu, mu nosi hrano,,,,,. Vsak dan je pijan, ne vem kje dobi denar, menda je celo cigarete prodajal, da je dobil za vino. Name, ker sem seveda najšibkejši čle vsak dan pritiska psihično. Klicari me, joka kako je lačen, kako ne bo preživel, da se boji, da ga drugi brezdomci ali narkomani ne pretepejo ko zunaj spi,, včeraj mi je na meil celo napisal poslovilno pismo. Vse to me je pripeljalo čisto do roba. Psihično sem tako uničena, da ne vem več kaj narest. Po eni strani si očitam, kaka mama sem,da ga puščam lačnega na cesti, če se mu kaj zgodi ali če še bolj zabrede, bom jaz kriva, po drugi strani pa se borim z mislijo, da bi mu samo škodila, če bi ga vzela k sebi, ker bi spet pil še naprej in kdo ve kako slabo končal. Ko sem mu včeraj predlagala, da gre v komuno, niti slišat noče, pravi da ne bo delal ene in iste stvari, nasploh mu ne diši delo in disciplina. Ko mu rečem, naj gre delat, si zasluži za hrano in sobo, spet ni prav, tisoč izgovorov ima. In tretja stvar, ki mi preprečuje da bi ga vzela je strah, ker se je ko je bil pijan tudi fizično name spravil enkrat. Vse to me ubija in ne vem več, kaj narest. Mislim, da se mi bo zmešalo. Vse življenje sem živela zanj in hčerko, zdaj pa moram biti taka kruta mama. In ko mi piše, da mi zameri, da mi ne bo oprostil,,,, me ubija.

LP