Vesna, vidiš, jaz tudi mislim, da je tuki keč; namreč v notranjem miru.

Seveda ne sme bit to čiščenje na osnovi negativnih misli in jeze. Sama imam zdaj zelo OK občutek, oz. jih sploh nimam(občutkov) ko gre za te ljudi. Seveda bi si bolj želela harmonične družine, je kdo med nami, ki si tega ne želi? Če ne gre, pač ne gre. In še več; o sprejemanju je zgoraj veliko govora. Jaz sem naredila prav to, končno sem jih sprejela, ugotovila, da taki pač so in da jih je treba kot take tudi jemat. OK, vse kul, samo izpostavljat se njihovi družbi, ki ni prijetna, ker so taki, kot pač so, v tem pa ne vidim nobenega smisla razen kakšnih mazohističnih vzgibov, ki pa mi jih hvalabogu zmanjkuje.

Mene nič ne bega. To vprašanje sem izpostavila, ker je družba še vedno nastrojena drugače, na upoštevanju norm in pravil in ne na dejanskih odnosih, čutenjih svojih posameznikov. Taki družbi že od nekdaj rečem čreda in z ovčkami sem imela vedno težave tekat…

Lep dan je danes, izkoristimo ga!

Jasno, da se po nepotrebnem ne izpostavljaš, kako pa se počutiš, če smem vprašat, kadar vendarle prideš v stik z njimi? Če čisto iskreno pogledaš vase kaj bi odgovorila?
Čisto lahko bo zvenelo preveč nemogoče, vendar če so vsaj delci kakih negativnih občutkov, ko si z njimi, to lahko pomeni, da nimaš še vsega spucanega pri sebi. Morda imaš samo “slab dan” vendar če se to redno pojavlja, to lahko pomeni, da je še malo dela tukaj.

Če pa imaš pri sebi v resnici vse spucano, pa lahko ostaneš v miru, tudi ko si v stiku z njimi. Ne morejo te zmotiti, ker je to popolnoma nemogoče. Tvojega miru ne morejo porušiti. Ti točno veš, da jih sprejemaš in to ti omogoča, da ne moreš postati nemirna.

Večkrat slišim kako nekateri trdijo, da nihče ne more našega miru porušiti, kadar smo v resnici v miru, ne samo navideznem. Včasih se tudi meni to zdi povsem iluzorno, vendar morda pa je to res? In vprašam se, ali je res potrebno samo to, da jih sprejmemo take kot so. Natanko takšne.

Zanima me, kako vedeti, da smo nekoga sprejeli, res sprejeli?
Po moje se tukaj veliko ljudi zavaja same sebe, ker mislijo, da so, pa v resnici niso.

vendar moja izkušnja je npr, da sem samo mislila, da sem nekoga sprejela, ki se mi je zdel problematičen, v resnici pa ga nisem. Ker ko sem prišla v stik z njim, sem postala lahko kaj hitro jezna ali kaj drugega. Danes pa čutim drugače, ko pridem v stik s takim človekom, je možno sicer včasih samo, da ne občutim nobene jeze, ko sem res v miru. Ne more ga porušiti, pa naj se mi zdi še tako drugače misleč ali karkoli.
In drugi vedno čuti naš mir. S svojim mirom zdravimo naš odnos oz. njegov odnos z nami, zato se le ta skoraj vedno popravi. Zdravilo je, ko drugi začuti, da je sprejet. V resnici sprejet. In ko drugega sprejmemo, nas ne more zmotiti, ker je sprejet. V celoti, tak kot je. Kako bi nas potem lahko nekaj zmotilo, če to sprejmemo

Kdaj večina ljudi reče, da nima harmoničnih odnosov? Kadar ena stran ne sodeluje oz ni harmonična z nami. Moje mnenje pa je malo drugačno.

Harmonija je lahko tudi sam ona eni strani. Ostali so lahko negativno nastrojeni, vendar kadar mi pristopimo k njim v svojem notranjem miru in ne dopustimo, da nam porušijo ta mir, je ta odnos prav tako lahko harmoničen, vsaj iz naše strani. To ne pomeni, da smo v harmoniji z njihovimi negativnimi emocijami ampak da smo v harmoniji sami s seboj.
Potem je to še vedno lahko na nek način harmoničen odnos. Mi ostanemo v harmoniji. Enostranska harmonija, pa vendar. In ta ni zato nič manj pomembna, čeprav je samo na naši strani, kvečjemu še toliko bolj, ker pomaga tudi drugemu, da doživi drugačen odziv z naše strani.

Malo sem se razpisala, lahko da se motim, ne vem.

zelo se strinjam z vsem, kar je napisala vesna, čeprav sem včasih mislila drugače. mislila sem, da bo z odrezanjem tistih, ki so mi povzročili bolečino, vse rešeno. ta korak je sicer treba narediti, ni pa to zadosti, če želi človek pozdraviti sebe in svoje rane.

najprej sicer pomaga, če se odklopiš od ljudi, ki so te prizadeli, če v miru, sam s sabo, lahko porežeš vse nevidne vrvice, s katerimi si bil na škodljiv način povezan s temi ljudmi. vendar je to težko storiti tako, da bi v celoti zacelil svoje rane, če hkrati ne vključiš tudi odpuščanja, predvsem pa soočanja s temi ljudmi, tokrat na nov način, ki ga zdaj kot odrasla, zrela oseba definiraš sam.

in to, kako definiraš ta nov odnos, se mi zdi ključnega pomena. lahko ga definiraš v smislu ‘jaz nimam nič več z vami, ker ste me prizadeli in ker ste taki in taki – torej grdi’. to je pristop malega, prizadetega otroka v telesu odraslega, otroka, na katerega stare gumbke lahko osebe, ki so ga prizadele, še vedno pritiskajo. lahko pa ga definiraš tako, kot je napisala vesna – da ti sam ‘vodiš igro’ in kljub morebitnim izzivanjem, provokacijam in starim trikom ostajaš miren v sebi. potem ti nihče nič ne more.

en kitajski pregovor gre približno tako – mojster se lahko sprehaja med režečimi tigri, pa mu nobeden od njih ne bo nič naredil. ponavadi je tako, da s svojo mirnostjo te tigre pomiriš in počasi se spremenijo v krotke muce.

mislim še, da pri ohranjanju mirnosti zelo pomaga tudi humor :-)))) če je mirnost toga in resna, namreč ni prava; vsak najmanjši piš jo lahko prevrne. s smehom in malo manj resnim gledanjem na svet se vsi robovi omehčajo, človek postane pa kot žuboreč potoček, zmožen prilagajanja vsakovrstnim situacijam, tudi nevihtam.

lp
lina

Boštjan, strinjam se z vami.

Teorije vzhodne modrosti so marsikomu pri nas tuje, ker pa imam za seboj že nekaj regresij in sem imela možnost podoživljati prejšnja življenja in odnose v njih, seveda na razne težave v odnosih gledam z drugačnimi očmi.

Zato menim, da moramo vse osebe, s katerimi imamo težave, BREZPOGOJNO SPREJETI, točno take, kot so. Točno taki so v redu in krasno je, da smo lahko z njimi delili svoje lekcije.

Kdor pa gleda na vse težave v luči enega samega življenja, pa lahko goji v sebi zamere, jeze, občutek žrtve (kaj sem naredila, da so tako grdi z menoj) in podobno. To NI rešitev. Rešitev je v tem, da prisluhnemu svojemu višjemu jazu in se pri reševanju takih težav odločamo s srcem.

LP, Amedea

Jaz sem tudi odrezala s svojimi. Žal nisem imela druge izbire, čeprav sem jim poskušala dopovedati, da nisem več tista črna ovca, nad katero se lahko izživljajo. Pač nekateri nimajo dometa in ne morejo razumeti, da so se okoliščine spremenile. Še Jezus je rekel, da naj ne mečemo biserov svinjam, ker ne vejo kam z njimi.
Z vsemi, ki so bili sposobni prekiniti z svojimi družinami zaradi slabih odnosov se močno strinjam. Žlahta je strgana plahta!!! Tudi pokojni dr. Košiček je veliko pisal o odnosih v družinah, zlasti v knjigi STARŠI, NESTARŠI, kjer tudi svetuje prekinitev stikov, ko so razmere nevzdržne.

Amadeja, ti si svojo teorijo odpuščanja lahko nekam vtakneš. Povej zakaj je največ psihičnega in fizičnega nasilja, umorov, zlorab ravno v družinah. Kako so otroci popolnoma nezaščiteni pred nasiljem staršev in jih velikokrat tudi zakon ne ščiti pred prepričanostjo staršev, kako je tepež vzgojen. Mi bomo z odpuščanjem spremenili ljudi, ki so zakrknjeni in prepričani v svoj prav in svojo večvrednost.??? Halloooo.
Pa kaj potem , če so naša družina? Družina naj bi pomenila zatočišče, ne pa, kot sem že prej zapisala, center zlorab, s katerimi ti uničijo življenje. Močen in pameten je tisti, ki je sploh sposoben prekiniti ta začarani krog “starševske” ljubezni. Preberi si knjigo dr Alice Miller: Drama je biti otrok. Ona se je ogromno ukvarjala s temi vprašanji in tudi svetuje prekinitev s starši in nobenega odpuščanja mučiteljem. To, kar so STARŠI delali z nami je zločin najhujše vrste. Izživljaj se tako nad tujim človekom, pa boš sedela v zaporu, kjer boš lahko premišljevala o svojih napakah. ČLOVEK SE ZAVESTNO ODLOČI ALI BO DELAL DOBRO ALI SLABO. Tukaj ni nobenega odpuščanja, za nekoga, ki se je odločil za slabo, še toliko bolj tragično, če je to njegov potomec. Jaz svojim staršem ne bom nikoli odpustila nasilja, in s tem povzročenega trpljenja, ki sem ga doživljala kot otrok. S tem sem razčistila, se sprijaznila, da tako pač mora biti. Družim se z osebami, ki so pozitivno naravnane in moram povedati, da se še nikoli v življenju nisem počutila tako dobro sama s seboj in nimam več nobenih problemov z nikomer, skratka, končno uživam življenje.

Mima.

Odpuščanje ne pomeni, da damu nekomu prav, ampak da to stvar PUSTIMO stran od sebe. To dejanje naredimo zase.

Žal mi je, če si imela tako otroštvo. Vendar, dokler ne boš sposobna odpustiti svojim staršem in jih brezpogojno sprejeti točno take kot so, nisi naredila nič.

Vse, kar si potlačila v sebi, bo nekega dne prišlo ven… Kot bi izbrisala dokument na računal.ekranu in bila prepričana, da je s tem vse rešeno. V resnici pa je dokument spravljen na trdem disku in čaka, da ga kdo potegne ven.

Vendar – to je tvoje življenje, tvoja odločitev in tvoja naravnava.

Srečno!

Amedea

Amadea,
kar goniš tisto o odpuščanju in sploh nič ne utemeljiš in mi trobiš nekaj o tem, kako bo prišlo vse za mano. JAZ SEM RAZČISTILA ZADEVE. Odpovedala sem se staršem, ki so mi naredili veliko škodo in se zaradi tega dobro počutim, brez kančka slabe vesti. Ravno toleriranje in odpuščanje, veliko ljudi spravi v grozno stisko, ker na ta način odobrijo in potrdijo grozote, ki so se jim zgodile v otroštvu in potem njim čez leta vse ven udari.
Ti pa se tvoje teorije držiš kot pijan plota. Očitno si tudi ti potisnila v sebe kakšne travme in potem predavaš o odpuščanju, se trudiš verjeti v to in s tem ko druge prepričuješ v ta tvoj prav, prepričuješ tudi sebe.
Nasprotno pa jaz. če drugim ne dopuščam grdega ravnanja in poniževanja, zakaj bi bila tolerantna do mojih staršev, saj sta ravno tako dva človeka, ki sta slučajno moja starša. Pa kaj potem, če sta moja starša?
To jima ne podeli nobenega privilegija, za slabo ravnanje z mano.
Moja največja zmaga je bila, da sem lahko prekinila stike z njima in na to sem ponosna.
IN ŠE ENKRAT PONAVLJAM VSEM AMADEJAM IN PODOBNO MISLEČIM:
ŠE NIKOLI V ŽIVLJENJU SE NISEM POČUTILA TAKO DOBRO V SVOJI KOŽI!!!!

mima,

se popolnoma strinjam s teboj, star sem nekaj nad 40, in ko sem pred 5 leti popolnoma prekinil s starsi, sem kot nov, niti za sekundo mi ni bilo zal (to bi moral narediti ze pred 20 leti)

pozitiven stranski produkt je moja zena, ki vse spremlja samo z odprtimi usti, in se je sama od sebe spremenila v vzorno zeno 🙂

kdo ugane zakaj….?

mima, fifi,
kolikor vama dam prav, da prekinitev stikov prinese novo življenje in olajšanje (tudi jaz sem ena tistih, ki je prekinila stike – v glavnem zaradi dolgoletnega psihičnega nasilja), moram reči, da se strinjam tudi oziroma predvsem z amedejo.

mima pravi: ‘toleriranje in odpuščanje ljudi spravi v grozno sisko’. mislim, da je med toleriranjem nekega negativnega vedenja in odpuščanjem osebi, ki je to počela, velika razlika. toleriranje negativnega vedenja omogoča drugemu prestopati naše meje iz dneva v dan, odpuščanje pa z drugo osebo sploh nima toliko zveze – je naš notranji proces, namenjen temu, da se pomirimo sami s sabo in s svetom, ne glede na to, kdo nas je prizadel, koliko časa je to trajalo ipd. dokler človek ni sposoben odpustiti, mislim, da ni zaceljen. dober primer so nekdanji taboriščniki, ki so prestali mnogo hujše grozote. velika večina je svojim mučiteljem odpustila v slogu ‘niso vedeli, kaj delajo’. mislim, da je to za človekov dušni mir nujno.

iz izkušenj pa vidim, da je proces celjenja po travmah dolg in poteka nekako od vnovične vzpostavitve lastnih meja, želja, občutkov ipd. (pri čemer, če je bilo nasilje hudo, je seveda s to osebo najbolje prekiniti vse stike) do, v končni fazi, odpuščanja. mislim, da odpuščanje zares pride šele, ko je človek znova cel. dokler ran ne zaceli, je to nemogoče storiti. odpuščanje nima tudi nobene zveze z osebo, ki nas je prizadela. je povsem notranji proces, namenjen temu, da z nas pade še zadnje breme starih ran. je namenjen predvsem našemu dobremu počutju, ne glede na to, ali oseba, ki nas je prizadela, še vedno ponavlja svoja dejanja ali se je morda vmes spremenila, in tudi ne glede na to, kakšni so nasploh drugi do nas. ker smo pomirjeni s sabo, jim lahko odpustimo.

Bilo je mogočno drevo s čvrstimi koreninami.
Dovolilo je malemu bršljanu, da se pričvrsti na njegovo deblo. Kako hitro je rasel mladi bršljan. v nekaj letih, je dosegel višino, za katero je drevo potrebovalo desetletja.
Lepo ju je bilo videti.
No, bršljanu je na deblu pričelo primanjkovati prostora, pa se je ralezel po vejah drevesa.
Jeseni je drevo odmetavalo listje, pa je bilo vseeno v zimskem času lepo zeleno.
Z leti pa ga je pričelo dušiti. Želel si je več svetlobe. ” Bršljan, nikoli se ne boš postavil na svoje noge!”
Zrasla sta v eno. Drevo skrbi za oporo. Bršljan se bohoti, takega ni daleč naokoli.
Ampak, najprej spodaj, nato pa vedno višje se drevesu sušijo veje. Bršljanu to ni po volji. Z vsako odlomljeno vejo tudi sam izgubi nekaj opore. Vse bolj se prižema vrhnjih vej drevesa.
Ve drevo, da je prišel njegov konec. Breme je postalo pretežko. Nima dovolj svetlobe in hrane.
“Kaj si mi storil, bršljan?”

Ve, drevo. “Pomagal sem te narediti takega , kot si, bršljan.”

Lina, seveda se ne strinjam s tabo.
Žrtve dobijo največje zadoščenje takrat, ko mučitelj prizna napako in prosi za odpuščanje, oz. mučitelja kaznuje družba. Besede: saj ne vejo kaj delajo, je samo metanje peska samemu sebi v oči. Še presneto dobro vejo, kaj delajo, samo mislijo, da jim ni treba in ne bodo za to nikomur odgovarjali, izjema so psihični boliniki. Nacisti so bili prepričani v svojo večvrednost in niso pričakovali takega konca. Zakaj pa misliš, da po svetu še danes lovijo naciste? Samo zaradi zadoščenja žrtvam in pokazati svetu in vsem, da se zločin kaznuje. To je žrtvam v največjo uteho, da pravica tudi po 40 letih še vedno deluje in kaznuje. Tudi žrtve posilstva dobijo največje zadoščenje s tem, ko je storilec obsojen, ne pa z odpuščanjem, sami sebi in posiljevalcu, da ni vedel, kaj dela. Žrtev posilstva se lahko tolaži s tem, da ni kriva, da je prišlo do posilstva, ne pa z odpuščanjem.

Največje notranje zadoščenje pa dobi človek s tem, ko sam pri sebi razčisti o tem kdo je, o svojih željah, občutkih in si prizna, da so nekateri ljudje pokvarjeni in o tem, da jih sam ne more spreminjati. Lahko pa spreminja sebe in prekine z mučitelji, ter dobi zadoščenje v tem, da je boljši kot oni. Zato je treba prekiniti s preteklostjo in mučitelji za vedno.
Govoriš o odpuščanju? Sebi, nedožnemu? Zakaj? Ker so drugi s tabo grdo delali? Ne, znebiti se moraš predvsem NEZNOSNIH OBČUTKOV KRIVDE IN NEVREDNOSTI, ki so ti jih drugi vcepili z grdim ravnanjem, kar pa je res dolg proces in ozavestiti svojo pozitivno samopodobo. Odpusti se samo nekomu, ki si želi odpuščanja in res ne vem, zakaj bi odpuščala nekomu, ki mu ni do tega, oz sebi, ki nisem sebi in nikomur drugemu nič naredila.
Z odpuščanjem mučitelju pokažem, da TOLERIRAM njegovo obnašanje. Tudi slučajno ne. Živim svoje življenje, po svoji vesti, ko pa pomislim na mojo primarno družino, ne čutim ničesar, ne sovraštva, ne jeze, skratka nič. Oni so zame tujci, jaz pa za njih črna ovca.

Wow… slučajno sem padla mimo, pa vidim kakšna živa razprava prav tule na “moji” temi!

Mima hvala, da si se oglasila. Precej ostro zveniš ampak zelo lepo argumentirano. Une punce zgoraj… ne bi bla rada žaljiva, ampak to so tudi zame floskule, besedne spackanke o kvazi odpuščanju in pomirjenju s samim seboj, pa še o tej hvaležnosti za točno te lekcije, ki smo jih bili deležni… bljak, ne morem pomagat, čeprav sem pred leti že tut sama skoraj padla na to foro.

Torej, jaz nimam “problema” in ne opisujem svojega problema, imam moralno dilemo, o tem sem hotela govorit. O tem, kaj se kao od nas pričakuje in kaj imamo zares v sebi, kaj je tisto našega v nas, če hočete. Tu ni nobenih zamer, “nepredelanih” stisk, kajvemčesa vse še, je samo prav taisti toliko opevani notranji mir!

Povsem logično, vendar. Če je prodajalka v lokalni trgovini zoprna in daje neustrezne komentarje o vsebini vaše nakupovalne košarice iz dneva v dan, če ne pomagajo vsi civilizacijsko korektni manevri, ki jih izvajate, da bi punca svoje delo opravljala vsaj profesionalno, če že ne zna prijazno ali z recimo nasmehom, pač zamenjate trgovino, ne? Malo se sprehodite, porekreirate, nadihate, koga srečate… in kupujete tam, kjer lahko torej kupujete, ker ste zato prišli. In zato v vašem srcu ali kajvemkje ni nobenih nepredelanih in potlačenih hudih čustvenih bremen in prav gotovo ne zardevate ali vam ni kraten spanec, ko na ulici vendarle srečate tisto lokalno prodajalko, ki vas mimogrede povedano vseeno spet “napade” da recimo slabo izgledate in da si morate skuhati takointako župico, prav po njenem receptu….

Pozdravite jo pač, se nasmejite in nadaljujete svojo pot, ne?

Lep dan vsem!

Sorry, prehitro poslala. Hotla sem pač rečt, da je prekinitev stikov s familijo pri nas še vedno tabu tema in da so zgornji srceparajoči posti o odpuščanju zgolj potrditev te začetne (testne?) hipoteze.

Hvala, LP KC

Kam pa je izginil Boštjanov prispevek v tej debati?….

Zadnjič sem nekaj urejal in mi je po pomoti ušel “v smeti”, nazaj pa ga ne morem več dobiti.

Govoril je o duhovni dimezniji medsebojnih odnosov, ki zelo poglobi razumevanje odnosov in vsega, kar se nam dogaja. Z duhovnega zornega kota (ne samo s čustvenega, ki je tako običajen!) so nekatere stvari v odnosih precej drugačne, kot mi mislimo ali si razlagamo – vidimo le valove, ne pa celotnega oceana. Vsakdo pa vidi toliko, kolikor je trenutno sposoben razumeti in sprejeti. Če osebno in duhovno rastemo, pa vsekakor povečujemo globino zavedanja in smo bliže življenjski resnici, tudi v odnosih.

Če duhovna tematika koga bolj zanima, ga prijazno vabim na predavanje, ki ga organizirajo kolegi z Duhovne univerze: Reinkarnacija – med znanstveno hipotezo in osebno izkušnjo, predavali bosta Jana Debeljak, TV voditeljica, in Barbara Novak Škarja, raziskovalka reinkarnacije in svetovalka za osebno rast. Predavanje bo v ponedeljek, 6. marca, ob 18. uri v Ljubljani, knjižnica Bežigrad, Einspielerjeva 1.

Več na

Lep pozdrav vsem!

kakor komu drago, zaradi različnih mnenj se res ne mislim prepirat 🙂 je pa, zanimivo, glede na to, da naj ne bi bilo nobenih občutkov, čutiti neverjetno veliko jeze …
no ja, en lep dan 🙂

Oh Lina,
ne vem, kje ti čutiš jezo, mogoče si jo domišljaš zato, ker si zavrnjena. Vsak človek deluje po tistih kriterijih, ki mu najbolj ustrezajo. Kakšen je efekt, je pa druga pesem.
Res pa je, da sem bila malo bolj ostra, ampak tak tip človeka sem, ki mi je zoprno jokanje in stokanje, medtem ko ne bi pa nič konkretnega storili. Edino natresli bi kakšne splošne floskule, pobrane iz raznih poceni priročnikov, ki se jih kar tare v knjigarnah. Sem človek akcije, ki mora zadeve razčistiti v nulo, nikoli pa me ni sram vprašati tudi za drugo mnenje, tako da se nikoli ne zaletavam z glavo v zid. Lahko se tudi pohvalim, da mi ljudje okoli mene zaupajo in dajo veliko na moje mnenje.
Pa brez zamere, moj namen ni bil nikogar žaliti in če se kdo počuti užaljenega, se mu opravičujem, hkrati pa ga opominjam, naj razčisti pri sebi od kod ta užaljenost.
LP

ohja. lej mima: pravim, da imamo zgleda različna mnenja, da bi pa bila zaradi tega užaljena :-)))) ja valjda, je preveč lep dan 🙂
sicer nisem dolžna pojasnjevati, odkod moje mnenje, pa vendar – ko govoriš o poceni floskulah iz knjig in menda nič konkretne akcije, tega ni treba posploševati na vse. od doma sem zaradi nevzdržnega psihičnega, pa tudi fizičnega, nasilja odšla pri svojih 17. letih in se od takrat sama preživljam 🙂 5 let skoraj nisem imela stikov s starši, nato sem jih počasi začela vzpostavljati in danes lahko rečem, da mi je prav odpuščanje pomagalo preboleti neznosne občutke manjvrednosti, ki sta mi jih zadala. tega me je naučila babica, ki je preživela koncentracijsko taborišče. odtod moje skromno mišljenje.

lep dan 🙂

Me veseli, da si imela nekoga, ki ti je pomagal.
Zanima me, kakšen pa je zdaj tvoj odnos s starši? So oni spremenili odnos do tebe? Ali ti še naprej prenašaš njihovo žaljenje in preizkušaš svoje potrpljenje. Tukaj je velika razlika. Če starši nočejo spremeniti odnosa, potem je najboljše prekiniti vse stike. Če pa delajo na tem, da bi vzpostavili boljši odnos, se splača potruditi.

Ojla 🙂
babica mi je pomagala tako rekoč po smrti, z zgledom, ki mi ga je dala, ko sem bila še otrok. Bom opisala, kako. Najprej pa tole:

zadnja leta gojim s starši odličen odnos, še malo, pa se bo razvil v tako ljubečega, kakršnega sem si vedno želela. Zdi se mi, da je življenje pogosto polno ironije in hecnih preobratov (prepričan si v eno, zgodi se ti pa drugo) in tudi tole se bo slišalo ironično, ampak moja izkušnja je takšna: naš odnos se je spremenil v trenutku, ko sem od staršev nehala pričakovati, da se bodo spremenili. Ko sem ugotovila, da lahko spreminjam samo sebe, in na tem začela delati. Resno delati, na vseh ravneh – umski, čustveni, telesni in kar jih je še. Mogoče se res sliši čudno, zato bom malo na daljši način napisala, da me ne bo kdo narobe razumel – upam, da ne bom predolga. Ampak vseeno napišem, mogoče bo pa komu z enakimi težavami pomagalo …

Zelo so mi pomagale borilne veščine. In to, da sem svojo jezo na starše, ki me je dolgo dušila, lahko usmerila v pozitivno smer – ugotovila sem, da sem jezna zato, ker drugi nonstop prestopajo moje meje, jaz pa nič ne ukrenem, ker sem tako naučena, in me kar povozijo, pa še opazijo ne (kakor koli pogledaš, zlorabljeni otroci so, tudi ko odrastejo, v sebi pogosto jezni, tudi če tega ne pokažejo). Med drugim sem se naučila reči ne, ugotavljala, kakšne so moje želje, kaj so to sploh občutki (ker sem vse pokopala), celo voh in okus sem imela popolnoma zatrta in sem ju zavestno začela ponovno obujati – duhati rože, uživati v hrani.

Borilne veščine so me naučile, da je skozi življenje najbolje veslati mirno, brez velikih čustev in uravnovešeno, in da zelo pomaga humor :-))) (‘ne’ in tudi druge take reči, ki so mi pomagale vzpostaviti meje, sem začela izgovarjati z nasmeškom, kar je povsem spremenilo odnos drugih do mene – ugotovila sem, da imajo ljudje človeka, ki zna na prijeten način pokazati svoje meje, rajši od onega, ki tega ne zna ali to naredi nasilno, kar sem, kadar sem bila jezna, tudi sama počela).

Tako sem počasi vzpostavila samo sebe in se na vseh ravneh zelo spremenila, psihično, pa tudi fizično. Začutila sem, da imam moč spet v svojih rokah. Namreč, staršem sem se izogibala ravno zaradi strahu, da me bodo spet prizadeli. Da bodo njihove žalitve in negativna energija spet tako vplivali name, da se bom zrušila. Ampak na tak način sem se počutila šibko. Poleg tega sem se, čeprav nezavedno, obnašala na enak način kot oni – odklanjala sem jih.

Ko sem se po petih letih kolikor toliko spravila skupaj, se mi je zazdelo, da če je babica zmogla oditi v Dachau in tistim, ki so jo tam mučili, povedala, pa čeprav samo simbolično, ker niso bili več tam, da jim oprošča, bom pa jaz mojim tudi! Ampak ne na katoliški način v stilu ‘nastavite še drugo lice’. Na moj način – tako da jim bom pokazala zgled.

In sem šla k njima. Tokrat kot povsem drugačna, odrasla oseba, ki se ju ni več bala (oziroma, sprva sem strah še čutila, potem pa vedno manj). Tokrat v njuni bližini nisem več zadrževala diha, kar mi je prej jemalo vso moč. Nisem pazila, kako se obnašam, da ju ne bi vznemirila, in nisem nasedla njunim provokacijam, čeprav sta na začetku imela ogromno jedkih pripomb in sta spet skušala pritiskati stare gumbe.

Borilne veščine so me pa naučile, da je nasprotnik, ki ti ‘teži’, spet ironično, najprimernejši za treniranje; in njiju sem vzela točno tako. Kot trening. Odhajala sem tja vsak mesec in tisti vikend trenirala – osredotočenost nase, na to, da jaz mirno diham, se smehljam, da je moje vedenje nasploh ljubeče, in – to je ključnega pomena – vse to ne glede na to, kakšno je njuno vedenje. S tem neomajnim nasmeškom, pa kakor koli naivno se to sliši, sem hkrati topila njune osti in obenem zelo odločno pokazala, do kod lahko gresta. Če bi vpila ali se jezila, efekt sploh ne bi bil tak – ogenj + ogenj = še več ognja ;-), ogenj + voda = topel čaj ;-).

S tem, ko sem se do njiju ne glede na njuno vedenje obnašala odločno in ljubeče (kar ne pomeni popuščajoče ali dopuščajoče nasilje, sploh ne), sem jima nastavila ogledalo – tega, kakšna bi v preteklosti morala biti, pa nista bila. Zakaj nista bila, še sama nista vedela, eden od razlogov pa je gotovo to, da se nista imela kje naučiti, ker so z njima delali podobno. Podobno kot jaz sta bila ranjena in sta reagirala, kot sta pač znala.

Po par mesecih gledanja v to ogledalo se je njun odnos do mene začel počasi spreminjati na bolje. Šlo je izjemno počasi, ker so bili vzorci zakoreninjeni, pa tudi jaz se ob delu in študiju nisem imela več časa toliko posvečati njima. Ampak po faksu sem se spet začela in petnajst let po tem, ko sem odšla od doma, smo tam, kjer sem napisala (pa še vedno ‘svakog dana u svakom pogledu’ in to …) Dobra stranska posledica je tudi to, da se veliko bolje razumeta tudi med sabo :-))))

Uh … Sem se razpisala 🙂 če ne pride nič prav, mirno preskočite :)))
Ampak po dolgem času je tole lepa prilika za pogledat na prehojeno pot … če pa poleg tega komu pride še prav, toliko bolje :-)))

Pa en lep dan 🙂