Živio virtualna prijateljica.

Veš kaj vedno ponavljam svoji punčki (dobro, je 16 let stara mula, težak karakter – menda po meni, puberteta dela svoje, zagovarja svoje mnenje, bori se za svoje meje, – ampak zame bo ona vedno moja mala punčka, modri slapek), govorim ji, če si ti zadovoljna z rezultatom, za katerega veš, da si za to vložila svojo maksimalno energijo, znanje, sem tudi jaz.

Vesel sem, da si tudi ti zadovoljna z rezultati, za katere se sleherni dan boriš in da si srečna. Predvsem me pa veseli, kot razberem iz tvojega pisanja, da te padci jačajo. Seveda se na napakah učimo in s časom bo teh spodrsljajev manj.

Verjemi, čeprav se ne oglasim, občasno poškilim: je Chiquitita kaj napisala. In tvoj slog pisanja je postal neverjetno močan. A ne pretiravaj, ne preskoči otroštva, saj si še otrok, ne nalagaj si bremena problemov odraslih, svetuješ drugim, naj spustijo otroka na plan, sam te prosim, ne zatiraj svojega otroka v sebi, dečva, pusti vsak dan soncu v srce, naj bodo tvoje misli predvsem namenjene reševanju tvoje odvisnosti in ne rešuj celega sveta. In želim si, da je resnica, ko praviš, da se vsak dan veliko smejiš. Čauu

Hej, Salander!

Ne veš, kako presrečna sem bila zaradi tvojega sporočila. In ne pretiravam. Tako lepo je slišati vse te lepe besede.

In tvoja hčerka … srečna sem, da se dobra razumeta, vsakič se nasmehnem, ko berem vse te lepe besede, ki ji jih nameniš. Res je lahko vesela, da ima takšnega očeta. Res, prav ponosna sem nate :).

Oh, ja, imela sem obdobje, imam obdobja, ko se popolnoma sesujem, to so ponavadi obdobja, ko moram biti doma (torej vikendi), ko poslušam kričanje in gledam pijanega očeta in … Ampak se poberem. Ne vem, kje najdem vso to moč, ampak … Včasih se mi zazdi, da je vredno živeti. Ne moreš si misliti, kako zelo obožujem življenje. Obožujem vsak list na drevesu, obožujem veter, obožujem travo, ko se lahko uležem nanjo in jo čutim pod seboj. Obožujem sončne žarke, ko zaprem oči in čutim, kako me božajo. Živim za trenutke, ko se moje ustnice razširijo v nasmeh, moje življenje je postala glasba, ki me spremlja vedno in povsod in sledi ji spontanost. Prepustila sem se življenju. Upoštevala nasvete, da se ne smem omejevati, da ne smem več razmišljati, kaj delam prav in narobe, pač pa le prisluhniti telesu in uživati. In uživam. Res. Ustvarjam, tako veliko ustvarjam. Včasih se sploh ne morem več učiti, ker moram nujno le ves čas poslušati glasbo in pisati in pisati, pisati prozo, pisati pesmi, barvati in risati, le ustvarjati in žareti. Zdi se mi, kot da se vse vrača in vrača se v močnejši podobi. In ko se znova začnem učiti, to učenje ni utrujajoče, kot je bilo prej, ko sem se silila, pač pa sproščujoče, znanje kar leti v mojo glavo, vse skupaj je tako logično.

Ne vem. Preprosto uživam. Želim pomagati ljudem, tako zelo jim želim pomagati, ker se mi zdi, da sem vsaj to dolžna Bogu, če sem tudi sama dobila priložnost, da lahko živim takšno pravljico. Vsa ta energija, ki jo vlagam v ljudi, me včasih utruja in potem me sesuje, ampak … je vredno, ker se vse vrne in potem se počutim še bolj izpopolnjeno. In drugače? Sem otrok. Ne skrbi, še vedno sem otrok, pravzaprav sem po dveh letih in pol končno zaživela nazaj. Zopet sem postala preprosta najstnica, ki se ubada z običajnimi stvarmi. Odrezana od stalnih problemov alkoholizma in prepirov med staršema se počutim olajšana. Zdaj se lahko družim s prijateljicami in se zabavam. Zdaj je moje življenje nekako preprostejše. Poleg mojega boja s hrano je najpomembnejša šola. In moja sreča. Počasi si pridobivam samozavest in srečna sem, da sem dobila tako dobre prijateljice, ki mi pomagajo, da začnem na sebi videti dobre stvari. Vsaka majhna stvar mi da toliko energije. Zdaj se boš smejal, ampak moram ti dati primer. Prejšnji dan sem bila pri prijateljici in mi je rekla, naj primem njenega mačka. In sem odkimala, ker sem bila prepričana, da jaz nisem dobra z živalmi. In ona je zavila z očmi in mi ga položila v naročje. Jaz pa … ne vem, tisti crkanček od mačkona se je kar privil k meni in jaz sem ga samo božala, da se je še bolj stisnil k meni in zdelo se mi je tako popolno, ničesar nisem storila narobe in tako lepo ga je bilo čutiti, tisto toploto, tisto živo bitje, in se zavedati, da je vse v redu.

In ja, še evdno se smejim. Dejansko sem zadnjih nekaj mesecev smejim ogromno. Včasih se vprašam, kaj je narobe z menoj, a se mi zdi, da se mi taki viški energije dogajajo, ker sem bila prej toliko časa otopela. Včasih se bojim te dobre volje, ker me je strah, da bo sledil padec, vendar se postopoma učim, da si moram dovoliti biti srečna. Da to ni kar tako. In več kot sem srečna, dlje traja ta občutek. In se smejim in smejim, smejim se cel dan in ko se pogledam v ogledalo, vidim lepo mlado dekle, vidim srečo. Prejšnjič sem govorila s prijateljico in mi je rekla, naj zaprem oči in izrečem prvo besedo, ki mi pride na pamet, ko pomislim nase. In rekla sem: “Sonce.” Zdi se mi, da sem sonce, ki žari in žari s svojim smehom, ki boža vse ljudi okoli sebe in jih obdaja z dobro energije. In potem, ker je vedela, da me je strah domov, ker slabo vpliva name, je rekla: “Veš kaj, ne smeš razmišljati o tem, da dom slabo vpliva nate. Moraš misliti, da si ti ti in ti vplivaš na to, kakšno bo razpoloženje, ki te obdaja.” Mislim, da ima prav. In se trudim, znova in znova.

Lepo je, oh, tako zelo je lepo in želim si, da bi ti lahko poslala to lepoto, ki jo občutim. Obdajajo me tako močni občutki, ki me hkrati utrujajo in po drugi strani mi dajejo ogromno energije. In sem srečna, tako zelo srečna, da živim, da sem naredila že tako velikih stvari. Poizkušam nove in nove stvari. Zopet tečem in zdaj je moj rekord 12 km. In začela sem plezati, kar se mi zdi zelo zanimivo, ko preizkušaš svojo moč.

Ne vem, včasih pomislim, kot bi se ponovno rodila. Obožujem naravo in tam zunaj najdem zatočišče. Včasih bi kar za vedno ostala tam zunaj, strmela v oblake in se smehljala. In srečna sem, da sem zopet postala družabna, da se lahko vdiim smejati in je tisti smeh izraz prave sreče. Ker samo s smehom lahko spravim iz sebe tiste močne občutke, ki me prežemajo. Se ti je kdaj dogajalo kaj takega?

Joj, počasi bom morala nehati, ker je zopet nastal roman (kako podobno meni :D) in če nisi omagal že nekje na sredini, se ti zdaj gotovo ne da več brati. Res sem ti hvaležna za vso podporo, ker velikokrat pomislim na tvoje besede, da me prisilijo, kadar sem v dvomih. In vesela sem, da verjameš vame. In najbolj sem vesela, da si tudi ti odlično!

Pošiljam ti tople sončne žarke!

kako lepo je brati pisanja, ko najdeš prijatelja, četudi samo virtualnega, ki ti pomaga rešiti tvoje težave, ki ti stoji ob strani, ki te bodri, ki…….res sem vesela in v očkah so se mi nabrale solze sreče…le tako naprej 😀 in nasmeh na obraz pa bo…vse lažje

Hej,

vem, da se ne bi smela tu pritoževati, ker ima vsak težave in verjetno še hujše in … Ampak nekam moram zapisati vse to. Ne morem se več učiti, ne morem več razmišljati, ne morem več jokati in ko enkrat začnem, sem v takem krču, da ne morem nehati. Ne morem nehati razmišljati o svojih napakam, ne morem jesti in nato ne morem nehati jesti in sovražim to sladkarijo, sovražim vso hrano, ker me dela takšno. Ne morem se pogledati v ogledalo ali obleči ozkih hlač, ker sovražim svoje obline, sovražim svoje prsi, včasih ponoči razmišljam, da bi si odrezala vse tiste predele, ki so debeli. In se borim in borim sama s seboj in utapljam v tem oceanu svoje nemoči, ko poskušam biti močna, a vedno znova padem. In zdaj zopet sneg, zopet nič teka. Otopela sem že. Po drugi strani pa ne morem biti otopela, ker čutim toliko skrbi, ena sama skrb; šola, družina, na katero se zdiram, vikendi, celo v dijaškem domu se ne počutim več dobro. Iščem in iščem nekaj, a tega ne najdem. Rada bi zgolj nehala jesti, a niti tega ne zmorem več. Rada bi imela svoj popolni jedilnik, ko za zajtrk jem kruh z namazom in mlekom, za kosilo solato, za večerjo pa sadno skuto. Vem, rekli boste, ja, potem pa kaj stori za to. A ne gre, kot da sama sebe ne bi poslušala. In vsakič znova se mi telo bolj gnusi, vsakič znova težje delam, vsakič znova se bolj sovražim in se želim poškodovati. Moram premagati to. Vem, da je le kriza. Vem, da imajo krize vsi. Vem, da jih je že ogromno šlo čez to. Vem, da je bilo veliko ljudem še hujše. Ampak jaz v tem trenutku ne vidim več KAM, ne vidim, kako naprej. Najraje bi se izpisala iz šole, pobegnila iz doma in ne jedla in ne jedla in ne jedla in ne jedla, dokler ne pridem nazaj na 50kg (v sredo sem jih imela 51,6). Saj ne zaradi številke, dobro, tudi zaradi številke, ampak rada bi normalno jedla, rada bi bila normalna, rada bi bila zadovoljna s svojo postavo. Rada bi dobila moč, ki sem jo našla po 9. razredu, da sem se držala prave prehrane. Ali sem se zdaj tako zelo uničila, da še nadzora ne zmorem več držati??? In da ne omenjamo šole … šola je moja tako huda skrb, da zadnje čase ne morem ne spati, ker se takrat učim, čez dan se pa ne morem, non stop le hrana, šola, hrana, šola, kilogrami, predebela, hrana, šola, bolečina, bolečina. Ah, ne pričakujem pomoči, ker si tako ali tako lahko pomaga vsak sam. Samo … nekam sem morala vse to napisati in si reči, danes je nov dan, Chiquitita. Bodi trmasta in vztrajaj. Danes morda s težavo, jutri bo že lažje, samo trudi in trudi, boš videla, da bo uspelo!!!

Se opravičujem, da sem tako zapsihirala s tem sporočilom. Želim vam lep vikend!

Super si zapsihirala. 🙂 Brez ovir napisala in iz sebe izlila kar čutiš. Zaradi tega se morda za spoznanje bolje počutiš, bistveneje pa je, da se zavedaš, to pa se vidi, da se moraš boriti in boriti.

Ne veš, ne vem, nihče ne ve, kako se bo končal ta boj, dejstvo pa je, da smo na svetu za to, da se učimo. In vsak padec nas uči mnogo bolj kot vsak uspeh. Tistim, ki imajo veliko za predelati, so namenjene najtežje preizkušnje in ti si med njimi.
Življenje so nihanja med dobrim in slabim, veselim in žalostnim, srečnim in nesrečnim, ljubeznijo in sovraštvom, pogumom in strahom, močjo in nemočjo.
Nekateri se nahajajo med temi skrajnimi točkami nekje na sredini in relativno lepo zvozijo, drugi nihajo med eno in drugo. Ne vozijo prav lepo, je pa njihovo življenje bolj zabavno. Ti zase veš, da potrebuješ dinamiko in zato tudi vztrajaš.
Trmasta kot si in vztrajna si na dobri poti, da ti bo uspelo. Saj ti je že, to veš. In nič ni narobe, malo gor malo dol. Zaradi tega se ne sekiraj. Spet bo prišel trenutek, ko bo posijalo sonce. To je v naravi življenja.
Ne bom ti rekla, da imej lep vikend, ker vprašanje, če bo. Naj pa ti bo vikend tak, da boš iz njega potegnila najboljše in vse tisto, kar je dobro zate in tvoj uspeh.
Mi smo s tabo!

Upam, da ti bo odprlo… tudi zate velja enako kot za vse: proč s slabimi navadami/razvadami in delo na sebi…ko te bo prijelo, da pomisliš na vse slabe lastnosti, pojdi športat – gibat… in predvsem ne se gledat v ogledalo, doker ne boš začutila sebe… kot pri odvisnikih, tudi tvoje telo lahko tako uničiš, da ga lahko izgubiš zaradi tega kar počneš, zato korak po koraku po pravilni poti s katere ne boš več zašla. Nihče ni popoln, si pa lahko kljub napakam, vseeno super in delaš na tem, da sebe izpolnjuješ in tako napake odpravljaš, ampak zagotovo ne s samopomilovanjem in uničevanjem sebe. Itak, da boš zmogla. Moraš, zate gre…

http://www.facebook.com/photo.php?fbid=537109342976081&set=a.193378634015822.44311.153026874717665&type=1&theater

In ljudje te imajo tako hitro za egoističnega, če se umakneš stran od vsega. Ker ne preneseš več ničesar. Rada bi samo jokala. Zdi se ti, da vse tako raste in raste in se širi in jaz se ne morem več upirati, samo kričala in kričala bi in tekla in … In se izgubljam. In si govorim, da bo jutri nov dan, da lahko jutri vse popravim, samo pozitivnih misli moram biti, ker mi pri pozitivnem razmišljanju vse veliko bolj uspeva. Pa ne gre vse tako zlahka. Ne morem si preprosto ukazati: “Nehaj razmišljati o tem, neumna si, če misliš, da se boš v enem dnevu zredila na 60kg.” Pa ne morem spraviti te presnete misli iz sebe. Razočaranje, ki me zajeda. Da sem se sprla s celo družino, da nisem imela danes popolnega dneva, da nisem dovolj suha, da mi je krilo postalo oprijeto, da nisem sposobna do konca speči velikonočnega kruha, da sem vse razočarala, da ne znam biti srečna, da se ne učim, da … Rada bi, da bi bilo vse posebno. Odločila sem se, da bom šla danes k maši in imela sem se prav lepo. In odločila sem se, da bom danes spekla pecivo, a ni šlo. Prejšnji teden je bilo vse veliko boljše. Prejšnji teden sem spekla svoj prvi kruh. In morala bi biti ponosna nase. Že en mesec se nisem tehtala. Ampak zato se mi zdi, da se samo širim in širim in širim in ne prenašam se več. Danes mi je po neskončno dolgem času uspelo pojesti celo kosilo. Čeprav nisem imela ravno veliko na krožniku, ampak to je nekaj novega, ker ponavadi nisem vstala, ne da bi pol kosila vrnila. Ampak kaj mi to pomaga, če me je potem obsedla misel z debelostjo in potem sem se spravila nad sladkarijo? Obupujem. Tako zelo bi rada izgubila ta špeh. Ne prenašam ga. Super, znova psihiram to sporočilo. Namesto da bi storila kaj pametnejšega. Bravo jaz. Morala bi si reči, da je to pač en korak nazaj, da bom imela večji zalet, da se bom lahko potem pognala naprej. Rada bi verjela, da je res samo to. Ampak tako me je strah. Da mi nikoli ne bo uspelo. Da se bom samo še redila in redila vedno bolj. Rada bi verjela, da bom imela jutri popoln dan, kar se tiče prehrane. To si že petnajst minut govorim in upam, da bo kaj pomagalo. Samo pozitivno energijo moram imeti. S pozitivno energijo se da narediti vse. Kajne? Ja, uspelo mi bo. Res mi bo. Mora mi. In potem bom pokazala celi družini, da so ti naši velikonočni prazniki lahko nekaj posebnega. Da je ne bo ob meni, da tokrat ob meni ne bo anoreksiji, nadomestila jo bom jaz s svojim popolnim jedilnik, s ponosom nase, prav takim, kot je vladal prejšnja dva vikenda. Moram, moram, moram sprejeti ta padec, najti lestev in splezati iz njega. Da bom lahko nadaljevala pot. In potem mi bo uspelo. Vem, da bo uspelo. Zdaj se že veliko bolj spoznam na te stvari. Nič hudega ni. Tudi če imam zdaj preveč debelo rit, lahko to zbijem dol. Jutri začnem znova. Jutri bom od zajtrkovala ravno prav in kosila vse. In potem bom šla na žegen in šla bom v naravo in bom ponosna nase. Da mi je uspelo.

Se opravičujem za to zapsihirano sporočilo, ampak nekam sem se morala spraviti.

Lepo vas pozdravljam in upam, da boste preživeli lepe velikonočne praznike!

Princeska,
življenje in počutje gre gor in dol, gor in dol. Kdor hoče od tebe, da si zmeraj vesela in pozitivna, zahteva preveč in pričakuje nemogoče. Ni treba biti tako stroga do sebe.

Prazniki, vikendi in dopusti so odličen čas, da se odpočiješ, ampak, če si v čustveni stiski pa ne ravno dobrodošli, ker vse ven useka. Zdrži še malo in bo bolje. Pa vreme nam bo spet bolj naklonjeno.

A si gledala film Prijatelja: http://www.imdb.com/title/tt1675434/
Daj si ga poglej, če imaš možnost. Če si že pa daj še enkrat.

Hej,

tako me je razveselilo to sporočilo :). In vsa srečna lahko povem, da je moj praznični čas potekal presenetljivo dobro! Danes je sicer pokasiral za nazaj, ker očitno ne morem biti samo dobre volje, ampak … Ja, saj vem, cesta ni ravna, je treba malo gor in dol. Verjetno je res, da moram sprejeti vse – tako dobro kot slabo voljo.

In najlepša hvala za ta film. Sem si ga pogledala in je res vreden ogleda :).

Res hvala, da ste si vzeli čas zame in za moje tarnarije 🙂
Želim vam lep teden še naprej! Pa da bi posijalo malo sončka 😉

Danes se mi je zgodilo nekaj smešnega. V resnici niti najmanj ni smešno, ampak bi rada sem zapisala, če bo kdo prebral in ima podobne izkušnje. Namreč, bila sem pri svoji psihologinji, s katero nimava težav pri pogovoru o svojih motnjah prehranjevanja, čeprav te letijo enkrat gor in dol in nato počez, ampak čisto počasi jih uspem nekako obvladati. Vsaj verjamem v to – in kjer je volja, tam je moč.

Vendar pa je bilo danes nekaj zelo zanimivega. Ko me je (kot ponavadi) vprašala, kako je kaj doma, in sem ji odgovorila, me je vprašala, zakaj se, ko govorim o takšnih žalostnih stvareh, za katere bi bilo normalno, da me prizadenejo, smehljam. In takrat sem se zavedala, kako pogosto to počnem. Kadarkoli kdo omenja mojega očeta, se smehljam. In zbežim. Včasih dobesedno – s tekom, hojo, včasih zgolj s stradanjem ali prenajedanjem, spet drugič z glasbo, celo na družinskih terapijah sem se prejšnjič oddaljila, da sem zrla v ogledalo in v celi uri povedala en sam stavek. In se smehljam. In potem sem razmislila in povedala psihologinji, da težko govorim o tem in se je lažje smejati, ker nočem, da me kdo vidi jokati. Seveda mi je odgovorila, da moram delati na tem in najin pogovor je bil resen, ko me je vprašala, kaj si mislim o vsem tem, sem storila – si lahko mislite, kaj? Planila v glasen krohot, ki ga sploh nisem znala ustaviti.

Sprašujem se, kdaj se to ustavi. Kako vse skupaj ustaviti? Zakaj bežimo, znova in znova? Poskušam govoriti o tem, ampak nekako ne najdem besed. Sprašujem se, zakaj bi sploh govorila o svojih “travmah”? Zakaj bi dejansko gledala nekoga v oči in govorila o tem, kako zelo me je strah, kadarkoli začne oče groziti s samomorom, da je to tisto, kar me najbolj sesuje? Ker nočem, da bi kdo slišal, da se mi lomi glas. Nočem tega slišati sama. Hočem ostati močna. In bojim se sploh še kdaj poskusiti alkohol, ker sem ga to pomlad prvič v življenju in je bilo tako zabavno, bila sem sproščena, nasmejana, klepetava in … zdaj sem tu, ko se nočem nikoli, nikoli več spustiti s svoje kontrole in ga še enkrat poskusiti. Če kdo ve, kaj je odvisnost, sem to jaz, ko že odkar se spomnim, gledam pijanega očeta, zdaj pa se še sama rešujem te odvisnosti od hrane. Ne trdim, da ni moja kontrola pretirana, ampak nekako … nekako je tisti strah večji od vsega tega. Da bi kdajkoli postala takšna kot oče. In o tem je toliko lažje govoriti prek interneta, kot spustiti svoj glas na plan. Namesto tega zakrijem vse skupaj s smehom. V resnici sploh ne zakrijem, to je moja navadna reakcija, sploh si ne morem pomagati, da se ne bi. Ne vem, ali sem samo jaz tak čudak … Ampak resnično mora izgledati čudno, da te kdo gleda, ko govoriš o nečem žalostnem in se zraven smehljaš. Bežanje …. In vsi vemo, da to ni prav, naredimo pa nič ne, da bi to rešili.

<3

Hvala Chiquitita! Ko sem prebrala sem se pošteno zjokala, to je olajšanje…vem, kako je s smehljajem prekrivati domačo tragedijo in potem, ko se ukvarjaš s seboj, ko se smehljaš zaradi svojih dobrih lastnosti, te domači ne razumejo in te obsojajo… če na glas ne spregovoriš in trpiš…nadaljuj… oh, kako lepše bi bilo pozabiti krivico in žalost, vse neprespane noči, vse skrbi zaradi domačih…na koncu pa ugotoviš, da mečeš svoje življenje hudiču, ker si nemočen, da bi spreminjal svoje starše, ki jih imaš kot otrok brezpogojno rad.