Če vam je v službi bedno, zakaj ostajate?
Jah, ne vem. nekako kar naprej položnice hodijo na dom, kdaj si rada tudi kaj kupim, pa otroci hočejo kar jest, pa cunje prerastejo, pa dlake si puščam za zimo pa nikoli ni dovolj kožuha, da nas ne bi zeblo brez kurjave. Na vrtu tud ne pridelam dosti, da bi celo leto imeli zelenjavo …
kakšna trapasta vprašanja so to. malo je ljudi, ki imajo službo za hobi – ti se ponavadi ‘šlepajo’ na premoženju ‘ta starih’, loto dobitku, zakoncu itd.
Delam z ljudmi pa za ta poklic nisem bila ‘poklicana’ delam solidno, odgovorno ne živim pa za službo. Kolektiv je kakršen je, z leti se navadiš s kom se da sodelovati in s kom ne. Najpomembnejše je pa, da ne nasedaš nasvetom milijonarjev, ki ti prodajajo neko meglo o tem kako so oni obogateli s pravim ‘mind set’-on, skrivnostjo, zakonom privlačnosti itd – to je itak bulšit – povzpeli so se preko hrbtov drugih in zdaj je na vrhu šopirijo in pametujejo.
Pri meni je bilo podobno.. ko mi je počil film sem službo zamenjal.. iz dobre službe kjer nisem najebal plača je bla 900 neto (zdaj a je to ok al ni sami presodite ) sem odšel ,ker je bilo tudi 2 izmensko delo in slabi odnosi s šefi. Odšel sem nekam kjer so bili odnosi ok vendar je bila plača 700€ delalo se je samo zjutraj je bilo pa delo tudi fizicno (ne tezko bilo pa je). Seveda sem iskal naprej in ko sem se uvedel v tej drugi sluzbi po 4 mesecih sem dal odpoved (bili so razocarani zakaj dajem odpoved in sem povedal če oni lahko zivijo s 700euri jaz nemorem) ter odsel drugam kjer je plača 1100€ plus bonusi dela se od pon do petka brez nekega fizicnega dela kolektiv je majhen in ok. Zdaj sem tu ze 1 leto… se pravi po 4 mesecih ko sem prakticno odsel iz ok sluzbe sem nasel se boljso.. res da sem bil vmes na slabsem kar se tice denarja vendar sem bil pa psihicno razbremenjen kar je bil velik problem v prvi sluzbi kjer je bilo naceloma ok razen 2 izmenskega dela in konstantnih pritiskov s strani vodilnih.. Naj dodam da sem imel in ga se imam kredit ,da sem bil v druzini edini zaposleni z majhnim otrokom. Ni mi bilo lahko ampak nekaj je bilo potrebno spemeniti in sedaj nisem vec “zjeban” v glavi od sluzbe…. delam za ok denar imam ok sodelavce in sefa ne najebem v sluzbi niti priblizno… Samo od jamranja se ne pride nikamor….
Bravo. Me veseli, da si zbral pogum. Se vendarle najdejo pozitivni primeri tudi na monu.
[/quote]
To vse skupaj je trajalo kaksni 2 leti (10 let sem delal v prvi sluzbi)… se pravi po 2 letih razgovorov kjer so zeleli zaposlenega z nenormalno znanja pa ponujali minimalca (sem jih poslal tudi v Qrac ker sem si moral vzet 2,3 ure frej ta dan zaradi razgovora) do razgovorov kjer nisem prišel v ozji izbor ali pa sem pa me nakoncu niso izbrali (plača je bila ok) sem na koncu odsel kot sem napisal v sluzbo za malo vec kot minimalca kjer sem ocenil da je kolektiv ok in delo ne garasko z mislijo ,da moram iskati naprej… kar hocem povedati je to da sem odsel v 2 letih na nekih 20 do 30 razgovorov… V teh 30 razgovorih sem se marsikaj tudi naucil oz izpilil svoje pogajalske sposobnosti kako se predstaviti da si cimbolj primeren kako se pogajati za placo, kaksno prosnjo napisati da te sploh poklicejo na razgovor… moram reci da v zadnjih 10 primerih ko sem pisal prosnjo sem bil poklican na razgovor v vseh 10 primerih..
Služba je služba, draga moja. Nikjer ne bo vredu. Služba je daleč od svobode. Je le navidezna. Denarja je na svetu več kot dovolj, le nepravilno je razporejen. Tako morajo nekateri delati suženjsko 8 ur na dan medtem ko peščica se praska po jajčkih.
[/quote]
Včasih je bilo tudi v marsikateri službi fajn. Recimo pred 20 in več leti. S sodelavci smo se razumeli, s šefi prav tako, nazdravili skupaj za vsak rojstni dan, se tu pa tam srečevali tudi izven službe … S šefico in dvema sodelavkama iz prve službe, kjer sem bila 8 let in odšla pred 26 leti, imam še zmeraj bolj ali manj redne stike. S sedanjimi sodelavci (pa sem tu že skoraj 20 let) smo striktno na službenem nivoju odnosov, tu pa tam prileti kako poleno pod noge ali nož v hrbet … Ni fajn.
To vse skupaj je trajalo kaksni 2 leti (10 let sem delal v prvi sluzbi)… se pravi po 2 letih razgovorov kjer so zeleli zaposlenega z nenormalno znanja pa ponujali minimalca (sem jih poslal tudi v ****** ker sem si moral vzet 2,3 ure frej ta dan zaradi razgovora) do razgovorov kjer nisem prišel v ozji izbor ali pa sem pa me nakoncu niso izbrali (plača je bila ok) sem na koncu odsel kot sem napisal v sluzbo za malo vec kot minimalca kjer sem ocenil da je kolektiv ok in delo ne garasko z mislijo ,da moram iskati naprej… kar hocem povedati je to da sem odsel v 2 letih na nekih 20 do 30 razgovorov… V teh 30 razgovorih sem se marsikaj tudi naucil oz izpilil svoje pogajalske sposobnosti kako se predstaviti da si cimbolj primeren kako se pogajati za placo, kaksno prosnjo napisati da te sploh poklicejo na razgovor… moram reci da v zadnjih 10 primerih ko sem pisal prosnjo sem bil poklican na razgovor v vseh 10 primerih..
[/quote]
Imam nekaj podobnih izkušenj. Sicer še ne toliko kot ti, ampak ja, so službe, kjer bi me vzeli , ampak totalno zanič plača pa visoke zahteve. Pa so bile službe, kjer so res iskali, dobila sem fajn prvi vtis o njih, ampak me žal niso izbrali. Pa razgovori, kjer sem ugotovila, da itak že imajo kandidata pa kaj vem kaj še vse.
Si pa tudi jaz rečem, da so ti razgovori pač učna pot, da se naučim kako se obnašat na razgovorih. Tako, da tudi, ko me zavrnejo, da nisem preveč razočarana pa najdem neko pozitivno stvar v tem.
Je že to boljši občutek, da sploh nekaj delam za spremembo bednega stanja. Saj uspeha še ni, ampak delam pa na tem.
Je pa trajalo, da sem se sploh odločila, da začnem iskati , hoditi na razgovore. Dolgo sem bila prepričana, da četudi hodijo po meni, da je pa vendarle za NDČ in da ne smem tvega pa it v službo za DČ. Na žalost sem dolgo vegetirala in vegetirala pa nič naredila.
Včasih je bilo tudi v marsikateri službi fajn. Recimo pred 20 in več leti. S sodelavci smo se razumeli, s šefi prav tako, nazdravili skupaj za vsak rojstni dan, se tu pa tam srečevali tudi izven službe … S šefico in dvema sodelavkama iz prve službe, kjer sem bila 8 let in odšla pred 26 leti, imam še zmeraj bolj ali manj redne stike. S sedanjimi sodelavci (pa sem tu že skoraj 20 let) smo striktno na službenem nivoju odnosov, tu pa tam prileti kako poleno pod noge ali nož v hrbet … Ni fajn.
[/quote]
Ja, to je ena najbolj zoprnih stvari, ko ti sodelavci mečejo polena pod noge, ko te sodelavci tunkajo. Srečni tisti, ki so v normalnih kolektivih. Pri nas je včasih še kar bilo, zdaj gre pa samo navzdol. Dolgočasno delo še nekako prebaviš, polena pod noge pa težko. Hinavščino še težje.
Imam nekaj podobnih izkušenj. Sicer še ne toliko kot ti, ampak ja, so službe, kjer bi me vzeli , ampak totalno zanič plača pa visoke zahteve. Pa so bile službe, kjer so res iskali, dobila sem fajn prvi vtis o njih, ampak me žal niso izbrali. Pa razgovori, kjer sem ugotovila, da itak že imajo kandidata pa kaj vem kaj še vse.
Si pa tudi jaz rečem, da so ti razgovori pač učna pot, da se naučim kako se obnašat na razgovorih. Tako, da tudi, ko me zavrnejo, da nisem preveč razočarana pa najdem neko pozitivno stvar v tem.
Je že to boljši občutek, da sploh nekaj delam za spremembo bednega stanja. Saj uspeha še ni, ampak delam pa na tem.
Je pa trajalo, da sem se sploh odločila, da začnem iskati , hoditi na razgovore. Dolgo sem bila prepričana, da četudi hodijo po meni, da je pa vendarle za NDČ in da ne smem tvega pa it v službo za DČ. Na žalost sem dolgo vegetirala in vegetirala pa nič naredila.
[/quote]
Na koncu pride do tega ,da ti na razgovoru dokažeš in jih prepričaš ,da znaš delati to za kar oni nekoga iščejo ali pa da tega sicer ne znaš si pa delal nekaj enako zahtevnega in si se sposoben priučiti oz si želiš to početi ter na koncu daš vedet ,da si sam sebi vreden in da te morajo tudi oni ceniti kar morajo dokazati s ponujeno plačo. Seveda bo največ primerov ko ne bo nič od naštetega prisotno na razgovoru… ampak enkart bo vztrajaj 🙂
Na koncu pride do tega ,da ti na razgovoru dokažeš in jih prepričaš ,da znaš delati to za kar oni nekoga iščejo ali pa da tega sicer ne znaš si pa delal nekaj enako zahtevnega in si se sposoben priučiti oz si želiš to početi ter na koncu daš vedet ,da si sam sebi vreden in da te morajo tudi oni ceniti kar morajo dokazati s ponujeno plačo. Seveda bo največ primerov ko ne bo nič od naštetega prisotno na razgovoru… ampak enkart bo vztrajaj 🙂
[/quote]
Ja, tega se moram naučiti :).
Zaenkrat se učim na napakah, ki sem jih naredila na razgovorih in upam, da bom v prihodnje bolj uspešna.
Nekaj razgovorov je res bednih oz. ne bi sploh hotela tiste službe. Nekaj razgovorov pa mi je bilo žal, da mi niso uspeli. Sem dobila občutek, da res iščejo nekoga, da so pošteni, da so ok. Samo jaz sem bila premalo pripravljena oz. so bili drugi bolje :).
Sem že parkrat dala odpoved, vedno zaradi tega, ker sem našla službo z boljšimi pogoji (predvsem plačo). Kar pomeni, da nikoli nisem zaspala tam, kjer sem bila, pač pa se konstantno ozirala za boljšim.
Ljudje pa po mojem ostajajo v bednih službah ker:
– so nesamozavestni in neodločeni,
– imajo kredite in so zadolženi,
– se bojijo za prihodnost (otroci, družina),
– dovolijo drugim ljudem, da vplivajo nanje (“bodi srečen, da imaš službo”, “kdo pa te bo zaposlil”, “danes služb ni”, …).
Kaj pa znas? Mas kak hobi kjer izdelujes nekaj in imas kaj za pokazati? Te veseli kaksno delo ki ga imas ti za hobi dokler drugi ljudje to pocno za kruh? Če nimaš znanja oziroma če ti nisi dodana vrednost za neko podjetje ali privatnika potem te nebojo vzeli. Ti moras nekaj delati bolje od drugih da bi lahko stopila naprej. Če je tvoj odgovor da nimas nobenega taksnega hobija ali nekega znanja potem ne mores storiti koraka naprej oz ga bos tezko.
Kaj pa znas? Mas kak hobi kjer izdelujes nekaj in imas kaj za pokazati? Te veseli kaksno delo ki ga imas ti za hobi dokler drugi ljudje to pocno za kruh? Če nimaš znanja oziroma če ti nisi dodana vrednost za neko podjetje ali privatnika potem te nebojo vzeli. Ti moras nekaj delati bolje od drugih da bi lahko stopila naprej. Če je tvoj odgovor da nimas nobenega taksnega hobija ali nekega znanja potem ne mores storiti koraka naprej oz ga bos tezko.
[/quote]
Tiste, ki namesto “ne bodo” pišejo “nebojo” pa vzamejo povsod?