Kmet je kmet, pa četudi globalen.

… no to je prava Slovnska fovšija…:))
…bogati starši….dobra služba…dober avto…itd…

…ja najbrž si je zaslužil to, mogoče ima miselne vzorce take, da si zaluži vse najboljše-na ta način mu rata…

BISTVO OSEBNOSTNE ZRELOSTI IN NEZRELOSTI (NEVROZE) – poenostavljena razlaga

Pri fenomenu maminega sinčka gre za osebnostno nezrelost, za obliko nevroze, ki ji jo je mogoče odpraviti samo v zelo zahtevnem, zamotanem in dolgotrajnem postopku zapoznelega osebnostnega dozorevanja.
Osebnostno zreli in vrhunsko usposobljeni za ustvarjalno življenje so ljudje, ki imajo dobro gensko zasnovo in ki so v zdravi in ustvarjalni družini (pod vertikalno avtoriteto skrbnega in pravičnega očeta!), v šoli in v družbi bili optimalno deležni zdravih in spodbudnih odnosov, kar se izraža navzven tako, da zrel, marljiv, odličen in vsestransko uspešen učenec, dijak in študent suvereno kraljuje in se ne boji ocenjevanja učiteljev, pač pa se ga veseli, saj se zaveda, da bo pri ocenjevanju spet uspešen in zato še bolj afirmiran.
Osebnostno nezrel, lenoben, neuspešen učenec, dijak in študent (ki zaradi lagodnosti nima temeljnega znanja s področja svojega izobraževanja) pa je trajno ranjena oseba, saj zaradi njegove slabe uspešnosti odlični gledajo nanj poševno ali celo navpično navzdol, zato se ne more uveljaviti na produktiven način, kar ima za posledico razne komplekse manjvrednosti, ki jih je prisiljen reševati na nadkompenzatoričen način (da se sili biti uspešen, denimo z nastopaštvom ali nasilništvom v neki »klapi«) ali pa na dekompenzatoričen način: drsenje v alkoholizem in narkomanijo, kajenje tobaka, motnje vedenja, faliranost, potepuštvo, kriminal…

Bistvo: vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam in se pri sebi in pred drugimi (nezavedno) opravičujejo s pomočjo raznih obrabnih mehanizmov, ki jim onemogočajo dostop do resnice o sebi, torej o nesposobnosti za spopadanje z življenjskimi težavami:
– se izgovarjajo (projicirajo) na druge,
– iščejo (racionalizirajo) razne vzroke za svoje težave izven sebe,
– svoje težave minimalizirajo ali pa svoje življenje fragmentirajo: ga delijo na uspešna in neuspešna obdobja in se hvalijo z uspešnimi vložki, ne upoštevajo pa velika neuspešna obdobja.

Zato je bistvo psihoterapije : 1. dokopati se do uvida o svoji nezrelosti, 2. oblikovati produktivno življenjsko vizijo, in 3. pobrigati se za njeno uresničevanje (zapoznelo osebnostno dozorevanje).
Seveda v tem primeru vse to velja vse akterje »zgodbe«.
Ker se ljudje v stiski zelo upirajo uvidu v resnico o sebi in ker se krčevito branijo z obrambnimi m mehanizmi in ker se zlepa vsestransko in maksimalno ne aktivirajo, si celo pri resnih psihiatrih ne pridobijo ugleda (jih psihiater ne more resno jemati), zato se z njim ne morejo (in nočejo več) brezplodno truditi. To so nekateri vzroki za navidezno prevarantstvo tradicionalne psihiatrije. Psihiatrija je torej (navidezno) prevarantska zato, ker je reaktivno na odpor psihiatričnih pacientov proti »spremembi« in »dvigu« obupala in se sprijaznila, da le spremlja životarjenje ljudi v stiski.

V tem kontekstu se v moj program vključujejo (oziroma jih vključujem) tisti zelo redki ljudje v stiski, ki so se pod avtoritativnim vodenjem pripravljeni dolgoročno vsestransko »zmigati« zato, da stopijo na pot elitizma in samouresničevanja, da se torej z garanjem izognejo hiranju in vegetiranju.

Dejansko je osebnostno zrel in vsestransko sposoben predvsem človek:
ki se je odraščal v veliki družini (vsaj dveh otrok) ljubečih, zrelih, spodbujajočih in vsestransko uspešnih staršev,
ki se je oblikoval v vzdušju vertikalne avtoritete urejenega, produktivnega in pravičnega očeta, ki je v vzgojo otrok vključeval tudi pleme: očeta, brate, strice, sodelavce, prijatelje, sosede…
ki ima dobro dedno zasnovo in premore visoko inteligenco,
ki se je šolal v odlični šoli pod vodstvom učiteljev z odličnimi ocenami (učitelji s prav dobrimi in dobrimi ocenami nimajo moralne moči, da bi od svojih učencev zahtevali pravi uspeh, tisti z zadostnimi ocenami pa so škodljivi), ki jih vodi moški na avtoritativen način,
ki se redno in intenzivno skupaj s starši ukvarja z rekreacijo in številnimi izven šolskimi dejavnostmi (glasba, pisanje, urednikovanje, vadba retorike, sodelovanje pri tabornikih, organizacija in vodenje raznih projektov…),
ki se nauči od staršev in učiteljev vzpostavljanja in gojenja lepega odnosa z osebami nasprotnega spola.

Za spreobrnitev »zafuranih otrok«, pa tudi vsakega nevrotičnega človeka (ki ima partnerja) pa so pogoji naslednji:

– Šele po (dolgotrajnem procesu) uvidu pride, če pride, do odločitve o prevzgoji, psihoterapiji (»spreobrnitvi«), ki je spet zelo zahteven in dolgotrajen proces, kar je razumljivo, saj so se tudi starši kvarili od rojstva v svojih patoloških družinah, se »sprideni« poročili in imeli otroke, katere so zaradi svojih patoloških lastnosti »zafurali«.

– Ker so nevrotični ljudje nedisciplinirani, izmikajoči, površni, (zaradi lenobe) neprosvetljeni, tudi neolikani in celo nesramni, jih nihče na svetu ne jemlje skrajno resno, vsaj tako resno kot jih jemljem jaz, da bi se z njimi, njihovimi otroki in celo z njihovimi starši (torej starimi starši otrok) dolgoročno ukvarjal s »prevzgojo« v mali in veliki skupini.

– Zavedati se moramo namreč, da celotna psihoterapija, psihiatrija, psihologija in »prevzgojna« teologija z literaturo in s »prevzgojnim« svetovanjem in delovanjem utegne prizadetega in za »spremembo« zelo motiviranega človeka pripeljati do uvida, kar pomeni do pravega trpljenja, ko prizadeti človek začne hlepeti po pomoči, dobi pa lahko (za ustrezno protiuslugo) le prazno tolažbo raznih zdravilcev, dušebrižnikov in gurujev ali padobi od zdravnikov – zlasti psihiatrov – pomirila, antidepersive in nevroleptike, ki jih v velikih količinah in za lepe denarce proizvaja farmacevtska industrija. Tako nevrotično »zafurane« ljudi njihova »zafuranost« udari nazaj. Pač se niso »hoteli« prevzgojiti in ker še vedno »sitnarijo«, jih »morata« medicina in psihiatrija nekako pomiriti, da družbi (»gospodom«) ne povzročajo prevelikih težav.

– Upoštevati pa moramo že razodeto dejstvo, da so pri nevrozi otroka bolni vsi v primarni družini in da je skrajno težko vse motivirati in aktivirati v smeri uspešne »spreobrnitve«. Če do tega ne pride, potem član družine, ki se ni »spreobrnil«, »sitnari« naprej in pri vseh članih družine toliko časa, dokler ga ne zavržejo, povzroča aktiviranje (recidivo) za silo »pozdravljenih« težav, oz. popravilo zoprnih osebnostnih lastnosti. V tem kontekstu dejansko ni možno urediti vseh, zato modri odide iz nevrotičnega gnezda in si sam uredi življenje.

Upoštevati moramo glavne posledice nevroze, ki jih je
zelo težko popraviti:

– usodno zaostajanje za uspešnimi (urejenimi in marljivimi) vrstniki, česar ni možno popraviti, saj uspešni »dirjajo« naprej, zato jih ni mogoče dohiteti,
– okorelo samstvo,
– slaba izobrazba,
– drsenje v bolezni odvisnosti itd.

Kje so vzroki za navedene težave pri psihoterapiji in »spreobrnitvi«?

Tako smo prišli do najglobljih vzrokov za sedanjo vsesplošno krizo vzgoje otrok, partnerstva, starševstva…, ki jih bom tu le skiciral, natančneje pa obdelal v naslednjem prispevku:
– Človeštvo še ni dospelo (ker še ni dovolj ogroženo) do sposobnosti za celosten uvid o sebi in za odločitev za vsesplošen »dvig«, pa tudi razne stroke (psihiatrija, psihologija, pedagogika, »prevzgojna« teologija) ne znajo ponuditi ustreznih programov.
– Človeštvo je pač še nezrelo, kar se razodeva v kopičenju prevelikega števila ljudi na Zemlji, vojskovanjih, ekoloških katastrofah (saj si zavestno zastruplja temelje svojega obstoja in razvoja), globalizaciji … Omenjene »stroke« pa ne ponudijo ustreznih programov, saj je zadevno znanje »strokovnjakov« neuporabno in sicer zato, ker preprosto še ne znajo uspešno delovati.
– Poglavitni vzrok nezrelosti in posledične nesposobnosti za ustvarjalen razvoj pa je v tem, da celo šolani ljudje ne poznajo niti sodobnih filozofov, saj se ne zavedajo, da edino filozofski način rezoniranja omogoča človeku, da se približa razumevanju sebe, drugih, družbe, zlasti verstev, politike, »zločinov«…

2. POGOJI ZA USPEŠNO PSIHOTERAPIJO IN (PRE)VZGOJO

Nevroza (nezrelost) torej nastane zaradi premalo spodbudnih pogojev za razvoj in zaradi travmatičnih doživetij, od katerih so nekatera (običajno najbolj usodna) izrinjena v podzavest. Le-ta imajo določen energetski potencial, ki iracionalno usmerja nevrotikovo počutje in vedenje.

Starši morajo biti zelo motivirani za spremembo in se morajo zelo potruditi, da se uredijo (»spreobrnejo«) tako, da so lahko svojim otrokom za zgled. Vse to pa je možno doseči le v zelo redkih primerih, kajti:
– starši se z otroci nikoli prostovoljno ne vključijo v program radikalne družinske psihoterapije v mali in veliki skupini, kar pomeni, da jih mora v to dobesedno prisiliti družba (praviloma preko socialne službe ali sodišča, ko jim denimo zagrozi z odvzemom starševskih pravic),
– proces uvida je praviloma zelo zamotan in dolgotrajen, kar je lepo opisano v knjižici Johna Powella: »Zakaj se ti bojim povedati, kdo sem« (Župnijski urad Ljubljana Dravlje, 2000) – zato se mora resen kandidat za »spreobrnitev« zelo potruditi, da hitro spozna bistvo svoje »zavoženosti«,
– velike težave se praviloma pojavijo šele, ko starši pridejo do uvida o svoji neprimernosti oz. škodljivosti za starševstvo, pa tudi za partnerstvo, kajti kdor tega uvida in posledične zakompleksanosti ne preseže, je za terapijo, pa tudi za kreativno starševstvo, izgubljen.

Če otrok živi v nespodbudnem družinskem in šolskem ozračju, se ne more optimalno razvijati, če pa je to ozračje patološko, pa se otrok razvije v patološko bitje, ki (v konkretnih pogojih za psihoterapijo in prevzgojo) nima niti minimalnih možnosti, da bi se (re)socializiral.
Za uspešen potek psihoterapije in prevzgoje »zafurane« mladine
tudi družba nima resničnega interesa, saj je v kontekstu globalizacije
tako in tako preveč ljudi.
Osebnostno nezrel, lenoben, neuspešen učenec, dijak in študent, ki nima temeljnega znanja s področja svojega izobraževanja, je trajno ranjena oseba, saj ga zaradi njegove slabe uspešnosti odlični ne marajo. Zato se nevrotičen (asocialen) mladenič (in odrasel človek!) ne more uveljaviti na produktiven način, kar ima za posledico razne komplekse manjvrednosti, ki jih je prisiljen reševati na nadkompenzatoričen način (da se sili biti uspešen, denimo z nastopaštvom ali nasilništvom v neki »klapi«) ali pa na dekompenzatoričen način: faliranost, drsenje v alkoholizem in narkomanijo, motnje vedenja, potepuštvo, kriminal…

Bistvo: vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam in se pri sebi in pred drugimi (nezavedno) opravičujejo s pomočjo raznih obrabnih mehanizmov (projekcije, racionalizacije, minimaliziranje, fragmentacije), ki jim onemogočajo dostop do resnice o sebi in tudi do sposobnosti za spopadanje z življenjskimi težavami.

Zato je bistvo psihoterapije : 1. dokopati se do resnice o sebi (do uvida) in 2. usposobiti se za (dolgoročni) življenjski boj do nivoja sposobnosti kljubovanja življenjskim težavam, ki so ga dosegli najuspešnejši (elitni!) vrstniki.
Ker se ljudje v stiski zelo upirajo uvidu v resnico o sebi in ker se krčevito branijo z obrambnimi m mehanizmi in ker se zlepa vsestransko
in maksimalno ne aktivirajo, si celo pri resnih psihiatrih ne pridobijo ugleda (jih psihiater ne more resno jemati), zato se z njim ne morejo (in nočejo več) brezplodno truditi. To so vzroki za navidezno prevarantstvo tradicionalne psihiatrije, pa tudi socialne službe, ki v glavnem z raznimi podporami in zaščito podpira neučinkovite ljudi.

Psihiatrija je torej (navidezno) prevarantska zato, ker je reaktivno na odpor psihiatričnih pacientov proti »spremembi« in »dvigu« obupala in se v bistvu sprijaznila, da le spremlja životarjenje ljudi v stiski, in sicer tako, da jih pomirja (omamlja) s pomirili (»tabletke za srečo«), antidepresivi in nevroleptiki, kajti to ima velika večina ljudi v nevrotični stiski raje kot pa dolgotrajno garanje, denimo v podobnem programu kot je moj.

Temeljni problem je torej v tem, da tudi psihiatrija v veliki večini ni in ne more biti kos asocialnemu (še manj antisocialnemu) vedenju mladine, saj vendar ne more nadomestiti vlogo staršev pri vzgoji otroka in mladostnika, pa tudi učiteljev in šole ne. Upoštevati moramo: že v osnovni šoli je veliko nasilnih mladeničev, ki jim ni nihče kos, zato se vse pogosteje dogaja, da se učiteljice bojijo vstopiti v višje razrede osnovne šole zaradi podivjanih učencev.
Uspešna je lahko samo avtoritativna vzgoja, ki jo vodi modri in odločni moški vzgojitelj, žene in učiteljice pa mu sledijo.

»Zafurane« mladeniče in mladenke lahko (do neke mere uspešno) prevzgoja vsestransko urejen oče pod mentorstvom avtoritativnega terapevta (ali prevzgojitelja tipa A. Makarenka).

Ker ni zahtevnih programov in ne ustreznih (avtoritativnih!) psihoterapevtov, tudi ni uspešnih rezultatov.

Šolstvo v glavnem ne vzgaja, pač pa kvari mladino. Neuspešni učenci in dijaki se skušajo izogniti spraševanju in ocenjevanju z raznimi izgovori in lažmi, obenem pa si skušajo pomagati z raznimi goljufijami, kar pomeni, da se pod okriljem slabih šol in neučinkovitih učiteljev sistematično karakterno kvarijo. Zato “navadne” šole producirajo praviloma karakterno deformirane ljudi, ki so nagnjeni k izmikanju in goljufanju.

Zelo zanimivo in poučno je, da slovenski pedagogi, psihologi, psihiatri in teologi na vseh ravneh ne razodevajo zgornjih (nesporno točnih) stališč o razlikah med uspešnimi in (relativno) neuspešnimi učenci, dijaki in študenti. (Vzrok za vse to pa je v dejstvu, da velika večina učiteljev ni bila odlična v šolah, zato tudi nimajo moralne moči, da bi vztrajali pri visokih kriterijih, ki so pogoj za elitizem in izogib psihofizičnim dekompenzacijam).

Nevrotičen (nezrel) človek, je moteč človek, saj imajo vsi okrog njega določene težave zaradi njegovih nezrelih reakcij in sploh delovanja. S svojo nezrelostjo nehote poskrbi, da se nevrotično (patološko!) vzdušje prenaša iz roda v rod. Paradigmatični predstavnik nezrelosti in patologije je moški alkoholik, ki do groba deluje razdiralno na ženo, otroke, sodelavce, sosede…(Dejansko pa so za vse to krive matere in žene alkoholikov, ki (zelo prizadevno!) vzdržujejo »svoje« alkoholike pri razvoju njihovega alkoholizma). Ker je alkoholikov v Sloveniji čez 200.000, pomeni, da imamo dovolj veliko armado karakterno okvarjenih ljudi (sekundarna psihopatizacija alkoholikov), ki učinkovito deluje pri samodestrukciji slovenskega naroda. (Alkoholiki in njihovi bližnji se lahko izločijo iz te armade avtodestrukcije samo, če se dolgoročno vključijo v sistem radikalne psihoterapije in prevzgoje).

3. MEHANIZMI NASTANKA FENOMENA »MAMINEGA SINČKA« IN BISTVO NJEGOVEGA DOŽIVLJANJA

Mehanizem nastanka »primera« »Nisem mamin sinek, ampak mamin ljubček« sem že opisal v prvem prispevku.

Sledi silno zanimivo poročilo o partnerski krizi zakoncev, ki sta v mojem programu intenzivne, radikalne psihoterapije v mali in v veliki skupini že skoraj 4 leta. Sta pri 40-tih, oba z višjo izobrazbo, v zakonu sta že blizu 20 let, imata 2 odraščajoča otroka. Oba izhajata iz patoloških družin: starša obeh sta bila osebnostno nezrela, oba očeta pa sta še dodatno zdrsnila v alkoholizem.
Njun popis bolezni obsega že nad 600 gosto tipkanih strani, zato bi potreboval tri nadaljevanja, da bi za bralce lahko dovolj nazorno prikazal bistvo nastanka in razvoja partnerske krize ter izredno zamotanost njunega postopnega zapoznelega osebnostnega zorenja.

K meni sta prišla na posvet zaradi krize v spolnosti, saj se je žena Dragica (ki je zelo prikupna in hotna) pritoževala, da jo mož France spolno zanemarja, istočasno pa na skrivaj masturbira.

Zaradi nepotešenosti je Dragica (dokaj korektno in v razumljivi stiski) enkrat »skočila čez plot«, kar ji je mož (krivično!) zelo zameril in ji po dolgih terapevtskih procedurah tudi odpustil.

V programu sta oba vzpostavila z menoj zelo pozitiven transfer, ki Dragice ni motil, medtem ko je France obtožil njo in mene, da sva vzpostavila trikotnik, kar je z njene strani v fantaziji bilo dokaj res, ampak brez tega ni poglobljene in zares uspešne psihoterapije. Seveda je tudi moj kontratransfer do obeh zelo pozitiven, še zlasti ker se je France poglobil v psihoanalizo in piše zanimive avtoanalitične spise s psihoanalitičnim nabojem.
Bistvo: Pregovor »Ura zamujena ne vrne se nobena« še kako velja glede možnosti za preoblikovanje nezrelega »maminega sinčka« v zrelega možaka. To je možno razumeti izključno v kontekstu antropološkega dejstva, da se polnovredni človek lahko oblikuje samo v plemenski skupnosti in patriarhalni družini, če jo vodi urejen avtoritativni moški (ki mora upoštevati samo zgornjo srenjo moških!). To oblikovanje traja od zgodnjega otroštva do osebnostne zrelosti, torej v dobi maksimalne učljivosti in se konča šele v zrelih letih. Tega manka ni mogoče nadoknaditi, ker ni družbeno dejavnih avtoritativnih moških, ki bi avtoritativno vodili programe po principu plemenske skupnosti, kakršna je moj terapevtska skupnost, edina te vrste v Evropi (!).

Ker je »maminih sinčkov« čedalje več, kmalu ne bo več možnosti za oblikovanje polnovrednega človeka, zato tudi ne bo več pravih moških, pač pa bodo predvsem osebnostno nedorasli moški ( zlati pa pedofilske, posiljevalske, perverzne pokveke) s slabo erekcijo in nesposobnostjo za polno opravljanje vloge gospodarja.

4. »MAMIN SINEK« JE KILAVI GOSPODAR IN SLAB LJUBIMEC

1 .Bistvo

Pravi moški je samo tisti, ki je dosegel v osebnostnem razvoju raven dobrega gospodarja z magnetnim centrom v območju svoje poklicanosti, kar je opisal Maurice Nicoll (Nicoll, M. 1996. Psychological Commentaries on the Teaching of Gurdjieff and Ouspensky. York Beach: Samuel Weiser Inc.1996, Vol. 4:1456-1458).

1. Obstajata dve vrsti Dobrega Gospodarja. Prvi je takšen Gospodar, ki verjame v življenje in se lahko sooči s svojimi življenjskimi zadevami razumno. Drugi je pa takšen Gospodar, ki se na svoje delo sicer dobro spozna, vendar ne verjame v življenje. To pomeni, da ne verjame, da ga bo življenje vodilo v tisto smer, kamor želi iti. Ima pač občutek, da življenje ni resnično, čeprav še naprej opravlja svoje dolžnosti – to pomeni, da vidi pravo vrednost stvari. Drugače povedano, vidi zlaganost.

2. Moški kot Potepuh se precej razlikuje od Dobrega Gospodarja, ne glede na to, ali imamo v mislih Dobrega Gospodarja kot moškega, ki verjame v življenje, ali kot moškega, ki ne verjame v življenje, a še vedno v obeh primerih opravlja svoje delo. Ouspensky je rekel: »Med Potepuhi boste našli mnogo umetnikov in pesnikov itd., ki prezirajo Dobrega Gospodarja, a ki so v resnici na veliko nižjem nivoju in nimajo nikakršnega občutka za odgovornost do česarkoli, niti ne razumejo, kakšen bedak se pojavlja v njih. Vsi imamo bedaka v sebi.«

3. Blazneži so politiki in duhovniki, ki menijo, da lahko oni sami spremenijo življenje, ljudje, ki pri uvajanju teorije v prakso ustvarijo še večji nered, ker ne računajo na Višjo Silo. To pomeni, da takšna oseba meni, da lahko vsakogar spremeni s pomočjo novih zakonov in se ne zaveda, da je težko spremeniti človeka. To so Blazneži, in le-ti ne vidijo bedaka v sebi.« Bedak v tebi je tisti, ki ne računa na Višjo Silo niti ne na silo odpora, na katero naletiš, ko poskušaš doseči želeno.

4. Hasnamus (besedo je izumil Gurdjieff in je perzijskega ali turškega izvora) je moški, ki je dovolj zvit, da vidi, da lahko pridobi moč z uporabo zvijače nad »navadnimi« ljudmi. Ouspensky je trdil: »Hasnamus moški so ljudje, katerih dobro počutje je odvisno od slabega počutja drugih ljudi.« V času prisotnosti gospoda G. je naštel nekaj diktatorjev, ki so bili v resnici Hasnamus ljudje. Po drugi strani je izjavil, da so takšni ljudje vedno obstajali – t.j. ljudje, katerih dobro počutje je bilo odvisno od slabega počutja drugih ljudi. Nekoč je nekdo vprašal g. Ouspenskega: »Ali je bil Napoleon Hasnamus moški?« Nasmehnil se je in rekel: »Nisem poznal Napoleona osebno.« Torej, sami moramo najti odgovor. Se spomnite, da je Voltaire nekoč rekel, da obstaja zgodovina zločina? Predstavljam si, da če bi brali malo več zgodovine kot sedaj, bi enostavno videli, kaj Hasnamus pomeni v zgodovinskem smislu. Seveda morate razumeti, da je Hasnamus zgrajen v velikem ali v majhnem obsegu.

Bistvo: Žene »maminih sinčkov« razodevajo svojo vsestransko prizadetost in nepotešenost predvsem zato, ker njihovi možje ne premorejo lastnosti dobrega gospodarja, pač pa so običajni obotavljivci in mečkači.

2. Kako ustvariti ustrezne pogoje za oblikovanje majhnega jedra »pravih« moških?

Izhodišče

Zakaj nekateri mladeniči in mladenke (pa tudi zelo »zreli« ljudje) životarijo brez spolne ljubezni?
Ker niso osebnostno dozoreli, njihov razvoj pa so ovirali »strupeni starši« (Forward, 2001), ki so pri nas tudi posledica tragičnih zgodovinskih dejstev, ki jih je opisala Alenka Puhar v svoji znameniti knjigi Prvotno besedilo življenja. Zaradi nespodbudnega vzdušja se otroci ne morejo polno osebnostno razviti, zato ostanejo nezreli (nevrotični) in seveda v življenju neuspešni, oziroma po E. Frommu neproduktivni, kajti produktivno življenje je dejansko namenjeno le tenki plasti ljudi, ki imajo osebnostno zrele starše in obiskujejo elitne šole. Takšne pogoje pa danes v Evropi omogoča edino aristokracija, ki v elitnih šolah spodbuja otroke, da dosežejo solidno izobrazbo in vrhunsko mojstrstvo v poklicu ter sposobnost za vodenje (kajti družba se deli na tenko plast »ukazovalcev« in debelo plast »ubogljivcev«).

V teku dolgoletnega psihoterapevtskega delovanja z »maminimi sinčki«, njihovimi ženami in starši sem ugotovil, da je za njihovo urejanje (osebnostno zorenje) tradicionalna psihoterapija popoln nesmisel, kar je možno razumeti le v naslednjem kontekstu: nedozorelega »fantka« je nujno napraviti za možaka, kar je možno doseči izključno v dolgotrajnem procesu (pre)vzgoje v posebnem programu, v podobnem kot sem ga sam oblikoval v teku 40-letnega delovanja, torej v samouresničitveni terapevtski skupnosti, ki dela kot modificirano pleme pod vertikalno avtoriteto vsestransko kompetentnega moškega.

3. Posebni pogoji za uspešno radikalno psihoterapijo in (pre)vzgojo – shematično:

– Celosten pristop: pridobitev znanja, njegovo ponotranjenje in usposobljenost za tvorno uporabo.

– Odločitev za radikalno partnersko psihoterapijo v mali in veliki skupini s kombinacijo individualnih in partnerskih seans.

– Oblikovanje posebne partnerske skupine za pospešeno osebnostno rast po izročilih Ouspenskega, Bennetta, Nicolla in drugih.

– Potreben je izredno dejaven, avtoritativen, razgledan in hraber moški terapevt, ki ima svoj sistem »elitnih« skupin in terapevtske skupnosti, lastne publikacije in zelo močno »zdravo jedro«, ki služi za spodbudo in zgled, zato je delo brez njega popolni brezup.

– Dolgotrajen tretman po zelo zahtevnem programu, kar ustvarja probleme zaradi odporov, lenobe, »nagajanja« tradicionalistov….
, kar je treba znati in umeti premagovati in obvladovati, tudi z zastavitvijo svojega življenja.

– Glavno pri »dvigu« je graditev partnerstva, kar je težko zaradi implikacij feminizma.

– Malo kakšen nevrotik se zaveda usodnosti nevroze (osebnostne nezrelosti in patološke strukture karakterja), še redkejši pa so, ki se zares odločijo za spremembo (prevzgojo) in odločenost, da se bodo posvetili radikalni psihoterapiji in osebnostni preobrazbi z mnogimi dejavnostmi, ki vsaj za silo omogočijo postopno dohitevanje uspešnejših vrstnikov.

Rezultati psihoterapije nevroze so izredno slabi, tako slabi, da v slovenski strokovni in poljudni literaturi ni še noben psihoterapevt objavil niti ene uspešno zaključene psihoterapije. Brez samohvale: dolžan sem zapisati, da so edini objavljeni in nesporno pozitivni rezultati – na žalost – samo v mojih publikacijah in poročilih. (Edini zares uspešen rezultat pa sta zakonca dr. Andrej in dr. Verena Perko; njuna knjiga bo izšla 13.6.2006).

4. Zakaj bi bilo možno oblikovati prave moške v terapevtskem programu (paradoksalna ideja)?

Ker je moški edino v hudi stiski pripravljen sprejeti zelo zahteven program. Ampak kako priti do korektnih, se pravi vsestransko uspešnih (pre)vzgojiteljev?

To je centralni problem, saj še za državne voditelje ni »pravih« moških, še manj pa jih je za področje (pre)vzgoje, saj nas – kot sem že napisal – antropologija seznanja, da se je »pravi« moški oblikoval edino v plemenski ali patriarhalni skupnosti, ki jo je vodil moški po mehanizmu vertikalne avtoritete. Teh pogojev ni več. (Jaz sem razmeroma uspešen, ker sem se oblikoval v sorodnih pogojih, predvsem kot mlad partizan pod komando in osebnim zgledom zelo urejenih in hrabrih partizanskih komandantov).

DODATEK:

5. OKVIRNI PRIKAZ SOCIALNO-ANDRAGOŠKEGA SISTEMA ZDRAVLJENJA IN UREJANJA ALKOHOLIKOV, DRUGIH ODVISNIKOV IN DRUGIH “LJUDI V STISKI”
(ni dokončno oblikovano)

5.1. UVOD

Prvo izhodišče za moje poročilo je moto:

Psihiater ima za pomoč ljudem v stiski na razpolago tri sisteme:
– psihiatrično bolnišnico, ki pacienta usodno stigmatizira in zato otežuje popolno rehabilitacijo,
– zdravila (sedativi, nevroleptiki…), ki pri pacientu sicer zatrejo simptome, obenem pa zavrejo splošno vitalnost in zato ovirajo dejavnosti za “dvig”,
– svojo osebnost (če je ustrezna za pozitivno identifikacijo) in sistem skupin, klubov in terapevtske skupnosti (če ga sploh ima).
Psihiater ne more nuditi pomoči v smislu polne (re)habilitacije brez sistema skupin, klubov in terapevtske skupnosti, kjer so urejeni in rehabilitirani zdravljenci za zgled novemu članu.

Drugo izhodišče pa je vsesplošni in trajni dvom v učinkovitost tradicionalne psihoterapije, ki ga je pred kratkim opredelil angleški psihoanalitik Jeffrey Masson v svoji znameniti knjigi AGAINST THERAPY.

5.2. OPREDELITEV METODE

5.2.1. Socialno-andragoška metoda (SAM) je izvirna kombinacija eklektično oblikovane metode skupinske (družinske, partnerske…) psihoterapije (ki vključuje domala vse postopke, ki jih prakticirajo v raznih psihoterapevtskih sistemih v Sloveniji in drugod) in pedagoškega sistema raznih aktivirajočih dejavnosti – čez 60 vzgojno-terapevtskih sredstev (VTS), velike večine katerih ostale metode psihoterapije ne uporabljajo (Rugelj 1981, 1983, 1984, 1985, 1992). SAM je pravzaprav zelo modificirana in intenzivirana različica zagrebške alkohološke šole (Hudolin, Lang….)
Glavna aktivizirajoča VTS so: aktivno in odprto samoanaliziranje in samoizpovedovanje ter komuniciranje v skupinah, odločne konfrontacije s sprenevedanjem in lagodnostjo, vzdržljivostni tek, planinarjenje, biblioterapija, redno pisanje raznih spisov, terapevtsko postenje in obvezno nadaljnje izobraževanje.
Zaradi izvajanje VTS je SAM za vsaj 30-krat težavnejša in zahtevnejša od tradicionalnih metod (ki so v glavnem zreducirane na “individualno ali skupinsko sedenje in govorjenje” brez obveznega prakticiranja aktivirajočih dejavnosti), in sicer tako za paciente kot tudi za terapevte.
Celoten program temelji na terapevtskem paktu, ki ga kandidat za urejanje sprejme – po predhodnem študiju literature o sistemu – z vstopom v program in je integriran v Alternativni terapevtski skupnosti (ATS), ki sem jo sam ustanovil in jo osebno vodim, in sicer dosledno avtoritativno do tistih zdravljencev, ki se izmikajo obveznostim, in permisivno do tistih, ki so dobro motivirani in se trudijo za “spremembo”.
Vsak udeleženec v programu se mora brezpogojno posloviti in pozdraviti od vseh negativnih odvisnosti (od alkohola, nikotina, drog, pomiril, bulimije, hazarderstva, televizijomanije, patološkega odnosa…) in se oprijeti pozitivnih odvisnosti (od teka, planinarjenja, dobrih knjig, pisanja, ustvarjalnosti, partnerstva, spolnosti…).
V socialno-andragoškem sistemu poteka zdravljenje brez zdravil, brez bolniškega staleža in brez bolnišnice, zato ima terapevt na razpolago samo svojo osebnost in svoj sistem skupin, klubov in terapevtske skupnosti, kjer ima poglavitno vlogo “zdravo jedro” 1. in 2. stopnje.

5.2.2.Socialno-andragoški program poteka v treh fazah:

5. 2.2.1. faza intenzivne psihoterapije in učenja za zdrav življenjski slog in samouresničevanje, ki traja povprečno 3 leta. V tem času je udeleženec v programu vključen v strogo obvezni in v manj obvezni del programa :

a) strogo obvezni del programa obsega aktivno sodelovanje v:

– terapevtski skupini, ki ima triurni (!) sestanek 3-krat mesečno,
– klubu bivših odvisnikov in drugih ljudi v stiski, ki ima triurni(!) sestanek 1-krat mesečno (za zelo motivirane) ali 2-krat mesečno (za manj motivirane),
– terapevtski skupnosti, ki ima štiriurni (!) sestanek 1-krat mesečno,
– programu skupinskega planinarjenja (z meditativnim delom pohoda), 1 do 2 dneva v mesecu (ki praviloma odtehta več kot 5 običajnih sestankov),
– programu skupinskega teka, ki ga za vsako skupino osebno vodim 1-krat mesečno, 2-krat letno pa se udeležimo prireditve maratona v Radencih in Ljubljani.

b) manj obvezni del programa, ki glede na terapevtske potrebe in osebni interes posameznikov poteka v rednih paralelnih in ad hoc skupinah:

– družinska skupina, ki ima štiriurni (!) sestanek eno nedeljo dopoldne in se nadaljuje s poldnevnim izletom v naravo (ta skupina ima poleg terapevtske tudi izredno preventivno vlogo),
– začetna in nadaljevalna planinska šola, 1 do 2 dni mesečno,
– skupina za analitično psihoterapijo, 2 do 4-krat mesečno po 3 ure,
– skupina vernih, 2 do 4-krat mesečno po 2 uri (vodi jo duhovnik, dr. teologije Silvester Novak),
– seksološka delavnica, ki ima sestanek 1 do 2-krat mesečno po 3 ure,
– skupina samskih, ki ima triurni sestanek 1-krat mesečno,
– skupina odraslih otrok alkoholikov in tiranov, ki ima praviloma sestanek 3-krat mesečno po 3 ure,
– šola kreativnega pisanja, ki jo organiziramo občasno, traja eno leto, 2-krat mesečno po 3 ure,
– šola za izboljšanje pisnega izražanja (za vadbo pisanja dnevnikov, tednikov in raznih poročevalskih, avtoanalitičnih in raziskovalnih spisov in utrinkov),
– program terapevtskega postenja, ki ga organiziram 1-krat letno in traja od 1 do 4 tedne.
– “Jasnina skupina”, ki jo vodi psihiatrinja iz Zagreba, dr. Jasna Štefok, zaseda pa eno nedeljo v mesecu skozi ves dan, obravnava pa predvsem “prebujanje« in razvoj “Notranjega otroka”.
– “Zvonkina skupina” – tečaj čudežev, po knjigi “A Course in Miracles”, vodi jo mag. Zvonka Pangerc-Pahernik, predvidoma 2-krat mesečno po 2 uri,

5.2.2.2. faza stabilizirajoče psihoterapije, osebnostnega zorenja, utrjevanja zdravega življenjskega sloga in nadaljnjega izobraževanja (vsak udeleženec v programu naj bi si pridobil za eno stopnjo višjo izobrazbo, kot jo je imel pred vključitvijo v program), traja povprečno do desetega leta vključitve v program. Člani, ki so dospeli v 2. fazo programa, postajajo subjekti psihoterapije in osebnostne preobrazbe, zato tvorijo “zdravo jedro” ATS 1. stopnje, ki ima pomemben vpliv na proces zdravljenja in urejanja novih zdravljencev.
Večini zdravljencev ne uspe dokončati te faze urejanja (dopolnilnega izobraževanja), pač pa brez ustrezne poslovitve zapusti program.

5.2.2.3. faza “vračanja in dajanja” se začne praviloma po 10 letih od vključitve v program (pri zelo motiviranih in aktivnih pa že veliko prej). Udeleženci te faze so subjekti vseh procesov v ATS in si prizadevajo, da uresničijo temeljni zakon človeštva: da svojim otrokom, učencem in novim zdravljencem “vrnejo in dajo” vse, kar so prejeli od svojih staršev, učiteljev, terapevtov… Člani te faze programa tvorijo “zdravo jedro” ATS 2. stopnje in opravljajo razne dolžnosti v okviru izvedbe celotnega programa; v bistvu so pomočniki glavnega terapevta in objekti identifikacije za nove zdravljence.
Samo komaj 5% zdravljencev, ki so končali osnovni program, nadaljuje s tretjo fazo urejanja. So pač redki, ki si pridobijo toliko altruizma, da so sposobni za “vračanje in dajanje”.

(Po izkušnjah sodeč bi moral kompletno formirani psihiater sam ustanoviti in delati z najmanj petimi skupinami najmanj 15 let, da bi oblikoval terapevtsko skupnost z “zdravim jedrom” 1. in 2. stopnje, kakršnega že ima naša ATS.)

5.2.3. Temeljni cilji vseh postopkov v programu so naslednji:
– aktivirati zdravljenca in njegovo družino na telesnem, intelektualnem, socialnem in duhovnem področju, z namenom, da se ga “zbudi” in obdrži “budnega” ter se ga usmeri v samouresničevanje, s katerim edino lahko preseže nekdanjo bedo “zdrsa” in si tako zagotovi abstinenco (če je alkoholik ali narkoman) oz. visoko stopnjo zdravja,
– z vsestranskim aktiviranjem mora zdravljenec doseči spremembo svojih življenjskih razmer, kar je predpogoj za spremembo njegovega doživljanja in počutja,
– ljudje v stiski niso dovolj ali pa sploh niso zakoreninjeni v družini, poklicu in družbi (pravimo, da so izkoreninjeni), zato jim s pomočjo pestrega delovanja v ATS omogočamo, da se najprej zakoreninijo v ATS (ki ponazarja družbeno skupino, ki je usmerjena v elitizem), pozneje pa še v družini, poklicu in družbi.

Teoretiki in praktiki preobrazbe bolnega, “dremajočega” človeka (Gurdjieff 1985, Ouspensky, Rajneesh…) menijo, da “zaspaneta” ni mogoče prebuditi z običajnimi postopki “sedenja in govorjenja”. Zato so maratoni, planinski pohodi, predstavitve, razreševanja kriznih situacij, odločna soočanja z nesocializiranim vedenjem in lenobo predvsem sredstva za doseganje “vrhunskih doživetij ” (A. Maslow 1982), ki omogočajo “prebujanje” “dremajočih” ljudi v stiski.

5.3.TEMELJNE DEJAVNOSTI GLAVNEGA TERAPEVTA:

– prvi in ponovni pregledi, individualni, partnerski, družinski posveti ali pa posveti in seanse po “net-work” postopku,

– skupinska (individualna, partnerska, družinska) psihoterapija v malih, srednjih in velikih skupinah, klubih, paralelnih (rednih in ad hoc) skupinah in v ATS, ki se po potrebi kombinira s paralelnimi individualnimi, partnerskimi in družinskimi seansami in posveti,

– branje, komentiranje (dekurziranje), sortiranje in arhiviranje raznih spisov zdravljencev v individualne fascikle in po tematskih sklopih (predstavitve, teki, planinarjenje, konfrontacije, razvoj sistema, transfer, spolnost, vrhunska doživetja, biblioterapevtske teme itn.). Samo to delo terja povprečno 3-4 ure časa dnevno, kajti povprečen par napiše v petih letih urejanja ca. 3.000 strani spisov, napisanih na računalniku (vsak udeleženec v programu mora v treh mesecih po vključitvi preiti na pisanje spisov na računalniku),

– oblikovanje izvidov, mnenj in ekspertiz, ki spadajo v delovanje psihiatra,

– vsakomesečna priprava tekočega programa dela ATS:
– 10 do 20 strani lastnih tekstov: obvestila, navodila, analize, tematski referati (npr. o pisanju, predstavitvah) itn.,
– 50 do 100 in več strani fotokopij izbranih člankov iz časopisov in revij (zasebno in preko Slovenskega društva terapevtov… sem naročen na več kot 40 domačih in tujih časopisov in revij), ki imajo ustrezno vlogo pri izvajanju programa, saj so člani ATS dolžni, da o večini člankov napišejo utrinke in so tako prisiljeni, da se poučijo o raznih vprašanjih (pisanje navedenih tekstov in pripravljanje izbora člankov mi vzame povprečno najmanj eno uro na dan),

– organizacija in izvedba letnih tridnevnih planinskih taborov klubov ali pa tabora zainteresiranih članov iz cele terapevtske skupnosti,

– organizacija in izvedba (učnega) silvestrovanja za člane ATS in njihove svojce ter prijatelje brez alkohola in nikotina (smo edina skupina ca. 200 ljudi v Sloveniji, ki že četrt stoletja silvestruje brez alkohola in nikotina),

– organizacija in izvedba urejanja dokumentacije o delu po socialno-andragoški metodi: razni zborniki o dejavnostih in “case studies” o posameznikih (do sedaj je že urejenih čez 700 zbornikov, od tega čez 150 “case studies”), ki imajo povprečno po 500 strani (skupaj 350.000 strani), večina v unikatu, medtem ko so važni zborniki urejeni v več kopijah, originali pa so shranjeni v Arhivu RS in v NUK-u, (v svetovni literaturi ni opisano, da bi še kak psihiater-posameznik imel tako zajetno dokumentacijo o svojem delu in življenju svojih zdravljencev),

– skrb za vzdrževanje in obnavljanje strokovne knjižnice (edinstvene za alkohologijo in mejne stroke v Sloveniji), ki stane mesečno ca. 2.000 DEM,

– opravljanje poslov glavnega in odgovornega urednika glasila “Pot v sožitje”, ki je edino strokovno in poljudno strokovno alkohološko glasilo v Sloveniji,

– organizacija, vodenje in mentorstvo v okviru različnih dejavnosti v sklopu naslednjih društev (ki sem jih ustanovil in jih tudi vodim), s pomočjo katerih popestrim dejavnosti, ki so integrirane v ATS:
– “Slovensko društvo terapevtov za alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudem v stiski”, kjer poteka sistematično izobraževanje strokovnjakov raznih profilov za delo po socialno-andragoški metodi (ATS pa je učna baza),
– Društvo bivših alkoholikov in njihovih svojcev, Ljubljana (v procesu ustanavljanja), vanj pa so vključeni vsi alkoholiki in njihovi svojci, ki so v programu, vključijo pa se lahko tudi tisti, ki so izstopili iz programa),
– Društvo za zdrav življenjski slog in samouresničitev,
– Planinsko društvo Dolga pot,
– Društvo nekadilcev Ljubljana-Center,
– “Fundacija dr.R. za pomoč ljudem v stiski”.
V zadnja štiri društva je vključena večina članov ATS.

5.4. TEMELJNE ZNAČILNOSTI LJUDI V SOCIALNO-ANDRAGOŠKEM PROGRAMU

Vsi so nealkoholiki, nekadilci, telovadci, vzdržljivostni tekači, planinci, redni bralci dobrih knjig, vsi si prizadevajo, da bi postali dobri partnerji, starši, delavci, državljani, tovariši.
Zaradi navedenih značilnosti je moja ATS edinstvena skupina ljudi na svetu, ki so nekoč “zdrsnili”, s pomočjo socialno-andragoškega programa pa so se povzpeli na visoko raven kvalitetnega življenja. Tako člani ATS živijo za nekaj stopenj kvalitetnejše življenje kot povprečna populacija. Pravzaprav so katapultirani (vsaj med parcialne) elitnike.

5. 5. REZULTATI

Osip:v 1. fazi zdravljenja dosega do 70%.

Rezultati dela po socialno-andragoškem programu so daleč nadpovprečni:

– Med blizu 200 alkoholiki, ki so končali triletni osnovni program, sta v zadnjih 18 letih recidivirala samo dva, oba sta spet prišla po pomoč in sedaj abstinirata.

– Med blizu 400 nevrotiki, ki so v zadnjih 18 letih končali osnovni program, so se vsi usmerili v zdrav življenjski slog in živijo bistveno bolj kvalitetno življenje kot pred zdravljenjem.

– Člani ATS, ki dosledno izpolnjujejo program, se v programu najprej vidno pomladijo in so potem vedno zdravi. Kdor zboli, je dolžan napisati avtoanalitično poročilo pod naslovom “Zakaj sem zbolel?”, ki vedno pokaže vpliv tudi zavestnih dejavnikov, ki spadajo v okvir mehanizmov “bega v bolezen”.

Udeleženci v programu so bili pred začetkom zdravljenja povprečno 20 dni letno v bolniškem staležu, medtem ko so med sodelovanjem v programu v staležu povprečno komaj 1 do 2 dni na leto, kar je edinstveni rezultat ne samo v Sloveniji.
Tako izkušnje mojih uspešnih zdravljencev potrjujejo mojo hipotezo: Človek, ki je primarno zdrav, ostane zdrav, če se neprestano trudi, da ostane zdrav.

Socialno andragoški program je sicer za lagodne in zaležane ljudi zelo zahteven in navidezno drag, v resnici pa je glede na rezultate zelo poceni. Seveda je program urejanja (ki je sicer povsem običajen življenjski slog za vsestransko urejenega človeka!) zelo moteč in nesprejemljiv za:
– vse tiste terapevte, ki niso motivirani za radikalno usmeritev v zdravo življenje in visoko stopnjo osebne urejenosti, da bi z lastnim zgledom potegnili ljudi v stiski k “dvigu”,
– vse tiste paciente, ki so se spričo popolne nezahtevnosti domala vseh psihoterapevtskih programov utirili v lagodnost in parazitiranje (znano je, da velika večina psihiatričnih pacientov zlahka doseže zelo zgodnjo invalidsko upokojitev in dejansko parazitiranje na grbi davkoplačevalcev),
– za vse ljudi, ki so tako lagodni in do svojega zdravja brezbrižni, da se niso sposobni oprijeti radikalno zdravega življenjskega sloga, ki je temelj mojega programa.

Dokumentacija: O delu po SAM je urejeno preko 700 zbornikov.

5. 6. PROBLEMI

5.6.1.Kadrovske težave

Zaradi znanega konflikta do pred kratkim nisem smel imeti nameščenih sodelavcev, zato sem moral sam delovati kot psihiater, psiholog, socialni delavec in skupinski terapevt ter kot učitelj telovadbe, vzdržljivostnega teka, planinarjenja, biblioterapije, kreativnega pisanja, prakticiranja radikalne usmeritve v zdravo življenje itn. (medtem ko so udeleženci programa bili, so in bodo ne samo zdravljenci, temveč tudi učenci telovadbe, planinarjenja, teka, pisanja, branja itn.). Sedaj počasi iščem sodelavce. Do sedaj se še ni prijavil zdravnik, ki bi bil pripravljen nadaljevati z mojim delom.

5.6.2. Strokovne zagate

– Socialno-andragoški sistem temelji na hipotezi, da lahko “človek v stiski” preseže bedo nekdanjega “zdrsa” tako, da se vsestransko aktivira in stopi na pot samouresničevanja. To pomeni, da se mora uvrstiti med elitnike (Gasset 1985).

– Četrtstoletne izkušnje pri delu po tej metodi kažejo, da je velika večina “ljudi v stiski” ireverzibilno prizadeta na intelektualnem in duhovnem področju, zato veliki večini udeležencev programa že v 2. fazi urejanja zmanjka moči za nadaljevanje procesa (re)habilitacije. Zaradi prizadetosti na duhovnem (moralno-etičnem) področju, ki se kaže kot prikrit odpor (potuhnjenost), pa je med odpadlimi le redek zdravljenec toliko ponosen in zrel, da bi se v moji prisotnosti dostojanstveno poslovil od skupine, kluba in terapevtske skupnosti.

– V kontekstu dejstva, da psihiatrija s pomočjo hospitala in medikamentov ne more doseči polne (re)habilitacije pacientov, je vsak pacient, ki se uspe “dvigniti” po SAM, častna izjema v seznamu redkih polno rehabilitiranih psihiatričnih pacientov.

5.7. ZAKLJUČEK

Paciente, ki se vključijo v zdravljenje po SAM, hitro po vključitvi katapultiram med parcialno elitne ljudi v slovenski populaciji, saj po svojih vrlinah (ne kadijo, ne pijejo, tečejo, planinarijo, preberejo vsaj 2 knjigi na mesec itn.) bistveno odstopajo od povprečne slovenske populacije. Nekdanji pacienti so ponosni na svoj elitni položaj, zato tudi po odhodu iz programa velika večina tudi po 10, 15 letih več ne zdrkne na raven svoje nekdanje bede “zdrsa”.

Terapevti, ki program vodijo na avtoritativen način, ne zapadejo izgorelosti (burnout), kar je zelo pomembno, saj izgorelost prizadeva izključno ljudi, ki delajo z ljudmi po permisivnem sistemu. Vzgojitelji, ki so delali z Makarenkom v skrajno težkih pogojih, niso poznali izgorelosti.

Nihče od terapevtov, ki delajo po SAM, ni v zadnjih 20 letih zapadel v težavo izgorelosti.

Permisivnost je patološki sistem v tej civilizaciji, v izgorelost pa zdrknejo ljudje, ki delajo za ljudmi na permisiven način.

6. 1.POSEBNI POGOJI ZA USPEŠNO RADIKALNO PSIHOTERAPIJO IN (PRE)VZGOJO

1. CELOSTEN PRISTOP: PRIDOBITEV ZNANJA, NJEGOVO PONOTRANJENJE IN PROSVETLITEV.

2.Odločitev za radikalno partnersko psihoterapijo v skupini s kombinacijo individualnih in partnerskih seans.

3. Oblikovanje posebne partnerske skupine za pospešeno osebnostno rast – po izročilih Ouspenskega, Bennetta, Nicolla in drugih.

4. Potreben je izredno dejaven, avtoritativen, razgledan in hraber moški terapevt, ki ima svoj sistem »elitnih« skupin in terapevtske skupnosti (TS), lastne publikacije in zelo močno »zdravo jedro« (brez njega ni nič) v TS.

5. Potreben je dolgotrajen tretman po zelo zahtevnem programu, kar ustvarja probleme zaradi odporov, lenobe…

6. Glavno pri »dvigu« je graditev partnerstva, kar je težko zaradi implikacij feminizma.

7. Malokakšen nevrotik se zaveda usodnosti nevroze (osebnostne nezrelosti in patološke strukture karakterja), še redkejši pa so, ki se zares odločijo za spremembo (prevzgojo) in odločenost, da se bodo posvetili radikalni psihoterapiji in osebnostni preobrazbi z mnogimi dejavnostmi, ki vsaj za silo omogočijo postopno dohitevanje uspešnejših vrstnikov.

Rezultati psihoterapije nevroze so izredno slabi, tako slabi, da v slovenski strokovni in poljudni literaturi ni še noben psihoterapevt objavil niti ene uspešno zaključene psihoterapije. Edini objavljeni pozitivni rezultati so – na žalost – v mojih publikacijah in poročilih.

6.2. MOŽNOSTI NEVROTIČNE ŽENSKE – MATERE, DA SE IZMUZNE IZ MOREČE OSAMLJENOSTI (v kateri ne bo ustvarjala maminih sinčkov); Kako priti iz brezupne spolne zagate?

Trije osnovni antropološki zakoni opredeljujejo bistvo človeka v tej civilizaciji:

1. Spolnost je najmočnejša sila, ki poganja naše življenje, zato je tudi najboljši kazalec človeške narave, ki se razodeva v naslednjem dejstvu: osebnostno zrel moški vzpostavi z zanj zanimivo žensko najprej odnos človeka s človekom – in če sta si vzajemno privlačna in oba sposobna za celosten odziv, zlahka dvigneta odnos na raven erotike in spolnosti.

2. Človek se po obdobju pubertete lahko uspešno osebnostno razvija edino v tvorni ljubezenski zvezi (partnerstvu), saj je edino spolni partner vitalno zainteresiran in tudi kompetenten, da svojemu sopotniku zrcali svoje doživljanje morebitnih njegovih nerodnosti, ki jih le-ta skuša odpraviti, če je res pripravljen živeti v tvornem partnerstvu. Kakršnokoli odstopanje od tega načela vodi človeka v nevrotično ali celo odklonsko (psihopatsko) vedenje.

3. Dostojanstven moški se ne pusti »komandirati« osebnostno nezreli in s histeričnim feminizmom obsedeni ženi (zlasti, če ga je »ulovila« z nenadzorovano kontracepcijo), pač pa se ji umakne in se poda na pot »odsotnega moža in očeta« (in nihče v tej civilizaciji ni kompetenten, da bi ga pobaral, zakaj je to storil!), zapuščena žena pa ostane osamela in označena do smrti, da ni bila dovolj zrela, da bi dobila in obdržala moškega.

Fenomen »odsotnega moža« je naravno in najučinkovitejše, torej fenomenalno (pre)vzgojno in psihoterapevtsko sredstvo za (pre)vzgojo in psihoterapijo žensk, ki so obsedene s histeričnim feminizmom, pa tudi za preventivo nespametnega ravnanja nadebudnih mladenk. To sredstvo zelo uspešno uporabljam že več kot 30 let.

To pomeni, da je vsak osebnostno zrel mladenič in mladenka v ljubezenskem odnosu in zanosu; tisti ki pa ni, dejavno razodeva svojo nezrelost (nevrotičnost), saj ni sposoben za celostno življenje, ki človeku omogoča, da se vsestransko razvija in plemeniti.

6.3. ZAKAJ NEKATERI MLADENIČI IN MLADENKE (PA TUDI ZELO »ZRELI« LJUDJE) ŽIVOTARIJO BREZ SPOLNE LJUBEZNI?

Ker niso osebnostno dozoreli, njihov razvoj pa so ovirali »strupeni starši« (Forward), kar je pri nas tudi posledica tragičnih zgodovinskih dejstev, ki jih je opisala Alenka Puhar v svoji znameniti knjigi Prvotno besedilo življenja. Zaradi nespodbudnega z vzdušja se otroci ne morejo polno osebnostno razviti, zato ostanejo nezreli (nevrotični) in seveda v življenju neuspešni, oziroma po E. Frommu neproduktivni, kajti produktivno življenje je dejansko namenjeno le tanki plasti ljudi, ki imajo osebnostno zrele starše in obiskujejo elitne šole. Takšne pogoje pa danes v Evropi omogoča edino aristokracija, ki v elitnih šolah spodbuja otroke, da dosežejo solidno izobrazbo in vrhunsko mojstrstvo v poklicu ter sposobnost za vodenje (kajti družba se deli na tanko plast ukazovalcev in debelo plast ubogljivcev).

Le sodobni aristokrati imajo in bodo imeli vodilno vlogo v globalizacijski (enopetinski!) družbi. Tvorci enopetinske družbe imajo in bodo imeli razmeroma veliko možnosti za pestro življenje, s tem pa tudi za menjavo spolnih partnerjev, kar pomeni, da jim – zaradi kilavega partnerstva – ne bo treba živeti v spolni suši; redki med njimi pa bodo – kot do sedaj – pač uspeli ustvariti za človeka dostojno partnerstvo, ki temelji na ljubezni, vzajemnem spoštovanju in sodelovanju (ki vključuje maksimo, da se žena lahko uresničuje samo, če tvorno sodeluje v moževem poslanstvu, kar pomeni, da se mora posloviti od histeričnega feminizma in karierizma) in maksimalnem prizadevanju za vzdrževanje vzajemne spolne privlačnosti, kar je zelo zahtevno za ženske, saj se morajo (z zdravim življenjem in trajno rekreacijo) potruditi, da ostanejo mladostne in »vredne greha« še po 50. letu, ko se začno hitro starati.

Moški so, če zdravo živijo, pri 50-tih letih še pravi mladeniči in zato prav v tej dobi potrebujejo »pravo« žensko. To biološko protislovje med moškim in žensko še ni ne teoretično ne praktično razrešeno. Ker ni, je vzrok za številne krize partnerstva, ki so jih modro reševali v stari, predkomunistični Kitajski: 40. letna prva dama se je umaknila in možu pripeljala drugo damo in nato še tretjo, če je bil Kitajec v starosti še pri moči (glej znamenito trilogijo ameriške pisateljice in nobelovke Pearl Buck: Dobra zemlja, Sinovi in Razkopani dom). Nobena Slovenka se še ni toliko spametovala, da bi posnemala modre Kitajke. Prepričan sem, da je v tem tisočletju za zakonce zahodne civilizacije izhod v posnemanju Kitajcev. Pustimo sedaj vnemar vizijo za 4. tisočletje.

Posebej ambicioznim dekletom in ženam pa svetujem, da preko ženskih (nevladnih!) organizacij oblikujejo posebne »šole za ženske«, v katerih se bodo ozavestile, da morajo med študijem in delom vsestransko (za)blesteti, da se bodo zanje zanimali kvalitetni moški, kajti edino v tem kontekstu dogajanj lahko ženska izbere perspektivno »žrtev«, sicer pa mora biti zadovoljna, če dobi neustreznega oplojevalca.

Poleg tega mora žensk obvladati tehniko zapeljevanja, zato gre na resen zmenek le pod pogojem, da kandidat nekje rezervira apartma za štiridnevno srečanje, seveda po knjigi »Your Long Erotic Weekend« (Holstein & Taylor, 2004), kajti mora biti zelo zanimiva, da se moški ne začne ob njej že drugi dan dolgočasiti. To pomeni, da se mora v »Šoli za ženske« tako izuriti, kot so se ženske v stari Heladi, kjer so dobile licenco za življenje z moškim šele, ko so uspešno zaključile program tempeljske prostitucije. (To pomeni, da nam ni treba skrbeti za izvirnost, saj lahko uporabimo izkušnje stare Helade in predkomunistične Kitajske.)

Ostane pa še en problem: Kako naj ženska, stara 26 let in več, ki je bila tako zelo nerodna, da ni uspela dobiti trajnega moškega, uresniči svoj poglavitni življenjski cilj (da ne ostane »ovela tetica«), da dobi perspektivnega moškega. Problem je komaj rešljiv, kar sem spoznal pri dolgoletni obravnavi samskih deklet, ki so še pri tridesetih nedolžne (!). Izhod vidim v ustanovitvi posebne »Šole za ugrabitev v zakonu naveličanih moških« (takšnih je po moji presoji po 45. letu več kot polovica). V to šolo, ki sem jo pripravljen ustanoviti, se bodo lahko vpisale samo razmeroma bogate samske ženske, ki premorejo vsaj trisobno stanovanje (še bolje pa hišo) z opremljeno delovno sobo za kandidata, kajti nujno je upoštevati tudi okoliščino, da se moški, ki zapušča ženo, ne bo preselil iz hiše v najeto garsonjero, razen seveda za eno noč…

6.4. USODNO OZADJE KRIZE (RAZKROJA) SODOBNE CIVILIZACIJE

Temeljno antropološko dejstvo je, da se je človeštvo razvilo v plemenski in v patriarhalni skupnosti, v kateri je vzgajal izključno moški po mehanizmu vertikalne avtoritete.
Sedaj se človek razvija (kvari) v kaotičnih razmerah vseprisotne materinske skrbi (ki izraža nevrotično nemoč, nesposobnost in ima za rezultat potuho) za otroke in mladino, ko dejansko ni več moškosti (D. Rutar: Ljubezen v imenu očeta. UMco, Ljubljana 2006), pač pa je kompenzatorično na pohodu reaktivni feminizem.

Na tej osnovi se oblikuje (kvari) sodobni mladi človek, katerega bistvo sta osebnostna nezrelost (nevroza) in faliranost.

Nevroza nastane po dveh mehanizmih zaradi:

– Usodne prikrajšanosti v psihosocialnem razvoju zaradi nespodbudnega vzdušja v družini, šoli in družbi, kar ima za posledico manjše sposobnosti za vsestransko delovanje in zaostajanje za najuspešnejšimi vrstniki.

– Travmatičnih dogodkov (ki so jih povzročili psihopatski, »strupeni« starši (Forward, 2001) in drugi odrasli, ki so “skrbeli” za otroka), izrinjenih v podzavest, ki imajo energetski potencial in zato na iracionalen način uravnavajo naše vedenje in počutje, predvsem pa oblikujejo razne nevrotične težave: tesnobo, impotenco, homoseksualnost, asocialnost, alkoholizem, narkomanijo, »faliranost«, potepuštvo, kriminal, hazarderstvo…

(J.R.) KOMENTAR:

V zdravstvu delujem že 60let (menda edini tako dolgo v Sloveniji), zato sem bil priča številnim »dogodkom«,
– psihiater sem že 41 let,
– z radikalno partnersko in družinsko psihoterapijo (ki je natančno opisana v mojih knjigah, zlasti v knjigi »Pot samouresničevanja«) se ukvarjam že 35 let,
– zaradi mojega zelo angažiranega dela, ki razodeva nesmiselnost (domnevno tvornega) delovanja slovenske tradicionalne psihiatrije in psihoterapije (ki do sedaj ni prepričljivo opisala niti enega primera vsestranske rehabilitacije nevrotika, alkoholika ali psihotika, denimo tako, kot sem jih jaz nekaj opisal že leta 1985 v knjigi »Zmagovita pot«, so me poskušali na razne načine zatreti: trikrat so me nasilno upokojili (prvič pred 23 leti), dvakrat so me vrgli iz službe, »našuntali« so mojega bivšega pacienta (pedofila in posiljevalca svoje hčere), da me je tožil za visoko odškodnino (ker sem ga v neki knjigi opisal) na sodišču in tožbo dobil (torej je domnevno šlo za zlorabo sodstva),
– najeli so WHO, da je prišel psihiater iz WHO, dr.sc.med. Peter Anderson inšpicirat moje delo, in je proti pričakovanju tradicionalne psihiatrije pozitivno ocenil moje delo,
– nazadnje so me pred desetimi leti nagnali v zasebno sfero in »našuntali« zdravnike, naj mi ne pošiljajo pacientov (tako tudi velika večina še vedno ravna) s ciljem da bi ugasnil. Pa nisem, saj kljub temu, da sem star 77 let in ima 66 let pokojninske dobe,.
– še vedno /nad)polno delujem, saj nočem živeti kot upokojenec (legitimni družbeni parazit), dokler se lahko preživljam z lastnim delom, oziroma me ljudje v resni nevrotični krizi nujno potrebujejo za vodenje v smeri »dviga«.
Dotok novih pacientov na mojo ordinacij je še vedno velik, zato moram stopnjevati pogoje za dostop in vključitev v program. Prihajajo ljudje v nevrotični (predvsem v seksualni in partnerski) stiski, ki so že doživeli razočaranje v tradicionalnih sistemih, obenem pa so, vsaj navidezno, pripravljeni na dolgoročne in nadpovprečne napore za »dvig«, kar terja moj program.se navedeno me je obogatilo kot menda nikogar (vsaj v Sloveniji ne), zato moram svoja spoznanja posredovati potencialno modrim ljudem.

____________________________
dr. sc. med. JANEZ RUGELJ, dr. med.
ZASAVSKA CESTA 42
1231 LJUBLJANA-ČRNUČE
Tel.: 01/561-31-67, 561-31-71
E-mail: [email protected]
Internet: http://www.preobrazba-rugelj.si

Odgovori•Citiraj sporočilo
Re: Mamini sineki
Napisal: Janez Rugelj
Datum: 23.03.2007 22:18

TO JE ŠE VEDNO BISTVO NEZRELOSTI MAMIMIH SINEKOV. – LP JR

jest sem dobila fejst dorbo službo, brez vez. Bila sme pridna, delavna in marljiva. Nikoli nisem rekla NE za kakšno del. Bila sem na razpolago 24 ur na dan. Pri meni ni bilo odgovora “se ne da”. Vedno sem rekla, jutri poročam, kaj lahko storimo. Sedaj, ko sem na višjem položaju, svoje delovne ure lahko sama razporejam. V glavnem, menim, da se lahko izkažež na kakršnemkoli področju. Slovenija nuca sposobne ljudi. Sploh take, ki so požrtvovalni za delo in ne nergajo za vsako minuto, ki so jo oddelali več.

Ubij se. Samo še štrik za vrat ti lahko pomaga.

Ubij se. Samo še štrik za vrat ti lahko pomaga.[/quote]

Ej, če imaš pa take prijatelje, res ne rabiš sovražnikov.

A drugače jih pa rabiš?

A drugače jih pa rabiš?[/quote]

Če mene vprašaš, ne rabim sovražnosti. Nekateri pa brez nesoglasij in sporov težko funkcionirajo. Uživajo, če jih netijo v svojem okolju, saj jim očitno pomenijo nenehni izziv, ki jim nekako polni baterije. In če v komentarju: “Ubij se. Samo še štrik za vrat ti lahko pomaga.” nisem mogla videti neke dobronamernosti, lahko pomeni, da preobčutljivo gledam svet preveč skozi “rožnata očala”. Kot me zmoti, zakaj si je pisec izbral za pisanje takšnega odgovora ravno nick “tvoj prijatelj”. Duhovito?

Duhovitosti pa manjka tudi mojemu odgovoru in zato je prav, da si me ustavil, ker sem bila s svojim “ne rabiš sovražnikov” nerazumljiva.

Če bi ti res gledala na svet skozi rožnata očala, potem ne bi videla vse okoli sebe črno in bi tudi na komentar tvojega prijatelja gledala z višjo mero pozitivnosti, katere pa ti očitno ne premoreš, ker si globoko v sebi zelo negativna osebnost.

Nasmej se vsake toliko časa in življenje se ti bo nasmehnilo nazaj. 🙂

Kmet,

glej, razumem te do tam, ko si nesrečen, ker ne dobiš službe, ki si jo želiš. Vendar, naprej te pa ne razumem. Pusti ga, naj ima službo ta tvoj kolega. Morda pa kje drugje v tem življenju nima sreče.

Privošči mu to srečo, pa če tudi jo ima povsod drug. Kajti, dobro se z dobrim vrača.

Pojdi nekam ven, poišči si delo, pa ti nimaš volje si nekaj poiskat, ker rad bi delal točno tisto, kar si se šolal.

A mi lahko navedeš kakšno izobrazbo imaš? Potem pa morda skupaj kaj pogruntava…

ja kaj si po izobrazbi, mogoče pa ima kdo od nas zate še boljšo službo

Kmet, nisi edini.
Na žalost je tako, da če si doma daleč stran od večjih središč in če nimaš vez, da ni enostavno najti službe.
Sploh, če imaš diplomo recimo kakšnega filofaksa kot jo imam jaz. Vez nimam, denarja tudi ne. Študentsko delo pri nas zelo težko dobiš. Doma pa sem tudi iz revne družine in že celo življenje sanjam, da bi prišla iz te preklete revščine. Pa ugotavljam ravno tako kot ti, da so bistvo veze in denar in ne pridnost ter marljivost.

hvala za podpore.

nisem tko negativen, samo me je malo razjezilo, da mi je kolega to rekel “po hitrem postopku”…raje bi mi resnico povedal, ker sem sam odkrit in iskren…zato tega kolega več ne uvrščam med najboljše prijatelje..in pa kliče me samo, ko je neki tazga ali kaj rabi, drgač pa ne, še moj rojstni dan pozabi.

če jaz dobim službo prek vez, to odkrito tudi povem, da so mi pomagali, ker dandanes drgač pač ne gre…ne pa “po hitrem postopku”—to mi ne gre iz glave, pol bi se bolje zlagal. sicer mu privoščim in naj dela ter naj uživa, itak ima slabo punco, samo še ni odprl oči…mogoče pa mu v celoti rata in naj lepo živi, itak nimam več haska od njega in tak kot prijatelj zame ne obstaja.

ne bi izdal kakšno izobrazbo imam…

lp

Sej ne vem, ali naj trošim sapo ali naj raje zamahnem z roko in vas pustim dalje v svojem samopomilovanju. Problem je ravno v tem, da sanjate, kako se boste nekam ali do nečesa dokopali, ampak če boste vprašali vse, ki jim je uspelo, vam bo vsak povedal, da je trdo delal, da je, kjer je in da ima, kar ima. Ali kot sem nekje zasledila: Za uspeh čez noč je v povprečju potrebno 15 let trdega dela.

Tudi sama sem iz revne družine in kot sem že rekla, mi razen problemov, doma niso dali nobene popotnice. Ko sem bila študentka, sem kar nekaj časa imela dve službi, tako da sem delala tudi 14 ur na dan. Zraven tega sem se še grebla, da sem čez vikende čimvečkrat dežurala v študentskem domu. Denar je tako nehal biti moj problem. Poleg tega sem bila dejavna v enem od študentskih združenj, hodila sem na vsa možna izobraževanja in dogodke – in glej, glej, tudi poznanstva so prišla! Ker sem bila pridna tudi na faksu, sem tudi službo takoj dobila.

Aja, zate kmet, pa samo še tole: Mogoče pa tvojemu prijatelju “po hitrem postopku” pomeni prek vez. Ampak vsak človek vidi, kar hoče videti. In glej, glej, vsak človek najde, kar išče.

Glavno je, da ste do ušes zavistni tistim, ki nam v življenju bolje uspeva od vas in si potem tukaj dajete moralno podporo, ker je življenje tako krivično do vas.

Grem jaz zdaj “preko vez” še malo denarja iztržit in si “preko vez” kupit drage stvari, ki si jih večina od vas ne more privoščiti.

kmet, ti se pa že ubij.

Kmet, pa daj povej kako izobrazbo imaš? Vsaj približno? Kaj je to univerzitetna, višja, srednja? Kaj? Pisarniško delo? Zdravnik? Vsaj približno navedi…

Enostavno je govoriti, če nisi v taki situaciji kot je kmet.
Vesna, tudi delo prek študenta ni nujno prava pot.
Jaz sem delala prek študenta 2 leti v isti firmi, kjer so mi ves čas obljubljali, da me bodo zaposlili. Ko sem izgubila status, so vzeli drugega študenta in ne mene pa čeprav so mi prej obljubljali redno zaposlitev. In takih primerov je pri nas še polno. KO nimaš več statusa: adijo.

In edino pravilno je, da so te vrgli ven. Študentje sami so celo s protesti na ulicah zahtevali študentsko delo brez omejitev. Dokler ne bodo ugotovili, da s tem sami sebi pljuvajo v skledo, naj jih jeb… v glavo iznajdljivi delodajalci. Preprosto ne razumem človeka ki kriči na ulici, čez leto pa jamra po forumih, kako so namesto njega nekje zaposlili drugega študenta. Včasih so bili študentje bodoči intelektualci, danes pa ……………..

Študentsko delo, s tabo se pa zelo strinjam. Na žalost imaš prav!

visoka upravna