če stojiš v blatu….
……… stopi vsak korak nazaj!
Najprej hvala tebi GittaAna, tudi s tvojo pomočjo sem se rešila MOM-a, zaprla poglavje o svoji “večni krivdi”, si pojasnila s predlagano literarature velike uganke glede MOM in najprej s težkimi koraki, nato pa vedno lažjimi odkorakala v svoje življenje.
Ob prebiranju teh zgodb pa moram nekaj reči, čeprav nočem, da bi bil kdo zaradi tega užaljen ali prizadet. Namreč: kar veliko ljudi se je začelo zavedati, da z njihovim življenjem zaradi prisotnosti osebe z MOM ni vse v redu, vendar kljub zavedanju, kar stojijo v blatu in kričijo, da ne morejo premakniti nog. Vem, nekateri imajo ekonomske razloge, drugi trdijo, da so razlog razhoda otroci (to je največja laž oz. utvara, ker kot otrok MOM sem najbolj trpela!!!), tretji samo spoznavajo in nimajo volje, poguma oditi….. Po eni strani jih razumem, po drugi pa spet ne. Prav zavestno si ne želijo izboljšati svojega življenja, strah jih je sprememb, ne želijo vložiti kančna truda v boljši jutri. Prav. Spet nočem nikogar prizadeti, vendar bom kar rekla, da je takim stanje, v kakršnem so, očitno po godu. Takim ljudem jaz niti prisluhnem ne več, pa naj bo to moj roditelj, moja prijateljica, moj znanec. Če ne želijo boljšega, naj vztrajajo v slabem z lastno tolažbo, da pač ne zmorejo.
Rada bi rekla, da človek zmore “hudiča in pol”, samo če hoče:
– ozdravela sem po hudi bolezni, seveda le s trudom in lastnim brcanjem v rit, da je šlo naprej;
– končala sem vse stopnje izobrazbe spet z odrekanjem, “špricanjem krvi” in z lastnim brcanjem v rit, da imam sedaj zagotovljeno dobro eksistenco, lahko pa bi ležala in jadikovala;
– rešila sem se MOM-a najprej z lastnim brcanjem v rit, nato pa sem brcnila v rit še njega, kajti NIHČE NIMA PRAVICE GRENITI MOJEGA ŽIVLJENJA! VSE MOTEČE DEJAVNIKE (MOM) SEM BRCNILA V RIT IZ MOJEGA ŽIVLJENJA, STOPILA SEM IZ BLATA!
Prav čakam na avtorico Aena a, ki je odprla temo “Kako živeti z MOM”. Glede na vse odgovore si mislim, da njene replike pač ne bo. Morda lahko iz tega sklepamo, da je prostovoljno izbrala slabo življenje z MOM. V redu.
Kaj hočem s tem povedati? Da si vsak zasluži kvalitetno življenje in da je tudi vsak sam kriv za to, da takega življenja ne živi. Vse se da spremeniti, zato nočem slišati niti od svojih bližnjih, niti od koga drugega, da je pač vdan v usodo in da ne more ničesar spremeniti. Takim ljudem lahko zaželim le, da uživajo v najedanju svojih MOMovcev.
Še enkrat dodajam, da nočem nikogar užaliti s svojim pisanjem, vendar je VSAK SVOJE SREČE KOVAČ IN JAME KOPAČ.
Bom še tu napisala nekaj podobnega, kar sem že v temi Kako živeti z MOM.
Vedno, ko slišim “oditi za vsako ceno takoj” z utemeljitvijo, “ker se je meni tako najbolje izšlo”, pa ni neposrednega ogrožanja ne otrok ne partnerja, me, oprostite, rahlo zmoti. Avtorica “Aena a” ni jamrala, kako je hudo, ampak je predvsem vprašala to, na kar cilja tudi naslov: Kako živeti z MOM (in ne oditi). Ja, tudi to se da, in ja, ni vedno najbolje oditi. Pogosto je – ne pa VEDNO. Sama piše, da bi bili otroci bolj nesrečni, če bi odšla. Tudi meni bi bilo precej huje kot otroku, če bi starš brez MOM odšel. Zato imam težave s tem, ko nekdo iz lastne izkušnje posplošuje na vse in o drugih sodi skozi lastne oči.
Prosila je za nasvete, kako živeti – in precej jih je tudi dobila. Če želi, jih zdaj lahko spravi v prakso. In ja – se da. Sploh pa, ni jamrala v nedogled, kot praviš o svoji okolici, češ da ne boš več poslušala njihovega jamranja, če želijo sami ostati v blatu., S tem se strinjam, absolutno, vendar “Aena a”, kolikor berem, nikakor ni jamrala v nedogled, kako je “grozno v blatu”. Samo vprašala je, kako živeti, ker je očitno šele nedavno spoznala, za kaj gre. In to je njena povsem legitimna pravica. Nihče, ki to vpraša (torej išče rešitve in ne jamra v nedogled), si ne zasluži kar takojšnje sodbe, češ da je slabič, ker ne odide.
Še tole bi dodala k gornjemu:
morda bo kdo rekel, da je meni lahko brcniti MOM-a v rit in oditi, če pač nimam otrok. Imam otroka, trenutno sem na porodniški in tudi zaradi otroka sem to naredila. Jaz sem svojemu roditelju očitala, da se ni ločil od MOM-a, dokler je bil čas in otroci ne bi imeli teh posledic, kot jih imamo. Nočem, da moj otrok isto očita meni.
Bolje, da živi brez očeta, kot pa z očetom MOM-ovcem. Manj škode je in bo.
Morda mi bo kdo očital pomanjkanje empatije, vendar ni res….. le ne morem več poslušati svojega neMOM roditelja, kako da se v 50 letih ni dalo nikakor oditi od MOM zakonca….. zaradi otrok!!!!! Tega izgovora pa res ne prenesem, kajti nam otrokom je življenje z MOM staršem povzročilo neskončno gorje in zlorabe vseh vrst.
Takole bi replicirala:
nikakor nisem dajala obsodb (za to je pristojno izključno sodišče), da je nekdo slabič, ker ne odide. Ne, naj ostane, naj živi, kot hoče, naj trpi, če se mu zdi, da je to zanj sprejemljivo. To sem povedala tudi svojemu neMOM roditelju. Pa naj trpi, če noče potegniti nog iz blata. Zato še ni slabič, nihče ni zaradi odločitve glede svojega življenja slabič.
Vsak si vedno izbere svojo pot in način življenja. V redu.
Ne pravim, da si “dajala obsodbe”, ampak da sodiš o situaciji nekoga tretjega (Aaena a, recimo) na podlagi lastnih izkušenj. Že drugi stavek, na primer, si končala s sodbo na podlagi lastnih izkušenj: naj trpi, če se mu zdi, da je to zanj sprejemljivo. Kako pa veš, da nekdo trpi enako kot je trpel tvoj neMOM starš? Ne moreš tega posploševati. Zato menim, da oblikovanje mnenja (če so težave z besedo “sodba”) samo na podlagi lastnih izkušenj ni prava pot, ker so situacije, tako kot ljudje, različne, in je prej treba poznati vsa dejstva, okoliščine, lastnosti ljudi ipd.
Pozdravljena Čisto vino!
Seveda imaš prav vsak je svoje sreče kovač in jame kopač, ampak tako zelo preproste stvari, kot jih opisuješ ti pa tudi niso. Najprej vsaka situacija je drugačna in tudi ljudje smo drugačni, reagiramo drugače, rabimo druge stvari ( tudi za to, da se izkopljemo iz česa) zato pogled na zelo kompleksne stvari zgolj iz enega stališča nudi zelo ozek razgled in zna tudi popačiti sliko. Res je, da nekateri hočejo ostati v vlogi Žrtve, mnogo pa je tudi situacij, kjer se je treba lotiti stvari veliko bolj počasi, z razmislekom in sem prepričana, da so tudi situacije, ko je bolje, da ne-MOM ostane z partnerjem, včasih tudi zato, da zaščiti otroka ( to še posebej velja za očete, ki imajo manj možnosti vpliva) poleg tega pa lahko otroke tako vsaj nauči, kako se hendlat z mom materjo ( kolikor se z mom materjo sploh da) ker drugače vse, kar bi kasiral partner kasirajo otroci.
Tudi sama sem ena tistih, ki bo brcala in praskala in grizla, da se bom iz nečesa ven prebila, tudi sama sem otrok mom mame ( in narcističnega očeta) ki je kljub temu, da sem jo prosila, naj se loći, da konča ta pekel, ves čas govorila, da tega ne more narediti zaradi otrok ( WTF!!). Poznam pa kar nekaj situacij, kjer so otroci strašno trpeli in bili jezni kot sam hudir, ker je drugi starš odšel in jih pustil same in nazaščitene. Tako, da ne bi kar tako povprek govorila o Edini možni rešitvi.
Meni se zdi super, da si otroka zaščitila tako, da si odšla, vendar moraš paziti, da ne bo vse skupaj šlo v drugo skrajnost. Ker otrok ne bo poznal očeta iz njegove grde strani ga zna kasneje zelo idealizirati in bo tako, kot si ti starša obtožila, zakaj ni šel, tokrat otroke tebe obtoževal zakaj mu nisi omogočila očeta. Odprte oči in preigravanje vseh možnosti in širina pogleda so dobri kadar imaš opravka z MOMovci ..
GittaAna
Mislim, da je mami neMOM lazje oditi, vzeti otroke in mirno zaziveti. Sam sem zato, ker sem moski in je moja zena mogoce MOM, veliko bolj v dilemi, kaj naresti.
Mislim, da sem ze preko tega, kaj to pomeni, ce grem, kaj to pomeni kaksen stik bom imel z njimi, kaj vse za seboj potegne in mislim, da bom kmalu sposoben to cisto ziveti, ampak odlocitev pa ni lahka. Berem, da so eni otroci res hvalezni, ker je neMOM ostal.
res je, da dinamika ni pravi v odnosu moz zena, to otroci posnamejo, kar je slabo, zelo slabo. so pa definitivno druge stvari, kjer pa neMOM pomaga in sciti otroka.
ampak res (se) ne vidim recepta, kako to pretehtati.
lp
Zate ne vem, zase pa vsekakor, da na tvojem mestu zaenkrat sploh ničesar ne bi tehtala. Znotraj zveze bi se osredotočila nase in na svoje potrebe ter želje in na to, da jih končno že enkrat začnem izražati. Brez strahu pred tem, kaj bo partner ob tem rekel, mislil, čutil. Govorimo seveda o povsem legitimnih željah, kot jih ti navajaš, 1-2 krat tedenska rekreacija in 1x na mesec na pijačo s kolegi ter to, kako bo z bedenjem ponoči, ne o vsakodnevnem bluzenju in izogibanju odgovornosti. Ko bi to počela redno vsak dan vsaj eno leto, če ne več (kar tudi sem, govorim glede na izkušnje), bi šele ocenjevala in tehtala. S samo nekajmesečnim poznavanjem motnje in s samo par poskusi postavljanja meja pa pred otroki nikakor ne bi imela čiste vesti, da nisem vsega poskusila. Poskusila predvsem v zvezi s seboj, ne v zvezi z momom. Ker se dobro poznam, vem tudi, da bi počakala celo do starosti, ko otroci lahko sami odločijo, kje bi živeli. V tem času ne bi “čakala” pasivno, ampak aktivno. To pomeni ogromno “dela na sebi” – ampak pravega, ne bežanja prek kakšne “duhovnosti”, kjer je “delo na sebi” bolj izgovor kot kaj drugega. To pomeni postavljanje meja, izražanje sebe, iskanje lastnih virov zadovoljstva, tudi financ, močnega socialnega kroga, na prvem mestu pa zaščita otrok. Vsak dan bi se vprašala, zakaj dovolim tako nizkotno ravnanje s seboj, in vsak dan bi cm po cm dvigovala te meje. Ker čez noč ne gre nič in na silo tudi ne. V to situacijo nismo prispeli čez noč in tudi ven se tako ne more – vsaj na kolikor toliko zdrav način ne.
Ko odpreš foruma Enostarševske družine in Ločitve, namreč v živo lahko bereš, kaj se dogaja. Zdaj misliš, da veš, kakšne stike bi imel, ampak če je žena res mom, lahko skoraj garantiram, da si niti ne predstavljaš, na kakšne vse načine lahko ženska moškemu zagreni ločeno starševstvo, če se tako odloči. In prav MOM se radi odločajo tako – ne v prid otrok, ampak kontra bivšemu. Pa še sistem ženskam to precej dobro tudi omogoča. Poleg tega odsotnost neMOM starša, ki je recimo kolikor toliko ok, pomeni, kot je rekla že GittaAna, da lahko dobi MOM čudovito priliko za znašanje nad otroki, saj ni prav nobenih prič.
Je pa res tudi nekaj drugega. In sicer to, kar za Čisto vino pravi GittaAna: odsotnost MOM starša pa, po drugi strani, lahko pomeni, da ga otrok začne idealizirati in potem se neMOM starš znajde v situaciji, ko se otrok obrne proti njemu, neMOMu, češ da mu je odrekel drugega starša, MOM. Sploh ne tako redka situacija. Ampak če to apliciraš na svoje stanje, ki je obrnjeno – kjer bi bil “odsoten” ti kot neMOM – ti je to lahko morda, če se odločiš oditi, celo v prid. Če boš ostal, se bo treba boriti za vsak cm svojega osebnega prostora, vsak dan. In otroci te potem vidijo v glavnem v borbi, manj v mirnem življenju. Če skrbništvo uspe tako, da imaš z otroki zelo redne in pogoste stike, če imaš celo skupno skrbništvo, potem lahko bolje občutijo razliko med tem, kako je živeti pri MOM in kako pri neMOM. Tu je problem tale “če”. Če ne uspe, pa lahko gospa MOM očrni neMOM očeta tako, da se otroci tudi obrnejo proti njemu. Sploh ker znajo MOM med otroki zelo dobro delati razlike in tudi otroke spreti med seboj, tako da en verjame enemu, drug pa drugemu staršu. Zato je zelo fino, če neMOM že znotraj zveze okrepi sebe do te mere, da se ne bojuje več, ampak je sposoben mirnega ravnanja tudi znotraj take zveze. Od tega, se mi zdi, otroci še največ odnesejo. Tudi, če se kasneje neMOM loči, mu ta okrepitev pomaga pri starševanju, saj starša sta še vedno oba in se je vseeno treba dogovarjati okoli otrok. Kar zna biti z mom skoraj enako zapleteno kot skupno življenje, če ne mogoče celo bolj.
In še je teh zornih kotov ter posledic. Ki jih težko predvidiš. Vseeno pa je dobro vedeti, kam vse lahko ta barka zapelje, da imaš čimveč različnih scenarijev na zalogi. Zato je nujno, da si človek vzame čas in ne hiti. To je, če ni ogroženo življenje ali zdravje otrok ali njega. Saj če vidiš, da ne gre in ne gre, je odločitev tako ali tako popolnoma jasna. Za to odločitev je treba še najmanj premisleka, mislim, za samo odločitev, ne potem za izvedbo, ta je kar zahtevna. Ostale opcije pa zahtevajo več vsakodnevne vaje in ogromno moči ter potrpljenja.
Glede tehtanja je tudi tako, da pravzaprav v bližnji prihodnosti nikakor ne boš zvedel, ali si se prav odločil ali ne – potem, ko bo vse že daleč za teboj, se bo pokazalo. Ko ti bodo otroci povedali 🙂 Žal (ali na srečo) je takšno pač življenje, tudi ko ne gre za MOM.
Srečno, vsem v tvoji družini.
ŠeVednoOptimist, pozdravljen!
Spremljam te in hkrati razmišljam kaj bi jaz naredila na tvojem mestu. Zadeve niso tako preproste kot bi se na videz zdelo. Eno je teorija, drugo je kaj ti kasneje pokaže in prinese življenje. Zato hiti počasi, bi jaz rekla… Za seboj imam veliko let trdega dela na sebi. Pred razvezo in po razvezi sem našla za tiste čase vrhunsko pomoč terapevta, ki je imel za sabo veliko vzpodbudnih referenc. Nič ni slepomišil in mi je že takoj na začetku povedal, da z mojim tedanjim MOM partnerjem ne bo nikoli boljše. Tudi njemu je na začetku povedal, da če se ne bo močno potrudil in korenito spremenil, bo izgubil družino. Par let sem vstrajala v zelo zahtevnem programu in upala.. Pa je šlo vse v franže… Kljub temu, da sem terapevtu verjela, me je bivši z MOM preslepomišil do te meje, da sem za nekaj časa umaknila tožbo za razvezo. S tem ti želim povedati, da gre vse po nekih zakonitostih… Ničesar ne moremo prehitevati, ker pač vsak raste in zori s svojo hitrostjo. To pa ne pomeni, da si zato slabič, neizobražen ali kaj podobnega. Vsak od nas običajno nosi svojo bisago iz primarne družine, ki je bila pač disfunkcionalna. Te naše premajhne opremljenosti za življenje pa se žal ne da kar tako “preskočiti”. Jaz sem pač rabila še par let, da sem dozorela do te mere, da sem se lahko brezpogojno razvezala.
Zavedala sem se hudih posledic, ki jih je življenje z MOM pustilo na meni in otroku, zato sem po razvezi kar nekaj let z otrokom vstrajala pri zdravljenju. Kljub vsem prizadevanjem, so posledice pri hčeri ostale. Težave so se pokazale šele, ko je odrasla in se poročila… Če so otroci majhni, smo jim dolžni kar se da stati ob strani. Kljub temu, da glede otrok včasih mislimo vse najboljše in damo vse od sebe, pa ni vedno nujno, da bomo v svojih prizadevanjih tudi uspeli. Življenje je včasih zelo nepredvidljivo. Edino s seboj lahko največ naredimo in s svojim zgledom morda pritegnemo tudi otroke…
Nič drugega ti ne preostane kot to, da se čimbolj izobražuješ in po možnosti za pomoč najdeš res dobrega terapevta. Ker se problema zavedaš, si že na poti k rešitvi. Meni je veliko pomagalo predvsem to, da sem naslonila na strokovno pomoč in začela sebe poslušati in se spraševati kaj bi rada. Poškodb, ki jih običajno nosimo iz primarne družine in potem še iz partnerstva z MOM, se ne da kar tako razrešiti. Hitrih rešitev ni. Kdor misli, da so, se žal zelo moti. Zato si vzemi čas zase, prisluhni si in pojdi naprej s svojo hitrostjo. Odgovori in rešitve so vedno v nas. Pusti si čas, da jih boš sam našel. In zagotovo jih boš našel takšne, ki bodo zate prave. Glede partnerja je pomembno, da ga ne prevzgajamo in da ne poskušamo na rafiniran način pri njem izposlovati naša pričakovanja. Šele, ko sem bivšemu popolnoma dopustila, da je to kar je in da se vede tako kot on misli, da je prav, sem začela pospešeno zoreti. Rešitev je prišla sama od sebe. Največ napak naredimo s tem, ko se v mislih ukvarjamo s partnerjem in ne s sabo. Dokler sem to počela, sem stopicala na mestu. Zelo pomembno pa je tudi, da verjamemo le dejanjem in ne besedam. Edino dejanja štejejo.
Nasloni se tudi na prijatelje, ki so včasih najboljši terapevti in nič ne stanejo Tudi ta forum ti lahko veliko pomaga in ti prinese kakšno “bližnjico”. Zato ostani z nami še naprej. Pa SREČNO” Lp Odmev
Huh, Odmev, kako sva skoraj hkrati napisali zelo podobno 🙂
Hiti počasi in s svojim tempom, ja.
in tale odstavek:
“Nič drugega ti ne preostane kot to, da se čimbolj izobražuješ in po možnosti za pomoč najdeš res dobrega terapevta. Ker se problema zavedaš, si že na poti k rešitvi. Meni je veliko pomagalo predvsem to, da sem naslonila na strokovno pomoč in začela sebe poslušati in se spraševati kaj bi rada. Poškodb, ki jih običajno nosimo iz primarne družine in potem še iz partnerstva z MOM, se ne da kar tako razrešiti. Hitrih rešitev ni. Kdor misli, da so, se žal zelo moti. Zato si vzemi čas zase, prisluhni si in pojdi naprej s svojo hitrostjo. Odgovori in rešitve so vedno v nas. Pusti si čas, da jih boš sam našel. In zagotovo jih boš našel takšne, ki bodo zate prave. Glede partnerja je pomembno, da ga ne prevzgajamo in da ne poskušamo na rafiniran način pri njem izposlovati naša pričakovanja. Šele, ko sem bivšemu popolnoma dopustila, da je to kar je in da se vede tako kot on misli, da je prav, sem začela pospešeno zoreti. Rešitev je prišla sama od sebe. Največ napak naredimo s tem, ko se v mislih ukvarjamo s partnerjem in ne s sabo. Dokler sem to počela, sem stopicala na mestu. Zelo pomembno pa je tudi, da verjamemo le dejanjem in ne besedam. Edino dejanja štejejo.”
Na kratko, jasno in jedrnato je povedana večina pomembnih stvari v zvezi z MOM. Hvala za tvoje izkušnje, Odmev, sem jih tudi jaz zelo vesela.
Hvala GittaAna za napisano, vendar moram vseeno replicirati zadnji odstavek, pa ne zaradi drugega, ampak zaradi tega, ker sem v zadnjih 10 letih”v živo” videla mnogo ločitvenih postopkov, mnogo pranja umazanega perila v sodnih dvoranah in taka obtoževanja partnerjev, da človek resnično ne more verjeti, česa vse sta si sposobni izreči dve osebi, kateri sta se nekoč ljubili in sklenili “večno” zvestobo. Velikokrat pa so v takih postopkih otroci zgolj sredstvo za obračunavanje med partnerjema. V mojem primeru je skrbništvo nad otrokom urejeno na pravni podlagi z razumevanjem obeh staršev glede potreb otroka.
Morda bi na tem mestu lahko še kaj strokovnega napisala v smislu reševanja teh stvari iz bogatih dolgoletnih izkušenj, temelječih na drugih primerih, morebitnih pasteh, ki so se izkazale v nekaj 100 primerih, nasvet, kako se da stvari znosno urediti, pa ne bom, da ne bo sprožen nov val replik.
Kot sem že uvodoma povedala, pa nikakor ne želim nikogar s pisanjem prizadeti, vsekakor trdim, da se bo v svojem dejanskem stanju najbolje odločil vsak sam.
“končno”….. razumem vas in vaš pogled na obravnavano temo, vsekakor pa pustite izrek in pisanje sodb/obsodb (nam) strokovnjakom.