… praznovali 8. rojstni dan mojega malega zlatega pikca, ki je v moje življenje prinesel takšno radost, a žal tako kmalu odšel.

Spomnim se veselja ob pogledu na modro črtico na testu. Spomnim se sreče, ki je takrat vzplapolala v meni. Jaz, srečkica, bom dobila dojenčka! Midva, takrat še s fantom – zdaj možem, bova imela malo drobceno bitjece.

Prvi UZ. Moj smeh se je ob pogledu na ekran in na malo piko slišal v čakalnico.

Spomnim se večera, ko je bodoči očka že odšel domov (takrat še nisva skupaj živela), šla sem pod tuš in zagledala kri. NE, ne more biti res! Nikomur nisem povedala, samo ležat sem šla in upala, da bo zjutraj vse v redu.
Oh, ne! Zjutraj spet kri! Ponovno nisem nikomur povedala, čeprav ne vem, zakaj. Peš sem šla na urgenco. Spomnim se tistega groznega čakanja pred sobo 27.
Sprejeta sem bila na oddelek KC. Zdaj sem že sporočila fantu, ki je takoj prišel. Sedel je poleg mene, me držal za roko, jaz pa jokala.

Zdravnik se ni nič odločil, vse je pustil tako kot je bilo. Samo beta HCG so mi merili. Mama je poklicala dr. Tomaževiča, ki je zvečer ob 22. uri prišel do mene, me odpeljal na UZ, kjer je moj mali pikec še bil v meni. Takrat sem bila najsrečnejša ženska. POmirjena sem šla spat, hvaležna zdravniku, da sem videla mojo malo piko.

Zjutraj, naslednji dan, ob 6-ih sem šla na WC. GROZA! Iz mene so se vsuli krvavi kosi. Tako sem si želela vse skupaj ustaviti. Pritisnila sem na zvonček, da je prišla medicinska sestra k meni. Jokala sem kot dež, medicinska sestra me je objela.
Kako sem si v tistem trenutku želela, da bi imela ob sebi vsaj eno malo marjetico, eno drobceno cvetlico za v slovo. Ne vem, kako mi je uspelo tisti trenutek preživeti.

Danes je dan, ki se ga nihče ne spominja, kajti na današnji dan se dejansko ni nič zgodilo. Danes je samo dan, ki je zapisan v moji materinski knjižici kot termin poroda. In ravno zato mi ta dan tako zelo pomeni. Vsako leto in letos je to že osmo leto namesto zabave za rojstni dan v mojem srcu vlada praznina.

Sprašujem se, kakšen bi bil danes moj otroček. Kakšno torto, kakšno darilo bi si zaželel?

In dejansko je 21.11. zame prav poseben dan.
In poleg 21.11. imam še nekaj prav posebnih dni. 2.5., ko bi se moraj roditi moj drugi angelček ter seveda še dva dneva, ki mi pomenita največ na svetu, prava rojstna dneva mojih dveh navihanih otrok, ki sta prišla kasneje in ju pazita prav posebna angelčka.

Ojej, zdaj pa sem se pošteno razjokala ob tvoji zgodbi. Žalostna je, zelo žalostna. A naj te tolaži misel, da sta ti tvoja angelčka poslala na svet dva otročka, ki vama z možem pomagata prebroditi hude čase in omiliti bolečino.

V katerem tednu nosečnosti pa si bila, ko se je to zgodilo?

Hvala da si to zapisala, sem v nedeljo, 20. 11., sama nekajkrat začela, a vedno vse izbrisala, ker kar nisem vedela, kako bi povedala. Da mi je bilo zelo hudo, ker bi naše dete naj praznovalo 1. rojstni dan. In prav si povedala, nihče razen mene in moža, se ni spomnil. Samo mami sem povedala, pa sem nekako začutila, da je to težka tema, o kateri je najbolje molčati. Tako da … lahko zaželim le vse najboljše nekje tam zgoraj in pazi na nas.

LP, J.

Joj punce, res je težko. Meni tudi solze silijo na obraz, ko berem zgodbe tako podobne moji…

Lani ob tem času sem bila najbolj srečen človek na tem svetu…. Za silvestra še vse polno želja: “Obema srečnga pa zdravga”….

No pa se je obrnil teden, 7. januar ko sem na morfologiji najprej gledala zaprepaden Dr.Pušenjakov obraz… “Nič še ni zgubljeno, nič še ni dokončno…, mooče ne vidim dobro na mojem UZ-ju…” mi je govoril. In v isti sapi klical ehokardiologa na pediatrično… “Nujen pregled… zdaj takoj, ja”!!!

Ko sem hodila po hodniku pediatrične mi je mož še govoril: Sej bo vse OK… Ampak jaz sem vedela da je to KONEC!

Podrl se mi je svet in ko sem odhajala iz bolnice bi najraje kričala: ZAKAJ JAZ???????

Ni zdravila, ni pomoči… samo čas pozdravi rano in nekako zabriše svežo bolečino.

Ampak mene še vedno boli in še ni minil dan, ko ne bi pomislila na mojega fantička, ki mu ni bilo usojeno priti na ta svet.

Žalostna B.

Joj, kako to boli!!!
Jaz sem se 8 let trudila zanositi, na vse mogoče načine… Potem pa sem nekega dne spontano zanosila in dolgo sploh nisem vedela, da sem noseča (ker so bili pri meni normalni veliki izostanki perila). Samo napet trebuh sem imela in neko čudno topo bolečino. Potem sem šla na test – pozitiven. Sijala sem od sreče! Potem pa je UZ pokazal, da gre za precejšnjo zunajmaternično nosečnost (in slišala sem bitje drobnega srčeca). Seveda so nosečnost morali pod nujno prekiniti! Meni pa se je podrl svet!!! Hotela sem kar umreti, res. Šele po treh letih mi je nato uspelo zanositi z IVF in rodila sem krasnega sinka, ki ima nekje med oblaki svojega angelčka varuha. Ja, tudi jaz si mislim tako. Nikoli ne bom pozabila bitja tistega drobnega srčeca…
Mojca

Za Miklavža bi upihnil letos,če bi šlo vse v redu prvo svečko.Toda na žalost,dosti dosti prezgodaj je prišel na svet.Če pomislim,da se je boril tista dva dni,kot da bi vedel,kako je zaželjen po 10 letih,mi kar solze stopijo v oči.Ne bo dobil igračke,ne bo upihnil prve svečke.Svečke mu nosimo na njegov prerani grobek.Hči mu bo naredila advetni venček,z mislimi bomo pri njemu in z željo,da ta otroček,ki ga pričakujem,bo vsaj malo podoben našemu Vidu in z upanjem,da ga bo Vid čuval.
lp D.

Drage moje punce!

Vsem pošiljam iskren objem v ranjena srca z upanjem, da vsak dan najdemo vsaj kanček veselja! Četudi se drugi ne spomnijo, mi vemo – in to šteje!

Prisrčen pozdrav.

Vidka

Moja zlata prijateljica, jočem skupaj s tabo 🙁 Ni je hujše bolečine kot ob izgubi otroka :(((( A vedi, da se tudi smejim skupaj s tabo. Smejim se ob rojstnih dnevih tvojih dveh sončkov, ki imata dva čisto posebna angelčka, ki nanju skrbno pazita.

Rada te imam in ti pošiljam velik objem. In srčno upam, da ti ga v kratkem predam še osebno. Do takrat pa: vedno si v mojih mislih. Vsi ste. Ti, tvoj ljubi, vajina sončka in vajini zvezdici.

Lija***

prav si napisala, da začutimo, da je to za ljudi težka tema, ki ne vedo kako odreagirati. Tudi sama sem želela 21.11. vsem povedati kaj čutim in da mi je hudo, a vse skupaj sem delila samo z možem, kajti ne maram in ne morem poslušati komentarjev, ki naredijo samo še večjo bolečino.

Ljuba moja Špelinca,

hvala za vse kar si mi dala, tako smeh kot solze.

Nekoč sem ti zapisala, kaj počno naši angelčki tam zgoraj – spoznavajo mamice med seboj:))

Ne vem, če sem se ti sploh kdaj zahvalila, ker sem ob vseh pogovorih s tabo začutila moč, da sem po osmih letih odprla in prebrala pisma, ki sem jih takrat še srečka-nosečka pisala mojemu malemu pikcu. Če te ne bi spoznala, bi ta pisma za vedno ostala zapečatena v najglobljem delu omare. Že ob pogledu nanje sem se vedno razjokala.

Zdaj, to poletje, pa sem pisma odprla, prebrala in sama nad seboj sem bila začudena, ker sem ob prebiranju pisem, namenjenih mojemu pikcu, se zraven toplo smehljala.
Spet sem začutila tisto veselje kot takrat, tisto ljubezen do malega, v spominu so se prebudili davni ljubi dogodki. Res, da mi je zraven po licu polzela solza, a čutila sem jo kot dotik moje zvezdice in ne kot solzo bolečine.

Tudi jaz te imam rada in vso tvojo družinico. Lepo vas pozdravljam.