Danes je spet večer, ko so vsi spomini privreli na plan…Spomini iz otroštva, spomini iz rane mladosti, najini zadnji skupni dogodki, prometna nesreča, pogreb… Solzice ne nehajo tečti.Tudi moj srček joka.Tako zelo ga pogrešam.Minilo je že več kot pol leta, a zdi se mi,da še vedno nisem dojela, da ga ni in,da ga več ne bo nazaj.Vsi prazniki so za mene izgubili pomen.Letos nisem želela slišati za svoj roj.dan…Le kako naj, če pa njega ni tu?Njega,ki je bil ne le moj oče,ampak tudi prijatelj.Njega, ki mi je 23 let stal ob strani,ki bi zame naredil vse na svetu…Ko se bodo drugi veselili božiča bo nekaj družin zavitih v globoko žalost…
Še vedno slišim njegov glas, njegov smeh…Obstajajo momenti,ko točno vem kaj bi rekel, kako naredil…
Vem,da je zdaj on angel, ki čuva mene in mamo… A to mi je trenutno premalo.Tako zelo si želim,da bi ga lahko vsaj še enkrat objela, mu rekla adijo…in ga ne izgubila na način kot sem ga…
V teh dneh bi imel roj.dan…Namesto drobne pozornosti in poljubčka mu bom nesla rože in svečke na grob…
Če bi lahko, bi me zdaj kregal, ker jokam…Vem,da si želi, da sem srečna, da si z mamico stojiva ob strani… Vedel je, da mi kruta usoda ne sme iztrgati obeh…Zato, sem neskončno hvaležna,da je mama zmagala v težki borbi za življenje, in da je sedaj spet doma z mano…

Najdražji moj ati…Čeprav ne moreš biti z mano, bi vseeno rada, da veš, da te imam zelo rada in, da te neizmerno pogrešam…da si vedno v mojih mislih, vedno v mojem srčku!Zdaj in za vse čase!!!!!!!!

Če želiš, mi pusti kontakt…

[email protected]