čakanje na ljubezen
Punce pošteno ste odgovorile! In prepevanje zgornjih verzov je … hmmm … duhovita ideja.
Je pa še nekaj v zgornjem sestavku na kar sem se najprej nasmehnil, po premisleku pa ugotovil da pravzaprav drži. Preberite kar sem kopiral od BBC-ja:
———————————————————————-
In drugi razlog, zakaj današnji moški ne obletavamo žensk po tekočem traku: zopet iz preproste računice – če lahko ženska samo sedi in čaka, da se bo kaj zgodilo, zakaj ne bi na to karto igrali še moški? Pa naj pristopi ženska in bomo mi izbirali. Prozorno razmišljanje, vendar resnično. In tudi slednje nima nobene veze s strahom in neodločnostjo – gre za principielno dejanje, češ, pa naj se tukaj vidi emancipacija.
———————————————————————-
Tega je kar precej. Sem tudi sam že sprobal, ko se mi je več kot enkrat uprlo “pristopanje” & samopromocija.
Lej, to kar si zdaj napisal, Rok, se pa tako ali tako čudno bere. Ko se naveličate pristopanja in samopromocije … Meni se to bere, ko da greste ven zato, da bi si našli žensko. Napaka v samem štartu. In še več, pristopanje. Pristopite večim na večer? Kolikemu številu pa? Koliko žensk pa vam je lahko v enem večeru všeč? Če vas vidijo hoditi od ene do druge, seveda vas bodo zavrnile. Mislim!!! Vsak si želi misliti, da je nekaj posebnega in če jih je vam všeč deset na večer, seveda ženska ne bo mislila, da je nekaj posebnega.
Vprašajte se, ali niste mogoče hudo preobremenjeni s tem, da si morate eno najti. Na takšen način oddajate znak, da ste obupani in verjemite, če je kaj neprivlačno, potem je to obup.
Če greste ven, pojdite zato, da se zabavate, se imate luštno in ne ves čas skakati okoli z mislijo, da boste eno ujeli.
Mislim, da je bilo narobe razumljeno.
Ne hodim(o) ven, da bi si našli žensko, niti ne pristopam(o) k večim na večer/dan ali teden ali celo mesec.
Tu ni kakšnega obupa in pretiranega iskanja.
SPloh ni stvar neke obremenjenosti – je bolj stvar pogleda na spoznavanje;
Namreč, kar naprej se nekako pričakuje od moškega pristop in nagovarjanje (to imenujem samo-promocija) in pridejo dnevi ali tedni, ko se ti to upre. Že iz principa. Povsod emancipacija (ki se mi sicer zdi fajn zadeva) mi pa naj se kar naprej ukvarjamo z “nagovarjanjem”?
Ne da se mi vedno – in kot rečeno pridejo tudi tako dnevi.
Včasih pa samo iz radovednosti; vidim privlačno žensko in vidim, da je tudi ona videla mene – pa ugibam koliko ji je do spoznavanja?
Ji je dovolj vredno, da bo prišla bliže – ali ne?
Bi morala ona biti meni vrednejša kot jaz njej in bi moral jaz tja?
Ne vem. Vem pa, da emancipacija včasih postavlja intrigantna vprašanja.
Cec je prva liga, njega poslušajte, ker ima prav. Vse, kar je načrtovano, vadeno in ni spontano, izpade stokrat slabše kot tisto, kar je narejeno iz vzgiba.
Njega pa bom jaz enkrat povabila na kofe, če bo dovolil. Ampak, da ne bo pomote, brez nečednih namenov, ker je Cec poročen. Če dovoli, naj samo namigne in mu bom poslala mejl.
Izvrstno zastavljeni vprašanji in pošteno napisano, se povsem strinjam. Po svoje je namreč hecno, kako se ravno v takšnem primeru zna zgoditi, da ga ženske lahko (poudarjam lahko, ne velja vedno) obrnejo v win-win situacijo: če kot moški ne pristopiš, ti etiketa nesamozavestnega in boječega moškega zlepa ne uide, če pa vendarle pristopiš, pa si lahko deležen tolmačenja, kot ga je opisala kofi brejk, češ, da gre itak za masovno pristopanje k večim ženskam v enem večeru in da je potencialna izbranka zgolj ena v vrsti mnogih in te zato odslovi, ker ji nisi izkazal posebne naklonjenosti. Samo njej in nobeni drugi. In zakaj se mi to zdi hecno? Ker sta obe predpostavki napačni- za “nepristop” sploh ni nujno kriv strah, po drugi strani pa se dvorjenja večim ženskam v enem večeru praviloma lotijo le tisti, ki so že vnaprej prepričani, da jutra ne bodo dočakali sami, nikakor pa ne vsi!
Oprosti, ampak tole se pa prelepo bere, da bi bilo resnično. Če nečesa ne počneš, še ne pomeni, da sploh ne veš, kako to izgleda! Dajmo si priznati: tako kot vsak moški ve, kako osmešiti žensko, tako vsaka ženska ve, kako iz moškega narediti bedaka. Na srečo pa tega ne počnejo vse ženske niti vsi moški.
Ja, midva pa tukaj sodelujeva od pamti veka 🙂
Cec je ločen dobro desetletje, moja draga pa mi je več kot žena in ne bo imela nič proti. Tudi zraven je lahko.
Vidiš, nekoč je bila ena zaslova o srečanju samskih, pa ni bog ve kako uspelo, pa še šefe Primož je malo bremzal da bi midva z mojo šla pogledat tja, ker je bil interes da me spoznajo. Bo 1x pa recimo srečanje tukaj sodelujočih, gremo recimo v Tivoli na špancir, kepico ali pivce.
Pred nami je dolgo, vročeeeee poletje 🙂
Oprosti, ampak tole se pa prelepo bere, da bi bilo resnično. Če nečesa ne počneš, še ne pomeni, da sploh ne veš, kako to izgleda! Dajmo si priznati: tako kot vsak moški ve, kako osmešiti žensko, tako vsaka ženska ve, kako iz moškega narediti bedaka. Na srečo pa tega ne počnejo vse ženske niti vsi moški.[/quote]
Saj ne pravim, da ne vem, kaj misliš, čeprav še zmeraj nisi povedal. 🙂 Ljudje smo si sicer različni in na tem forumu so bili že tudi taki, ki so mislili, da so izpadli hudi bedaki, ker je ženska zavrnila njihovo povabilo na kavo. Kakorkoli, moja poanta je bila tale – ne glede na to, kakšne nefer igre se gre ženska z moškim, bi, če bi bila recimo nevtralna opazovalka, še zmeraj rekla da je ona tista, ki jo je treba označit z raznimi imeni iz živalstva ipd. – ne bi pa zato tistemu, ki je bil “žrtev” tega rekla bedak! Če nekdo ni bedak pač ni, in ga nobeno vase zagledano ženšče ne more za bedaka narediti. Vse povedano seveda velja tudi za obrnjeno situaciijo spolov.
no tega pa jaz ne razumem. praviš, da te motijo igre, sprenevedanja, manipuliranje (pa tudi če je le mižikanje s trepalnicami) … hkrati pa zgoraj priznaš, da tudi sam to počneš. 🙂
in če se v štartu sprašuješ, če je ona tebi vrednejša, kot ti njej … hmmm … meni se zdi to povsem napačen začetek … no ja, ki ponavadi potem tudi začetek ni.
zakaj je tako težko biti to, kar smo v resnici? vsako pretvarjanje, sprenevedanje in laganje terja precej energije… ki pa se vedno slej ali prej pokaže, kot brca v temo. je tako pomembno, koliko se boš zdel vreden neznanki, da ji ne boš podaril niti nasmeha, da te ne bi imela za luzerja??!! pravzaprav je vsaki ženski (ali pa moškemu) všeč, če mu nekdo pokloni prijeten nasmeh… vsaj, če ne pričakuje takoj za nasmehom popolnega partnerja…
Če pa v tejle temi ne bomo prišli vsem razlikam med moškimi in ženskami do dna, pa res ne vem, kje bi lahko. 🙂 Tole, kar je napisala japkica, se mi zdi zanimiv pogled, ki pa je vendarle kar precej drugačen od moškega pogleda na vse skupaj.
Kolikor sem uspel razumeti Roka, je opisal situacijo, v kateri on opazi žensko in le-ta njega – nič več in nič manj. Ne gre torej za nobeno flirtanje oz. bilokakšno namigovanje, da se bo bilokaj zgodilo. Če smo natančni, to sploh še ni začetek biločesa, še najmanj osvajanja ali česa podobnega. In na tej točki se postavi vprašanje: ali in zakaj naj bi v tem primeru, če bi hotel kaj resnega, pristopil jaz, moški, ali pa bi nenazadnje lahko pristopila ona, ženska. Če je moč v tem najti manipulacijo ali sprenevedanje, bom zelo vesel razlage, kje točno je skrita in kdo je v konkretnem primeru bil žrtev manipulacije. Pri vsem skupaj gre torej zgolj za iskanje odgovora, kaj je pravzaprav kljčen vzgib, da se nekdo odloči, da bo navezal stik z drugo osebo. Šele tej točki jaz pravim začetek. In Rok se je, kolikor sem jaz razumel, na tej točki vprašal, ali mora res vedno biti tako, da je že pred začetkom biločesa resnega samoumevno, da je ženska “bolj iskano blago” in bo torej po definiciji pristopil moški.
Zdaj pa še glede drugega dela japkičinega odgovora. Si bom drznil zapisati eno banalno tezo, da je iskanje sorodne duše kot gambling – upamo, da bomo zadeli glavni dobitek in to po možnosti z minimalnim mogočim vplačilom. Kje se torej vse skupaj zaplete?
Zaradi strahu, da ne bomo že na začetku razkrili vseh svojih adutov. Bojimo se, da bomo nekaj izgubili, dobili pa nič, torej bomo izpadli poraženci. Zato raje igramo previdneje in vplačamo listek zgolj takrat, ko je precej verjetno, da bomo tudi zadeli. Zgolj za ilustracijo: zamisli si, da bi bilo vsem ljudem garantirano, da pri pristopu do osebe, ki jim je všeč, ne bodo nesramno zavrnjeni ter da bi bil vsak deležen iskrenega odziva s strani osebe, h kateri je pristopil. Torej neke vrste situacija, kjer nimaš kaj izgubiti, lahko pa ogromno pridobiš. Upa bilokdo napovedati, koliko ljudi bi še ostalo samskih?
Ne gre toliko za to, kakšen se boš nekomu zdel, temveč za to, kolikšen del sebe bi moral žrtvovati, da bi sploh nekaj dosegel. Kot sem že napisal zgoraj: je pač tako, da so cilji zastavljeni v smeri, da s karseda nizkim vložkom pokasiraš karseda veliko. Če bi nekdo ocenil, da zadostuje nasmeh, bi se najbrž konstantno smejal, če pa sam pri sebi oceni, da bi bilo potrebno vložiti (pre)več, pa se često odloči, da se te igre sploh ne bo šel. Zakaj torej nekdo nekomu ne nakloni niti nasmeha? Ker raje ostane “nevtralen” – torej nič ne zastavi in hkrati ničesar ne more dobiti. Še vedno pa raje izbere to, kot da bi nekaj vložil in na koncu ostal praznih rok. In smo spet na začetku, zakaj se to dogaja – je razlog za to strah, neodločnost, gola preračunljivost ali kaj drugega?
Seveda pa se tole mojo teorijo da poljubno aplicirati na več vrst ljudi, ne samo “strahopetne”: so tudi takšni, ki jim ni važno, koliko vplačajo, samo da pridejo do dobitka (playboyi in avanturisti); so tudi ziheraši, ki sploh ne poskusijo, razen če bi jim nekdo s 100% gotovostjo potrdil, da bodo zadeli, nenazadnje pa so tudi običajni ljudje, ki vsake toliko vplačajo listek, se z dobitkom pretirano ne obremenjujejo in upajo, da morda pa le pade. 🙂
Zaradi strahu, da ne bomo že na začetku razkrili vseh svojih adutov. Bojimo se, da bomo nekaj izgubili, dobili pa nič, torej bomo izpadli poraženci. Zato raje igramo previdneje in vplačamo listek zgolj takrat, ko je precej verjetno, da bomo tudi zadeli. [/quote]
Prestrašno in do konca nenaravno. Kdo bo zmagal, kdo bo izgubil, aduti, loterijski listki.
Vidim, da je tako težko biti, kar si. Samo pretvarjanje. Nič čudnega, da sem se jaz naposlušala tega, kako on želi biti z menoj do smrti, z menoj misli smrtno resno, poroka, otroci in ves ta paket. Vse to je očitno bilo vplačevanje loterijskega listka, za katerega je vedel, da bo zmagovalen, ker pri ženskah ponavadi tudi je. Potem so se pa rakrilili “aduti” tipa: odseliti se od doma ne mislim še sto let, žensko smatran za sovražnika, ženska te s poroko uniči, pameten se prej reši.
Poraženci?
Koliko je tukaj srca? Jaz berem samo o občutljivem egu in bojazljivosti, nič drugega.
[/quote]
BBC … uh si me analiziral in pri tem spregledal ali pa ‘namerno spregledal’ tale moj stavek, ki sem ga še enkrat prekopirala. :)))
roka precej dobro razumem, ker se mi zdi tip moškega, ki ve kaj govori in kaj hoče, predvsem pa česa noče. in to je meni čisto ok. mi pač ni šla skozi tale njegova teza, ki sem jo zgoraj komentirala. če je blinkanje s trepalnicami že manipulacija, ki jo je treba prepoznat … potem bejžte od žensk. :))) sicer je pa res, da ne vem s kakšnimi blinkaricami imaste izkušnje, tako ostaja vse le moje razumevanje na podlagi mojih izkušenj.
kar se tiče gamblinga z odnosi, pa mislim takole; če ti je škoda vložit v odnos, potem nikar ne pričakuj največji dobitek. in če vlagaš minimalno, si potem nerealen v svojih pričakovanjih. in na koncu ostaneš z nič ali bore malo, če ti je to seveda dovolj. meni ni.
pa še tole; mene vedno znova presenečate ljudje, ki govorite o moškem in ženskem pogledu na svet.
BBC, tudi jaz te moram še malo “obstreljevati”. Med drugim praviš tole:
“Ne gre toliko za to, kakšen se boš nekomu zdel, temveč za to, kolikšen del sebe bi moral žrtvovati, da bi sploh nekaj dosegel.”
Tudi meni ta logika namreč ne gre. Pa kje žrtvuješ del sebe, če pristopiš k ženski? Če že, pogojno rečeno, tu govorimo o “vložku”, kje je tu sploh lahko izguba? OK, rečeš ji, če gre s tabo na kavo, pa noče, pa v kino, pa še zmeraj noče. Pa kaj si tu izgubil? Malo jih fašeš po egu, prava reč! Pa ne boš zdaj rekel, da si tu žrtvoval del sebe ali da je bil to ne vem kakšen hud napor? Konec koncev med upanjem, skrbmi, kako bo tvoje povabilo sprejeto, ipd… vsaj veš, da si živ, ne glede na to, kako se stvar izteče! Vsaj ne sediš ves čas nekje kot rastlina. Pa še to – če je ženska normalna, se počuti vsaj malo slabo vsakič, ko mora koga zavrniti.
“Obstreljevati” – kompliment za izbiro besede najprej, mi je kar všeč, priznam. Kot drugo pa: pod tvoj post se 100% podpišem, zadela si bistvo! Lepše se ne da opisati, KAKO BI BILO ZA PRIČAKOVATI, da bodo stvari tekle. Pa vse pogosteje ne! Če namreč bi tekle, kot si opisala, mi o tem ne bi debatirali na tem forumu. In smo spet na začetku, zakaj je temu tako. Jaz sem en del vzroka, zakaj do tega prihaja, odgrnil. Marsikomu se bo zdel banalen, spet drugemu nemogoč. Jaz, žal, trdim, da je resničen.
Lahko pa stvar tudi obrnemo (drznil sem si preoblikovati tvoje pisanje, upam da ne zameriš):
Pa kje žrtvuje ženska del sebe, če pristopi k moškemu? Če že, pogojno rečeno, tu govorimo o “vložku”, kje je tu sploh lahko izguba? OK, reče mu, če gre z njo na kavo, pa noče, pa v kino, pa še zmeraj noče. Pa kaj je tu izgubila? Malo jih faše po egu, prava reč! Pa ne bo zdaj rekla, da je tu žrtvovala del sebe ali da je bil to ne vem kakšen hud napor? Konec koncev med upanjem, skrbmi, kako bo njeno povabilo sprejeto, ipd… vsaj ve, da je živa, ne glede na to, kako se stvar izteče! Vsaj ne sedi ves čas nekje kot rastlina. Pa še to – če je moški normalen, se počuti vsaj malo slabo vsakič, ko mora koga zavrniti.
Zdaj pa ključno vprašanje: Zakaj ženske ne razmišljate in postopate tako, kot je zapisano?