bulimija
Pozdravljeni!
Nikakor se ne morem rešiti bolezni, ki me pogublja. Uničuje mojo osebnost, telo in duha. Moja psihofizična celota propada. Stara sem 17 let in rada bi bila ˝normalna˝. Telo me preprosto ne uboga. Preziram vse ljudi s podobnimi problemi, zakaj, saj so si sami krivi, sama pa sem ena izmed njih… kar pa vem le jaz. Tale samodestruktivnost se mi zdi patetična, neumna a obvladovati se ne znam.
MI LAHKO NEKDO POMAGA, pove kako prebroditi krizo in se zbuditi v nov dan brez …………??
Pisala in pisala bi lahko v nedogled a mislim, da vam je večina že znanega.
Prosim, resnično potrebujem pomoč. Kako?
P.S. Nisem suha in ne debela in nimam težav s podhranjenostjo itd…
Vse je samo v moji glavi. Prej sem z …… lažje izgubljala kilograme nato sem na tak način težo ohranjala danes pa počnem to, ker preprosto ne morem nehat.
Spoštovana Ana,
o vaši težavi se komentarji na forumu pojavljajo dokaj redno, vseeno vam svetujem, da se najprej oglasite pri psihiatru. Pri tem ne gre tako za nujno jemanje zdravil, če jih v vsakem primeru odklanjate, ampak gre za strategijo načrtovanja kompleksne obravnave, ki je med drugim odvisna od vašega razpoložljivega časa, mesta bivanja in dostopnosti do posameznih specifičnih oblik zdravljenja (skupine). S psihiatrom bosta pregledala in določila tudi vse tiste dejavnike, ki bodo potrebni in nujni za kasnejšo preventivo.
Hvala za odgovor, vendar se pri psihiatru ne bom zglasila, kajti s tem bi se razkrila, kar pa preprosto nočem oz. ne morem. Preveč ljudi bi razočarala. Starše bi ubilo, ne bi razumeli zakaj. Nudijo mi vse in ne morem jih soočiti s to grozoto. Ničesar niso storili narobe.
Kot osnovnošolka, deklica v obdobju odraščanja sem hrepenela po lepi postavi, po občudovanju moške populacije, po množici prijateljev, po uspehu v šoli… Hrepenela sem, si želela vse to in bila srečna ob misli, kako bo lepo ko bom ko bom zastavljene cilje dosegla. Prehod v srednjo šolo je bil prelomnica. Osvojila in dobila sem vse in še mnogoveč kar sem si nekoč želela. V nekem trenutku svojega življenja nisem imela nobene želje več. Imela sem vse. Bila sem na vrhu, tistega občutka popolne sreče pa od nikoder. Morala sem se nekako zopet uničiti, saj sem očitno zadovoljna le, ko si nekaj želim. Sedaj si želim ozdraveti. Ko bom, če sploh, vem, da mi bo zopet nekaj manjkalo in poiskala bom novo skrajnost. Nobena moja potreba se ne zadovoljuje homeostatično, vse progresivno. Ne morem vzpostaviti ravnovesja. Tudi ko dobim kar sem hotela mi nekaj manjka. Ravno to me ubija. Opažam, da je nezavedna motivacija nedvomno močnejša od mojega zavestnega delovanja. Tega se ne zavedam, vendar ob premisleku spoznam, da nekateri dogodki izpred otroštva, ki sem jih že zdavnaj potlačila in odstranila iz zavesti vplivajo na moje delovanje danes. Namen le- teh je enak le, da se odražajo v drugačnih situacijah. Starša nistabila premožna in so vse dosegli s trdim delom, tako sta tudi mene učila naj se vedno trudim, da bom dosegla željeno. Prav zaradi tega se nisem nikoli zadovoljila z malo. Vedno sem želela več in boljše. Željo po doseganju vedno višjih ciljev, ki sta mi jo starša privzgojila sem ponotranjila in tako iz nezavednega vpliva na mojo voljo in zavestno delovanje. Tako nimam problemov v šoli, imam dobre ocene, ne na katerokoli drugem področju. Ta želja po vedno več se je udejanjila tudi v negativni smeri, v konkretnem primeru mojega početja.
Kot psihiatra vas spoštljivo sprašujem ali je mogoče omejiti vpliv nezavednega delovanja? Ali lahko zatrem tisto, kar onemogoča mojo samodejavnnost?
Najlepša hvala!
Spoštovana Ana,
treba bo začeti spreminjati življenske navade, spoznavati kaj zmorete v tem smislu napraviti sami in koliko za to lahko naredijo drugi. Vaš strah pred psihiatrijo je nesmiseln, saj to ne pomeni vedno bolnišnice, injekcij ali drugačnih oblik kemičnega zdravljenja, pač pa je v primerih, ko to zadošča, na mestu kognitivna psihoterapija. Ker pa je psihiater zdravnik bo upošteval tudi vse tiste telesne izvide telesnih funkcij, ki so se morda zaradi vašega neustreznega načina življenja spremenile in bi nadaljevanje lahko privedlo do občutne škode.
Ana,
morda ne verjameš, toda staršev ne boš razočarala s priznanjem svoje bolezni in iskanjem pomoči, marveč bi jih veliko bolj razočarala z nadaljevanjem svojega prikrivanja in vedno globljim bredenjem v krog, iz katerega ne vidš izhoda. Prej, ko boš poiskala pomoč, več možnosti bo za hitrejšo ozdravitev. Starši, čeprav nam tega ne dajo vedeti tako, kot bi si želeli, si želijo predvsem zdrave, ne pa popolne otroke! Upam, da ti bo uspelo storiti prvi korak, potem pa še vse naslednje k ozdravitvi.
Če si iz Ljubljane, ti priporočam gospo Karin Sernec (psihiater), ki je pred leti “prešaltala” na prehrambene motnje. Večkrat sem jo videl na TV, zato tudi vem. Jaz sem bil njen pacient (ko je delovala na drugem področju) in mi je pomagala, kolikor je pač bilo v njenih močeh. Bistveno pa se je razlikovala od drugih psihiatrov (zamenjal sem jih kar nekaj). Še zdaj, ko sploh nimam več težav, si včasih zaželim, da bi jo obiskal.
Draga djevojko,
molim te, za dobro tebe i rtvoje obitelji, da se iz petnih zila potrudis ozdraviti dok si jos tako mlada a time i snazna. Osoba meni vrlo bliska je bulimicna i zbog toga se raspada citava obitelj, a ona boluje vec godinama i postaje joj opasno za zivot, a njen zivot se sastoji od depresije, bulimije i uzasne osamljenosti. Kad si bulimicna, na pocetku ti to ne izgleda tako strasno, no s vremenom se pocnes mrziti, i ne mozes to skrivati. I onda, polako ali sigurno, napustaju te svi prijatelji. Zato–bori se!!! ZELIM TI PUNO SRECE!!ana je pisal/pisala:
>
> Pozdravljeni!
> Nikakor se ne morem rešiti bolezni, ki me pogublja. Uničuje
> mojo osebnost, telo in duha. Moja psihofizična celota
> propada. Stara sem 17 let in rada bi bila ˝normalna˝. Telo
> me preprosto ne uboga. Preziram vse ljudi s podobnimi
> problemi, zakaj, saj so si sami krivi, sama pa sem ena izmed
> njih… kar pa vem le jaz. Tale samodestruktivnost se mi zdi
> patetična, neumna a obvladovati se ne znam.
> MI LAHKO NEKDO POMAGA, pove kako prebroditi krizo in se
> zbuditi v nov dan brez …………??
> Pisala in pisala bi lahko v nedogled a mislim, da vam je
> večina že znanega.
> Prosim, resnično potrebujem pomoč. Kako?
> P.S. Nisem suha in ne debela in nimam težav s podhranjenostjo
> itd…
> Vse je samo v moji glavi. Prej sem z …… lažje
> izgubljala kilograme nato sem na tak način težo ohranjala
> danes pa počnem to, ker preprosto ne morem nehat.
Tudi jaz bi ti dala kakšen nasvet, daj piši mi na e-mail: [email protected], pa se bova pomenili, če hočeš. bye bye
Zdravo Ana, tudi jaz sem se kar dolgo borila z bulemijo (približno štiri leta) pa mi je le ratalo da sem se sama izkopala iz tega pekla in zdaj že približno eno leto ne uničujem več svojega telesa. Je pa res, da mi je pri tem pomagal moj fant (ki sem mu za to povedala) in ljubezen do njega. Mogoče bi tudi tebi pomagalo da bi komu, ki ti je blizu zaupala svoj problem – verjemi, da boš tako lažje spet normalno zaživela.
Lep pozdrav!