brodolom
Utapljam se v brezupu, bolečini, osamljenosti, jezi, … Ko bi vsaj imela več prijateljev, a sem vse usmerjala in vlagala v moža, človeka ki mi je pomenil največ na tem svetu, resnično je bil moj najboljši prijatelj, vse sva si zaupala, najino življenje je bilo res pravljica (sem štejem tudi vse prepire, konflikte), ljubezen zelo močna, izredno sva bila povezana in navezana en na drugega.
Pa se ti zgodi nesreča, bil je težko ranjen, številne operacije, boril se je več tednov, vsak dan sem bila pri njem, bilo je zelo hudo, bolečina se mi je zarezala v srce, možgane, v vse telo…Želela sem mu dobro, najboljše, zato sem Boga prosila, naj naredi tisto, kar bo zanj dobro in mi ga je vzel, vem on je šel na bojše, meni je ostalo trpljenje, ki me žge in uničuje. Saj imam par dobrih ljudi, ki mi resnično želijo dobro, da se poberem, a ljubezni in ljubečega zavetja, ki mi ga je nudil on, ni več, ga ne morem dobiti pri teh ljudeh. Od smrti moža bo kmalu leto dni, vsak mesec je označen s kakšnim dogodkom, ki me še močneje zaboli (rojstni dan, obletnica…) . Z najinega skupnega doma sem se takoj po smrti z majhno hčerkico vrnila nazaj k staršem in sedaj me to duši, ni razumevanja, konflikti s starši, ki jih pri svojih 26-ih res ne potrebujem, a kam naj grem, prej smo živeli v najemniškem stanovanju, sedaj si lastnega še ne morem kupiti.
Trenutno se kopljem v depresiji, vse mi je brez veze, v službi, doma, z otrokom, name se je vsul plaz težkih skal, včasih od bolečine zelo težko diham, kaj mi ostane od življenja, ki je z menoj kruto že vseskozi, razen nekal let trajajoče pravljice. Bom sama z otrokom, kakšno je sploh to življenje. Misel na smrt mi je zelo, zelo domača, takoj bi se javila, seveda skupaj z otrokom, če bi bilo možno.
To pišem zato, ker sem sedaj v stanju, ko se z nobenim človekom v moji okolici ne morem pogovarjati, stikov z ljudmi se izogibam oz. navzven niti vsega tega ne pokažem. Kdo pa naj me razume, za vse okrog mene življenje teče naprej, jaz sem doživela brodolom, uničenje življenja. Dobesedno. Naj se mi oglasijo tisti, ki so kaj podobnega doživeli, (saj se v časopisih o tem veliko piše), se je kdo obrnil na Hospic, poznate kakšno dobro knjigo, …
Hvala. (sem verna, a v tem trenutku mi je vse to brez veze)
Draga Urška, iskreno sožalje tebi in hčerkici. Sploh nimam besed, tako žalostna sem, ko kaj takšnega preberem. :(((
Ne vem, če ti lahko pomagam, ker nimam tako težke izkušnje za sabo, bi ti pa toplo svetovala, da se obrneš na društvo Hospic. Moja znanka je bila v podobni situaciji kot ti, pa so ji zelo pomagali.
Želim ti, da bi spet našla notranji mir. Sonce, srečo in ljubezen pa imaš v svoji hčerkici, ki te zelo potrebuje. Bori se vsak dan sproti in prepričana sem, da ti bo uspelo. Verjamem vate!
Vse dobro!!!
Draga Urška
Le slutim lahko, kako težko ti je.Vsak doživlja po svoje. Vemi si čas, čeprav vem, da čas ne zaceli ran le včasih majčkeno manj boli. Pozabila ne boš nikoli. Najdi si nekoga in se pogovarjaj o tem. Ko je bilo meni najtežje sem se obrnila na Hospic na psihologinjo Meto.To je bila moja najboljša odločitev! Poskusi tudi ti!
Objem
V
Urška, sožalje, res je hudo.
Sama sem vdova malo več kot leto dni. Okolici se zdi, da dobro delujem le dve osebi pa vesta kako mi je. Tudi jaz si želi k možu. To je trenutno edina moja resničan želja.
Ob vsakem voščilu, ki sem ga dobila za leto 2006 – naj se ti izpolnijo tvoje želje. Imam le eno. Sem pa ugotovilia,da se mi bo ta želja gotovo izpolnila, vprašanje je le časa. In ko sem se postavila v vesolje, sem ugotovila, da je to sstališča svetlobenga leta res le trenutek. Torej moral le še nekaj teh “trenutkov” preživeti na Zemlji, potem pa bova zopet združena. (V kar sem popolnoma prepričana).
Obiskovala sem skupino v okviru Hospica. Nekaj mozaikov pri sestavljanju mi je skupina pomagala. ostale pa poskušam pobrati- dobiti kje drugje. Svetujem, ker le tam se lahko razjokaš v kogu sotrpinov, ugotoviš da nisi le ti revež sesut. Da imajo nekateri podobne, nekateri pa še večje (nekateri manjše) probleme s seboj kot ti.
Knjige. Tudi ta seznam dobiš na Hopsicu, meni pa pomagajo zelo različne.
Vsak dan je boleč, vsaka noč boli.
Želim ti vse dobro, kako se pa iz temne luknje zvlečeš je 50% odvisno od tebe, 25% od okolice, 25% pa tudi od financ.
Veliko tukaj nas je popolnoma uničenih ” mozaikov” kako se pa mozaik nazaj sestavi, pa je odvisno od mnogih reči. (Podobno velja tudi za starše, ki so ne glede na starost izgubili otoke, rojene ali še nerojene).
Vsak dan zjutraj prosim sebe le za tisti dan. Torej vse dobro za danes.
Ana
Urška, moje sožalje.
Vem, hudo je gledati, kako trpi nekdo, ki ga imaš rad. In čeprav si ga takrat celo pripravljen pustiti oditi, samo da se ne bi več tako mučil, se ti takrat še niti sanja ne, kaj to pomeni.
S Hospicom nimam izkušenj, čeprav glede na to, kar je napisala mama Ana, bi morda bilo dobro, da bi se obrnila tja (govorim tudi zase, a ne vem, če bom zbrala dovolj energije?). Je pa res, da pogovor z nekom, ki te razume, pomaga, in pomaga že to, da si upaš pisati o tem, kaj doživljaš. Jaz o svojih željah, da me ne bi bilo več tukaj, nisem upala pisati – pa vidim, da nisem bila edina s takšnim razmišljanjem. Če želiš, mi lahko pišeš na mail.
Drži se!
Draga Urška, sožalje, dobro vem kako ti je, sama sem tudi vdova, okolica živi naprej, meni pa se je porušil svet, sama z dvema otrokoma, tudi jaz sem tako kot ti živela za moža, bolečina je nepopisna, ne morem se sprijazniti z izgubo. Pomoči še nisem iskala, kar nekako se ne morem odpreti in pogovarjati z neznanimi ljudmi o moji bolečini, osamljenosti, jezi…., težko je tudi za otroke, izgubili so očeta , pa tudi mama ni več ista.
Živim za vsak dan posebej, trudim se zaradi otrok, tako, kot je napisala mama Ana, 50% je odvisno do tebe ostalo je okolica in finance, pa še kako drži.
Veliko poguma ti želim, živi za vsak dan posebej, če hočeš mi lahko pustiš mail.
Urška,
Iskreno sožalje. Razumem Te, da si v težkem položaju. Živeti moraš naprej, za svojo hčerkico, ki Te bo razveseljevala, vsak dan posebej. V njej je tudi del Tvojega moža, ki si ga ljubila. Bodi močna močna, že zaradi otroka, moraš biti močna. Poišči si pomoč, kot so Ti svetovale druge, če jo pri prijateljih nimaš. Čas, pa celi rane, počasi počasi.
Tudi rojstni dnevi in obletnice, so dnevi, ki te ganejo. Jaz imam v tem mesecu, vesele in žalostne dneve.
Veš, Urška nisi sama s problemi, veliko nas je, ki s Teboj preživljamo izgube svojih najdražjih. Veliko svojih sem že izgubila, pri teh letih, ki jih imam.
Urška, mlada si še, veliko je še pred Teboj. Živi zase, imej se rada, poskbi zase, da boš lahko dajala ljubezen hčekici.
Lepo Te pozdravljam!
PRABABI
Draga Urška tudi moje sožalje, obema, tebi in tvojemu zakladku za kterega moraš živeti, moraš najti voljo. Morda ni prav, da se zapiraš, pojdi med ljudi, pogovarjaj se o možu, o vajinih skupnih letih, o bolečini. Prijateljici pomagam prebolevati podobno kalvarijo kot je tvoja, le da sta njena otroka že skoraj odrasla. Tebe vajina hčerka potrebuje, zapolni ti kar nekaj časa, to je sedaj prednost za tebe, saj ti vsaj malo misli obrne drugam.
Moja prijateljica se zelo rada pogovarja o možu, o tem kako je bilo, kako ga pogreša, pravi, da ji je potem lažje. Poizkusi še ti, pojdi s kako prijateljico na kavo, pa na kakšno večerjo, morda na kak izlet. Vem, da boli, še dolgo bo, pravijo da tako dolgo, dokler bolečina ne preraste v ljubezen, in ostane samo še to ljubezen do dragega in prepričanje, da bedi nad tabo in te vodi..
Drži se in bodi močna, saj ima vajina hčera pravico, da je srečna, to pa bo le ob mamici, ki se bo vrnila v življenje kakršno je bilo z očkom, sedaj boš ti imela vlogo obeh.
Pozdravček
Draga Urška, zelo te razumem, saj se je meni pred pol leta zgodila podobna nesreča. Zaradi čisto banalne zadeve, embolije po rutinski operaciji, je umrl moj mož. Čisto nepričakovano in nerazumljivo. Zdaj sem sama z dvema otrokoma. Zelo, zelo mi je hudo.
Po drugi strani pa moj mož živi v mojem spominu (konec koncev imamo tudi nase, če se ozremo nazaj, samo spomine). Živi tudi v obeh otrocih. Imata njegove oči, nasmeh, podobne kretnje. Res je odšel in ga ne bo nikoli več nazaj, po drugi strani pa je še vedno tukaj. Velikokrat ga čutim kje blizu.
Zamiži in poskusi še ti, pa boš videla, da je res. Poglej tudi svojo hčerko, pa boš videla, da se splača živeti.
Popona
Špela kar pokliči.
Nič ne pretiravaš. Ko mislim, da nisem več čisto pri sebi preberem kaj tvojega in ugotovim, da imava recimo temu podobne težave.
Naša okolica sploh ne zna sprejti nekoga, ki žaluje. Ampak tega NIKJER v nobeni šoli ne učijo. Redki so primeri, ko se učitelji/okolica ukvarjajo z otroki in učenci, ko nekdo izmed njih umre (ali pa nekdo izmed staršev sošolcev).
Sama sem imela v času šolanja dva primera, pa so se vsi odrasli izogibali te teme.
Hospic je bil zame zato mesto, kjer je do teh pogovorov prišlo.
Ana