Brezpogojna ljubezen
Eno so nujni pogoji, drugo pa “pogoji”. Želim si lahko vse mogoče, kar pa drži pri tisti pri kateri me “prevzame” pa…
Gre za to, da je ljubezen vedno nekako pogojna; namreč v končni fazi vedno tehtamo med ljubeznijo do drugega (s pogoji) in vplivom ki ga to ima na našo lastno ljubezen do sebe.
Če tega tehtanja ni, gre večinoma za odvisnost. Zdaj… kaj je odvisnost in brezpogojna ljubezen pa lahko debatiramo (najbrž) do neskončnosti…
Npr. kam bi dali večino tem tu na forumu, kjer stokajo punce/ženske z nasilnimi ali vsaj neprilagojenimi partnerji… med brezpogojne ljubezni ali odvisnosti?
En medklic na to temo …
Tudi Scott Peck (psihiater in avtor večih, tudi poljudnih knjig na temo ljubezni, odnosov in duhovne rasti) se takole razloži, kaj je in kaj ni ljubezen.
http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/zaljubljen.htm
In po njegovem ljubezen ni:
– zaljubljenost,
– odvisnost,
– požrtvovalnost,
– občutek (čustvo)
In kaj potem ljubezen je?
– napor, trud (za človeka, ki ga ljubimo, smo pripravljeni narediti tisti korak več),
– razširjanje človekovih omejitev (tako da jih presegamo)
– je dejanje in je namen (ne čustveno stanje)
– je odsev volje (samo želja ljubiti ni ljubezen)
– vključuje tudi izbiro (odločimo se, ali bomo ljubilli, tako kot se trudimo za duhovno rast, počnemo to zato, ker tako hočemo. Hočemo torej ljubiti.)
– izvira iz hotenja, ne iz čustev (človek se zaveže ljubezni, pa če je občutek ljubezni navzoč ali ne.)
Resnična ljubezen ni občutek, ki bi nas preplavil. Ampak je premišljena in zavezujoča odločitev. A če že je čustvo – je po njegovem disciplinirano. Ne neobvladljivo.
Pregovori kot so ‘tiha voda globoko dere’ in ‘plitki potoki so hrupni’ po njegovem ponazarjajo prav to razliko med globoko ljubeznijo in dramatično zaljubljenostjo.
Brezpogojna ljubezen ni iluzija. Zato, ker jo ne vidimo okoli sebe in ker sami ne znamo brezpogojno ljubiti še ne pomeni, da brezpogojna ljubezen ni mogoča in da ne obstaja.
Zelo zelo malo je takih ljudi, ki brezpogojno ljubijo. In tudi ko jih srečamo (če jih srečamo), je vprašanje če jih bomo prepoznali, ker smo sami polni pogojev in omejenosti in negativne lastnosti projiciramo na njih. Ponavadi so tisti, ki veliko dajejo in zares brezpogojno ljubijo tarča kritik in napadov.
Seveda tu govorim predvsem o ljubezni do sočloveka oz. do človeštva….. Partnerska in starševska ljubezen nista izključena.
Brezpogojna ljubezen je za večino težko dosegljiva, a je vseeno ideal, ki bi ga radi živeli: ljubili in bili ljubljeni na tak način.
Res pa je, da so v materialnem svetu omejitve, ki jih moramo upoštevati.
Brezpogojno ljubiti je težko, če si omejen. Dokler boš v sebi imel sence, ne boš zmogel brezpogojno ljubiti. A ni nemogoče.
Prispevek, od “ne-dam-se” (09.07.2009 17:28) se mi zdi kar pomemben glede na splošno zmotno prepričanje, da je ljubezen le tisto, kar občutiš in se pozablja, da je ljubezen tudi trud, odgovornost, razumevanje, pravičnost…
Odgovor Anastaziji:
Kdaj lahko presežemo svoj ego in sprejmemo partnerjevo drugačnost?
Takrat, ko ni več strahu, da tudi, če partner dela in razmišlja drugače, ga ne izgubljaš.
Takrat, ko sprejemaš sebe: svoje strahove.
Odvisno je tudi od vzroka zakaj ne sprejemaš partnerjevo drugačnost.
lubezen ni nobena brezpogojna.vsaka daje in sprejema.čista beseda za ljubezen je sebičnost.ljubezen je sebična.zahteva nekoga zase…in hodi z sovraštvom z roko v roki.vedno…moje mnenje.
smo spoštovani imamo medsebojno razumevanje posluh za sočloveka,ljubezni se pa ne da imet zase,ker je sebična.
Kako da ni? Ideal ima koren v besedi IDEA (ideja). Definicija ideala pa je:
1. Optimalen; najboljše kar je možno
2. Popolno, brez napak
Kaj pa je ideja?
Ideja: vzorec, arhetip
Človek brez idealov se ne razvija in se ne spreminja. Ste že kdaj srečali človeka, ki se nič ni spremenil? Ostaja na isti stopnji razvoja, kot je bil?
Smisel idealov je napredek: tako duhovni, kot tehnološki. Vedno hočemo nekaj boljšega, lepšega, srečnejšega… več denarja, več prostega časa, več moči, več ljubezni, več miru, itd…. Vsi želimo bit srečni. To je nek univerzalni ideal.
Ideali obstajajo: v glavi vsakega človeka.
Ampak, ali je res ideal samo v glavi? Na kaj se pa navezuje? Na iluzijo ali na realnost?
Težko je imeti ideal, če nimaš nekaj konkretnega na kar bi se ideal oslanjal. Zato so nastale religije okoli določenih osebnosti, ki so živeli, kot so ljudje želeli: razsvetljeno, svobodno, z brezpogojno ljubeznijo, v miru s samim sabo.
Kdor pa je izkusil energijo duše, ta je začutil nekaj kar ga privlači in zaradi tega stika se v njegovem umu ustvari ideal, ki bi ga rad ponovno občutil, izkusil in živel tako za vedno.
Torej: ali si za nekaj trenutkov izkusil nekaj kar te privlači (dušo) ali pa imaš pred sabo nekega človeka (ki je živel kot duša).
Ideal zato konkretno obstaja (to je ideja v razumu) in se navezuje na nekaj povsem konkretnega in možnega.
Tisti, ki ni izkusil nekaj “več” potem pač živi kot zna in kot mu okolje najboljše ponuja in za takega človeka nek ideal “brezpogojne ljubezni” ne obstaja.
Za njega pa obstajajo ideali kot so Hugh Hefner (lepotice okoli njega), Stallone (izklesano telo), Bill Gates (veliko denarja) itd.. itd…
To pa ne pomeni, da brezpogojna ljubezen ne obstaja sama po sebi, le ljudje ne ljubijo (ne znajo) na tak način.
Če brezpogojne ljubezni ne bi bilo, potem ne bi obstajal ideal takšne ljubezni.
Ljubezen v svoji čisti obliki ne vsebuje sebičnosti. Pogojena ljubezen pa vsebuje komponento sebičnosti. Ampak potem je to pogojena ljubezen.
Mi pa govorimo o nepogojeni ljubezni. Verjetno ni mogoče doseči ideal brepogojne ljubeni v trenutku, ampak skozi čas se takšne ljubezni lahko “naučimo”.
Še najbolj se ji približa starševska ljubezen. Otrok lahko sovraži mamo, a mama ga bo vedno imela rada in ga bo vedno sprejela kot svojega. Tudi, če bo pristal v zaporu, ga bo ljubeča mama prišla obiskat in ga bo sprejela: sicer ne njegovih dejanj, ampak njega samega. To pa mame lahko, ker vedo, da ko je bil še otrok je bil čist, nepokvarjen, njen srček in so spremljale vse njegove probleme, odraščanje ….. in ga poznajo globoko v dušo.
Obstajajo take mame. Samo so skrite pred očmi javnosti. Nihče ne ve za njih. Večkrat še celo njeni lastni otroci tega ne vidijo. Ponavadi šele, ko takšna ljubeča mama umre, se njeni otroci zavedajo kaj so prejemali od nje. Osebnost “mama” ne živi več, a brezpogojna ljubezen živi v srcih njenih otrok, ki jih je odprla njena ljubezen do njih.
Brezpogojna ljubezen konkretno obstaja sama po sebi, a jo je v svetu polnem sebičnosti, brezsrčnosti, materialnosti težko zaznati v družbi. Ampak obstaja: in to zelo konkretno.
“JONSON:Še najbolj se ji približa starševska ljubezen. Otrok lahko sovraži mamo, a mama ga bo vedno imela rada in ga bo vedno sprejela kot svojega. Tudi, če bo pristal v zaporu, ga bo ljubeča mama prišla obiskat in ga bo sprejela: sicer ne njegovih dejanj, ampak njega samega. To pa mame lahko, ker vedo, da ko je bil še otrok je bil čist, nepokvarjen, njen srček in so spremljale vse njegove probleme, odraščanje ….. in ga poznajo globoko v dušo.”
že ok, ampak kako veš, da tega ne počne zaradi drugih? ostalih otrok, moža, okolice, da je ne bi obsojali? da bi pač sama vendarle ostala svetniška in požrtvovalna mama?
menim, da je kaj takega zelo težko prepoznati… gledamo pač dejanja, kaj pa resnično stoji za njimi, pa vprašanje..
lp
Kako da ni? Ideal ima koren v besedi IDEA (ideja). Definicija ideala pa je:
1. Optimalen; najboljše kar je možno
2. Popolno, brez napak
Kaj pa je ideja?
Ideja: vzorec, arhetip
Človek brez idealov se ne razvija in se ne spreminja. Ste že kdaj srečali človeka, ki se nič ni spremenil? Ostaja na isti stopnji razvoja, kot je bil?
Smisel idealov je napredek: tako duhovni, kot tehnološki. Vedno hočemo nekaj boljšega, lepšega, srečnejšega… več denarja, več prostega časa, več moči, več ljubezni, več miru, itd…. Vsi želimo bit srečni. To je nek univerzalni ideal.
Ideali obstajajo: v glavi vsakega človeka.
Ampak, ali je res ideal samo v glavi? Na kaj se pa navezuje? Na iluzijo ali na realnost?
Težko je imeti ideal, če nimaš nekaj konkretnega na kar bi se ideal oslanjal. Zato so nastale religije okoli določenih osebnosti, ki so živeli, kot so ljudje želeli: razsvetljeno, svobodno, z brezpogojno ljubeznijo, v miru s samim sabo.
Kdor pa je izkusil energijo duše, ta je začutil nekaj kar ga privlači in zaradi tega stika se v njegovem umu ustvari ideal, ki bi ga rad ponovno občutil, izkusil in živel tako za vedno.
Torej: ali si za nekaj trenutkov izkusil nekaj kar te privlači (dušo) ali pa imaš pred sabo nekega človeka (ki je živel kot duša).
Ideal zato konkretno obstaja (to je ideja v razumu) in se navezuje na nekaj povsem konkretnega in možnega.
Tisti, ki ni izkusil nekaj “več” potem pač živi kot zna in kot mu okolje najboljše ponuja in za takega človeka nek ideal “brezpogojne ljubezni” ne obstaja.
Za njega pa obstajajo ideali kot so Hugh Hefner (lepotice okoli njega), Stallone (izklesano telo), Bill Gates (veliko denarja) itd.. itd…
To pa ne pomeni, da brezpogojna ljubezen ne obstaja sama po sebi, le ljudje ne ljubijo (ne znajo) na tak način.
Če brezpogojne ljubezni ne bi bilo, potem ne bi obstajal ideal takšne ljubezni.[/quote]
Podpišem!
da gre zares, veš šele, ko si sam kaj takega izkusil, prej tako in tako ne verjameš, ne dopuščaš možnosti, gledaš iz sebe, projiciraš, to kar veš, to kar misliš da si, to kar poznaš …
v bistvu pozo cankarjevske mame vsi prepoznamo, resnično stanje brezpogojne ljubezni pa tudi opazili ne bi (kaj ni jonson omenil, da lastni otrok ne prepozna, dokler ni prepozno, darila, ki ga je jemal za samoumevnega?)
ne gre za pomp, ne gre za bučen potok … tiha (in globoka) voda bregovega dere. In ker je tiha in globoka, je od večine vedno neopažena. Biti v lastni ‘žrtvi’ neopažen, pa ne bi prenesel prav nikogaršnji ego, kar je zame dokaz, da v takšni ljubezni ni ega in torej ni egoizma …
zdaj … koliko nas je tega sposobnih, to je spet drugo vprašanje, na katerega smo pa že odgovorili … žal, skoraj nihče. Nam je pa lahko to ideal (ali pa ne, kakor komu volja).
mislim, da sem jo na trenutke ujela (starš)
in mislim, da sem jo na trenutke sposobna (starš, prijatelj)
… daleč od tega, da bi bilo to kaj trajnejšega ali celo kar stanje.
Mi je pa to ideal, čeprav same besede ‘brezpogojna’ danes ne maram preveč (ravno zato, ker mi je enkrat že skurilo krila in jo zdaj povezujem s svojimi zmotnimi prepričanji, ki so izgorelosti botrovali).
Zame je zdaj ta ideal, povedan z besedo, le: ljubezen.
Zdaj se tudi ne silim več in še manj hitim … ker počasi se – pri teh stvareh – res pride dlje 😉
Se strinjam, da je najbolj brezpogojna ljubezen starša do svojega otroka in bolj kot je ta otrok črna ovca, bolj brezpogojno je ljubljen. Taka ljubezen pa ni nekaj dobrega, ne za starše ne za otroke. Starša zaslepi, ne razmišlja razsodno kot bi sicer in sprejema odločitve, ki se mu zdijo ta moment najboljše, na dolgi rok so pa lahko škodljive. To je bila tudi moja napaka in izgubila sem vse: premoženje, prijatelje…ker sem vse podredila svojemu otroku. Mislim, da smo matere včasih podobne medvedki, ki so sposobne brez razloga, vse, kar čutijo, da predstavlja nevarnost za mladiče, enostavno uničiti, pridobijo neko nadnaravno moč. Čeprav sem do tega zaključka prišla po dolgih letih blodnje, bi verjetno še enkrat enako nardila. Zdaj zopet vidim lučko na koncu tunela, ki se ne ugaša vsak dan ampak se že nekaj časa veča in upanje, da bo tunela nekega dne konec, obstaja. In če se bo to zgodilo, bom spremenila mišljenje in bom potrdila, da je brezpogojna ljubezen prava pot. V nekaj pa sem prepričana že danes, in to je dejstvo, da se z razumom na brezpogojno ljubezen ne da vplivat. Po moje je res neka višja sila, ki te pri tem vodi, Bog.
Saj ste že slišali za ta primer, a ne?
“Ni problema in čisto v redu je, sinko, če nočeš k dedku na obisk. Sploh ni treba iti, če nočeš, res. Če pa bi šel, bi me res razveselil.”
Da je brezpogojnost utopična, se skriva v podtekstu. In ne na površini. Saj NAČELOMA je čisto prijazna mamica, kajne… Daje sinu možnost “izbire”. Yeah right.
srnica10
Ko omenjaš, da si vse podredila svojemu otroku.
Kakšen je bil motiv v ozadju? Od motiva je odvisno ali je ta “ljubezen” pogojena ali nepogojena.
In odvisno kaj si podredila.
Ljubezen je tudi odločna in reče ne nepravici, nepoštenju in manipulaciji. Včasih je treba otroku reči ne ali pa se odpovedati prijateljem. Tudi to je del ljubezni, čeprav na videz tako ne zgleda.
Ljubezen ne pomeni izpolnitev čisto vsake želje. Ljubezen je tudi razumevanje, skrb, odgovornost in odrekanje kadar je to potrebno.
Ker živimo v svetu, kjer se v dani situaciji srečamo s kakšnimi omejitvami je potrebno za pravične odnose razmejiti odgovornosti posameznika in postaviti meje v odnosih.
Kdor ljubi potem je tudi potrpežljiv, vendar ne v smislu, da se udinjaš nasilju in nepravici, ampak v smislu, da potrpežljivo kljub neugodni situaciji ljubiš naprej in čakaš, da se nekomu strezni glava. Vendar ne pasivno čakanje, ampak aktivno. Vzgajaš otroke, in samega sebe še naprej, kljub slabostim.
Upanje je del ljubezni.
Prava ljubezen je tista iz srca. Zato je treba redno kultivirati stik s svojim srcem. Srce, kot tisto najintimnejše v tebi. Od tam črpaš moč, pogum in radost za nadaljevanje kljub preteklim napakam.
Včasih se moraš borit s svojimi sebičnimi čustvi in željami. Seveda, ko ne dobiš nekaj, kar želiš in je sebično, potem trpiš, ker se moraš taki sebični želji odpovedati, … zato da ljubiš bolj nepogojeno.
Pomembno je tudi, da se naučimo prepoznat ljubezen in razločit med osebnostnimi napakami in med ljubeznijo.
Potem pa naj mama reče: utrujena sem, rada bi se malo spočila (ga objame in poljubi) …. pojdi se igrat k dedku ….
Je tu kakšen problem?[/quote]
v mislih sem imela “narejeno” brezpogojnost, ki jo ne izvajajo samo starši, ampak mi vsi. pa naj bo to z besedami, žalostnim pogledom ali pa ignoranco…
tudi ne gre za njeno utrujenost, ampak lastno projekcijo v otroka, da bo naredilnekaj dobrega za dedka, ker bo posledično to “dobro” naredila tudi ona oz. bo dejanje posredno tudi njeno, njej v zahvalo.