Brezizhodnost in nemoč
Že dolgo sem premišljevala, na koga naj se obrnem in sedaj sem po naključju našla vašo stran!Torej…sem absolventka, stara 23, že kar nekaj časa s fantom, na zunaj pač izgleda, da “vse ful štima”. Ampak…naj začnem pri otroštvu. V otroštvu sem bila polna energija, polna entuziazma, vsestransko nadarjena (za tuje jezike, rada plesem, pojem,…ma vse sem rada počela in uživala v tem.) Bil pa je en problem. Imela sem eno sošolko, sosedo in ona me je čustveno izkoriščala. Vse sem delala tako kot je ona rekla. Bila sem pod totalnim pritiskom. Kajti, ce kaj nisem hotla nardit, je rekla, da me bo zatožla moji mami, da sem kao dobla trojko v šoli. In seveda sem se bala. Na drugi strani me je mama terorizirala, za dobre ocene, klicala sošolke,…V bistvu sem bila eno nemočno bitje, in to sem sprevidela šele sedaj.V gimnaziji sem bila brez prijateljev, posmehovali so se mi, da sem doma “v zaporu”, ker pač nikamor nisem smela it,..to se je dogajalo vse moje otroštvo. V gimnaziji me nihče ni maral, ker sem bila zaprta vase,.zaradi pritiskov sem v 2.letniku popušila, niti nisem šla na popravnega, totalno sem prizadela starša. Ampak, jaz sem izgubila voljo, nisem več imela volje za živet kaj šele za učenje. Vse bolj sem se zapirala med štiri stene, moja samopodoba je zanič, enkrat mi je mama rekla: “Ti si bolj smotana.!”(Vizualno je mislila.) Tako da sem potem prešla v fazo, da moram bit lepa, če hočem da me bojo tipi imeli. TRPELA SEM totalno. Zdaj sem na faxu, po ne vem kakem čudežu sem ga nardila brez problemov. Navideznih seveda…v sebi čutim grozote, v gimnaziji sem začela moliti, ker nisem več našla izhoda. Ta molitev je prešla v obsesije, danes čutim pritisk v glavi, sem nesproščena, če gremo kam na pijačo, spijem prj malo alkohola, da se mi roke ne tresejo. Dost mam tega pretvarjanja. Opazila sem že tudi, da me misli napeljujejo v agresivnost, občutek imam da bi se iztulila. Grozen občutek je to, ker ve, da ni nikogar ki bi me razumel. Kako sem se mogla iz take nedolžne deklice, pametne, razviti v tako pošast. Včasih ne vem, kdo sem. K psihiatru osebno se bojim it, ker mam filing, da bi me začel s tabletami filat al še hujš, da bi me spravu v kako bolnišnico. Ker vem, da jaz nisem nora, imam pa hude probleme. V bistvu mi je hudo zame, ker se tako uničujem. Namerno se spomnim kake zle misli in potem se sekiram, da sem se tega spomnila. Sem pa se že zalotila, da sem se zasmejala ob bolečini drugega. A grem v norost???A je sploh kdo na svetu, da bi mi lahko pomagal??Zakaj smo nekateri izbrani za tako trpljenje. V glavi imam tak občutek, kot da bi imela notri železmo kroglo. Ampak samo takrat, ko “tuhtam” in se spet obremenjujem. Ampak ne morem si pomagat.