Pozdravljeni!

Potrebujem nasvet oziroma razlago glede naslednje stvari. Nekaj tednov poznam brezdomno osebo, ki ima nekaj nad 30 let. Po zunanjem izgledu gre za nadvse privlačno, a tiho osebo, ki ne pove skorajda nič o sebi. Izhaja iz izobražene družine, a ne vem točno, v kakšnem odnosu so (na vprašanja o starših dobim največ piker nasmeh). Ne vem tudi, če so za brezdomstvo krive kakšne substance, največ nakazuje v to smer. Ta oseba sicer ne prosjači in kot kaže od nekoga redno prejema denar, saj odide na kosilo tudi v dražjo restavracijo. Mi lahko pojasnite, kaj se psihološko dogaja s tako osebo? Kako brezdomne osebe razumejo prizadevanja, da bi jih spreobrnili, spodbudili, da kaj poskusijo početi čez dan? Mislite, da gre v tem primeru tudi za kakšno duševno bolezen, da ta oseba ne kaže nobenega interesa za vrnitev v družbo? Sprašujem se namreč, kako dojema stvari, ker se zdi, da so ji nekatere stvari povsem jasne. Pomislim tudi, kako hudo mora biti staršem, vedoč, kje se nahaja njihov otrok, a imam občutek, da so ta primer že vsi označili za brezupen. Kakšno vlogo je potem najbolje zavzeti v tem primeru z moje strani?
Za odgovore se vam najlepše zahvaljujem!

Kiara

Če ta brezdomec nima psihične bolezni, potem je odgovoren za svoje življenje. Naj se to bere še tako kruto, tega dejstva ne more spremeniti še tako težko otroštvo in še tako nemogoči starši. Ne vem, koliko je v tem brezdomstvu še vedno obupa in klica po tem, da ga bodo starši končno poiskali in poskrbeli zanj. Mu dali vsaj nekaj tistega, kar bi mu morali, pa mu niso. Verjamem, da je bilo njegovo otroštvo in življenje težko, vendar pa pri 30ih letih to ne more biti več alibi. Vaš znanec si je izbral življenje, ki mu trenutno ustreza ali zanj verjame, da ga trenutno zmore. Sprašujete, kakšno vlogo zavzeti pri tem. Mislim, da boste še največ lahko storili, če ga boste poskusili slišati in začutiti, vendar pa pri tem ne nasedali vtisu ubogosti in žrtve. Nasprotno: zavedajte se njegove odgovornosti in izbire za takšno življenje. Predvsem pa si ne delajte iluzij: z brezdomstvom bo prekinil šele takrat, ko se bo zato odločil sam. V to ga ne more pregovoriti in prepričati nobeden.

Lep pozdrav

Odgovoru preprosto ne morem verjeti….Če tako stroka, ni čudno da laična javnost ne sprejema brezdomstva in podobnih socialnih razmer, kot resne probleme in dotični doktor uspešno tabuizira zadevo še globje. Draga Kiara, dokler so ljudje kot Vi, ki se sprašujejo kako in kaj in ki jim ni vseeno, je na svetu vseeno še upanje. Prijateljico, ki je že vrsto let prostovoljka na področju brezdomstva bom obvestil o temi in Vašemu vprašanju in dilemam in kolikor jo poznam, se Vam bo v kratkem oglasila tu na forumu in Vam z velikanskim veseljem postregla z mnenjem in idejami. Pa lep pozdrav…

majlega

Moj odgovor Kiari ni bil nek splošen pogled na brezdomstvo. Če bi vprašanje postavil ta brezdomec, bi verjetno od mene dobil precej drugačen in spodbuden odgovor. Zato je zgoraj napisano treba razumeti v tem okviru: gre za Kiaro. Bistvo mojega sporočlila je, da naj si ne naloži bremena in ne prevzame odgovornosti namesto nekoga drugega. Ker ji to ni treba, še manj pa ima to lahko kakšne dobre posledice. Tudi sočutje in širokogrudna pomoč imata svoje meje, kjer se spremenita v svoje nasprotje ali pa vsaj izgubita svoj namen. Res je moj odgovor napisan precej trdo, a tudi po ponovnem branju ne bi kaj dosti spremenil. Ker stvari v svojem bistvu so take oziroma bolje povedano, verjamem, da so take. Kljub trdoti in morda neizprosnosti pa je v odgovoru več kot dovolj prostora za sočutje do tega človeka, ki so ga življenske okoliščine spravile tako zelo v kot, da trenutno ne vidi ali ne zmore drugačne rešitve. Kar koli že je za tem, je krivično do njega, da se je znašel v tej situaciji. Toda – če mu ta situacija ne ustreza in če bo želel kaj spremeniti, se bo moral navkljub vsem krivicam in stiskam za to najprej odločiti. Noben drug se namreč ne more namesto njega. Vse, kar drugi lahko naredijo/mo, je, da ga spodbujamo k tej odločitvi, če opazimo, da si je vsaj želi. Šele ko pride do te odločitve in pripravljenosti za prve korake, je lahko kakršna koli pomoč koristna. Pomoč, ki ni dobro premišljena, kaj hitro lahko doseže nasprotni učinek. Namesto, da bi nekomu res pomagala k spremembi, mu bolj omogoča, da mu je ni treba narediti. Za konec pa samo še vprašanje. Kdo namesto tega brezdomca lahko odloča, kaj je zanj sprememba v “pravi” smeri?

Lep pozdrav

Gospod Gašperlin je čisto prav napisal kar se tiče brezdomcev in njihovega načina življenja. Kiara sama pri sebi ve kaj ji narekuje njena notranjost kaj narediti, zakaj pa potrebuje mnenje ” stroke”? Z brezdomci je pa tko, ogromno jih je takih ki so se lepo spustili v to s svojim ne delom in čakanjem na to, da se bodo komu zasmili in jim naredili kaj namesto njih. Ne rečem, so primeri ko so okoliščine naredile svoje. In prav je tako, da jih lako samo spodbujamo k temu, da se poberejo, ustati pa morajo sami. Še enkrat pohvala g. Gašperlinu

Pozdravljeni

K zadnjemu odzivu se čutim dolžnega napisati pojasnilo, da v svojih odgovorih brezdomcem nisem nalagal odgovornosti za situacijo, v kateri so se znašli. Verjamem, da so se, kot vsi, po najboljših močeh trudili in ravnali, kot so mislili, da je prav. V tem se mi zdi, da me “pomlad2010” ni najbolje razumela. Strinjam pa se z zaključkom, da jim lahko samo pomagamo in jih spodbujamo, vse ključne korake pa bodo morali narediti sami, seveda če to sploh želijo.

Lep pozdrav