Spoštovani,

Spet odpiram že nič kolkokrat predebatirano temo, pa vendar bi vseeno želela komentar na najine osebne probleme. Partnerju bi dala prebrati to sporočilo in vse sledeče komentarje, tako moderatorjev, kakor tudi ostalih… morda bo potem razumel in najina zveza ne bo dokončno potonila v apatijo ali se končala z ločitvijo.

Stara sva 29 let, dokaj mirne narave, z različnimi interesi. Pred petimi leti sva se spoznala in kar 4 leta gojila resno zvezo na razdaljo (videvala sva se samo za vikende), zadnje leto pa živiva v skupnem gospodinjstvu (pri njem doma). Je zelo prijazen, nežen, ljubeč, privadil se je skupnemu življenju in sedaj tudi marsikaj doma postori, česar prej ni nikoli počel. Razdeliva si delo. V njem je že nekaj časa prisotna močna želja po otročku, ki pa ji jaz nekako ne morem slediti.
Že od nekdaj so zelo problematična njegova nihanja v razpoloženju, tako rekoč, je kot poletna nevihta… v sekundi pride, se izlije in gre. In jaz sem nekje vmes, objekt ob katerem se »skulira«. Ne gre za ne vem kakšne besede, temveč s kakšnim tonom to pove (grobo kritiziranje, nerganje, skratka vse je narobe)! Take banalne stvari ga spravijo iz tira (recimo če je lačen), da včasih ostanem brez besed in se zaprem vase, jezna, prizadeta, žalostna. Ko pa ta nevihta mine, mu je seveda zelo žal… Postane ves meden, nežen, tako zaljubljen, željan crkljanja, seveda v pričakovanju enakih občutkov z moje strani. No, od začetka je seks res bil kot neka tiha sprava med nama (v takih primerih, ki so bili sicer v fazi zaljubljenosti redki, po prvem letu pa skoraj stalnica najinih vikendov), vse je bilo v redu do naslednjega zanihanja. O začetka mi res ni bilo težko se mu predati, pa tudi, če meni ravno ni bilo do orgazma oz. sem ga pač kako drugače zadovoljila. Srečna sem bila, da je bil on zadovoljen. Kasneje sem pristala na seks zaradi ljubega miru, čeprav mi je bilo včasih tako hudo, da sem po tihem jokala, enkrat tudi naglas zaihtela. Potem dogodku pa je šlo le navzdol. Skratka, sedaj se je moja čustvena stiska zadnjih nekaj let pokazala na telesni nivoju, kar sedaj občuti tudi on kot pomanjkanje seksa. Ni mi več do seksa, niti do tega, da bi njega zadovoljila, včasih mi je še poljub odveč.
Verjetno se vam zdi to precej banalna zadeva, in vsekakor bi se strinjala, če se ne bi to dogajalo na vsake par dni. Ob vsaki takem dogodku mu je zelo žal, že naslednji trenutek pa se me zaželi in bi rad ne vem kaj počel! Počutim se kot OBJEKT, najprej se na meni čustveno skulira, potem pa bi se rad še spolno!!! Da ne govorim o tem, da zanj objem skoraj ne obstaja, ne da bi me zgrabil za zadnjo plat ali mednožje. Nič koliko krat sem mu povedala, kaj me moti, mu poskušala razložiti, kako se počutim… Odgovor pa je bil precej jezen, češ ali je zdaj boljše, ker ne seksava in sva vsak sebi? Seveda sem kriva jaz, ker nočem več seksa. Verjamem, da je tudi njemu grozno, da ga čedalje pogosteje zavračam…. Ampak nikoli ne vem, v kateri fazi te nore čustvene gugalnice je on, in posledično jaz.
On sicer misli, da ga s tem kaznujem, pa sploh ne gre za to. Želim si spet intimnosti z njim, tistih brezskrbnih časov, ko je za razumevanje zadostoval pogled.

Ne vem, kaj naj?

Vsem se v naprej zahvljujem za komentarje.

LP
zarja

Z zanimanjem sem prebrala vaš sestavek, ker me je naslov navedel na nekaj drugega. V resnici tu seks nima nobene zveze.
Popolnoma vas razumem, ker imam takšnega partnerja-eksplodira, jaz ga umirim, potem pa -pred leti zaključila s spravnim seksom, sedaj po 20 letih pa jaz tega ne zmorem več. In ne, to res ni kazen, ampak enostavno ne moreš…
Če menite, da boste zmogli vse življenje te izbruhe za banalne stvari prenašat, OK. Jaz sem tudi tako mislila…
Če pa jih (kot berem) že zdaj ne morete, bo z leti vedno slabše. Razčistite sedaj!
Vidim, da ne želite biti objekt, na katerem se on sprošča. Prav je tako, zakaj bi morali vedno vi skrbeti, da je on zadovoljen. Ali on skrbi, da ste vi? Bi on za vas naredil vse to, kar počnete vi za njegovo zadovoljstvo?
Tudi sama sem mislila, da je vse v redu, samo da je mož srečen-potem bom srečna tudi jaz.
Sedaj vem, da ni tako. Na srečo ste to spoznali dokaj hitro, jaz šele po 10 letih in še nadaljnih 10 se trudim, da nekaj spremenim.
Pa ne gre, oziroma gre zelo, zelo počasi in velikokrat sem od tega truda, da bi vse štimalo in da bi možu to razjasnila, tako psihično utrujena, da si želim samo miru in samote.
Ne dovolite, da pride do tega…razčistita sedaj. Saj ni otrok, da bi za vsako figo eksplodiral, naj se nauči obvladovanja. Seveda pa mora to on hoteti in se truditi…vi se namesto njega ne morete.
Vsi terapevti, na katere sem se obrnila v času hude stiske so mi rekli-ko se bom sama spremenila (da ne bom več dovolila, da svojo jezo, ihto…sprošča ne meni), se bo spremenil tudi mož. Dokler pa dovolim, da mi pride do živega in ga na vsak način želim spraviti v dobro razpoloženje (samo da bo on zadovoljen), se ne bo spremenilo nič.
Žal pa je to tolikih letih sprejemanja moževe ihte, zelo težko spreminjat sebe in posledično njega-zato-čimprej recite bobu bob.
lp efka
N

Predvsem bi vama jaz svetovala, da počakata z načrtovanjem otroka.

Očitno se ti v tem odnosu ne počutiš varno. Nikoli ne veš, kakšnega razpoloženja bo fant in zdaj si prenesla ta strah še v trenutke, ko naj bi bilo vse vredu, ko naj bi on bil ljubeč in dobre volje.
Ti pa si skozi čas verjetno dobila nek odpor (po moje skozi strah in nemoč) tudi do spolnosti z njim.

Pri spolnosti se ne počutiš kot ljubljena, zaželjena ženska, kot oseba, katero on potrebuje tudi čustveno, ampak se počutiš kot objekt, da se fant “sprazni”.
Na začetku je bil sex način, ko sta se pobotala in kot si ugotovila-nista rešila problemov, ampak so se nakopičili. In sedaj predvsem za fanta ni več problematično njegovo početje(tudi tebi je postalo drugotnega pomena)-ampak je zdaj problem: pomanjkanje spolnosti. On čuti to kot pomanjkanje, ti kot neke vrste “kaznovanje” ali pa komunikacijo, sporočilo, da je nekaj narobe.
To ti sporoča tudi telo, ker nimaš več želje po fantu.
Moti te tudi njegov način izražanja nežnosti in ljubezni. Ti si želiš samo objemov, pogovora-on pa bi rešil bolj na hitro, praktično, kot da se ni nič zgodilo in na koncu si še ti kriva, da je spet jezen, da sta “skregana”, ker ti ni do sexa-torej ti ni do njega.

Zato začnita tam, od kjer vse izhaja.
Njegova vzkipljivost in stresanje jeze nad teboj.
On v bistvu sploh ni jezen nate, ampak nase. Vzkipi zaradi banalnih vzrokov, ker je kot otrok samo tako verjetno kaj dosegel pri starših.
Najbrž njegova narava izhaja iz otroštva. Očitno mu starši niso prisluhnili in je moral kričati, jokati -torej, se izpostaviti, da je zadovoljil svoje osnovne potrebe (naprimer, ko je bil lačen, je jokal, kasneje kričal na mamo….). Mogoče so starši tako reagirali, ko so mu hoteli kaj sporočiti, s kričanjem. Potem, ko jim je bilo žal, pa so ga pocartali, božali, mogoče mu celo kupili igračko. On je nek tak vzorec prinesel seboj in se drugače niti ne zna obnašati.
Fant bo moral začeti delati na sebi. S samokontrolo se bo moral začeti učiti izražanja čustev. Možno, da je bil edinec ali razvajen otrok, ki je vedno vse dobil, če ni, je pa dosegel z jokom….
Moral bo spoznati, da je treba kaj potrpeti…da če si lačen, je treba hrano najprej pripraviti, če ni pospravljeno, je treba pospraviti…itd. Kričanje in jok ne pomagata. Seveda, on je imel vedno nekoga, nad katerim se je “sproščal”, na kogar je kričal. To boš ugotovila, ko boš pogledala njegov odnos do staršev, bližnjih.
Nekako tak vzorec bi on prenesel tudi na otroka. Po eni strani bi ga kregal in takoj zatem razvajal in božal.
Da pa ni vsega kriv fant je pa jasno, verjetno. Tudi ti nosiš del odgovornosti, ker si se pustila, ker nisi takoj povedala, ga prekinila, celo odšla. Verjetno bi ga kaj takega tudi prevzgojilo. Ker ni več otrok, mu ne moreš dajati kazni s tem, da ga naprimer zapreš nekam in rečeš, naj premisli…..lahko pa rečeš, da z njim nisi pripravljena živeti in imeti otrok, dokler se ta vajin odnos ne popravi.
Težave v spolnosti so samo prvi pokazatelj nesoglasij v odnosu.
Strokovnjaki ti bodo lepše lahko odgovorili, jaz sem samo povedala svoje mnenje, kaj mislim, da se dogaja….

Rešitev je pa v pogovoru, ne iskanju krivca, ne v obtoževanju, zaradi koga je tako kot je….v pogovoru o občutjih: kaj on občuti, ko kriči? Je tudi v njem strah? Se boji, da ga drugače nebi jemala resno? Se boji, da nebi uspel, če ne bo povedal na glas? Zakaj se počuti ogroženega pri banalnih stvareh? Kako mu ti lahko pomagaš?
Ko bosta to rešila, ko bo spoznal tudi, kaj ti potrebuješ-ne samo, kaj on, ko bo spolnost razumel kot zadovoljevanje vajinih potreb obojestransko, kot izražanje ljubezni, kot občutek varnosti…ko se bo potrudil zate, ko te bo imel za zaupnico in ne tisto, ki ruši vajino vezo….ko bo spolnost začutil kot nebesedno komunikacijo, kjer se dva razumeta in si zaupata.
Brez slabe vesti mu povej, zakaj ti ni do spolnosti, kaj ti potrebuješ.

Čaka vaju precej dela, ampak se bo splačalo. Seveda, če je obema do tega, da nekaj spremenita!

Spoštovana ga. Zarja,

verjamem, da ob vsem opisanem res preživljate težke trenutke in ste tudi vi (vedno bolj) na »gugalnici« odločitve, koliko časa še prenašati to oz. kaj storiti, da bi se v odnosu končno lahko začeli počutiti varno (tako kot na začetku, ko je še trajal »čar zaljubljenosti« in je bilo vse lažje). In da se ne bi več počutili zlorabljena (tako čustveno kot spolno), da bi začela se čutiti subjekt, enakovreden partner, vreden spoštovanja, upoštevanja. Ne vem, kako nemočni se tudi počutite, ko skušate partnerju povedati svoja občutja, pa imate občutek, da ne razume, se razjezi, postane užaljen… Tako nemočni in obupani, da ste se celo odločili partnerja prepričati s tujimi argumenti (sodelujočih ne tem forumu). A ne vem, če ga lahko kdo prepriča, dokler si on ne dovoli se res odločiti za vajin odnos, za iskrenost v njem, za delo na sebi in na odnosu, ki je veliko več kot zgolj skupno gospodinjstvo, spolnost ter ostale prostočasne aktivnosti in otrok.

Ko sem prebrala vašo zgodbo, je bila prva misel – ODGOVORNOST. Da bosta morala oba prevzeti odgovornost za svoje ravnanje, besede in vajin odnos. On za to, da bo zdržal s svojo stisko, ne da bi jo »izbruhal« in se tako nehote »znesel nad vami«, pač pa začel o njej govoriti in povedal, kaj je sploh njegov problem, zaradi česa je tako jezen, nemočen, osramočen, da ne zna zaenkrat pokazati drugače kot z »nevihto«… V resnici pa gre za odraslega moškega, ki je sposoben (začeti – če še ni) kontrolirati svoje impulze in prevzeti odgovornost zanje –»če sem doživel »izbruh jeze« – potem je logično, da sem s tem partnerko prizadel, da se ob meni ne počuti več varno, da to pomeni, da spolnost odpade, dokler mi spet ne zmore začeti zaupati, pomeni, da se je potrebno opravičiti in o tem pogovoriti«. To pa lahko traja. In to upravičeno. In po drugi strani – da bo začel spoštovati vaše in svoje telo kot »svet kraj«, da bo spolnost lahko »svetišče« vajinega odnosa, ne le kot sproščanje težkih čutenj… Da bo spolnost res lahko postala sproščena in doživeta, da ne boste imeli občutka, da gre le za hitro potešitev njegovih nagonov in se na koncu počutili zlorabljeno (ker do zdaj ste se velikokrat – ko ste popustili, da bi njemu ugodili, da bi bil mir). Ja, enkrat bo moral začeti sebe in vas (torej vajina čutenja) jemati zares.Začeti o njih govoriti. To se da naučiti – seveda če je pripravljenost za grajenje odnosa (in verjamem, da pri njem je). In sprejeti odgovornost za tipično moško vlogo v odnosu – ki je dati varnost (partnerki in potem otrokom), ki pa jo prinese predvsem z obvladovanjem sebe in svojih impulzov.

Ravno tako kot vi – ki se boste morali odločiti, koliko časa še želite prenašati te »izpade« in mu jasno povedali, kaj je za vas še sprejemljivo (si predstavljam, da se po vsaki taki nevihti res počutite kot »kup gnoja«), da boste vztrajali v tem odnosu. Samo na ta način boste prevzeli odgovornost zase in za vaših 50% odgovornosti za vajin odnos. Kajti vaše telo vam res jasno govori (s tem ko nimate več želje po spolnosti), da v tem odnosu nekaj ne »štima«. In hvala Bogu, da ste toliko senzitivni, da je telo zablokiralo in da ste se odločili stvari reševati že zdaj, ne šele čez nekaj let ali ko pride otrok. In še bolj sem vesela, da ste se odločili, da želite za otroka najprej pripraviti varen prostor v vajinem odnosu – torej prostor, kjer ni nevarnosti »nenadnih neviht, pred katerimi se nimaš kam zateči«. Kajti samo v takem partnerskem odnosu (kjer se mama najprej počuti varna ob možu), bo imel otročiček (čustveno) optimalne pogoje za razvoj. Čustven razvoj pa je tudi temelj kognitivnega, pa tudi ostalih komponent razvoja. Če se je včasih čustva jemalo kot nekaj postranskega, nepomembnega, se je danes v raziskavah pokazalo, da je zdrav čustven razvoj res temelj celotnega osebnostnega razvoja. Temelj čustvena varnosti za otroka pa je varen odnos med mamo in očetom (kar pa v prvi vrsti zajema totalno iskrenost in spoštovanje drugega in sebe, kar pa že predpostavlja zavezo izključno vajinemu odnosu (poroka?) in reševanju težav, ki bi lahko prišle).

Glede na to, da so kar nekaj stvari že povedali sodelujoči pisci pred mano (in se z njimi strinjam), bi dodala samo še to: če se to dogaja pogosto (in očitno se), potem je skrajni čas, da začneta te stvari jemati resno (torej se o njih pogovarjati) in jih reševati tudi s pomočjo strokovnjaka, če je potreba. Možnost imata se udeležiti partnerskih terapij ali/in pa (če vama je Ljubljana na dosegu) skupine za predzakonce pri dr. Gostečniku, na kateri se veliko dela na odnosu, na tem, da se vidva pogovarjata med sabo (sta vodena in dobita model, a hkrati ničesar ne govorita pred drugimi – je kot delavnica). Udeležba je brezplačna, brez najave lahko prideta vsak 2. in 4. torek od 20. do 22. ure, od oktobra do maja, na Prešernov trg 4. Več na: http://franciskani.rkc.si/fdi/pripravanazakon.htm.

Opogumita se in začnita reševati probleme takoj. Zna biti naporno (posebej na začetku), ni vedno lahko, a se splača. Zagotovo.

Zelo se strinjam z go. Prepeluh. Prav gotovo nujno potrebujeta terapijo. Kot Mirella pa menim, da morate fantu odkrito povedati, da nima nobenega smisla nacrtovati kakrsnokoli druzino ali celo ziveti skupaj, dokler se odnos ne popravi, in to tudi zelo resno misliti.
Fant mora duhovno zrasti toliko, da vas ne bo vec uporabljal kot izpraznitveno in boksarsko vreco. Vi pa morate duhovno zrasti toliko, da sio tega ne boste vec pod nobenim pogojem vec dovolili, od nikogar in v imenu nicesar.