Sem čisto brez prijateljev. Zdravim se tudi za depresijo, imela naj bi malo socialne fobije. Težko se vključim v skupino, navežem stike z ljudmi, pri sebi pa opažam da jih še težje vzdržujem – tako da npr. nimam stikov s sošolkami iz osnovne šole, za kar mi je zdaj kar malo žal. Stalno niham med tem, da mi je tako “čisto v redu” in obdobji ko si družbe želim, pa si je seveda nisem sposobna najti.
Stara sem 26 let, sem še študentka iz gorenjske, dneve pa preživim večinoma pred računalnikom ali pa peljem vn psa. Včasih se zdim sebi zelo čudna 😉 – Ko berem na internetu diagnoze, se v marsičem prepoznam, tako da bi npr. imela lahko aspergerjev sindrom,… Tega sicer še nisem omenjala svoji psihiatrinji.

Ne vem tudi zakaj bi se kdo res hotel družiti z mano, saj nisem dobra za bit v družbo, če imam depresijo, sploh pa se težko sprostim. Vseeno pa si želim, da bi imela kdaj prijateljico za iti ven v kino, na koncert,…

Pridi z nami kdaj v hribe. Fizična aktivnost, svež zrak, smeh in dobra družba znajo dodati kakšen kamenček k dobremu počutju.

Nisi edina na svetu stakšnim problemom, če kaj pomaga 🙂

Boljše da jih nimaš,kot pa imaš takšne da te ulupajo do konca ali pa gledajo kako bi te uničili(ali še huje).

Vsak človek, ki ni vajen družbe ali okolice, rabi nekaj časa, da se v družbi sprosti in začne normalno navezovat stike z drugimi. Ti nisi prav nič čudna. Vaja dela mojstra.
Glede prijateljev pa, res je težko dobiti prave. Bolje eden ali nobeden kot pa napačni osebki, ki ti lahko celo škodujejo.
Ne vem pa zakaj se obsojaš, ker imaš depresijo. O svoji bolezni ne razglašaj vsem na okoli, in se dajat v nič.”Imej se rada, in imel te bo rad ves svet.” Ker tako boš izžarevala pozitivno energijo.

Če je še kdo s podobnim problemom, bi bila vesela ZS.