Sanna86 popolnoma te razumem kako se počutiš. Ko sem prebrala tvoj prispevek, sem se prav začudila, saj je napisan kot bi ga napisala jaz, in to do najmanjše podrobnosti.
Tudi jaz se vse bolj zavedam koliko mi pomeni iskreno prijateljstvo in kako ga pogrešam v svojem življenju. Nimam namreč nobene dobre prijateljice, ampak samo znanke.
Imela sem sicer nekaj prijateljic, za katere sem mislila, da so prave, ampak se je kasneje izkazalo, da ni tako, zato se je tudi vse končalo. Spet druge pa imajo fante in nimajo več časa, zato smo izgubile stike.
Poskušala sem navezati stike z drugmi, vendar pa je vedno ostalo samo pri dogovoru in ko sem se poskušala dogovoriti za kako kavico, niso imele časa. Seveda sem rekla naj sporočijo, ko bojo imele čas, ampak do tega ni nikoli prišlo. Jaz pa tudi nisem hotela biti visljiva.
Tako da se poskušam sprijazniti s tem, kljub temu pa še vedno upam da bom nekje, nekoč našla iskreno prijateljico.

Klarra tudi tebe razumem. Svetovala bi ti samo, da ne smeš gledati preveč enostransko. Sicer ne vem okoliščin, ampak razlogov, zakaj je tako rekla, je lahko več npr. je bila presenečena, ker tvojo situacijo vidi popolnoma drugače, je imela slab dan, ne ve kako svetovati… Potreben je iskren pogovor in ne kar prekinitev stikov, seveda če je tudi njena želja rešiti prijateljstvo.

Vsebina zanimivo razmišlajnje. Nikoli nisem razmišlajla na tak način, vendar ko malo bolj pomislim, vidim, da imaš prav.

LP

Milamadona, čemu ohranjati odnos, ki te ubija, spravlja v obup in brezizhodnost, pa četudi je bil dolgoleten? Tudi druga stran je odrasla in odgovorna, da vsem svojim težavam navkljub vidi tebe in ji je v interesu, da se tudi ti počutiš dobro. Pri tebi druga oseba tega ni zmogla, ker je bilo njej tako, kakor je bilo, dobro. Ampak tudi ti nisi zmogla ustaviti odnosa takrat, ko si začela opažati razlike, predvideti, kam bo ta odnos vodil in se vprašati, ali si ga sposobna prenesti in ali tej osebi ne obljubljaš več, kakor si sposobna dati. Če bi odnos začela ustavljati, ko si videla, da se obrača v smer, ki tebi ne odgovarja, bi tvegala, da se vsaj ohladi, če ne že prekine, vendar bi se to zgodilo na točki, ko še ne bi bil preglobok in bi se lahko obe umaknili vsaka na svojo stran, zadihali in čez čas, ko bi se pomirili, nadaljevali v obliki, ki bi ustrezala obema, če bi si to želeli, ali ostali vsaka na svoji strani, vendar brez večjih zamer. Lahko bi se sicer zgodilo, da bi ta oseba takrat začela nate pritiskati še bolj in bi razpad odnosa pospešila, ampak takrat bi ti vsaj vedela, da si pravočasno pokazala sebe in predstavila, kaj potrebuješ, ter ji tako omogočila, da to v odnosu do tebe upošteva. Če ne bi, bi to pomenilo, da vidi le sebe, če pa bi ti to sprejela, bi to pomenilo, da si se sama odločila ostati nevidna in pozneje ne bi imela pravice do občutka nerazumljenosti. Kajti kakršne koli težave že imamo, nas te ne odvezujejo, da smo pozorni do tistega, ki naj bi ga imeli radi, namesto da iščemo najboljše zase in slepo živimo v prepričanju, da je to najboljše tudi za drugega.

Vedve pa sta ta odnos pripeljali do točke, ko ti nisi zdržala več, ne da bi ta oseba vedela, zakaj, ker od nje, kot kaže, nikoli nisi pričakovala, da bi videla tudi tebe (z veliko verjetnostjo te tudi ne bi mogla, ker sta si preveč različni, in bi ti morda ponujala to, česar ti ne potrebuješ, kakor si po razpadu odnosa ti njej ponujala to, česar ni potrebovala ona). Tako se je vajino prijateljstvo iz zelo zaupnega in čustvega spremenilo v boj za status žrtve – katera je kateri pomenila manj, katera je kateri dajala več, katera je bila bolj prizadeta, katera je do bolečine upravičena in katera ne …, ki ga sicer bijeta daleč ena od druge, a z veliko verjetnostjo obe z enakimi argumenti.

Nekoč si odnos že spustila predaleč, danes pa imaš možnost pravočasno kolikor toliko objektivno pogledati nanj in se vprašati, kdo ta oseba resnično je, kaj potrebuje in kakšen odnos bi ustrezal njej, to primerjati s tem, kaj potrebuješ ti in kaj lahko daš njej ti ter se na koncu odločiti, ali so vajine potrebe dovolj skladne ali ne. Če boš poskušala obnoviti odnos in ji boš ponovno obljubljala več, kakor zmoreš dati, od nje pričakovala, da sprejme manj, kot potrebuje ona, ali da ti da več, kot ti je sposobna dati, in boš njeno doživljanje vajine zgodbe in njene iz tega izhajajoče odločitve sprejemala čustveno in jih razumela kot napad nase (na primer zavrnitev), se bo zgodba še enkrat končala enako, kakor se je pred leti.

Zgodbo pa lahko ohraniš tudi na drugi način – nanjo nehaš gledati čustveno prizadeto in si vesela, da si je ta oseba našla ljudi, ki ji lahko dajo to, česar ji ti nisi mogla, in si ti srečna s tistimi, ki tebi dajejo to, kar potrebuješ ti. Kajti to, kar pri tej osebi pogrešaš, ne izhaja le iz nje, temveč iz odnosa, ki sta ga imeli – brez odnosa ni tega, kar pogrešaš. S starim odnosom bi, kot se je izkazalo, oživila občutke, da te nekdo ubija, spravlja v obup in brezizhodnost (nobena od vaju se v bistvu ni spremenila), iz morebitnega novega, ki bi bil drugačen, pa bi zelo verjetno dobila druge stvari, ampak te niso nujno to, kar ti danes pogrešaš, in bi lahko bili obe ponovno razočarani, četudi bi se na videz zdelo, da je odnos ok.

Zakaj ne zaupaš tej osebi, da se je sama sposobna odločiti, kaj je zanjo dobro, in ji to privoščiš, čeprav v njeno dobro ti nisi vključena? Zakaj si svojega življenja ne urediš z ljudmi, ob katerih do takšnih zapletov sploh ne moreš priti, in se na to osebo pogosto spomniš, a brez bolečega občutka pogrešanja in krivde? Kdo ve, morda bosta nekoč obe začutili, da sta ponovno ubrani, si želita oživiti odnos, kakršen koli ta v tistem trenutku že bo, in bosta obe zadovoljni s tem, kar bosta iz njega takrat dobili, brez pričakovanja po obujanju nečesa, kar je bilo v preteklosti. In kdo ve, morda bo novo še boljše od starega.

Kaj je zate še sprejemljivo in kaj ne, se moraš odločiti sama, ker boš tudi s posledicami svojih odločitev živela sama. Jaz pa se, Milamadona, poslavjam. Veseli me, če sem ti pomagala spoznati drugačno videnje prijateljstva, vendar je to le eno od možnih in ne nujno pravilno, ker ima nanj vsak pravico gledati tako, kakor je dobro zanj, in ga doživljati skladno s sabo. In dokler se v odnosu obe strani počutita dobro in izpolnjeno, je zanju to pravilno, ne glede na poglede in mnenja drugih.

Prijateljstvo je kot ljubezen, prisotna mora biti neka posebna kemija, ki veže vda človeka. Zato prijateljstev nikoli ne moreš sklepat na silo in nikoli takoj ne veš, da gre za prijateljstvo. Nekdo, ki ti je na prvo žogo všeč, je lahko popolnima drugačna oseba kot si jo želimo za prijatelja.

Tudi jaz večkrat hrepenim po prijateljstvu. V bistvu gre bolj za to, da v določenem trenutku v bližini pogrešam osebo na katero se bom naslonila. Kot je že ena napisala, prijatelja, ki je v vsakem trenutku lahko ob tebi in s tabo preživi večino časa imaš v času šolanja, potem pa obveznosti izrinejo tovrstno zvezno.

V preteklosti sem imela prijatelje, tiste prave, odliične. Pa so se s časom spremenili naši interesi in smo šli vsak svojo pot. Ostali smo prijatelji bolj kot ne v spominu, ker zaradi načina življenja, ki ga živimo ni ne časa in očitno tudi ne pravega interesa za druženje. Imam pa novo naj naj naj prijateljico, ki sem jo spoznala na najbolj nenavaden način in zanimivo, od prve sekundice dalje, ko sem slišala le njen glas v temi, me je bistveno bolj grelo pri srcu kot ob neštetih urah pogovorov s komerkoli drugim. Prijateljica iz porodne sobe oziroma bolj iz oddelka za novorojenčke in mlade mamice je dobesedno moja sorodna duša in neka energija naju vleče skupaj, da vstrajava ure in ure ob telefonskih pogovorih, vse narediva samo zato, da lahko malo poklepetava, ker zanimivo, ko kiče kdo drug večkrat najdeš odgovor, da ni časa in priložnost ni primerna.

Ni pa rečeno, da bo to prijateljstvo čez nekaj časa zbledelo in bo le še lep spomin. Spreminjamo se z deva v dan, na dolgi rok pa sploh, tako da sploh ni čudno, da se spreminjajo tudi naši odnosi z drugimi in do drugih. Redki so taki, ki imajo enega in istega prijatelja od plenic do pozne starosti.

Tudi jaz sem čisto brez prijateljic ostala.

jaz se pa vedno vprasam katera je tista meja in tist “ponos” do katerega toleriras neko vedenje prijateljic?
Sama lahko recem da imam le eno pravo, prijateljice sva ze iz osnovne sole (sedaj sva na faksu),vmes so se odnosi sicer ohladili malo, vendar sva se v roku par let spet nasli in sva nekako nelocljive od takrat.
Ve o meni vse (mogoce se prevec da potem izkoristi kdaj v naglici in jezi so sebi v prit z “metanjem naprej”) in sem lahko z njo kar sem v resnici kar mi je res pomembno saj imajo ljudje veckrat napacno predstavo o meni,a tisti ki me poznajo me v teh skodozeljnih besedah ne prepoznajo, ne boli jo glava ob debatah, smejeva se nonstop, skratka spravlja me ce sem na tleh v boljso voljo in vedno pove tako kot je. lahko sva tudi tiho pa nikoli ne rata dolgcas.skratka je pozitivna in to mi je vsec ker nikol.”ne pade dol” al pa da bi me tlacila dol ter pila energijo kot je to ocitno nekaterim hobi. ce sva se skregali,prekinili stike za mesec dni,sva nakljucno naleteli ena na drugo in ko da se je zgodilo najino rojstvo, obedve zarosene oci in vesele da sva se ponovno najdle!
me pa bega to, da sva se vedno skregali zaradi nje in le 1x zaradi mene. sicer moje banalne/zame nepomembne napake in je dvignila nos in ni zelela slisat o nicemer. ze ce sva se zmenili za kavo pa sem rekla naj malo pocaka da pojem prej, je padla vn. Se kaksne nesramne besede so padle od nje ce se je njej zdel da ji hocem kj slabo in da jo “napadam”, ker me prevec pozna in ve s cim me lahko prizadane. in to vse zaradi jeze v momentu.
sama ve da se tezko spopada z tem, tudi doma ji ne sme nihce nic rect, in zaveda se da ima vedno prevelik ego in ponos da bi se ona opravicila. Ce uvidi da je naredila napako in da je njena napaka nekak se obrne na hec in se opravici, drugace se mi pa vcasih zdi da izkorisca mojo dobroto, ve da jo imam rada in ve da ces “sj me ma rada mi jo ze oprostila in nakonc se bo se ona opravicila brez da pozrem sama ponos”. In probam dajat tok kakor ona men, le da se jaz zavedam da ji grem veckrat na roko kot ona meni, se izpit sem ji sla pisat :). enkrat je prislo tudi do spleta dogodkou ki so se narobe interpetirala in sem izpadla jaz una grda, nakonc je ugotovila da res je nisem hotla okol prinest ne nic slabega ampak kot nek crn madez je ostal in mi se veckrat to omeni, pa sama ve da sva to resile, ona je pa se vedno nezaupljiva do mene na momente.
in to me bega vse skupaj. ne mislim ob vsakem problemu bit jaz tista ki bi se pomenila in mogla opravicevat. pa se zaveda da me prizadane to, prizna mi potem da ji je bilo hudo brez mene, da je razmislala o men,da sem ji manjkala,in kukrkol ze, vem da pot vso to njeno hladnostjo navzven ki kaze ostalim, se spodaj skriva custveno nezno bitje ki se samo dela trdo navzven.

Živjo,

tudi sama nisem imela prijateljic, pravzaprav sploh ne vem če jih imam.
Preseljena sem iz enega konca na drug konc Slovenije, nova družba, novo okolje.
Sčasoma sem ugotovila, da v bistvu sploh ne potrebujem prijateljic, ampak da mi zadostuje že sam klepet z ženskami, ki jih srečam zunaj. Sem zelo komunikativna in s tem nimam težav, je pa res, da mi kdaj zapaše govoriti o stvareh, ki niso del vsakdanjika, kot sem to lahko počela v rodnem kraju.

Z ljudmi ki jih srečam, pač ne morem govoriti o sexu in raznih drugih bolj intimnih stvareh, zato sem za to izbrala partnerja, z njim lahko govorim vse kar želim in me tudi razume in posluša.
Čeprav mi prijateljica, ne vem še zdej a je pristna ali ne, vedno govori, da je treba določene stvari od moških skriti, po drugi strani pa njen ve vse kar sva se medve kdaj pogovarjali?

Pravo prijateljico ali prijatelja je težko dobiti, srečati, spoznati…..

Isto je z mano. V osnovni šoli sem še imela prijateljice, pridobila sem jih tam okrog 5. razreda, pa smo se družile tja do osmega. Potem pa je prišel vpis na srednjo šolo in se je vsaka vpisala na različno šolo. Vse so dobile nove prijateljice, jaz pa ne. Sedaj sem na faksu, pa je isto. Ko mejlam bivši prijateljici iz osnovne šole, mi napiše, da je vsak moj stavek kot zasliševanje.

Torej ne znam komunicirati? Res bi lahko tako rekla.

In nihče razen fanta me ne razume, jaz pa sprejemam vse take, kot so. Potem so pa tu še druge težave, vedno sem slabe volje, ko razmišljam, kako sem sama. Fant živi v drugem kraju in čeprav bivam v študentskem domu, ne poznam nobenega, kaj šele, da bi se družili. Moje cimre večinoma ni, ko pa je prisotna, ne komuniciram z njo. Ne, nisva skregani. Pomanjkanje komunikacije z moje strani. S kolegicami z oddelka pa se pogovarjam le o faksu, pač študijske zadeve in to je to.

Z domačimi tudi ne govorim veliko, vsak se ukvarja s svojimi zadevami.

Sem rada sama, ampak do neke mere. Pomagajte.

Pri meni je tudi isto:/ vedno sem imela veliko prijateljev, zdaj ko sem pa sla s fantom narazen sem pa ugotovila da nimam nikogar vec.. Kot da ne znam vec navezovati pravih stikov.. imam en kup znancev, moskih ki kaj hocejo od mene,prijateljic s katerimi bi sla kofetkat pa nic:/ vcasih sem bila zelo priljubljena, zdaj se pa pocutim tako staro in nezazeljeno.. pa sele 23 jih imam..

Ljudi je danes tako zelo strah, strah se približati človeku, ga ogovoriti… in zato /danes ne morem spati, po dolgem času sem spet pila kavo/ tako cveti virtualnost!
In zato ima toliko ljudi kužka, muco, celo kačo … posluša jih, sprejema.
Punce, ki pišete, da nimate prijateljstev, ste priseljene… pa izmenjate maile,združite se in se malce družite, mogoče pa se boste forumke našle med sabo!!!

Srečna sem, in zelo bogata!!! Sem prijateljica – iz srednješolskih let – že več kot dve desetletji trajajoče prijateljstvo (moja prijateljica je moja sošolka,leto starejša od mene, živi v mojem domačem kraju, medtem ko sem jaz vagabundka),
sem že osem let prijateljica več kot petnjast let mlajše punce v mojem novem kraju bivanja,
in sem prijateljica deset let starejše ženske z obale, in petnajst let starejše… in 25!!! let mlajše…
Bila sem (in še sem prijateljica Mariji, pa Rosviti, pa Bojani… in ..), življenje je pač takšno, v naša življenja pridejo in odidejo, smo kot vlaki, križišča, kompozicije…

Važno je, da sem JAZ prijateljica, da se tako obnašam!!! ja , in res, tudi ob treh ponoči sem pomagala, ko je bila bežna znanka v stiski – in danes sva prijateljici!
In razumem, ko s(m)o tečne, in jim včasih tudi grem malce jaz na živce..saj smisel prijateljstva je ravno v tem, da vedo tudi za temne plati, ne samo svetle, pa me sprejmejo tudi takšno!!
Imam pestra prijateljstva … z enimi klepetam o modi, otrocih, z drugimi o osmislu življenja, o Aleksandru Makedonskem… in verjetno je to to!!!
Pa tudi moške primerke imam za prijatelje!
Ljudi je danes tako zelo strah, strah se približati človeku, ga ogovoriti… in zato /danes ne morem spati, po dolgem času sem spet pila kavo/ tako cveti virtualnost!
In zato ima toliko ljudi kužka, muco, kačo … posluša jih, sprejema.
Punce, ki pišete, da nimate prijateljstev, ste priseljene… pa združite se in se malce družite, mogoče pa se boste forumke našle med sabo!!!

Tipično stanje ženske evforije sredi noči, očitno ne prvič in ne zadnjič, torej ponavljajoče se, verjetno trenutno previsok pritisk, ne samo od preveč kave, nima obstanka, omenja, da je vagabundka, nima stalne zaposlitve, načitana in dobro pogovorna in orientirana, verjetno samska, s strahom približati se ljudem, zato se zateka v svet virtuale, občasno trpi za močno zasvojenostjo z virtualo in internetom, z veliko prijateljicami ženskega spola, od petnajst let mlajšimi do 25 let starejših, o katerih se evforično in z navdušenjem razpiše, torej bega od ene do druge, kar sama potrdi, moške sicer komaj omenja, vendar le mimogrede, podobno pa tudi kužke, muce in kačo…

Priporočam podroben pregled pri specialistu. Sum na manično depresijo, trenutno v stanju evforije, možne tudi druge psihične težave.

vau… internetno-virtualna psihološka ocena s strani internista.doca!

Hahaha… sem se nasmejala!!!!
Prav tako najini nocojšnji gostje (prijatelji in prijateljice)…
Pritisk normalen, nič holesterola, sladkorne…

Ja, glede na to, da zaradi mojega dela najmanj po pol leta nimam dostopa do virtuale (beri interneta, televizije že par let tako niti doma več nimam) sem pa res zasvojena z virtualnostjo!!

Z “najboljšo” prijateljico prijateljujeva še iz srednje šole, torej kar desetletja…
In tudi s preostalimi s seznama že kar nekaj časa!

Ljudje vstopimo v življenja drugih za dalj ali manj časa, in tako je tudi s prijateljstvom… nekatera so trajna, nekatera izzvenijo – in tukaj ne govorim o površnih stikih.
Seveda pa je pomembno, da smo (sem) najprej sami prijatelji, prijateljice sebi, in nato še drugim!

Punce, ki ste tukaj na forumu zapisale da nimate prijateljic – ste se že kaj povezale?

Sedaj pa – spančkat!!!

Pozdravljena Sanna!

Ne rabiš se ti spremeniti, da boš spoznala pravo prijateljico in če ne čutiš, da jim lahko zaupaš jim seveda ne zaupaj.
Drugače pa je KURJA.PAMET pametno napisala
Punce, ki ste tukaj na forumu zapisale da nimate prijateljic – ste se že kaj povezale? 😀
Veliko ljudi veliko ve, a malo razume!
Tako, da ti svetujem, da naj bodo te punce dobre za na kavico, pravo prijateljico pa boš začutila.
Prijateljica te bo imela rada, takšno kot si!
In tudi ni štos v tem, da se slišiš in vidiš vsak drugi dan. S pravim prijateljem se lahko vidiš slišiš zelo na obroke in to še ne bo pomenilo, da ni pravi prijatelji. Mogoče pa bi lahko ravno takemu, ki ni veliko s teboj več zaupala, pa veliko več bi si vedno imela za povedati z njo/njim.
Uživaj 😉

@Anjboj – se popolnoma strinjam s teboj

velikokrat imam občutek, da nimam pravih prijateljev, ko pa pridemo skupaj, pa človek ugotovi, da vsi hrepenimo po druženju.
Posebno, ko se približuje kak osebni praznik ne začne stiskat pri srcu in imam občutek, da so vsi pozabili name, vendar ni tako. Mislim, da je z marsikom tako. Tako da – se strinjam – druženje je zelo pomembno.

veliko mi pomeni, če me nekdo ima odkrito za prijatelja, če me sprejme v svoj krog tako, da to vidijo tudi drugi. Imam slabo samopodobo in me preganja občutek, da se nekam silim, kamor ne spadam.

Imela sem prijateljico, s katero sva se v začetku dobro “zaštekali”, potem pa so med naju prišle razne zamere, sumničenja in sva se oddaljili. Ampak obema ni bilo vseeno zaradi tega, ker sva čutili eno čudno praznino. Obe sva se potrudili, da sva prišle nazaj v dober odnos.

Zmenile sva se, da ne bova spominjali starh stvari, da bova začeli graditi na novo, da bova odkriti drug do druge. Obe imava veliko napak, ampak se sprejemava takši kakršni sva in to se mi zdi pomembno.

Tudi jaz imam enak problem…v srednji šoli sem imala prijateljico eno leto pa me je potem nekako izdala, kar se po mojem mnenju ne pričakuje ravno od dobre prijateljice, najino prijateljstvo se je končalo nekje bolj na začeku 2. letnika in takrat še nisem dobila neke prijateljice, ki bi se družila z mano.

Včasih bi se najraje jokala, ker mi je težko ker nimam katere da bi lahko bile skupaj (poleg fanta), aja no stara pa sem 19 let.

Pozdravljena La.la!

Zdaj odvisno je na kašen način te je izdala…če je kaj hujšega ali kar nekaj…čeprav je spet odvisno, če te je izdala ali pa misliš da te je, ker mi ne deluješ sigurno. Včasih si kdo narobe predstavlja prijateljstvo, možno da ti ali pa ona…Bodi bolj natančna…na kakšen način te je izdala?

Glede joka…če imaš potrebo po joku…se zjoči, počutila se boš bolje..definitivno! Pa mogoče bi se morala malenkost bolj poglobiti vase, možno da si premalo aktivna…to predvsem ciljam na tvoje hobije.. možno tudi, da se ne vrtiš v pravi družbi..

Hej punce… hvala za vse nasvete…sem sledila temi cel čas ampak nekako nisem imela poguma odpisat, saj včasih tudi sama ne vem razviti pogovora z nekom, zato sem se zdaj končno opogumila in odpisala…
Vidim da nas je fulll veliko ki se s tem problemom soočamo, zato me zanima od kje ste, koliko stare? jaz prihajam iz štajerskega konca, iz ormoža, stara pa sem 26 let…

LP

pozdravljene punce!

Moram vam povedat da sem preko foruma spoznala najboljšo prijateljico čeprav se ne poznava dolgo…Very Happy
Res si lahko vse poveva in obe misliva isto saj sva skoraj ista karakterja…
zato sva se skupaj odločili da med najino prijateljstvo sprejmema še dve prijateljici ki se od prej poznata ali pa sta se spoznali tukaj preko foruma in si želita neke družbe čveka itd… Very Happy
Sva iz različnih koncev ena iz gornje radgone druga iz ormoža stari sva pa 24 in 26 let…
tako da če sta istih interesov kot midve nama pišita na mail: [email protected]

en lep zasnežen pozdrav!!
S&A

Tudi jaz mam s prijateljicami neko nesrečo. Saj dopuščam možnost, da sem jaz čudna, ker vem, da od načelnih stvari ne odstopam, npr. pred kratkim se mi je zgodilo, da sem od ljudi, ki so mi bili blizu, doživela popolno ignoranco, pa sploh nisem vedela vzroka. V takem primeru pač pričakujem, da me prijatelj razsvetli in reče: Posluš, tle si ga zajebala al kaj podobnega. Rada imam odkrite ljudi, pozitivne, no kdo pa ne. Skratka, živim v lj, ne v domačem kraju, študiram, sovrstnic na faksu nimam, ker sem mal starejša od njh (28), tko da sploh nimam nobenih pristnih odnosov z ljudmi, če pa so, so površinski. Moji srednješolski prijatelji imajo službe in se nimajo časa dobivat, pa še precej daleč so, tako da res žalostno. Saj veste, krog ljudi je običajno kar omejen, jaz sem pa zunaj 🙂 No, posledica je zagotovo tudi moja dolgoletna nebeška zveza, v kateri sem pozabila na vse frende.
Skratka, šla bi na kak koncert, sploh gledališče, ali pa magari še raje na kako Šmarno, da sem malo aktivna. Če je komu dolgčas, se zares priporočam za kako družbo!
Mejte se.

Sem še ena od tistih ki jo muči pomanjkanje prijateljic.
V osnovni šoli sem imela nekaj kolegic pa tudi v srednji šoli,
ko sem pa prišla na faks pa se nekak nisem znala vključit med sošolke.
Sedaj sem bolj ko ne cele dneve doma in se počutim kot da bi bila pozabljena od vseh.
Drugače sem stara 26 let,dokaj komunikativna, čustvena, za hece…

Če katera želi kakšen chat mi lahko pošlje zs, bom več kot vesela.

Lp

Hojla 🙂 iz katerega dela pa prihajaš ? Nekako se najdem v tvoji življenski zgodbi, pa sem mislala, če navezale stike.