Pozdravljeni vsi na forumu…
Kot sem že uvodoma napisala v naslovu, sem že celo življenje brez pravih prijateljic, čeprav mi prijateljic ne manjka in jih imam veliko, jim nekaterih stvari žal ne morem zaupati… to so pri nas bolj kavice, skupna druženja v parih(veliko kelegic sem spoznala preko fanta) itd… tudi preko raznih forumov sem spoznavala punce, ampak tiste taprave pa nisem še našla… Mogoče se komu zdi to čudno,in da sem preveč zahtevna ampak jaz sprejemam ljudi taki kot so medtem ko se mi zdi da mene ne sprejemajo taka kot sem jaz, saj se nočem spreminjat.. Jaz bi samo rada nekomu zaupala svoje težave ki jih imam in marsikdo tega ne razume(razen mojega fanta).
Zaradi vseh teh težav, ki jih v tej temi ne bom opisovala, saj spadajo v druge teme sem imela namen iti k psihiatru saj vem da si morem nekako razčistiti v glavi, ampak se zavedam da ne bo on tisti katerega bom lahko poklicala sredi noči,na kavico itd..tukaj pa mi zato manjka prijateljica 🙁
Sama zase vem, da nisem slaba oseba, včasih še predobra, saj mi je življenje marsikdaj zagodlo,ampak vedno se gibljem v nekem krogu ljudi, ki pa tega ne razume.. Kot sem že omenila sem preko fanta spoznala veliko kolegic, pred tem sem že iz osnovne šole živela brez pravih prijateljic, zato mi je še toliko bolj hudo, ko ima fant nek svoj krog prijateljev, ki se vsak dan slišijo in vidijo, jaz pa le občasno grem na kavo z katero od punc… 🙁 Pa še tega ne bi bilo, če ne bi bila jaz tista, ki nekako vzdržuje stike…
Zato bi prosila za kak nasvet o tem in mnenje, saj sem velikokrat že poskusila s temi ki jih poznam vzpostaviti globji stik, ampak mi ni uspelo…. naj bom jaz enkrat tista ki bo poklicana ne pa da jaz vedno kličem…. stara pa sem 25 let…
tudi če ne bo konkretnega nasveta zame, sem si vsaj malo olajšala dušo 😀
Hvala in lp

Če se ne motim, obstaja neka knjiga Kako si pridobim prijatelje. Morda jo za začetek prebereš.
Prijateljstva, kakor jih prikazuje film in televizija, so redka. Ne delaj si utvar, da bo tvoja najboljša prijateljica vriskala od sreče, če jo boš klicala ob treh zjutraj, ker ne boš mogla spati in si boš želela pogovora. Verjetno se te bo začela izogibati, če se bo ponavljalo….

Prijateljstvo pač začutiš, ko si z nekom v stiku. Ugotoviš, da ti je ta oseba bljizu, da se z lahkoto pogovarjaš in ti je v njeni družbi prijetno. Dobiš toliko, kolikor si pripravljena sama dati ali malo manj. Predvsem ne pričakuješ preveliko, potem tudi nisi razočarana. Prijateljstvo neguješ kakor občutljivo rožico na oknu, paziš, da ga ne obremenjuješ prehudo.

Kar v akcijo, najprej bodi sama najboljša prijateljica punci, ki ti je bljizu. Potreben pa je čas, da ti bo tudi ona zaupala, meseci ali celo leta. Zdi se mi pa naravnost čudovito, če je tvoj partner tudi tvoj najboljši prijatelj.

Bi pa dejala, da morda punce pričakujemo od prijateljstva preveč. Fantje to opravijo bolj na easy, predvsem se družijo in zabavajo. Ne težijo toliko k zaupnosti in intimnosti…

To kar ti opisuješ mi deluje bolj kot, da rabiš nekoga, da se “spoveš”, kot nek servis, ki ga lahko pokličeš kadar ti pade na pamet….
Prijateljstvo je odnos, ne moreš zahtevat, lahko gre samo spontano ali pa ne gre in v stiku z drugimi ljudmi se spreminjamo in nismo več takšni kot smo bili predno smo jih srečali.
Ti pa imaš pogoj: saj se nočem spreminjat..
To pa nekako ne bo šlo…. :/

Hvala za odgovore, sem prebrala vsaj 2x in moram rečti, da ja, priznam mogoče sanjarim o nekem popolnem prijateljstvu,ki traja le v filmih…kar je mogoče posledica tega da jih preveč gledam, sploh teh telenovel…
Nočem samo jaz biti tista ki bi se nekomu zaupala, ampak pričakujem to tudi od kontra strani…
zaenkrat bom še napisala kaki post v kako drugo temo da si vsaj malo olajšam dušo, potem pa začela živet in tako kot sta mi napisale spoznavat nove ljudi…
Fant pa ja… ne more mi biti tako kot ena prijateljica lahko pa mi je v oporo 😀
LP

Saj prijatelji so tudi za to, problem je edino, če nam služijo izključno za to – potem gre za uporabo, ja. Saj če se nekomu “spoveš”, ker veš, da je zaupanja vreden, ti je lažje, se razbremeniš, kot pa da hranimo v sebi razne skrivnosti.

V današnji družbi so zelo površni odnosi, zato je zelo težko najti prave prijatelje, če smo bolj vase usmerjeni in razmišljujoč tip človeka. ‘Prijateljstva’ se pogosto sklepajo zaradi dolgočasja in možnosti razširjanja socialnih stikov. Recimo pri veliko moških so to pogosto “uživaških interesi”, kot je “pivsko druženje”, pri ženskah “čenčarski interesi”, ko klepetavo premlevajo, kako je katera oblečena, kdo vara in je prevaran… Banalnosti je precej.

sanna86, jaz isto doživljam..

lp

Obdobje tovrstnega prijateljevanja, ki ga imaš v mislih, je mimo. V času šolanja se izoblikujejo takšne naveze, ki se jim reče, da sta dve osebi kot rit in srajca:). Ti dobesedno hrepeniš po nekom, kateremu bi vsakodnevno izlivala čustva, se nanj naslanjala in ga dušila. Z odraslostjo kakšne stvari ohraniš tudi v sebi, jih ne deliš z nikomer, predeluješ in analiziraš sama, brez podpornikov in “ramenčnikov” okoli sebe.

Kakšno vlogo ima tvoj fant v vajinem odnosu? Kaj pogrešaš pri njemu?

Pozdravljeni,

prosim nekoga, če mi lahko odgovori na vprašanje: Kaj lahko pričakujem od prijatelja? Tako bolj . namreč v letošnjem letu sem bila zelo razočarana nad prijateljico. Nimam veliko dobrih prijatljev, tistih ki jim res lahko zaupam. Imela sm bolj slabo leto, ugotovila sem, da sem marsikatero stvar naredila narobe, svoji prijateljici sem zaupala, da nisem v redu, da imam malo prijateljev, da mi enostavno ne gre več, da sem nesrečna. Na to sem dobila odgovor, da ona pa ne ve kaj naj reče… res ne vem kaj naj si mislim, ne znam pretrgat stikov in si rečt, da lahko spoznam še koga drugega, k bom vedla, da se res lahko zanesem nanjo/nanga. Enostavno več ne vem kaj lahko pričakujem od ljudi, ne da bi občutila krivdo, ker sem se odločila, da bom od sebe zahtevala pač da se ne pometa z mano. Nočm se po rokah nosit, pa da se dela z mano kokr z bolnikom, ampak jst vem, da sm se velikrat potrudila, kdaj tut kej zajebala, ampak sm se opravičla…

Hvala

Pravijo, da je v življenju najbolj pomembno, koliko ljudem si prijatelj. Seveda je dobro imeti prijatelje, tiste prave, filmske. Je pa prijateljev več vrst: znanci in uporabni prijatelji in pravi srčni prijatelji. Je pa v življenju tako, da moramo pustiti ljudem, da pridejo v naše življenje, se od njih naučimo in spoznamo življenje z druge plati in jim hkrati dopustiti, da odidejo.

Če ljudem pustimo, da pridejo v naše življenje zato, da bi se od njih učili in spoznavali življenje z druge plati, to pomeni, da jih izkoriščamo/poskusimo izkoristi za svoje dobro/svojo korist (nova spoznanja, nova vedenja …). Oni to začutijo, zato se, v kolikor niso narcisoidni in je ta neenakovredni odnos podrejenega “učenca” in nadrejenega “učitelja” blagodejen za njihov ego, prej kot slej umaknejo. Zato ima takrat, ko se takšen odnos prekine, “učeča se” stran občutek, da jim “mora dopustiti oditi”, ker je to razlago lažje sprejeti kakor dejstvo, da si v življenju nekoga niso pridobili prostora, ki bi bil trajno in le njihov.

Kadar pa ljudi v naša življenja spuščamo in v njihova vstopamo zato, ker smo kljub različnosti uglašeni na isto noto, nihče nikomur ne dopusti, da odide, temveč se zaradi življenjskih okoliščin poti le razidejo, ko se spet križajo, pa se nadaljuje tam, kjer se je ostalo, dokler spet ne gre vsak svojo pot. Ali v praksi, nekoga ne vidiš leto, dve, tri, pet, ko se srečaš, pa je pogovor enako oseben kot nekoč, ali se neki odnos zrahlja, ker zanj trenutno ni časa ali so pomembnejše druge stvari, vendar vseeno obstane, ker ima vsebino.

Pravih prijateljev pa ima po teoriji človek lahko od enega do treh, več tako intenzivnih odnosov pa ne more več vzdrževati.

Kako lepo razmišljanje….. in tako resnično.
A kakšno teorijo imaš tukaj v mislih?
Z mnogimi so se poti razšle, mnogo prijateljstev bi lahko nadaljevala prav od tistega trenutka razhoda…
A praviš, da je to mogoče le od enega do treh. Kako si torej razlagaš, kar pravim? So prijateljstva, ki jih pogrešam torej neprava?

Milamadona:

Teorija govori o koncentričnih krogih prijateljstva in je bila narejena za evropsko kulturno okolje.

Z ljudmi iz prvega kroga (od 1 do 3) imamo najtesnejše stike in najgloblji odnos. Sodelujemo v njihovih življenjih in oni v našem, smo v rednih stikih, si zaupamo, si pomagamo, si stojimo ob strani. Poznamo se dobro, tudi naše slabe lastnosti, si razgrinjamo naše poglede na svet, ki niso nujno identični, vendar to ne pomeni, da nenehno skupaj kofetkamo ali se obiskujemo (vsak ima vendarle svoje življenje).

V drugem krogu so lahko največ štirje ljudje. Tudi to so prijatelji in tudi z njimi si zaupamo in se imamo radi, vendar nimamo več tako rednih stikov in tesnega odnosa, kakor s tistimi iz prvega kroga.

V vsakem naslednjem krogu je ljudi več in stikov manj.

Torej je bil moj izraz “pravi” prijatelji uporabljen nepravilno – prej bi lahko govorili o tesnem prijateljstvu, ki ga po tej teoriji lahko imaš z enim človekom do največ tremi ljudmi. Precej globok je tudi drugi krog, vsi naslednji pa gradijo našo socialno mrežo. To so še vedno ljudje, ki so nam blizu in imamo z njimi kaj skupnega na kakšnem področju, vendar so odnosi drugačni in manj celostni. Ker pa pri nas ne poznamo dovolj različnih besed, s katerimi bi jih opisovali, pač vsem rečemo prijateljski in se nijanse med njimi izgubijo.

V praksi pa je tako, da smo si lahko z nekom srčno blizu, čeprav ga vidimo redko, ker okoliščine temu pač niso naklonjene, vendar takšne ljudi vedno “obveščamo” o pomembnih stvareh iz našega življenja in oni nas, se nanje pogosto spomnimo in jih, ko jih pogrešamo, pokličemo, četudi le toliko, da jih slišimo. Torej v njihovih življenjih še vedno sodelujemo in oni v naših, le da ne na vsakodnevni ravni.

Na drugi strani pa je tudi prijateljstvo podvrženo idealiziranju – ker smo si ljudje različni, nam lahko tesni odnosi s prijatelji kdaj zrastejo tudi čez glavo, medtem ko lahko odnos z nekim človekom, ki smo ga poznali krajši čas in se z njim ujeli, idealiziramo, ker ni bil podvržen testu časa in z njim nismo imeli možnosti naleteti na razlike, ki nas razdvajajo in jih je potrebno preseči, in na bližino, ki zna v obdobjih, ko je prijatelj v krizi in nas potrebuje daljši čas, postati tudi pritisk.

Všeč mi je tvoj znanstven pristop k razlagi prijateljstva…
K razmišljanju pa me priganja misel, da idealiziramo prijateljstva, ki niso bila podvržena testu časa. Zaradi tega, ker si v življenju nekoga nismo mogli pridobiti prostora, ki bi bil trajno naš in smo tej osebi morali pustiti oditi…..
Kako boleče resnično.

Milamadona, ne prevzemaj vse odgovornosti za konec teh odnosov le nase.

Nekdo je zgoraj napisal, da ljudi spuščamo v svoje življenje, da se od njih “naučimo in spoznamo življenje z druge plati”. In to je pogosto res. Ljudje navezujejo nove stike zato, da spoznajo kaj novega, da v svoje življenje vnesejo nekaj vznemirjenja, da v sebi prebudijo “žar”, ki je nekoč bil in je uplahnil, ali novega, za katerega sploh niso vedeli, da v njih je. Ali drugače, nove ljudi spoznavajo, da odkrivajo nove plasti sebe, bogatijo sebe in razbijajo rutino, v kateri živijo.

Ampak tudi nova prijateljstva čez čas postanejo stara in vznemirjenja ni več. Ko bi se moral odnos iz, če si sposodim teorijo, na primer 10 kroga začeti pomikati proti 2 ali 3, njih to ne zanima več, ker takšen odnos že terja več vložene energije, pozornosti, prilagajanja … Kar so mogli dobiti, so dobili, ob tem pa lahko spoznajo tudi, da tisto, kar jih je sprva pritegnilo k nekomu, pravzaprav sploh ni del njih in njihovega dojemanja življenja, zato se iz odnosa začnejo umikati v svoj stari svet (ki so ga vmes obogatili z novimi spoznanji iz novega prijateljstva), dokler se odnos ne prekine.

Če sta dva uglašena na isto noto, je to idealno. Eden od drugega sta dobila, kar sta potrebovala, potem pa gresta vsak svojo pot, ne da bi bil kdor koli prizadet.

Če imamo srečo in imamo v prvem in drugem krogu vsaj kakšnega človeka, lahko to, da interes teh ljudi ni usmerjen v nas kot človeka, temveč v to, kar lahko od nas dobijo, hitro zaznamo in se ali umaknemo ali pa si o odnosu ne delamo utvar in od njega nič ne pričakujemo. Tako se lahko razvije čisto lep površni odnosi, ki je prijeten, a se nobenega zares ne dotakne.

Če pa je za nekoga ta odnos poseben in ima občutek, da je nekomu srčno blizu, ker je tudi on njemu, lahko, ko se odnos konča, dejansko ostane z občutom, da ni bil dovolj dober, da bi si v njegovem življenjih pridobil trajen prostor, čeprav v resnici že v osnovi ni imel možnosti, ker druga stran ni imela namena graditi tesnega prijateljstva. (Takšen občutek sicer lahko ima tudi druga stran, če jo tisti, od katerega je želela jemati, ne spusti v svoje življenje.)

Res pa je, da je med vsemi temi čermi težko pluti. Ljudje načeloma niso slabi in ne želijo zavestno nekoga prizadeti, so pa pogosto neodgovorni in se ne zavedajo, da so se s svojim odnosom dotaknili srca nekoga in v njem plamtijo upanje, da se bo ta spremenil v dolgotrajnega in pristnega, zato takrat, ko gredo naprej, sploh ne vedo, da so v nekom pustili praznino in mu vcepili občutek, da ni bil vreden njihovega prijateljstva.

Zatorej ne obtožuj sebe. Tesna prijateljstva pogosto izhajajo iz mladosti in/ali jih razvijemo z brati/s sestrami (predpostavimo, da naj bi bilo za partnerja normalno, da je tudi prijatelj, ne le moški/ženska, ki te privlači in ga ljubiš, kar ga odločilno razlikuje od prijateljev, ki jih imaš rad in jim zaupaš). Odnosi v zrelejših letih pa pogosteje temeljijo bolj na medsebojnem druženju, vendar to spet ni slabo, ker v življenju potrebujemo tudi takšne odnose (eni bolj in drugi manj), res pa je, da je to za nas bolj sprejemljivo, če tesna prijateljstva že imamo.

Tako dobro in lepo opisuješ prijateljstvo…. vsi se lahko mnogo naučimo iz tvojih besed.

Prijateljstvo, ki se je končalo, nedvomno v obeh srcih zapusti veliko praznino. Čez leta se sprašuješ, kaj bi lahko storila drugače, si očitaš, ker nisi razumela potreb te druge osebe in ne moreš razumeti, da ob naključnem srečanju niti ne odgovori na tvoj pozdrav.
A, kot praviš, odgovornost ni samo na eni strani. Prijatelja sta lahko le dva, ki živita v resonanci. Mislim, da je resnično prijateljstvo dragoceno darilo.

Milamadona, ni nujno, da prijateljstvo, ki se je končalo, v srcih obeh pusti veliko praznino. Včasih se življenji dveh počasi obračata v različni smeri ali pa se zaradi življenjskih dogodkov njuni poti preprosto razideta. V tem primeru v njima ostane lep spomin na skupne čase, ki ga v mislih radi obudita, ali pa vsaj nevtralen na odnos, ki je bil čisto fajn, vendar ga ne bi več oživljala, ker je šlo življenje naprej. Res pa je, da se v tem primeru nekdanja prijatelja še vedno pozdravita in, če se srečata, poklepetata, pa čeprav le o vsakdanjih banalnostih.

Če pa ti nekdanji prijatelj tudi odzdravi ne, se je odnos moral končati z zamero, pa čeprav tiho. Če je bil konec zanj boleč, čustveno, osebnostno ali na obeh ravneh, je ta konec zasenčil ali izničil odnos, ki je pred tem obstajal. Mogoče je tudi, da sta ga obe strani že prej doživljali različno in je bil za eno lep in navdihujoč, za drugo pa manj lep in naporen (da je druga stran vztrajala in zakaj je vztrajala, je njena odgovornost). V vsakem primeru pa prijatelj zdaj preteklosti ne želi oživiti niti toliko, da bi vzpostavil vljudnostni odnos s pozdravom in z nekaj puhlicami. In pravico do tega ima, ker prijateljstvo vendarle ni zavezujoč odnos za nazaj. Obvezujoč je v danem trenutku in v tistem se moraš truditi zanj, ko pa enkrat razpade in mine nekaj časa, nisi več odgovoren za dobro počutje nekoga, na katerega te po možnosti veže še slab spomin. Torej ti odnosa ni treba obnavljati, če po tem ne čutiš potrebe ali želje, čeprav bi bilo spodobno in prav, da bi se vsaj pozdravil.

Kaj se je dogajalo v tvojem primeru, veš le ti, enako kakor le ti veš, katere so bile potrebe, ki si jih pri prijateljih domnevno spregledala. Tudi prijateljski odnos ima namreč svoje omejitve – ne moreš se, na primer, vpletati v partnerske težave prijatelja, ker jih mora on razreševati s partnerjem, ne s tabo, torej prijatelj tega od tebe tudi pričakovati ne sme. Ali ne smeš biti prvi zaupnik in opora v težavah vezanega prijatelja, ker je to vloga partnerja. Če bi jo prevzel ti, bi posegel v njegov partnerski odnos in bi prijatelj s tabo začel zapolnjeval praznino svojega partnerskega odnosa. Tega ne more pričakovati od tebe, ti tega ne smeš sprejeti in tega tudi nimaš pravice terjati zase (čeprav je marsikomu ljubo prav to, ker jim daje občutek večje vrednosti in varnosti v življenju prijatelja.) …

In ni dovolj, da sta dva usklajena in se dobro razumeta, temveč se morata zavedati tudi, da ima vsak svoje življenje in se mora njun odnos temu nenehno prilagajati (če nekdo vstopi v novo zvezo, se bo prijateljstvo spremenilo, ker bo zdaj na prvem mestu novi partner; če se ločuje, se bo spet spremenilo, ker bo prijatelja potreboval bolj; če je v finančnih težavah, zboli, se življenje enega radikalno spremeni …, se mora temu prilagoditi tudi prijatelj in njun odnos …) Naj koncu se zdi, da so najbolj trdni tisti tesni odnosi, v katerih se oba zavedata, da sta najprej samostojni osebi, potem partnerja in šele nato prijatelja (čeprav sta bila to morda prej kot partnerja drugih ljudi), ki se imata rada, sta navezana eden na drugega in si zavezana tudi, ko je odnos naporen.

Nekje sem prebrala, da je življenje kakor oder, prijatelji pridejo in odidejo… In ti lahko samo opazuješ vso to dogajanje. Odgovoren si le za svoja dejanja.
Ko z nekom začutiš resonanco, ti je s to osebo lepo in prijetno. Trudiš se za odnos, ponudiš roko. A ta oseba le jemlje in zahteva vedno več in več. Nenadoma se polasti tvojega življenja, začutiš jo kot pijavko, ne moreš več dihati in si želiš malo distance. In potem je potreben samo majhen klik, ko je ta oseba nad tvojim ravnanjem hudo razočarana. Vse dobro, kar je bilo do tistega trenutka, ni več pomembno. Važen je samo tisti zadnji NE in ta oseba, globoko razočarana in jezna odide. Noče te več poznati, nate jo veže le tisti zadnji slab spomin, ko je bila v svojih pričakovanjih zavrnjena.
Ostaneš z bolečino in se čudiš, kako malo si ji v resnici pomenil.

kako res… in kako boleče

in potem sem prišla do spoznanja, da
1.) pravih prijateljev ni . Le zdi se nam, da so … Sam se rodiš, sam živiš in sam umreš… Ob nas so slučajni trenutni sopotniki na naši življenski poti, s tem, da nekateri od njih nam prinašajo veliko sonca v sušo nekateri pa bolečine in žalosti (to misel sem pobrala iz izbora misli na MON-u)
2.) Razmislek: ali potrebuješ prijatelja ali berglo, da lahko živiš
3.) Sprejmi nepopolnosti svojih prijateljev s tako lahkoto, kot sprejemaš svoje – oz. prijatelji niso božanska bitja – tudi oni imajo svoje napake, vzgibe, želje …
4.. ) Rešitev sem našla v tem, da sem v sebi poskušala oz. še poskušam najti stalen vir sreče v smislu pesemi od Neže Maurer:
Lovi me z vetrom,
lovi me z temo,
lovi me z mislijo – Ne uloviš me!
Ne najdeš, kdo mi daje osvetlobo.
Kaj morem, če ne verjameš,DA ŽARIM IZ SEBE!

in še … imam prijateljice (3) … ne pričakujem veliko … kar dajo sem vesela in rada dam nazaj (pa je običajno to samo beseda ali +energija) ….in vem, da bom še kako spoznala in se tudi z kako razšla … ampak valovna dolžina bo pa zmeraj segla v dno srca

Milamadona, vajin odnos je bil skladen in prijeten, dokler je bil površen, ko pa se je začel poglabljati, so se začele kazati razlike in te so bile očitno tako velike, da ti celo danes, s časovno distanco, o tej osebi govoriš kakor o pijavki, ki se je polastila tvojega življenja, da tudi dihati nisi mogla, če uporabim le del tvojega opisa. Iz njega lahko razberemo, kako si doživljala vajin odnos v obdobju, ko je postajal realen (zate je bil dušeč), in kakšna je tvoja ideja o tem, kakšen naj bi vajin odnos bil, da bi se ti v njem počutila dobro (več osebne svobode).

Do tega imaš nesporno pravico, ampak do svoje predstave o odnosu je pravico imela tudi druga oseba. Si prepričana, da bi se ona danes opisala tako, kakor jo opisuješ ti? Zagotovo ne, opisala bi se skladno s tem, kako je vajin odnos doživljala ona. Ti tega ali ne poznaš ali pa njenega doživljanja ne moreš/nočeš sprejeti. Odrekaš ji celo pravico do »globokega razočaranja in jeze«, saj po tvojem do njiju ni bila upravičena, ker si ti želela »le malo distance«. Tebi takrat odnos, ki ga je želela ona, pač ni odgovarjal. Ampak danes to osebo pogrešaš. Zakaj? Ker si se spremenila in se ti bližina, ki si jo je ona želela nekoč, ne zdi več tako dušeča, ali zato, ker pričakuješ, da se je ta oseba vmes spremenila in bi zdaj bolj odgovarjala tvoji predstavi o prijateljstvu? Pričakuješ, da bi bil zdaj vajin odnos takšen, kakršen je bil na začetku, ko je bil zate lep in ubran, za kar bi se morala spremeniti ta oseba, ali bi ti danes odgovarjal takšen, kakršnega si je nekoč želela ona, za ker si se morala spremeniti ti?
Če prav razumem, si jo začela pogrešati nekaj časa po prekinitvi odnosa. Kaj pa takrat, ko je razpadel? Si ga poskušala ohraniti ali ti je, nekje globoko, odleglo, ker je bila ta oseba zate prenaporna in si si želela malo oddahniti od nje? Kako, misliš, se je takrat počutila ona? Je bila prizadeta? Je občutila izgubo, ker si ji bila srčno blizu, medtem ko je sama spoznala, da je ona tebi veliko manj? Je »ostala z bolečino« in se »čudila, kako malo ti je v resnici pomenila«, ko si jo tako zavrnila v njeni želji po bližini? Se je takrat ona počutila tako, kakor se počutiš danes ti, ko ona ne želi obnavljati odnosa, ki ga je prebolevala takrat, ko je razpadel, in ga nisi pogrešala ti, vsaj ne na način, na kakršnega ga je ona? In si prepričana, da razlik med vama nisi opazila, še preden se je ta oseba tako zelo navezala nate in bi jo v tem lahko ustavila, ali pa si jo do točke navezanosti, ki jo je ona očitno doživljala kot srčni odnos, tebe pa je dušila, vodila sama v upanju, da se bodo stvari uredile same od sebe in boš ohranila tisto različico odnosa, ki je bila dobra zate, v prepričanju, da bo ta oseba uvidela, da je dobra tudi zanjo?

Nikomur ne moreš ukazovati, kaj in kako naj čuti, vrednotiti, ali je kdo do kakšnega čustva upravičen ali ne, ali celo pričakovati, da bodo ljudje tvoje omalovaževanje njihovih čustev sprejeli kot merodajno. Tvoj opis te osebe kaže, da je še danes ne zmoreš videti in sprejeti takšne, kakršna je (takšna je zate zgolj pijavka), temveč od nje (ponovno) pričakuješ, da bo to, kar ti želiš, da bi bila, vendar ona to, žal, ni. Si prepričana, da ta oseba ne bi bila še enkrat prizadeta, če bi ti dovolila vnovič vstopiti v svoje življenje?

Dobro je videti vso stvar z očmi opazovalca. Presenečena sem nad tvojimi ugotovitvami, zdijo pa se mi popolnoma na mestu in mi pomagajo bolje razumeti vso zgodbo.
Že dolgo časa prevzemam vso krivdo ali odgovornost na svoja ramena. Ko se je najina zgodba končala, sem (po svojem mnenju) storila vse kar sem vedela, da bi se stvar uredila. A nisem bila uspešna, morda tudi zato ne, ker sem v sebi čutila, da me to prijateljstvo počasi ubija.Seveda sem sama dopustila vse kar se je pripetilo. In ja, zelo pogrešam to osebo, saj jo imam še vedno zelo rada..
Nanjo me veže zelo dolgo življenjsko obdobje. Tudi to drži, da bi bili obe ponovno prizadeti, ker se v svojem bistvu nisva spremenili. Zame je pretežko prevzeti odgovornost za njene res velike življenjske probleme; za vse kar sem se trudila, je bilo kot bob v steno. Preveč je prepričana v svoj prav (morda tudi jaz). Ne morem ji pomagati tako kot bi želela, in ne znam naprej. Torej je res bolje, da sva narazen.
Kako bi ti rešila nastala položaj, draga Vsebina? Se ti zdi sploh rešljiv (medtem so minila že leta). Bi lahko popravila zgodbo in obdržala še vsaj drobtinico svojega dostojanstva?
In s kakšno čarovnijo zmoreš reševati prijateljstvo, ki ti jemlje življenjske moči, te spravlja v obup in brezizhodnost?