Pozdravljeni! Že kar nekaj časa prebiram vaš forum in zbiram pogum, da se vam pridružim. Ne vem kje naj začnem. Najbolje, da kar pred šestimi leti, ko se mi je to brezizhodno stanje tudi začelo. Hitrejše bitje srca, nenadne slabosti… Nič nenavadnega boste rekli. Tudi jaz sem tako mislila, dokler se mi te slabosti niso začele pojavljati vsak dan. Zaradi teh slabosti sem prekinila večerno šolanje in se praktično zaprla med štiri stene. Obiskala sem svojega zdravnika in opravila nekaj preiskav, ki pa so bile vse b.p.. Morala bi biti vesela, pa vendar… Zdravnica mi je predpisala Helex in predložila napotnico za psihiatra. Bila sem pripravljena na vse, tudi na to, samo da bi se mi stanje kaj izboljšalo. S psihiatrinjo nikakor nisva našli skupnega jezika ( kot smo si kasneje izmenjali mnenja, ga ni našel skoraj nihče) in mi je moja zdravnica predlagala drugega psihiatra. No, z grenkim priokusom sem šla k naslednjemu, ki je bil res nekoliko boljši od prve, vendar se mu moje stanje ni zdelo skrb vzbujajoče in sva se po parih srečanjih poslovila. Brez omembe vredne terapije, brez tablet… Moje stanje pa se je slabšalo in slabšalo.Zato smo se z družino odločili, da bomo pomoč poiskali v alternativni medicini. Začela sem z obiski pri bioenergetiku, kjer ser mi je stanje vidno izboljšalo, denarnica mojih staršev pa stanjšala, ker je bilo treba vsak obisk dobro plačati. Ampak nič zato, samo da bi mi bilo bolje… Ko sem se že čutila veliko močnejšo, sem z obiski bioenergetika prenehala. Stanje je bilo nekaj časa malo boljše, potem pa sem padla še nižje, kot sem bila na začetku. In spet so se začeli obiski splošnega zdravnika, ponovno enake preiskave ( kri, voda, slikanje pljuč…) in spet je bilo, hvalabogu, z mano vse v redu. Pa sem se ponovno odločila za obisk psihiatra, kateri pa je bil po mojem prvem obisku odsoten nekaj mesecev in spet se je vse skupaj odložilo za lep čas. Odločila sem se, da bom iz tega stanja poskusila splezati sama. Razdrla sem dolgoletno vezo s fantom (prihodnosti nisem več videla ravno zaradi mojega stanja) in se vrgla v branje raznorazne pozitivne literature v upanju, da bom našla kakšen odgovor. Pa ga ni bilo… So bili trenutki pozitivnega mišljenja, ob prvi slabosti pa so zopet vsi izpuhteli. Čas je tekel, z mano pa nič bolje, samo slabše. No, da malo skrajšam, že tretjič sem se vrnila k psihiatru, kjer je KONČNO, po nekaj letih ugotovil, da potrebujem pomoč in mi predpisal tablete Aurorix, katere naj bi jemala po predpisani shemi in se vrnila na pregled čez nekaj mesecev. HALOOO, nekaj mesecev? Jaz pa sem upala, da bova poleg tablet poskušala tudi s pogovorom, kopanjem po preteklosti itd., da bi ugotovila zakaj sem v to stanje sploh padla…. Ampak očitno sem pričakovala veliko preveč, kajti ko sem mu to tudi predlagala, je rekel, da morava najprej počakati in videti kakšen bo učinek tablet. In sem začela s tabletami, pa so se mi po kratkem času pojavili stranski učinki ( želodčne slabosti, driske…), zaradi katerih sem iskala pomoč tudi pri zdravniku. Šla sem nazaj k psihiatru, mu povedala kako je z mano in je predlagal, da za nekaj časa preneham z jemanjem teh tablet (dokler se mi slabosti v želodcu in driska ne pomiri), potem pa z njimi nadaljujem. Kar pa se mi je zamerilo, saj menim, da bi mi lahko predpisal kakšne druge tablete. In tako sem z obiski pri psihiatru zaključila. Še enkrat sem se odločila za alternativno medicino in neka kolegica mi je predlagala nekega moškega, ki baje zelo zdravi…, da je njej že ful pomagal… In spet smo šli, starši in jaz (naj povem, da je največji moj problem, da me mora vedno nekdo spremljat) novim upom naproti. Kar pa se je izkazalo za največjo polomijo, kajti ta moški je še bolj potreboval pomoč kot jaz, pa še strašno nesramen, ponižujoč, lahko bi celo rekla, da je bil zloben, kajti mene in še tisto trohico samozavesti in upanja v boljši jutri, je TOTALNO uničil. Totalno. In od takrat sem čisto na dnu. Slabosti se mi pojavljajo vsak dan, ne hodim nikamor, tudi s spremstvom več ne, ker so slabosti prehude. Minilo je leto dni, jaz sem samo doma, pa mi je brat predlagal še nekoga, kamor hodi tudi on z ženo. Govorim o alternativi. In njima baje zelo pomaga, pa ker je brat in mu verjamem, sem se odločila še za to možnost. Po desetih terapijah, katera je vsaka stala po 4.ooo sit je moj zdravitelj ugotovil, da mi ne more pomagati. In sedaj sem tu. Doma, s čedalje večjo problematiko in čedalje manj rešitvami pred sabo. Naj povem pa tole, da kolikor sem se sama poglobila v sebe in poskušala ugotoviti kaj je z mano,da imam probleme z ljudmi. GROZA me je ljudi, bilo katerih, samo domačih ne. Domačih kot so starši. Vse drugo, sorodniki in to, ne prenesem. Ko pride nedelja, čas za obiske, mene napade neobvladljiva slabost in čedalje huje je. Poskusila sem vse živo, tudi sama sem se prepričevala, se pridruževala obiskom, a na koncu vedno pristala v postelji. Za konec naj še napišem edino stvar, ki sem jo dobila od psihiatra: da se zdravim zaradi socialno anksiozne in socialno fobične simptomatike. To je nekako vse. Prosim za komentar ali kakšno morebitno rešitev, ker tako res ne morem več naprej. Ne vidim več izhoda. Ne vidim prihodnosti. Vsaj takšne ne, kot bi si jo želela, to pa je dan brez slabosti, dan brez bojazni pred ljudmi, dan, ko bi lahko šla sama v trgovino, ko bi nastopila službo in poskusila povrnit vsaj delček mojim staršem, ki mi vedno stojijo ob strani. Ne vem, tega pred mano več ni. Pa si to vseeno tako želim… Hvala za vaš čas. Lp.

Spoštovana Kleopatra,
res škoda je, da terapije z antidepresivi niste začeli že prej, tako bi že imeli potrebno energijo, za spopad z AKTUALNIMI PROBLEMI, saj za to gre kajne?Mnogi so tako kot vi prepričani, da je treba le iz osebne zgodovine nekaj izbrskati in to odstraniti, pa bo vse v najlepšem redu.Žal so zadeve precej bolj kompliciorane,posebno odkar znanost odkriva vedno nove in nove PRESNOVNE RAZLOGE za nerazpoloženje,. strah in nemoč.Tu pomaga kemija, hkrati ali pa takoj za tem se je treba lotiti konkretnih življenjskuh ciljev in poti do njih, šele to je tisto skupno delo psihiatra in klienta, ki mu pravimo psihoterapija.Tu se seveda postavlja vprašanje spreminjanja dotedanjih neustreznih navad, tu sta izredno pomembna vaš motiv in pripravljenosti za to spreminjanje.Večina avtorjev se strinja, da je pri težavah, kakršne so vaše, najučinkovitejša skupinska oblika psihioterapije.O tem se pogovorita s svojim psihiatrom.Če sam ne vodi skupine, bo vsekakor želel s kupinskim terapevtom sodlovati.

Cleo, mislim da imam jst isti blem. Že 5 let sem v nekakšni depresiji, kateri ni videti konca. Življenje mi kar puhti iz rok, sploh se ne obvladam več.
To se mi je začelo dogajati na koncu 8 r., ko smo se morali vpisati naprej. Prehod v srednjo šolo je bil taka sprememba. Takrat sploh nisem vedela kaj hočem postati. Na koncu sem se odločila za ekonomsko v Kranju.
Vsak dan, ko sem prišla iz šole domov, sem bla zatežena do konca, mami še pozdravila nisem. Vseh teh 5 let sploh nisem vedela zakaj hodim v šolo. To mi je bilo tako odveč. Še zdej ne vem kaj hočem od lifa. Vse se mi zdi brez veze. Tako sem se počutila, kot da bi mi kdo možgane spral. Ob vikendih nikoli nisem šla ven s frendicami, ker mi je bilo to odveč in še vedno. Ker sem se vidno zredila, so se me frendice počasi začele izogibati. Fanta pa tud še nikoli nisem imela. Mislim, da še nobenmu nisem bla všeč. Kadar vidm fanta, se mi kr zdi da zavija z očmi in kar slišm ga:O fak, glej to babo kvaj velka pa debela, svina! Se spomnim v 7 r. mi je bil zelo všeč sošolec in zaradi tega so me vsi zbadali, čes, da nimam šans. Še on sam mi je na listek napisal, da sem koza. Ja, od tuki naprej se je pa men začel življenje majat. Volja do lifa mi je čist padla. Začela sem se vase zapirat, z nikomur nisem govorila, sam z mami, kdaj bo kosilo pa večerja. Soba je bila moje pribežališče. Sosedje so že začeli spraševat starše, ja kje mata pa hčerko, da je nč ni vidt? Joj, mami, ati, sorry, ker morata zaradi mene tako trpet. Počutim se kot da bi bla odveč na tem svetu, nihče me ne mara. Ni stvari, za katero bi pa rekla, ja to me pa veseli. A je to možno? Glasba je edina, kateri posvetim ves svoj čas. Ko jst pojem, se kar jokam, ker vem, da ne morem postati pevka, včasih pa tud od veselja. Sam, pojem pa res z užitkom. Pa seveda hrana mi je kot nekakšen nadomestek seksa.
Skupina Silverchair so mi že 3 leta v uporo. So kot nekakšna terapija. Njihova, no njegova besedila so tako odlično sestavljena, tako resnična, no saj so vsa avtobiografska, še posebej album Neon Ballroom. Npr. Ana’s Song(Open Fire) in Emotion Sickness. On je bil tudi v depresiji kar nekaj časa, pa še anoreksija povrhu. Življenje se mu je čisto spremenilo, ko je spoznal Natalie Imbruglio. Sedaj gleda na life čist drugače, to on prav, s polnim optimizmom.
No a zdej vidte point.
Tist fant iz osnovne me je tok prizadel, a ja pa še en iz srednje, ki pa mi je bil še bolj všeč, tud nisem mela šans. Oh kva sploh še išem na temu svetu, če me noben ne mara? Mi je pač tako usojeno.
Nimam pojma zakaj sem še vedno prizadeta.

Bye the way, Cleo, kok si stara, pa od kod si?
Jst jih mam kar že 21, Šk. Loka

Če ti dam št. GSM, bodo vsi vedel kdo sem, npr. moji sošolci-ke.

Draga Maya, nikar tako. Naj ti povem, da ko sem prebrala tvoj prispevek (by the way hvala, ker si se oglasila), mi je postalo zelo hudo. Hudo zaradi tvojega mišljenja o sebi… Da si sama na svetu, da te nihče ne mara, nisi zadovoljna s svojo samopodobo… Draga Maya, narobe misliš. Verjemi, da je na svetu veliko ljudi, katerim je mar zate, katerim si ok… Saj imaš tudi prijatelje, kajne? Kar se pa fantov tiče, naj ti povem tole: tisti bedak, ki te je zavrnil v osnovni šoli pač ni vedel, kaj sploh je life… Saj veš, ko smo bili mladi, smo tudi mi znali prizadeti ljudi okoli sebe. Je pa zanimivo, da sem imela tudi jaz podoben primer v OŠ. Vse sošolke so imele takoimenovane fante, meni pa je bil eden všeč, pa so me samo zafrkavali in cela šola je brila norce… Samo on ni nikoli nič rekel. Me ni prizadel, prizadeli so me drugi, ko so po hodniku vpili “lej jo” ali pa “lej ga”… No, v srednji šoli pa se je obrnilo malo drugače. Sem bila pa jaz hot bejba, ki sem se zmišljala to in ono… Ok, pa to nima veze. Hotela sem ti samo napisat, da tisti tip iz oš in tisti iz srednje šole nimata pojma, kako v redu punca si in kaj sta zamudila, ko sta te zavrnila. Vem pa kako zavrnitev boli. Verjemi, da tadva nista bila zate. Vsakemu je namenjena ena oseba in tudi ti GA boš spoznala, ko bo pravi čas zate. Tega se ne rabiš bati. Da bi ostala sama namreč. Vse pride ob svojem času. No, vidim pa, da te nekajle le zanima. Glasba. Zakaj pa ne ukreneš kaj v tej smeri? Zakaj se že preden se stvari lotiš, obsodiš na neuspeh? Poskusi malo spremeniti mišljenje na pozitivno, pa bo šlo lažje. Sicer pa kdo sem jaz, ki imam že sama problemov čez glavo in jih ne morem rešiti, pa se delam nekaj pametno in svetujem drugim? Verjemi, to je edino, kar znam. Pomagati drugim, jim svetovati… Sama sebi pa ne morem. Teorija je teorija, v praksi pa zmrznem. Ampak jaz imam problem že na fizični plati, saj se mi pojavljajo slabosti in to baje vse samo od psihe. Ampak jaz ne morem kontra njih. Kot si lahko sama prebrala, mi mag. Rejec svetuje skupinsko zdravljenje, jaz pa se sprašujem KAKO za vraga (oprosti na izrazu) naj grem pred skupino ljudi razlagat svoje probleme, če imam pa ravno pred njimi strah? Ravno zaradi ljudi, stikov z njimi, me popade slabost. Ampak ok, on že ve, saj je vendar študiral to in pozna človeško psiho. Me pa nekaj zanima: kako je pa s službo? Ali jo imaš, ali mogoče še študiraš? Kako je s tabo. Napisala si, da se zadržuješ doma, vendar samo zaradi tega, ker nimaš volje, interesa za ven? Aja, pa še nekaj: jaz recimo nikoli nisem imela problemov s težo, vse do tedaj, ko sem zapadla v to stanje. Potem pa sem se zredila tudi sama na osnovi tega- moram jest, da mi ne bo slabo. No, saj bi lahko pisala še in še, pa bo za danes dovolj. Te pa čisto razumem kar se cifre gsm-a tiče… Vem, da ne bi rada, da vsi živi zvejo kako je s tabo prav tako kakor tudi jaz ne, saj velika večina ljudi ne razume, še več pa ti dano stanje celo privošči. Zato mi lahko odpišeš še na forum, če imaš pa mail, pa si ga lahko izmenjava in si dopisujeva med sabo. Pa da boš vedela- NIKAKOR NISI SAMA!!! Aha, še to- stara BOM 26 let- JUTRI. Oz, ko boš tole brala, bom že. Pa lepo se imej in ne obupuj, velja? Meni že sedaj ni vseeno zate, pa se osebno še ne poznava. Zato ne misli, da si sama, oz. da te nihče ne mara. Maya, glavo pokonci! Lep pozdrav, Kleopatra.

Mimogrede, skupinsko zdravljenje ne pomeni nujno takojšnjega razkrivanja svojih najglobjih intimnosti, ampak je usmerjeno predvsem v izboljševanje kvalitete funkcioniranja.

Hvala mag. Rejec za pojasnilo o skupinskem zdravljenju in verjemite mi, da bi se ga z veseljem udeležila, če bi bila sposobna. Resnici na ljubo pa trenutno nisem. Verjemite mi, da si JAZ OSEBNO najbolj želim priti iz tega stanja, vendar sama ne vem kako. Očitno nisem dovolj jasno napisala, da imam pred ljudmi tak strah, da do njih sploh ne pridem. Lahko jaz razkrivam svoja čustva, nimam s tem probleme, problem je v osebnem stiku z ljudmi. Bodisi konkretnimi ali naključnimi. Poskusila sem tudi z razkrivanjem drugim, pogovarjanjem s podobnimi primeri (vendar izven skupine), pa vedno znova prihajam do tega, da nihče nima tako hudega primera, kot ga imam jaz.Vsak izmed njih ima ali službo, ali družino, se udeležuje zunanjih aktivnosti… Jaz pa ne morem. Ne nočem, NE MOREM! Kot sem vam že na kratko opisala delček moje poti, ki sem jo v tem času prehodila (predvsem tisti del, kjer sem iskala pomoč) vedno znova sem bila razočarana. V splošni medicini, pri psihiatru (čeprav je fejst možakar in ni on kriv, da je tak sistem, da mora imeti pacienta praktično na vsakih 15 minut in tako v tistih 15. minutah ne moreš potegniti nič pametnega, razen to, da ti predpiše tablete in greš ven…), v alternativi in nekako morate razumeti, da nimam več zaupanja do ljudi. Lahko govorim o težavah, samo ne, da stojim (ali pa sedim) pred ljudmi, kateri imajo uperjen pogled v mene. Skrbno sem prebrala vaš odgovor in ne vem…, s skupinskim zdravljenjem vem, da ne bo nič, ker ne morem do tja, razmišljam pa o “kemiji”, čeprav sem mnenja, da je potrebno vzrok za to stanje najti in ODSTRANITI, ne pa samo potlačiti s tableti. Imam kolegico s podobnimi (bom napisala s podobnimi, čeprav je zelo daleč od mene in mojega stanja) problemi, ki je na tabletih, vendar ko jih je prenehala jemati, je spet padla v to stanje. Zato v tem ne vidim stoodstotne rešitve. Lahko, da se zadeva malo potlači, izgine pa ne. Jaz pa vem, da bi lahko prišla do popolne odstranitve tega problema, vendar mi manjka samo malo strokovne pomoči, katere pa v našem okrožju NI. Ne zatiskam si oči, nimam se za najpametnejšo… vendar se mi zdi, da imam nekako kar prav. Navsezadnje pa tudi priznavam, da potrebujem pomoč strokovnjaka, saj zato ste tudi študirali, kajne? Mogoče mi manjka samo delček… pa ga sama ne morem ujeti… Ne vem pa kje je kakšen psihiater, ki ne dela na 15 minut. Ki se pacientu posveti, si vzame čas za pogovor, čas za poslušanje, in navsezadnje tudi svetuje. Pa četudi je privat, četudi je za plačat, samo, da bi si vzel čas. Čas, da pacienta spozna, da navežeta stik… Ne vem… je kakšen takšen psihiater v Sloveniji? No, spet sem se razpisala, zato bom sedaj zaključila v upanju na vaš odgovor in seveda, ne zamerite mi stvari, ki sem jih napisala. Niso namenjene vam, to so samo moje izkušnje. Želim pa si novih, pozitivnejših. Hvala za vaš čas in lepo vas pozdravljam.

Spoštovana Kleopatra,
človeške čustvene težave niso kot pokvarjen avtomobil in psihiater ne kot mehanik, ki bi moral le najti pokvarjeni del, ga v določenem času zamenjati ali obnoviti in stroj bi spet tekel.Tudi če bi se soočili s svojimi prikrajšanji v otroštvu, kar mnogi dosežejo z introspekcijo in s pomočjo prebranih knjig, ostaja zato način življenja nespremenjen.Tega se je treba lotiti,tu pa je psihiater lahko le smerjevalec.Zoper vašo voljo namreč nihče ne more namesto vas opuščati posameznih navad, se ubadati z novimi, morda trenutno manj prijetnimi obremenitvami.Za to, da napravita načrt vaše aktivnosti v smislu terapevtskih nalog, je lahko že petnajst minut dovolj, če ste motivirani,lahko pa več deset ur pogovora ne zadošča, če z vaše strani ni ustrezne pripravljenosti.Predvsem morata dosežke posamezne faze skupaj pretehtati in oceniti ,prav tako pa se pogovoriti o vzrokih za prepočasno napredovanje ali celo obstanek na mestu.Svatujem vam, da s svojim prsihiatrom najprej določita cilje, možnost za njihobo realizacijo, predvsem pa razmejita pri tem vašo in njegovo vlogo.Če bodo cilji realni in jasno opredeljeni, bo pot do njih relativno enostavna ( čeprav ne lahka)
Poročajte o rezultatih.

Najprej vse najboljše za tvoj rojstni dan.
Hvala za lepe besede.
Imam idejo glede GSMa in maila. Pojdi na abcklepet.cjb.net in potem klikneš na chat in potem greš v 1. sobo. Ta je vedno prazna. In tam se bova potem izmenjali cifri ter mail. OK? Jaz bom na chatu po 22h. Upam, da ni prepozno. Tam bom pod istim vzdevkom kot sem sedaj. Ali boš tam pod istim vzdevkom kot sedaj?
Če se ne strinjaš glede tega, ti kar rec.
See ya!!!!

Pozdravljena Maya. Vesela sem, da si se oglasila, vendar ti moram žal povedati, da se trudim in trudim s to klepetalnico, pa nikakor ne morem noter. Ne vem zakaj in kaj delam narobe, vendar mi ne uspe. Ali imaš še kakšno idejo? Lep pozdrav, Kleopatra.

Ja zvečer je full folka, tko da je težko notr past. V glavnem moraš počakat, da se ti pojavi gumb za chat, ki je na levi, na desni je java chat-tega ne. In potem klikneš na chat in se ti odpre okno in napišeš ime in potem klikneš prvo sobo.
Jst tud težko pridem notr, tko da bi blo še najbolj, če bi šle dopoldne(od 9-10h) na chat, če se strinjaš seveda?

abcklepet.cjb.net