brez družine
zdravo.
stara sem 21 let in nimam več ne mame, ne očeta. pred 3-mi leti mi je umrl ati, lani pa še mami.sem edinka. mislila sem, da ne bom mogla preživeti, ampak mi je fant zelo pomagal v teh najtežjih mesecih. težko je vztrajati, sem študentka, brez podpore družine, najbližjih, brez pohval, graj… težko je pomisliti na to, koliko dogodkov me še čaka, brez njiju…pogrešam ju.
Predaraga Silvija
Že včeraj sem prebrala tvoje pismo, pa mi je bilo tako hudo, kar malo me je stisnilo. Moja otroka bosta namreč še brez mame, če umrem.
Veš meni je tudi zelo zelo težko, ker odkar ga ni več smo za vsa praznovanja vse proslave, vsa spričevala, za vse probleme sami ( no ne čisto ampak jaz tako pravim). Pa sem ugotovila, da moram sama sebe crkljati, tudi pojokati. Ampak njega ne bo in je bolje, da se nato pripravim, kot da ga “čakam”.
Kako pa je hudo biti brez mame in očeta sem občutila pri svoje očetu, ki je bil obojesranska sirota po obeh starših pri desetih letih. Svojim otokom, torej tudi meni je bil na nek način prav “fovš”, ker sem svojo tridesetletnico lahko praznovala z mamo in očetom.
ČE si tudi lani uspešno študirala si deležna vse moje pohvale, pojdi naprej vztrajaj v svojem prav. Pa čeprav so padci težki, upam da se po vsakem lažje pobereš, že zato, ker si to že natrenirala ( pri meni to že velja).
Kaj se še oglasi, tudo če imaš problem, skoraj vedno se najde kdo, ki ti ga je pripravljen pomagati reševati. Očeta in mamo boš vedno pogrešala.
Lep pozdrav tudi fantu, ki je sedaj tvoja družina.
Ana
Mogoče me bo kdo po tem, kar bom napisala, obsojal, ampak pomembno se mi zdi, da povem svoje mnenje.
Globoko sočustvujem s tabo, Silvija in vem, da ti ni lahko. V tako rani mladosti izgubiti oba starša in to v trenutku, ko se postavljaš na lastne noge, ni lahko. Na srečo imaš dobrega fanta, ki ti stoji ob strani.
Napisati pa želim to, da sem v preteklosti zelo preklinjala življenje in krivico, ki se godi, tudi meni. Starša sta se razvezala, ko je bilo meni 7, bratu pa 5 let. Očetu nikoli ni bilo mar za naju z bratom, niti v časih, ko sta z mamo bila še skupaj. Nikoli, nobeno nedeljo naju ni peljal na izlet ali pa na bližnje igrišče, da bi se igrala. V osnovni šoli ni niti enkrat prišel na govorilne ure, nikoli. Preživnine ni plačeval. V službi je raje dal odpoved in se preživljal z delom na črno, samo zato, da mu niso mogli od plače odtrgati del za naju. To me je bolelo in me še vedno boli, čeprav sem zdaj odrasla in drugače gledam na stvari, kot pred 20 leti. Veliko krat sem si želela, da bi bila starša mrtva. Raje mrtva, pa da bi vedela, da sta me imela rada, da sta zame zgledno skrbela. Tako bi ju ohranila v lepem spominu. Aja, kako je bilo z mamo? Mama se je odselila kasneje, ko sva bila z bratom srednješolca. Živiva pri babici. Preživljamo se z njeno pokojnino in denarno pomočjo. Nekako shajamo. Velikokrat zvečer jočem. Jočem, ker nimam ljubezni staršev. Kako rada bi ju vprašala za nasvet, se veselila z njimi ob kakšnem pomembnem dosežku, a njiju ni. Najbolj me boli, da ima oče raje otroke druge ženske (ki sploh niso njegovi otroci) kot pa naju z bratom, ki sva njegova biološka otroka. Zame sta oče in mama moj pokojni dedek in moja babica. Če njiju ne bi bilo, bi naju država verjetno dala v kakšen dom za otroke oziroma v sirotišnico.
Zakaj se starši odločajo za otroke, če zanje ne mislijo skrbeti??
sam sem edinec in ostal brez staršev pri 23. letih. Oče je preminil v prometni nesreči ko sem imel 3 leta, mama pa pri mojih 23. Isti razlog… Cesta…
Sedaj imam 36 in vedi, da počasi daš skozi tudi to… Zdaj ne vem kako je bilo pri tebi, vendar po smrti mojega očeta so bili z menoj precej odkriti in mi vcepili (seveda na lep način…) v glavo, da enkrat ko človek umre, ni povratka… In to mi je pomagalo največ od vsega…
Seveda je bila zadeva povsem obrnjena pri mojih starih starših… Njim je le bila otrok – edinka. In še zdaj po 13. letih babica ni prišla povsem k sebi…