Brez družbe, brez prijateljev
Andrejko, ne znas brat? Emajli na forumi so prepovedani, zato obstajajo zasebna sporocila. Ce se ti ne da registrirat “samo zaradi enega zsja”, potem pac nisi dovolj motiviran za dopisovanje in si poisci kontakte tam, kjer se ti da narest kak korak.
Ne stekam pa necesa: ljudje bi se povezovali, bi klepetali, ampak naredili pa ne bi nic. Vse bi na dosegu roke, da se ne bi slucajno zasvical. To mislim na splosno, ne leti na nobenega konkretno. Samo opazam, da je tako. In tisti pac, ki malo vlozi, malo dobi. Pa smo spet na zacetku … Zakaj sem sam/a…
Forum je itak namenjen bolj izmenjavi mnenj javno, ne pa dejtingu.
te popolnoma razumem. sama sem sicer ves čas odraščanja imela prijateljice, vendar smo se enostavno nekako oddaljili – imajo družine, so na drugem koncu sveta, službe.. sem sama in mi ni problem iti v naravo sama ali pa po nakupih itd. načeloma lahko vedno koga pokličem za kakšen ppgovor. težava nastane v situacijah, v trenutkuh , ko pač potrebujem družbo, da bi kdaj šla na kakšen koncert, dogodek, ampak se mi zdi obupano in smotano iti sama. nikomur se ne želim vsiljevat ali gnjavit, ampak vseeno, rada bi šla kdaj ven. in nimam prijateljic oz. lahko tudi prijateljev s katerimi bi lahko to počela. sem sicer komunikativna, vendar ne do te mere, da bi se kar priključila nekim nepoznanim ljudem. poleg tega nisem več ravno najstinica.
Kolikokrat so tebze zavrnili, ko si kolegom, prijateljem tekla za koncert, predstavo? To, da se drugim vsiljujes, ce jih zgolj kam povabis, je le tvoja zgresena predstava. Folk se ne spomni kam it, so pa veseli povabila. Je pa res, da so tudi povecini leni in se jim ne da. Poskusi za vseeno lahko.
Druga opcija je, da gres na dogodke sama. Ne se zapirat vase in se odpovedovat zivljenju, ker nimas druzbe. Tvegaj in pojdi sama. Nisi vec najstnica in ne rabis cakat na druge. Vzemi skarje in platno v svoje roke. Pa se samozavest ti bo tako zrastla.
Jaz sem tudi to že poskusila. Verjetno je zgolj v moji glavi, a ko sem bila na takih dogodkih, sem se še bolj počutila”sama” kot bi se če bi ostala doma. Imela sem občutek, da me vsi vidijo, kako sem bedno sama na tem dogodku. Pa ne veš kam se postavit, kam se premaknit… In tako ali tako si na takih dogodkih družbe ne moreš poiskati; žal nisem oseba, ki bi se kar priklopila k neki družbi in se začela pogovarjat z njimi… Mi je nerodno, zdi se mi da bom vsiljiva itd..
Registriraj se, da te lahko kontaktiram. Kdove, morda najdeš novega prijatelja (in jaz prijateljico). 🙂
Saj je napisala, da gre sama. Toda tudi iz lastnih izkušenj ti povem, da to potem ni to in bi bilo bolje, če bi ostal doma.
[/quote]
Ne, iFeelYou ne gre sama.
In zakaj bi bilo bolje, da nisi sel sam na nek dogodek? Saj gres pa usmerjeno zardi muzike, predstave, kulinarike… druzenja z drugimi so le bonus. Mislis da si edini s socialno fobijo ali kaj? Da drugih ni strah, nerodno, da jim ni nelagodno, ker mislijo, da jih drugi gledajo, ocenjujejo ali se huje nacrtno ignorirajo? To so zgolj nasi strahovi in napacne predpostavke. Da iz obnasanj drugih zakljucujemo na podlagi svojih miselnih vzorcev.
Enkrat se zbudis in ugotovis, da si se 30, 49, 50 let skrival za lastno senco za brezveze, da je lajf zunaj in da te drugi ne bodo pojedli… in gres ven z odprtim srcem in se prepustis. Govorim iz lastnih izkusenj.
Vsem vam zelim, da se cimprej zbudite.
Pikacrta, kdo sploh govori o socialni fobiji in ne vem, čem še? Pravim da je bedno ko si nekje sam in bi na koncu bilo bolje, če bi ostal doma. Kar k nekim ljudem pa ne vem, kako se priključiti. Če bi pozorno brala bi videla, da jaz in Druženje je pomembno greva ven, toda težava je: sam/a šel/šla ven – sam/a na kraju dogodka – sam/a se vrnil/a domov. Sem vprašal vrstnika, ki je pogosto zunaj in mi je odgovoril, da gre vedno z družbo ven in da ni šans, da bi šel sam kam.
Ce bi ti pozorno bral, vi videl, da nisem odgovarjala vama, ampak iFeelYou, ki je pisala nazadnje.
Ja, kaj pa mislis, kaj je socialna fobija drugega kot to, kar se vam dogaja v teh temi? Strah pred druzbo, pred ljudmi, strah, da bos rekel kaj neumnega/napacnega, strah da te vsi gledajo, da se jim zdis cuden ipd.
Na dogodke: glasbene, literarne, kilinaricne itd.se gre zaradi performansa in ne zaradi spoznavanja ljudi. Mar ne obcutis niti kancka zadovoljstva, ker si npr.poslusam neko fino glasbo? Ne zmores uzivat, ce gres nekam sam? Jaz lahko. Pa sem bila na istem kot ti in ko se pogovarjam s kom, pa mi pove, da je sel/sla cez podobno, so mislil, kako to, ce pa si videti nasmejan/a? Ampak, ja, vsak nosi svoj kriz, nihce ni absolutno srecen in dober, drug pa absolutno slab in nemogoc.
Vsak pri sebi mora poiskat tisto dobro, tisto nekaj, kar zivi in utripa, in to negovat z neznostjo in prizanesljivostjo. Prepogosto se bicamo, obsojamo, obcutimo krivdo (do samega sebe), zahtevamo od sebe neke obcutke, ki jih ne cutimo- vsa stvar je pa v (samo)sprejemanju in trudi za boljsi Jutri. Ne pa rec tak sem in vrec pusko v koruzo.
Treba se je trudit za boljse odnose, trudit da odpravimo svoje vzorce, ki nam ne sluzijo vec, trudit da poskusimo vedno znova, tudi ce veckrat pademo. Pozitivno misljenje ni nekaj, kar zraste samo od sebe, ampak cesar se aktivno priucimo.
Tocno tako, kot je Pikacrta napisala. Se podpisem. Na dogodke gres zaradi dogodkov, da v njih uzivas, ker so ti blizu npr. Ne gres na rock koncert, ce ti rock sploh ni vsec. In potem morebiti spoznas nekoga, s katerim morebiti delis izkusnje, dozivljanje. Si bogatis zivljenje… Tist, da hodis na evente zgolj zato, da nekoga spoznas, je mak drugorazredno.
Pozdravljeni.
Naj še jaz pristavim svoj lonček.Sem 44 let,samski.In ja še vedno živim pri starših.V svojem življenju sem imel samo eno polletno resno vezo,ki pa je razpadla zaradi mene.Nekako ne najdem stika z ljudmi.Ne znam niti pokazati nekomu ,da ga imam rad.Tega tudi nisem dobil od staršev.Mogoče disfunkcionalna družina?Štiri stene so moj dom,moje varno zatočišče.Saj grem poleti rad na kolo,na sprehod,mogoče v kino.To pa je tudi vse.Pa čeprav delam v trgovini,kot prodajalec,in delam z ljudmi,strankami,ne najdem pravega stika,ki bi mi v zasebnem življenju pomagal naprej.Skupaj s starši,bratom živimo v hiši,kjer je dovolj prostora.Vendar živimo kot neki sostanovalci.Sodelujemo vendar ne pokažemo ničesar drug drugemu.Za nekoga lahko naredim vse kar je v moji moči,ne znam pa pokazati čustev,ne znam nadaljevati pogovora.In ko zastane pogovor………zastane življenje.
Lep pozdrav.
Marko.