Branje za deževne dni

TOTALNO NESRAMNA VERZIJA RDEČE KAPICE

Nekoč, nekje, za devetimi gorami, desetimi jezeri in petnajstimi bifeji je živela deklica, ki so jo vsi, ker je vedno nosila rdečo baseball kapo, klicali Rdeča Kapica. Pravega imena ni imela, saj je živela v Pravljični deželi, kjer policaji niso zahtevali osebne izkaznice in kjer ti ni bilo potrebno poslušati staršev tja do polnoletnosti in kjer se nobeden ni postaral. Lahko vam je potemtakem popolnoma jasno, da kozmetična industrija in plastična kirurgija nista imela v Pravljični Deželi nikakršne prihodnosti.
Naša deklica, ki pravzaprav ni bila več deklica ampak je bila že kar globoko v puberteti, je tako nekega popoldneva sedela na verandi svoje razkošne hiše, ki jo je zgradila s pomočjo avtorskih pravic in ker ji za lepo kožo in zdravje, ki ga je bilo v Pravljični deželi v neomejenih količinah, ni bilo mar, je brezskrbno vlekla havanko in premišljevala, kam naj se da na sobotni večer. V mislih je imela prav imeniten lokal Pr’ čarovn’ci imenovan, kjer se vedno zbere elita Pravljične dežele in kjer bo lahko zopet videla Janka, če ji ga bo le uspelo odtrgati od Metke, s katero sedaj živi. Ja, življenje je res lahko lepo če… če le imaš nekaj gotovine v žepu. Le kdo bi ji lahko posodil nekaj denarja, samo do prvega, ko zopet dobi honorar.
Spomnila se je, da že dolgo ni obiskala svoje uboge Babice.
“Ja, stara ma dobro penzijo, za pogreb je že našparala… Evo babica, vnukinja prihaja”.
Zato je sklenila, da gre na obisk k svoji bolni babici. Vzela je košaro in vanjo zložila nekaj dobrot.
“Evo, kos stare potice. Te se ziher ne bo dotaknila ker je preveč škrta, da bi si prvošla novo protezo… pa še mau brinovca, da bo stara bolše vole da bo mau več keša… pa kva še čmo… ja pa dva ljubavna romana, da se bo stara mau slinla ponoč… eto, tko. Alora, gremo po keš za k’šn pirčk, pa k’šn džointk, drgač bo dougčas zvečer.”
Rdeča Kapica se je odpravila skozi temačen pragozd, poln kač, zveri in zablodelih, mišičastih, tetoviranih motoristov, s katerimi je včasih prebila marsikatero prelepo urico in tako zapravila čas, ki bi ga morala prebiti pri babici. Babica se teh izletov svoje vnukinje niti ni zavedala, saj je bila že precej senilna in tako niti ni opazila, da vnukinja ne hodi k njej trikrat na teden, kot je bilo v navadi, ampak samo še takrat, ko potrebuje denar, Rdeča Kapica pa je bila tudi že rahlo naveličana zgodbic o Babičini mladosti, ki jih je Babica s takšnim veseljem pripovedovala.
“Ja, stara se dela krepostno, zraven je pa mela tok descov, da jih ni mogla seštevat sprot. Poj mi pa še govori, da nej se pazm. No, ja, ona že ve, izkušene starce je včash dobr poslušat.”
Tokrat Rdeča Kapica na poti ni srečala nobene zveri. Ni srečala Pepeta D’i Hurja, tako kot ponavadi. Kar pa je še bolj čudno pri vsej stvari, ni srečala niti enega zablodelega, mišičastega, tetoviranega motorista. Tako hodi Rdeča Kapica osamljena skozi gozd, ko naenkrat skozi grmovje opazi nekaj kosmatega in zasiši nekakšno brundanje… le kaj bi bilo lahko to… morda kakšen kosmat, netetoviran, mišičast motorist… no ja, za silo bo tudi ta dober.
“… on če men težit, koko nej babe zapenam… O, lej jo, čao pička, kam pa jo mahaš. Evo, jest sm glih večerjov Jonasa Ž. A veš, sej bi biu čist kul človk, če mi ne bi šu nalagat, ko nej trole, take k si ti, zapenam. Pa ga nism mogu prenašat, pa sm ga pojedu. Ergo, kam jo šibaš, lepotička?”
Izza grmovja je na pot prilomastil Hudobni Volk. Fuj, Rdeči Kapici se je prav zagnusil. Čisto navaden, čisto nič mišičast, shiran, umazan volk, ki mu smrdi z gobca. Večer z njim bi bil za Rdečo Kapico prava mora. Nekako se ga mora znebiti.
“Oh, volk, kako si me prestrašil. Da mi drugič ne narediš več tega. K Babici grem, k ubogi, bolni in osamljeni Babici na obisk.”
“Aaaaa… štekam. Sobota zvečer, ti pa brez dnarja. Ej, trola, jest mam predlog. Dons sm dobu odškodnino od zavarovalnce, k me je en pijan idiot s puško zadnč obstrelu, tko da si dons lohka prvošm en mau. A bi šla z mano na k’šno p’jačo, k’šn džointk, za finale se pa mau dol udarva, pa je dan mim’. A, kva pravš?”
Volk je iz žepa potegnil prav prijetno zaobljeno denarnico in Rdeča Kapica je videla, da se Volk ne šali. Skorajda je že privolila v predlog, a se je zadnji trenutek premislila.
“Pri volku nikoli ne veš,” si je mislila, “kaj pa če jo na koncu poje. Težko bi prenesla dejstvo, da je ni več. Pa še iz gobca mu neznosno smrdi. Bom že ujela kakšnega tipa.”
“VOLK, kako pa govoriš. Uboga bolna Babica leži sama, ti pa me vabiš na zabavo. Kako naj pustim na smrt bolno Babico samo ležati v postelji? Da te ni sram.”
“Postelja”, je šlo Volku skozi možgane, “stvar lahko postane še zelo zanimiva.”
“No, ja, če je pa tko, pa le pejd do Babice. Sej maš prou, Babice na morš pustit same v soboto zvečer doma. V postelji. Škoda, prou lepo bi se mela… Kaj pa drugič, recimo, drugo soboto, če bo stara zdrava, kakopak?”
“Volk, rada bi šla s tabo ven, vendar moram misliti tudi na Babico. Bomo videli.”
Rdeča Kapica se je odpravila naprej, Volku pa se je po glavi še vedno podila postelja in misel na to, kaj se vse da početi v njej.
“No, ja, punca je že u puberteti, ne mi rečt, da je tko pridna. Sej, mejbi bo pa padla tale bejbi, samo treba je počas, punca ni po pasulju priplavala.”
Rdeča Kapica je bila nadvse zadovoljna, da se je na tako lahek način znebila Hudobnega Volka. Niti slutila ni, da na svetu še obstajajo taki naivneži. Pravljica o stari, ubogi, na smrt bolni Babici, pha. Prav rada bi spoznala takšno tercialko, ki bi letala k svoji bolni stari mami in ji delala družbo v soboto zvečer.
Medtem, ko so Rdeči Kapici po glavi rojile najbolj zaničevalne misli na račun Hudobnega Volka, se je le ta že plazil po bližnjici do Babičine hiše. Pot je zelo dobro poznal. Včasih, še preden so ga vtaknili v zapor, je z drugimi volkovi večkrat hodil krast zlatnino, ki jo je premogla Babica. In od tega početja se je dalo kar spodobno živeti. Potem pa jih je nekega dne zalotila, naznanila policiji in kvartet volkov je odsedel nekaj mesecev za rešetkami. Babica je pozneje spravila zlatnino v bančni sef, tako da so volkovi morali poiskati nov način preživljanja. Ki pa je bil, kot se spodobi, močno skregan z zakonom.
Medtem ko jo je Rdeča Kapica prav počasi mahala proti babičini hiši in spotoma oprezovala za zablodelimi motoristi, je bil Volk kaj kmalu v babičini hiši. Vstopil je skozi glavna vrata in sredi sobe zagledal veliko, udobno, leseno posteljo. Ah, raj na zemlji.
Babica je mislila, da je v hišo vstopila njena vnukinja.
“A si ti, Kapica? Daj mi malo vode, prosim te, zelo sem žejna.”
“Dej zapri, kura slepa. A ne vid’š da sem jest, tvoj najljubši volk?”
“Kva pa delaš tukej, a? Hoč da pokličem policijo, pa boš spet špilu ene par let!”
“O si tečna, stara. Veš, kaj, mam jest bolšo idejo. Tvoja vnukinja prihaja in bi blo zlo kulturno, če bi za kakšno uro, dve spokala z bajte. Pejd na ples, pejd na večerjo, makar u Mehke cure, samo zgin ven. Delč. Čim dlje… A, kaj praviš??”
“A zdej bi pa mojo ubogo vnukinjo? Morilec, psihopat, kanibal…”
“Tvojo ubogo vnukinjo?! A si slučajno opazila kakšne joške… Ma, kva se s tabo sploh bodem. Zdej te bom lepo kulturno zvezou, te odnesu u tazgorno sobo pa da si mi eno uro čist tih. Če boš pridna, te bom drug teden pelou na britof. Važi?”
Zvezal je ubogo starko in jo odnesel v zgornjo sobo, sam pa se je preoblekel v babico in se zavlekel v posteljo ter počakal na Rdečo Kapico.
Kmalu je Rdeča Kapica stopila v hišo in v pričakovanju nagrade za svoj obisk veselo pozdravila Babico.
“O stara, ko si kej, a si še zmer živa? A maš k’šn pir u frižiderju? A veš ko je vroč zunej!”
“O, Rdeča Kapica, si to ti?”
Ta glas Rdeči Kapici ni bil niti najmanj všeč.
“Ja, Babica, jaz sem.”
Rdeča Kapica je stopila bližje postelji.
“Joj, Babica, kako velike usta imaš!”
“Ja, kupila sem si novo protezo. A mi paše?”
“Še pa še pa še paše. Ja babica, kako velike okularje imaš!”
“Ja, to se ti samo zdi, najdražja vnukinja. Veš, nove leče so mi nalotal u oči.”
“Pa kako kosmata si po celem telesu, babica. A je s tabo kaj narobe??”
“Oh, moja draga vnukinja, to je samo moj novi krzneni volčji plašč, ki mi ga je prejšnji torek prinesel Lovec. Zebe me, Kapica, daj, pridi k meni, stisni se k meni in me pogrej, tako kot včasih. Tako mraz je v tej koči.”
“Ti, men se pa ne zdi tko mraz…”
Rdeča Kapica je zlezla v posteljo v Babici-Volku.
“Joj, babica, pa kako radovedne roke imaš. Kaj delajo pod mojim krilom? Joj, saj to nisi ti, Babica, to si ti, Volk, Krvoločni Volk. Volk je, Volk!!!.”
“Aha, lubica, jest osebno. Zaslužili ste si deset točk za pravilen odgovor. No, zdej ko sva se že dobila v isti postelji, a se ti ne zdi, da bi lahko preskočila vse formalnosti, a??”
“Ne vem, Volk. Tko kosmat si, pa iz gobca ti smrdi… Ampak za prvo silo… no, ja….”
Babica je naenkrat zaslišala Volkovo renčanje in stokanje Rdeče Kapice. Vedela je, da je njena vnukinja v težavah. Zbrala je vse svoje moči in se poskušala rešiti iz vezi, v katere jo je zapletel Volk. Dobro, da je bil Volk malce nepotrpežljiv in da vezi niso bile ravno trdne. Tako se je Babica kmalu rešila iz vezi in ravno ko je iz omare vzela njenega zvestega kalašnikova, da bi posvetila volku, je zaslišala osupel krik, trenutek pozneje pa je nekdo trdno zaloputnil z vrati in slišalo se je, kot da ta nekdo beži proč od hiše. Babico je zagrabila panika. Hišo je naenkrat zajela grobna tišina. Le kaj je Volk storil z njeno vnukinjo?
Skorajda skotalila se je po stopnicah, tako jo je skrbelo za vnukinjo. Le ta pa je do vratu pokrita z odejo mirno ležala v postelji ter kadila cigareto.
“Veš, Babica, Volk sploh ni tako slab, četudi mu grozno smrdi z gobca.”
“Ja, ampak, Kapica, a ti volk ni storil ničesar hudega?”
“Ne, pravzaprav je bilo zelo prijetno.”
Kapica se je nagnila čez rob postelje, kjer je ležala njena obleka in iz žepa potegnila listek, ter ga dala Babici. Ta je razprla listek ter na njem zagledala žig pravljične bolnice in napis: HIV positive. Babica je prebledela ter obupano pogledala Kapico.
“Ej, Babica, ne se sekirat. Sej ni pristen… Samo da Volk tega še ne ve.”

:))

Hi, ajm bak!
To je pa moj rimejk, s shtayerschyno oplemeniten 😉

TOTALNO NESRAMNA VERZIJA PRDEČE KAPICE

Nekoč, nekje, za devetimi gorami, desetimi jezeri in petnajstimi bifeji je živela deklica, ki so jo vsi, ker je vedno nosila rdečo baseball kapo in zraven strastno prdela, klicali Prdeča kapica. Pravega imena ni imela, saj je živela v Pravljični deželi, kjer policaji niso zahtevali osebne izkaznice in kjer ti ni bilo potrebno poslušati staršev tja do polnoletnosti in kjer se nobeden ni postaral ter ti nobeden ni sral po glavi, če si kdaj spustil kakšnega tihomirja. Lahko vam je potemtakem popolnoma jasno, da kozmetična industrija, plastična kirurgija in filtrirni sistemi niso imeli v Pravljični Deželi nikakršne prihodnosti.
Naša deklica, ki pravzaprav ni bila več deklica ampak je bila že kar globoko v puberteti, je tako nekega popoldneva sedela na verandi svoje razkošne hiše, ki jo je zgradila s pomočjo avtorskih pravic in ker ji za lepo kožo in zdravje, ki ga je bilo v Pravljični deželi v neomejenih količinah, ni bilo mar, je brezskrbno vlekla havanko in premišljevala, kam naj se da na sobotni večer in koliko prebranca naj poje za popoldansko malico. V mislih je imela prav imeniten lokal Pri čarovnci imenovan, kjer se vedno zbere elita Pravljične dežele in kjer bo lahko zopet videla Janka, če ji ga bo le uspelo odtrgati od Metke, s katero sedaj živi. Ja, življenje je res lahko lepo če… če le imaš nekaj gotovine v žepu. Le kdo bi ji lahko posodil nekaj denarja, samo do prvega, ko zopet dobi honorar.
Spomnila se je, da že dolgo ni obiskala svoje uboge Babice.
“Ja, stara ma dobro penzijo, za pogreb je že našparala… Evo babica, vnukinja prihaja”.
Zato je sklenila, da gre na obisk k svoji bolni babici. Vzela je košaro in vanjo zložila nekaj dobrot.
“Evo, kos stare, plemenito plesnive potice. Te se ziher ne bo dotaknila ker je preveč škrta, da bi si privoščla nov gepiz… pa še malo šnopca, da bo stara bolše volje da bo malo več keša… pa ka še te češ… ja pa dva ljubavna romana, da se bo s malo slinla ponoči… eto, tak. Alora, gremo po keš za kaki pir, pa kako đolo, drugač bo dugicajt zvečer.”
Prdeča kapica se je odpravila skozi temačen pragozd, poln kač, zveri in zablodelih, mišičastih, tetoviranih motoristov, s katerimi je včasih prebila marsikatero prelepo urico in tako zapravila čas, ki bi ga morala prebiti pri babici. Babica se teh izletov svoje vnukinje niti ni zavedala, saj je bila že precej senilna in tako niti ni opazila, da vnukinja ne hodi k njej trikrat na teden, kot je bilo v navadi, ampak samo še takrat, ko potrebuje denar, Prdeča kapica pa je bila tudi že rahlo naveličana zgodbic o Babičini mladosti, ki jih je Babica s takšnim veseljem pripovedovala.
“Ja, stara se dela krepostno, zraven je pa mela tok dedov, da jih ni mogla sproti seštevat . Pol mi pa še pravi, da se naj pazim. No, ja, ona že ve, izkušene starce je včash dobro poslušat.”
Tokrat Prdeča kapica na poti ni srečala nobene zveri. Ni srečala Pepeta D’i Hurja, tako kot ponavadi. Kar pa je še bolj čudno pri vsej stvari, ni srečala niti enega zablodelega, mišičastega, tetoviranega motorista. Tako hodi Prdeča kapica osamljena skozi gozd, ko naenkrat skozi grmovje opazi nekaj kosmatega in zasliši nekakšno brundanje… le kaj bi bilo lahko to… morda kakšen kosmat, natetoviran, mišičast motorist… no ja, za silo bo tudi ta dober.
“… on če men gušit, kak naj babe pecam… O, lej jo, seos pička, kam ga pa tišiš? Evo, jaz sn glih spožrl Jonasa Ž. Veš, da je biu čist kul faca, če mi ne bi šou gušit, kak naj kučke, take kot si ti, pecam. Te pa ga nism mogu prenašat, pa sm ga pojedu. In kam ga žgeš, maca?”
Izza grmovja je na pot prilomastil Hudobni Volk. Fuj, Prdeči kapici se je prav zagnusil. Čisto navaden, čisto nič mišičast, shiran, umazan volk, ki mu smrdi z gobca. Večer z njim bi bil za Prdečo kapico prava mora. Nekako se ga mora znebiti.Vedela je tudi, da ga tudi njeni najhujši in najodurnejši prdci ne bodo spodili.
“Oh, volk, kako si me prestrašil. Da mi drugič ne narediš več tega. K Bakici grem, k ubogi, bolni in osamljeni Bakici na obisk.”
“Aaaaa… kapčim. Sobota zvečer, ti pa brez keša. Ej, buzdovanka, jaz mam predlog. Dans sn dobu odškodnino od zavarovalnce, ko me je en pijan idiot s puško zadnič obstrelu, tak da si dans lahko malo privoščim. Bi šla z mano na kaki drink, kako đolo, za finale se pa malo požgema, pa je dan mimo. Kaj praviš?”
Volk je iz žepa potegnil prav prijetno zaobljeno denarnico in Prdeča kapica je videla, da se Volk ne šali. Skorajda je že privolila v predlog, a se je zadnji trenutek premislila.
“Pri volku nikoli ne veš,” si je mislila, “kaj pa če jo na koncu poje. Težko bi prenesla dejstvo, da je ni več. Pa še iz gobca mu neznosno smrdi, v bistvu dosti huje, kot moji lastni prdci. Bom že ujela kakšnega tipa.”
“VOLK, kako pa govoriš. Uboga bolna Bakica leži sama, ti pa me vabiš na zabavo. Kako naj pustim na smrt bolno Bakico samo ležati v pojsli? Da te ni sram.”
“Pojsla, faak, ej”, je šlo Volku skozi možgane, “stvar lahko postane še zelo gud.”
“No, ja, če je pa tak, te pa le idi do Babice. Kurc, Saj maš prav, Babice nea morš pustit same v soboto zvečer doma. V pojsli. Škoda, ker bi se mela ful vrei… Kaj pa drugič, recimo, drugo soboto, če bo stara zdrava, kakopak?”
“Volk, rada bi šla s tabo ven, vendar moram misliti tudi na Babico. Bomo videli.”
Prdeča kapica se je odpravila naprej, Volku pa se je po glavi še vedno podila postelja in misel na to, kaj se vse da početi v njej.
“No, ja, punca je že u puberteti, ne mi rečt, da je tko pridna. Sej, mejbi bo pa padla tale bejbi, samo treba je na izi, punca ni po pasulju priplavala.” (seveda, če pa spožre 20 krožnikov prebranca vsak dan)
Prdeča kapica je bila nadvse zadovoljna, da se je na tako lahek način znebila Hudobnega Volka. Niti slutila ni, da na svetu še obstajajo taki naivneži. Pravljica o stari, ubogi, na smrt bolni Babici, zažge vedno. Prav rada bi spoznala takšno evoplokkefalko, ki bi letala k svoji bolni stari mami in ji delala družbo v soboto zvečer.
Medtem, ko so Prdeči kapici po glavi rojile najbolj zaničevalne misli na račun Hudobnega Volka, se je le-ta že plazil po bližnjici do Babičine hiše. Pot je zelo dobro poznal. Včasih, še preden so ga vtaknili v zapor, je z drugimi volkovi večkrat hodil krast zlatnino, ki jo je premogla Babica. In od tega početja se je dalo kar spodobno živeti. Potem pa jih je nekega dne zalotila, naznanila policiji in kvartet volkov je odsedel nekaj mesecev za rešetkami. Babica je pozneje spravila zlatnino v bančni sef, tako da so volkovi morali poiskati nov način preživljanja. Ki pa je bil, kot se spodobi, močno skregan z zakonom.
Medtem ko jo je Prdeča kapica prav počasi mahala proti babičini hiši in spotoma oprezovala za zablodelimi motoristi, je bil Volk kaj kmalu v babičini hiši. Vstopil je skozi glavna vrata in sredi sobe zagledal veliko, udobno, leseno posteljo. Ah, raj na zemlji.
Babica je mislila, da je v hišo vstopila njena vnukinja.
“A si ti, Kapica? Daj mi malo vode, prosim te, zelo sem žejna.”
“Daj šadap, kura smotana, kaj nea vidiš da sn jaz, tvoj najljubši volk?”
“Ka te delaš tu, ha? Kaj bi rad da pokličem kapse, pa boš spet v čuzi ene par let!”
“O si tečna ko pes, stara. Veš, kaj, jaz mam bolšo idejo. Tvoja vnukinja prihaja in bi blo zlo kulturno, če bi za kako uro, dve šla vun iz bajte. Idi na ples, na večerjo, magari v Brdavs klub, samo idi vun. Daleč. .., kaj praviš??”
“A zdej bi pa mojo ubogo vnukinjo? Morilec, psihopat, kmet, kanibal…”
“Tvojo ubogo vnukinjo?! A si slučajno opazila kakšne joške… Ma, kaj ti sploh razlagam. Zaj te bom lepo kulturno zvezau, te odnesu sobo gori pa da si mi eno uro čist tiho. Če boš pridna, te bom drug teden pelau na britof. Važi?”
Zvezal je ubogo starko in jo odnesel v zgornjo sobo, sam pa se je preoblekel v babico in se zavlekel v posteljo ter počakal na Prdečo kapico.
Kmalu je Prdeča kapica stopila v hišo in v pričakovanju nagrade za svoj obisk veselo pozdravila Babico.
“O stara, kaxi kaj še vedno migaš? Maš kaki pir v hladilniku? Nea veš, kak je tuopl vuni!”
“O, Prdeča kapica, si to ti?”
Ta glas Prdeči kapici ni bil niti najmanj všeč.
“Ja, Babica, jaz sem.”
Prdeča kapica je stopila bližje postelji.
“Joj, Babica, kako velike usta imaš!”
“Ja, kupla sem si nov gepiz. A mi paše?”
“Še pa še pa še paše. Ja babica, kako vlke špegle maš!”
“Ja, to se ti samo zdi, najdražja vnukinja. Veš, frišne leče so mi poknli not v oke.”
“Pa kak si kosmata po celem telesu, babica. A je s tabo kaj narobe?? Ki maš tisti Wilkinson lady protector, ko sem ti ga kupla za abrahama”
“Oh, moja draga vnukinja, to je samo moj novi krzneni volčji plašč, ki mi ga je prejšnji torek prinesel Lovec. Zebe me, Kapica, daj, pridi k meni, stisni se k meni in me pogrej, tako kot včasih. Ful friza v toti bajti.”
“Ti, men se pa ne zdi tko mraz…”
Prdeča Kapica je zlezla v posteljo v Babici-Volku.
“Joj, babica, pa kako radovedne roke imaš. Kaj delajo pod mojim krilom? Joj, saj to nisi ti, Babica, to si ti, Volk, Krvoločni Volk. Volk je, Volk!!!.”
“Aha, macica, jest osebno. Zaslužili ste si deset točk za pravilen odgovor. No, zaj ko sva se že dobla v isti pojsli, se ti ne zdi, da bi lahko preskočila vse formalnosti, a??”
“Ne vem, Volk. Tko kosmat si, pa iz gobca ti smrdi… Ampak za prvo silo… no, ja….Čaki malo, da se še jaz vserjem pa bova v ogabnem sožitju” Prrrrrrrddddd!!!!
Babica je naenkrat zaslišala prdenje in stokanje Prdeče Kapice in Volkovo renčanje. Vedela je, da je njena vnukinja v težavah. Zbrala je vse svoje moči in se poskušala rešiti iz vezi, v katere jo je zapletel Volk. Dobro, da je bil Volk malce nepotrpežljiv in da vezi niso bile ravno trdne. Tako se je Babica kmalu rešila iz vezi in ravno ko je iz omare vzela njenega zvestega “Šarca”, da bi posvetila volku, je zaslišala osupel krik, trenutek pozneje pa je nekdo trdno zaloputnil z vrati in slišalo se je, kot da ta nekdo beži proč od hiše. Babico je zagrabila panika. Hišo je naenkrat zajela grobna tišina. Le kaj je Volk storil z njeno vnukinjo?
Skorajda skotalila se je po stopnicah, tako jo je skrbelo za vnukinjo. Le ta pa je do vratu pokrita z odejo mirno ležala v postelji ter kadila postkoitalni Marlboro 100’s cigareto.
“Veš, Bakica, Volk sploh ni tak slab, četudi mu grozno smrdi z lap.”
“Ja, ampak, Kapica, a ti volk ni storil ničesar hudega?”
“Ne, pravzaprav je blo zlo prijetno.”
Kapica se je nagnila čez rob postelje, kjer je ležala njena obleka in iz žepa potegnila listek, ter ga dala Babici. Ta je razprla listek ter na njem zagledala žig pravljične bolnice in napis: HIV positive. Babica je prebledela ter obupano pogledala Kapico.
“Ej, Bakica, ne se sekirat. Sej ni pravi… Samo Volk še tega nea ve.”

Kako pripovedujejo svojim otrokom pravljice zafrustrirani DR.DOC.ING.MAG.DIPL.PROFESORJI :))))))

»RDEČA KAPICA«

Rdeči Kapici je mati nekega dne akreditirala transport viktuarij za babico, ki je bila zaradi starosti anemična in je le redko zapuščala svoj domicil. Brez asistence je Rdeča Kapica odskakljala v obskuren gozd, ko se je pred njo nenadoma pojavil volk, ki jo je do tedaj latenten čakal za enormno smreko. Rdeča Kapica, ki ni vedela, da je volk tako maligen, se ni prav nic deranzirala.
»Kam pa kam Rdeča Kapica?« Jo je doložno intervjuval volk.
»Babici, ki rezidira nedaleč od tu, nesem kolacijo« je vljudno replicirala Rdeča Kapica.
»Poglej,« ji je aludiral volk, ki je komaj krotil svojo sitomanijo, »koliko rožic florila tukaj. Ne bos se dosti retardirala, če jih nekaj kolektiraš za babico.
Rdeča Kapica, ki je ob volkovem intrigantskem incitiranju pozabila na materin konzilij, da naj bo v gozdu kar se da providentna, se je takoj agilno lotila akumuliranja rožic.
Hipokritski volk je medtem rapidno stekel do babičine koče, skočil v sobo in konzumiral frapirano babico. Oblekel je m+njen neglize in se lociral v posteljo, da počaka Rdečo Kapico. Ta je z majhno retardacijo res prišla. Nekaj časa je skutinirala kamufliranega volka, potem pa rekla:
»Babica, zakaj imaš tako enormne okularje«
»Da te bolje vizualno percipiram.« Je emfatično povedal volk.
»Zakaj imaš tako bizarna ušesa?«
»Zaradi boljse avdio percepcije« je še bolj preciozno artikuliral volk.
»In zakaj imaš tako enormno palatoshizo?«
»Zato, da te lažje konzumiram!« je z monstroznim glasom odrecitiral volk in huronsko atakiral Rdečo Kapico. Po tem amoralnem dejanju se je retardiral v posteljo in med kakofonicnem smrčanjem zaspal.
Lovcu, ki je pasiral babičino hiso, so se groteskni glasovi iz hišice zdeli suspektni. Rezolutno je vstopil v babičino sobo in takoj konstatiral, da je volk konzumiral babico in Rdečo Kapico. Iz volkovega voluminoznega trebuha so namreč prihajali morbidni klici na pomoc. Z robustnim udarcem je dezaktiviral volka in mu z drastičnim nožem naredil vivisekcijo. Iz abdomena sta prilezli babica in Rdeča Kapica, obe intaktni.
Skupaj z lovcem sta potem interpolirali kamenje v prazen volkov želodec in mu ga zašili. Volka je zaradi gastrolitov kmalu popadla hidromanija in ves adinamičen se je splazil do vodnjaka. Ko se je dekliniral čez rob vodnjaka, je zaradi balasta v trebuhu izgubil balanso in zgrmel v vodo.
Babica, lovec in Rdeča Kapica so se eksultirajoc objeli in se akalmirali ob solviranju pred hudobnim volkom.

Olala fanta, kaj pravita na tole verzijo?! Dobra, sm bogi otroc, k bi jo mogli poslušat. Ma ste majstri ni kej, bravo vsem trem.

LP Pepelka

PS. Pozdravljen Liftmaster, lepo da si se vrnil. Boš kakšno pametno povedal, ker le-teh zadnje čase primankuje. Baj de mimo, kako kaj na Štajerskem?

kam pridemo brez domišljija?:)

Čak mal, to je že bilo enkrat napisano – in kroži po netu, tako da se ne ve the true origin of the author 😉 – takrat ga je postala Irena 😉 Pa brez zamere Tana.

Cinderella: Ja itak da bom, samo ne morem kar nekaj v 3 dni stresat – moji prebliski so stvar trenutne inspiracije ali pa dinamično intuitivne improvizacije :)))

Monika: Ja kam pa pridemo brez domišljija – taka jutri naša hiša, les bo lep. Belinka Ljubljana.