“Doživeti boste morali živo izkušnjo s človekom, ki mu lahko zaupate. “

Pa je res vse odvisno od te izkušnje? In če tako pomislim, imam to izkušnjo že za sabo – imela sem fanta, ki me je imel nadvse rad, me sprejel takšno kot sem in vztrajal ob meni tudi takrat, ko sem bila “čudna”. V njega sem verjela, saj sem čutila, da je vedno z menoj. To mi je tudi dokazoval iz dneva v dan. Fant pa ni bil edina izkušnja, pač pa tudi psihoterapevt.Ob njem sem spoznala, da se mi je v življenju zgodilo veliko krivic in da sama nisem kriva zanje, da si lahko končno odpočijem in začnem misliti nase.

Kljub temu je strah pred prebolevanji še vedno prisoten, saj ko res nekoga prebolevam, občutim globoko samoto in nesmisel v novem dnevu.
Ali so bo moje grozeče prebolevanje ob ločitvi s fanti vedno znova prebujalo? Se bom vedno tako počutila, kot če bi mi nekdo umrl ali… kot če bi sama umrla?
Moram priznati, da so stvari lažje kot so bile včasih odkar sem dala skozi psihoterapijo in mnogo pogovorov s človekom, ki me razume in je doživel podobno kot jaz. A vseeno določena težka stanja še vedno ostajajo. Bodo vedno ostala? Se bodo vedno prebujala?

V knjigi Sanje Rozman “Sprememba v srcu” berem, kako Sanja svetuje neki bralki: “Zavedajte se, da moški, ki vas še posebno privlačijo, nosijo v sebi možnost, da vas zavrnejo in zapustijo ter s tem še bolj prizadenejo vašo porušeno samopodobo,zato se jim nekaj časa raje izogibajte. Dajte priložnost tudi tistim drugim, prijaznim, brez skritih namenov, takim, ki se zanimajo za vas.”
Kako je mogoče, da bi imela rada nekoga, ki me ne privlači? Mislim, da je privlačnost začetek nekega odnosa, ljubezni, brez tega po moje skoraj ne gre. In zakaj naj bi me vsi moški, ki me privlačijo zapustili (čeprav se je do sedaj tako več ali manj dogajalo)? Zakaj morajo vsi tako početi kot mama ali se vesti tako kot se je tata, ko sem morala za njega čustveno skrbeti, jaz kot njegov otrok pa sploh nisem obstajala? Zakaj? Že res, da so tudi ti fantje prinesli s seboj svojo (če ne podobno) zgodovino, ki se ob njo vedno znova spotikajo, ampak tudi oni so sedaj odrasli – ali ne bo nekdo ob meni vztrajal in se odločil za rast z menoj raje kot bi me zapustil? Ali ne bo nekdo, ki me privlači in, ki nosi potenciale za ljubezen ob meni vztrajal? Ali je ta možnost res popolnoma izključena? Zakaj naj bi odšel? Tudi on ima izbiro…

Dina28

Po vrsti ste zelo jasno zapisali vprašanja, ki si jih vsaj kdaj v življenju postavlja večina od nas. Navidez vse skupaj izleda povsem nelogično, a žal (ali na srečo?) ni. Zakaj prav iščemo ljudi, ki nas bodo spet prizadeli, zapustili, poniževali,… kot so z nami to počeli naši starši? Prav zato, ker to poznamo iz naše izvorne družine. Kar poznamo, je varno. Novo, naj bo še tako prijetno in zaželjeno, je nevarno že samo zato, ker je novo. Tako nezavedno iščemo tisto, kar poznamo, v čemer se znajdemo. Zato so nam privlačni partnerji, ki nam bodo dali to poznano vzdušje iz izvorne družine. V fazi zaljubljenosti tega seveda ne vidimo. Glavni namen zaljubljenosti je morda ravno v tem, da skozi potenciranje »pozitivnih« lastnosti in spregledovanje »negativnih« znižamo prej opisan strah pred novim. Saj vsak nov intimni odnos v sebi avtomatično nosi tudi semena novih in novih prizadetosti.

Ne morem se spuščati v to, kaj je mislila Sanja Rozman. Ampak v delu, ki ste ga citirala, je pred »privlačijo« še ena beseda, in sicer »posebno«. Spustiti se v intimno zvezo z nekom, ki vas ne privlači, verjetno res nima kaj dosti smisla. Vendar pa je vprašanje, če je modro iti v zvezo z nekom, ki vas izjemno (posebno?) privlači, če izhajate iz družine, kjer ste imeli vse prej kot prijetne razmere za odraščanje. Če ste bili v otroštvu pogosto in globoko ranjeni in prizadeti, vam bodo posebno privlačni partnerji, ki so bili podobno ranjeni in prizadeti. Ta sorodna prizadetost seveda nosi v sebi visok potencial, saj te lahko podobno ranjen partner lažje resnično začuti. Vendar pa je pot do tega zelo težka in dolga, predvsem pa zelo negotova. Ni pravila niti neke vnaprejšnje logike, ampak morda bi se bilo v takih prmerih bolj modro odločiti za partnerja, ki ni posebej (izjemno) privlačen, ampak samo »zmerno« privlačen. Zaljubljenost in tudi kasnejši odnos bosta zato morda malo manj evforična, a bo po drugi strani intenzivnost medsebojnih konfliktov in prizadevanj tudi precej nižja. Seveda je o tem eno pisati, drugo pa se o tem odločati v realnem življenju. A to ne spremeni tega, da zadeve v bistvu tako delujejo in da je to pametno upoštevati. Včasih nam je v odnosih lažje že samo zato, ker kakšno stvar razumemo. V konkretnem primeru bi nam lahko pomagalo razumevanje, da nas partner »prizadeva«, ker je tako naučen in ker ga mi k temu SPODBUJAMO! Spet ena navidezna nelogičnost, ampak v odnosu se dogaja namreč ravno to. Ne da bi se zavedali, partnerja spodbujamo k z nas neprijetnemu odnosu, ker samo tak odnos poznamo in se v njem znajdemo. Če partner npr. postane do nas ljubeč bolj, kot to mi prenesmo, bomo takoj našli način, da ga bomo odmaknili na varno razdaljo. Torej tudi če bo partner »čudežno spregledal« in želel postati do nas skrajno ljubeč in pozoren, mu bomo to dovolili samo do stopnje, do katere smo prišli sami in ki jo prenesemo.

Vsak odraste s takimi ali drugačnimi težavami. Sami pišete, da vam je danes lažje, kot je bilo včasih. Tudi to je znak, da se lahko z leti naučimo s težavami bolje spopadati. Priložnosti za to nam daje življenje vedno znova. Če smo vključeni v odnose, imamo vsak dan priložnost, da se naučimo česa novega. Najgloblje rane pa lahko praviloma rešimo samo z nekom, ki nam je in ga spustimo res blizu. Kot je že zgoraj napisano, so to osebe, ki so zelo podobne našim staršem. Res da nas bodo zato prizadevali podobno, kot so nas starši, vendar pa imajo edino oni to sposobnost, da izpolnijo naša najgloblja neuresničena hrepenenja. Naših ran ne »zaceli«, če dobimo tisto, česar smo si zaman želeli od staršev, od kogarkoli. Moramo dobiti od nekoga, ki jim je dovolj podoben, da občutimo, kot da smo dobili od staršev. Druga možnost za celjenje ran pa je, da pridemo do spoznanja, da smo lahko zadovoljni, čeprav se nam ta hrepenenja ne uresničijo. Da ne potrebujemo njihove uresničitve, kar z drugimi besedami pomeni, da za zadovoljno preživetje ne potrebujemo staršev. Ko pridemo do te točke, smo šele odrasli in gospodar svojega življenja. A žal večina v tem smislu nikoli ne odraste. Zato do konca čakajo na nekoga, ki bo poskrbel zanje. Drugih nimamo zato, da skrbijo za nas. Drugi niso odgovorni za naše počutje, zato nas tudi prizadevati ne morejo. Drugi so tukaj in z nami zato, da je življenje malo lažje in lepše. Predvsem pa, da ob njih lahko rastemo. To pomeni, da se učimo tega, česar nas starši niso. In se drugače naučimo tistega, kar so nas naučili narobe.

V vas, spoštovana Dina, se bodo do konca življenja prebujala težka občutja. Tudi življenje vam bo nasproti prinašalo težke preizkušnje. Tega ne morete spremeniti. Lahko pa spremenite svoje dojemanje tega, kaj in koliko je »težko« in krepite svojo moč in sposobnost za spopadanje s temi tegobami. To je jedro osebne rasti. Skupaj s tem se vam bo tudi spreminjal »sistem privlačnosti«. Če boste pri tem vztrajali, boste slej ko prej našli moškega, ki vam bo dovolj privlačen in bo tudi vztrajal z vami. Morda pa boste celo prišli do tega, da ga zadovoljno življenje sploh ne potrebujete. In dostikrat se »pravi moški« pojavi šele takrat.
Upam, da sem uspel vsaj malo odgovoriti na vaša navidez enostavna a obenem zelo kompleksna vprašanja. Ne bi rad na ta način delal reklame, ampak na moji delavnici »Čutim, torej sem!« se ukvarjamo ravno s temi vprašanji. Bistvena prednost delavnice je, da lahko v živo tudi preizkusimo in začutimo vse prej razloženo. Iz odzivov udeležencev izhaja, da na delavnici dobijo odgovore na ta in še mnoga druga vprašanja. Seveda pa je potem od vsakogar posebej odvisno, kako in koliko bo te odgovore uspel zaživeti v svojem vsakdanjiku.

Lepo vas pozdravljam

Spoštovani,

morda sem narobe interpretirala vašo razlago, da tisti, ki imamo težave s tem, da pritegnemo partnerje, od katerih dobimo točno tisto, česar si zavestno ne, podzavestno pa želimo, ker je to edini vzorec ki ga poznamo iz primarne družine, se raje izognemo posebno privlačnim partnerjem?
Da naj si raje poiščemo zmerno privlačne partnerje?
Vprašanje, ki se mi poraja je predvsem, ZAKAJ bi kdorkoli kompromisiral sam s sabo do te mere, da se spusti v zvezo z nekom, ki ga ne privlači s tisto kemijo??? Da nisi sam? Da imaš potomce? Zakaj???
Ne razumem tega vašega nasveta res ne. Popolnoma razumem, da si tisti, ki imamo ta problem, in se ga zavedamo, naslednjič ko nam nekdo zmeša glavo,vzamemo čas in razmislimo kaj nam je na določenem človeku tako privlačnega, zanimivega. In da vkolikor pridemo do zaključkov, da so to lastnosti/ravnanja, ki jih zavedno nočemo, podzavedno pa pritegnemo, zberemo toliko ljubezeni do sebe, da se ne spustimo v kakršnkoli odnos oziroma ga prekinemo.
Ampak, da bi pa poiskali nekoga, ki nas “zmerno privlači”…no to pa resnično ne razumem. Ali ni bolje potem biti raje sam? Vsaj ostaneš zvest sam sebi po eni strani.
Tudi jaz imam popolnoma enake težave kot Dina. Sprašujem se popolnoma isto. A vseeno, kompromisirala na tak način, da bi bila v zvezi z nekom, s katerim ni neke kemije…samo zato, da sem z nekom…ne bom. Poznam ogromno ljudi, ki so to naredili. A izključno iz želje imeti partnerja. Imeti družino. Po eni strani se mi smilijo, po drugi pa mi je to šele skrajno nepošteno do njihovih partnerjev, posebno pa do otrok. Zelo sebično.
Torej morda celo obsojam ta vaš nasvet na nek način.
Veliko bolj primeren je, pristop, da ko ti spet nekdo zmeša glavo, zbereš toliko moči da se distanciraš in preučiš situacijo. In morebitne posledice. Je težko, upam da bo to meni naslednjič ratalo, če bo sploh kdaj naslednjič, glede na to koliko so me moški prizadeli v mojem 32letnem življenju. In to zato, ker sem pritegnila točno take, ki si ponavljali vzorce iz moje družine. Zdaj vsaj vem to, da je problem v meni.

Pa brez zamere.

Lp

Spoštovani gospod Gašperlin!

Vašega pisanja sem bila zelo vesela,saj vidim, da ste si resnično vzeli čas zame!

Kot pri vseh odgovorih, ki jih dobim s strani strokovnjakov ali laikov, mi tudi vaša v moji buči znova odpirajo vrsto vprašanj. Najprej naj vam zaupam, da me je zabolelo, ko sem brala, da mi posebno privlačni fantje v resnici ne bodo nikoli dosegljivi, če lahko prevedem v tak jezik. Ali da bo pot z njimi zelo negotova in prav verjetno posuta z mnogo trpljenji. To me boli, saj edino v takem fantu vidim ljubezen in odrešenje. Edino takega fanta se mi zdi, da lahko resnično ljubim.Kako naj ljubim nekoga, ki mi ni “posebno” privlačen? Sprijaznila bi se z drugo izbiro takorekoč, ker prve pač ne bi mogla imeti. Ampak… ali bi se čutila zares srečna ob takšni izbiri? In… ali bi bilo to sploh fer?? Biti s človekom samo zato, ker tistega, ki ga morda zares ljubiš, ne moreš imeti? Ne vem, če gre moje razmišljanje v pravo smer, ampak še vedno si vse skupaj tako težko predstavljam…

“Če partner npr. postane do nas ljubeč bolj, kot to mi prenesmo, bomo takoj našli način, da ga bomo odmaknili na varno razdaljo. Torej tudi če bo partner »čudežno spregledal« in želel postati do nas skrajno ljubeč in pozoren, mu bomo to dovolili samo do stopnje, do katere smo prišli sami in ki jo prenesemo.”
Kako naj torej to rešim? Če prav razumem, sem takšno situacijo doživljala v prejšnji zvezi. Končala se je z razhodom, trpljenje fanta je bilo ogromno, moje pa tudi,saj sem doživljala veliko krivdo in celo depresijo. In, če tako pomislim… Tudi v mene se lahko zaljubijo fantje, ki imajo podobno zgodovino kot jaz. In tudi jaz sem potemtakem lahko tista “posebno” privlačna, “nevarna”. Kar pomeni, da če bo fant, ki mi je danes “posebno” privlačen, postal do mene preveč ljubeč, ga bom začela zavračati oz. kot vi pravite, dovolila mu bom samo do stopnje, do katere sem prišla sama in, ki jo prenesem. Naredila bom to, kar je naredilo veliko fantov z mano že prej, če prav razumem. Kako torej to stopnjo konkretno preseči? Kako iti iz tega začaranega kroga? Nekje vendar more biti rešitev.

“Najgloblje rane pa lahko praviloma rešimo samo z nekom, ki nam je in ga spustimo res blizu. Kot je že zgoraj napisano, so to osebe, ki so zelo podobne našim staršem. Res da nas bodo zato prizadevali podobno, kot so nas starši, vendar pa imajo edino oni to sposobnost, da izpolnijo naša najgloblja neuresničena hrepenenja. Naših ran ne »zaceli«, če dobimo tisto, česar smo si zaman želeli od staršev, od kogarkoli. Moramo dobiti od nekoga, ki jim je dovolj podoben, da občutimo, kot da smo dobili od staršev.”
Ja hm… spet razumem, da lahko dobim vse to edino od “posebno” privlačnih fantov…

“V vas, spoštovana Dina, se bodo do konca življenja prebujala težka občutja. Tudi življenje vam bo nasproti prinašalo težke preizkušnje. Tega ne morete spremeniti.”
Joj, to mi deluje tako grozno… pa vendar se mi zdi, da ni več tako grozno kot je bilo včasih. Je tako morda zato, ker se trenutno oz. že dalj časa odkar sem sama, počutim tudi bolj srečna in zadovoljna? Ali je moje zadovoljstvo le začasno obdobje in me “nekoč”, “nekdaj”, ko bom spet z nekom v intimnem odnosu spet čaka huda vojna?

“Druga možnost za celjenje ran pa je, da pridemo do spoznanja, da smo lahko zadovoljni, čeprav se nam ta hrepenenja ne uresničijo. Da ne potrebujemo njihove uresničitve, kar z drugimi besedami pomeni, da za zadovoljno preživetje ne potrebujemo staršev. Ko pridemo do te točke, smo šele odrasli in gospodar svojega življenja.”
Zdi se mi, da vse to doživljam sedaj, oziroma že nekaj časa. Čeprav sem sama. Včasih, ko sem bila sama, sem hudo trpela. Danes… se mi zdi, da sem lahko srečna tudi tako. Ali je to zgolj moja iluzija??

Spoštovani gospod Gašperlin, še enkrat bi se vam rada zahvalila za vaš čas! Poskušala se bom kdaj udeležiti omenjene delavnice, četudi je kraj malo oddaljen od mene. Želim vam vesele praznike!

Dina

“nikakor!”

To, kar ste izpostavili, ni bilo mišljeno ravno kot nasvet. Bolj kot razmislek in kot možnost. Se mi zdi, da sem dovolj jasno napisal, da “ni pravila” in da “bi se morda bilo bolj modro odločiti”. Vsak se odloča zase in po svoji pameti ali pa kemiji. Ampak skupaj s to svobodo gre tudi odgovornost. Kdor se odloča samo po kemiji in ga to vodi v stalne težave in razbolene odnose, se bo verjetno sčasoma le vprašal, kakšna je njegova odgovornost. Odločanje o skupnem življenju in družini se mi zdi skrajno resna in odgovorna zadeva. In tako pomembmo odločanje sprejeti samo na podlagi “zmešane glave” oziroma “kemije”?!

Dilema torej ni ali samo pamet ali samo kemija. Oboje mora biti, debatiramo samo o razmerju med njima. Vi razmišljate na vaš način in se temu primerno odločate. Za vas je to (trenutno ali za vedno?) “prav”. Za koga drugega pa ni. Iskanje nekega absolutnega prav nima smisla, ker ga ni. Kot je za vas prav “da ste raje sami, kot…”, je za koga drugega prav, da si izbere “zmerno privlačnega” partnerja. Morda niti ne gre toliko za privlačnost, kot gre za to, da počakamo, da kemija toliko popusti, da se nam spet zbistri glava. Potem lahko bolj trezno pogledamo partnerja in morda vidimo, česar prej nismo. A je že tako, da se raje vračamo h kemiji in vidimo, kar si želimo videti, kot tisto, kar se pri partnerju že kaže tudi v resnici.

Za zadovoljujoč odnos v osnovi zadošča neka temeljna privlačnost. Ni pomembno, da se premikajo gore, da so povsem zmešane glave, ipd. Niti zaljubljenost ni nujno potrebna. Ker niso zaljubljenost, kemija,… tisti, ki zagotavljajo trden, trajen in varen odnos. Edina pot do njega je vztrajno, iskreno in pošteno sodelovanje med partnerjema. To je neprimerno bolj pomembno od še take kemije. Kdor računa, da ga bo do takega odnosa pripeljala močna zaljubljenost (kemija) išče bližnjico, kjer je ni. In je zato vedno znova razočaran.

Lepo vas pozdravljam

Dina

Kot sem napisal, vse skupaj izgleda zelo nelogično. Verjetno ta forum ni pravi prostor za tovrstno razglabljanje, ampak globoko spodaj ima ta navidezna nelogika zelo močan smisel. Vendar se v to ne bi več spuščal, ker bi vse skupaj samo še bolj zapletel. Zato na kratko samo še nekaj pojasnil.

Ljubezen ni privlačnost!! Privlačnost je verjetno res potrebna, da se med dvema razvije ljubezen. Zagotovo pa privlačnost ni vse, upam si celo napisati, da ni najpomembnejša. Hrepenenje po »princu na belem konju«, ki napaja izjemno močno zaljubljenost (kemijo, privlačnost,…) je običajno samo druga pojavna oblika globokih neuresničenih hrepenenj pri starših.

Seveda lahko »ljubite« nekoga, ki vam ni izjemno privlačen. Začetek poti do tega je že samo to, da prenehate verjeti, da je izjemna privlačnost nujna zato, da boste nekoga začeli ljubiti.

Sprašujete, kako iz začaranega kroga? Tako, da boste začeli bolj čutiti, česar zdaj še ne. Da boste v stiku s tem, kar čutite in boste razumeli, kaj vam to sporoča. Da boste pri sebi in drugih začutili ali opazili stvari, ki jih do zdaj niste. Da boste še bolj spoznali, da za svojo srečo ne potrebujete toliko drugih, da ste v bistvu dovolj že sami. Vse to in še mnogo več pa pomeni, da se bo treba spreminjati. Prevetriti, preveriti in osmisliti je treba vse, kar mislimo, čutimo in počnemo. Vsak dan znova. Vsega tega smo se namreč večinoma naučili v svoji izvorni družini. Kaj od tega drži, kaj deloma, marsikaj pa je povsem zgrešeno. Bolj kot je bila »problematična« naša izvorna družina, več smo se naučili napol ali narobe. Zato je marsikje treba začeti praktično znova. Za svoje čutenje, mišljenje in vedenje smo odgovorni sami. Če nam kaj od tega povzroča težave, potem bi bilo odgovorno, da vsaj podvomimo v to in poskusimo drugače. Ker druge boljše poti za učenje ni. Sledenje tujim zgledom in nasvetom je morda vabljivejše, ampak osebna izkušnja nam da neprimerno več.

Težka občutja niso problem, ker tako ali drugače vedno pridejo. Problem je, da se nam to zdi problem. Da jih zato dojemamo kot »negativna«. A niso. Vsa čustva imajo svoje sporočilo in navodilo. Ko to spoznamo, jih nehamo deliti na pozitivna in negativna. Saj so vsa pozitivna, ker bi bili brez njih kot brez kompasa v življenju. So pa prijetna in neprijetna. A tista, ki so neprijetna, niso taka kar tako. Ravno njihova neprijetnost nas odvrača od ZA NAS »napačnih« stvari. Naša naloga zato ni, da se jim za vsako ceno izogibamo, ampak da se jih naučimo jemati resno in jih »razumeti«. Predvsem pa se moramo naučiti z njimi zdržati in ravnati. Prijetna in neprijetna čustva se nam bodo zbujala ob »zelo privlačnih« in »zmerno privlačnih« partnerjih. Ob prvih bo morda več bolečine, strahu, ponižanja, pri onih drugih pa več dolgčasa in depresije. Kaj je bolje? Je na to sploh možno najti splošen odgovor?! Vsak ga išče zase. Je res tako nesmiselno, če si ženska, ki jo njen izjemno privlačni moški vsak teden močno pretepe, raje izbere »poprečno privlačnega« moškega, ki pa jo spoštuje in je ob njem varna? Če so nam po vrsti ZELO privlačni nasilneži, alkoholiki,…, ali ni čas, da se vprašamo ali moramo res slepo slediti tej svoji privlačnosti?!

Lep pozdrav

Jaz osebno imam iste(no, podobne) težave kot ti, ampak vendarle mislim, da se preveč fokusiraš na dve stvari:
1.) na negativno stran vsega skupaj(kdo si, kaj si, kakšne težave imaš, kakšni ljudje te privlačijo)
2.) na t.i. “razumsko plat” odnosov

Vsega z razumom ne boš rešila, to je jasno, čustvena inteligenca je zelo pomembna plat v odnosih in brez nje lahko z razumom premlevamo – zakaj, kako, kje je smisel – do smrti. In to najbrž ni smisel življenja, kajne? Vsaj zame ni, no …

Kaj ti smatraš pod “skrajno nepošteno do njihovih partnerjev, posebno pa do otrok”, je tvoja stvar, in kdo se ti “po eni strani smili”, je tudi tvoja stvar, ampak, njihova življenja so njihova, ti s tem nimaš ničesar. Jaz recimo, na tem forumu velikokrat obsojam idiote, ki se pijani kot živali za volanom vozijo naokoli in potem meni buzerirajo, kako je alpinizem nevaren. prav tako jadralno padalstvo in turno smučanje, ampak, ti ljudje se vtikujejo v mene, ne jaz v njih. Izlivanje žolča po forumih, kakšen je kdo nas bo pripeljalo – kam že?

Izidor večkrat na forumu poudari, da “ko boš na pravega partnerja pripravljen, bo ta že prišel v tvoje življenje”. Jaz sem ob vseh pacientkah, ki prihajajo v moje življenje v zadnjih 8ih letih(odkar sem dobil v roke knjigo od Sanje Rozman: “Sanje o rdečem oblaku” in si počasi začel “pospravljati podstrešje”) spregledal eno res “pravo”. Med vsemi PRIKRITIMI HINAVSKIMI GNJAVATORKAMI sem jo enostavno vrgel v isti koš, ker sem se enostavno preveč fokusiral na to(negativno) plat svojih problemov. “Eh, saj če jo jaz privlačim, pol je ziher pacientka” se glasi mantra, ki kar noče in noče ven iz glave …

Na kratko, v razmislek …

Ženske s težavo, ki ste izkusile kakršno koli bolečino (čustveno, fizično,…) v otroštvu in imate v odrasli dobi zaradi tega težave v odnosih, JAVITE SE. Sama imam tovrstno izkušnjo in nujno rabim pomoč. Rada bi samo izvedela, kako ste se lotile težave, vem da ni hitre rešitve, ampak samo kje naj začnem.
hvala vam.