Borderline personality disorder
zdravo
Po 4 leta trajajočem razmerju z nekim dekletom sem spoznal razloge za veliko zmešnjavo v razmerju in končno dobil perspektivo, kaj, zakaj in kako je potekalo najino razmerje in zakaj sem na koncu postal taka čustvena razvalina. Namreč zelo resno sumim, da ima dekle, za katerim še vedno letam kot kuža, Borderline personality disorder.
Do tega sklepa sem prišel, ko sem bral nekatere internetne strani, ki so namenjene prav temu problemu, namreč popravljanju lastnega psihičnega stanja po razmerju z osebo z BPD ali kako živeti lažje s takim človekom.
Moje počutje je, oz. je bilo točno tako, kot je opisano tule:
http://sharischreiber.com/anycost.html
Forum, ki se zelo aktivno ukvarja s težavami po razmerju z BPD osebo pa je tu:
Sam bi pa zelo rad vedel, če v sloveniji sploh obstaja kaka terapevtska skupina, ki se ukvarja s tem problemom, če obstajajo še kateri slovenski viri, in če se na tem problemu dela kaj več. Ker, po lastnem občutku, je oseb z BPD kar precej in trpljenje, ki ga čutimo po preživljanju razmerja z osebo z BPD je neizmerno. Zato se mi zdi, da je stvar sama zelo ignorirana v slovenskem prostoru in da bi se o zadevah moralo več govoriti, po drugi strani pa imam občutek, da znanja s področja tega problema v Sloveniji dejansko primankuje.
Ker dokler ne daš tega skozi, ne moreš razumeti, kakšni so občutki in kako težko lahko postane življenje. In bi imel rad kontakte z ljudmi, ki so dali kaj podobnega skozi oz. bi rad vedel, kako pridi do terapije.
lep pozdrav
—
to sporočilo lahko po želji editirate.
Spoštovani gospod,
ljudje z mejno osebnostno motnjo imajo za seboj težke izkušnje iz zgodnjega življenja, hudo travmo, večje tragedije, ki so jih doživeli, kar izražajo preko samopoškodovalnega vedenja, s poskusi in razmišljanjem o samomoru, raznimi čustvenimi izbruhi in izbruhi jeze, impulzivnosti, napadalnosti, nasilju… Znano je, da imajo same osebnostne motnje slabo prognozo, pri mejni je problem ravno neredno jemanje zdravil ali nasploh odklanjanje zdravil (antidepresivi), predvsem pa nesodelovanje s terapevti pri psihoterapevtski obravnavi (kombinacija obeh naj bi zagotavljanja vsaj zmanjšanje tveganja ogrožanja lastnega življenja in življenja bližnjih).
Pred kratkim je bil seminar na temo, o kateri sprašujete, poiskala sem kontakte, kjer vam bodo morda lahko pomagali ali vas usmerili naprej:
“predavateljica je bila Maja Smrdu, uni.dipl.psih., specialist klinične psihologije, dodatne informacije dobite na tel. št. 01 544 38 81 in 051 663 388 ali [email protected]” Tema se je nanašala na dialektično vedenjsko psihoterapijo kot posebno obliko vedenjske terapije za borderline osebnostno motnjo, po kateri naj bi bili doseženi empirični uspehi v zdravljenju. Upam, da najdete tudi kaj za svojce in bližnje.
Želim vam vse lepo in srečno.
Spoštovana,
diagnostične kriterije za motnjo izpolnjuje približno 2% prebivalstva, pogostejša je med ženskami. Raziskovalci ugotavljajo, da so psihosocialni vzroki za nastanek motnje vezani na travmo v otroštvu, predvsem fizično in spolno zlorabo, zanemarjenostjo in zapuščenostjo. Glede na pogostost spolne zlorabe nad deklicam, bi le-to lahko povezali z večjim deležem motnje pri ženskah.
Lepo vas pozdravljam.
imam sorodnico za katero sem skoraj prepričana da ima to motnjo. Je izrazito napadalna, žaljiva, paranoidna, občasno mentalno neurejena (čudni stavki, nedokončani, srhljiva vsebina itd…), zlorablja alkohol in tablete, občasno grozi s samomorom, skratka, najbolj trpijo mož in predvsem njeni otroci, pa tudi vsi ostali okoli nje, prišlo je tako daleč, da smo z njo prekinili vse kontakte, kljub temu, da smo jo leta in leta skušali razumet in jo tolerirat. Enostavno ni šlo več. Spoštovana Barbara, tu pišete o jemanju antidepresivov, je mar to način, da oseba s tako motnjo začne urejat sebe in odnose okoli sebe? Ona ne kaže depresije navzven, vedno je v pogonu, gnana, “taglavna”, če je sama pa pije. Zaenkrat za kakršno koli terapijo in zdravljenje alkoholizma ni bila dostopna (absolutno zanika, da je z njo karkoli narobe in obljublja, da bo “od sedaj” vse super). Mislite, da bi jo mož moral torej nekako prepirčat, da gre h psihijatru in ne samo h psihoterapevtu? Kakšni so izgledi, da se to sploh lahko uredi? Kljub temu, da absolutno ne zmorem imet več z njo kontaktov mi ni vseeno, da tako propada, posebej žal mi je njenih otrok, od katerih predvsem eden neznosno (vendar tiho) trpi.
Spoštoavna Stoklasa,
opis vedenja vaše sorodnice bi lahko umestili med tovrstno motnjo. K zdravljenju naj bi pripomoglo jemanje antidepresivov (pogosto imajo ti ljudje dodatno diagnozo motenj razpoloženja, npr. več kot 50% ljudi ima še depresijo, drugi zlorabljajo substance, idr.). Težave največkrat povzroča, kot ste že sami omenili, dejstvo, da ti ljudje ne vidijo problema in se posledično niso pripravljeni vključiti v različne oblike zdravljenja. Obisk psihiatra bi bil vsekakor nujen (spec. psihiatrije bi vam znal dobro pojasniti vse v zvezi z motnjo in zdravljenjem), dobro je povezati se z osebnim zdravnikom, ki lahko da napotke in mnenje, kako ukrepati v takšnih primerih (zlasti ker gre za ogrožanje lastnega življenja in življenja moža ter otrok! – “napadalnost, grožnje s samomorom”). Poleg jemanja zdravil se posameznik kasneje lahko vključi še v psihoterapevtsko obravnavo, bolj v smislu opore, spremljanja, razumevanja…, ki je vsekakor lahko pozitivna.
Veliko poguma vam in njenemu možu želim. Srečno.
Mene pa zanima kaj točno pomeni ta kratica BPD v slovenskem prevodu in kakšni znaki se skrivajo vse za to diagnozo.
Moj bivši mož je imel tudi zelo pogoste izpade divje jeze, vse probleme je reševal z nasilnim vedenjem, če se nisem strinjala z njim je tudi udaril, takoj užaljen, mulo kuhal do onemoglosti, ne bi se pobotal 100 let, če ne bi mi tiščali v njega,itd.
Na koncu pa pretrgal vse stike z menoj in otroci.
Vmes je bil stalno depresiven in tudi zdaj je še, vendar ni nikoli
priznal, da kaj dela narobe. Vedno smo bili krivi samo mi, 100 odstotno mi.
Če je to obnašanje značilno za to bolezen, me zelo zanima kje in kako se to lahko ozdravi. In kako ga prisiliti, da bi odšel na zdravljenje.
Hvala in lep pozdrav.
Spoštovana gospa,
BPD (angl.) je kratica za Borderline Personality Disorder, kot je omenil že g. Marko, v našem prevodu pomeni mejna osebnostna motnja, med pogostejšimi v skupini vseh osebnostnih motenj. Nekaj značilnih znakov te motnje sem navedla že vašim predhodnicam/kom, dodajam še nekatere. Kot osnovo sem vzela diagnostične kriterije iz klasifikacije DSM-IV. Osebe s to motnjo imajo vsekakor težave z identiteto, nizko samopodobo, občutek praznine in dolgčasa, kar se kaže v njihovi nestabilnosti tako v medsebojnih odnosih kot samih čustvih, impulzivnosti, samopoškodbam, razmišljanju ali grožnjah o samomoru… Nihajo med čistim idealiziranjem (nekoga) in na drugi strani čistim razvrednotenjem, zavračanjem, odhodi in nato zopet vračanjem. Njihovo drastično vedenje si lahko predstavljate npr. s pretiranim zapravljanjem, spolnostjo, zlorabo drog, alkohola, hrane…). Značilne so tudi težave s kontrolo jeze in izražanjem jeze nasploh. Tudi tesnoba, nemir, razdražljivost so prisotni. Za vsem tem, kot sem že omenila, je najverjetneje huda otroška travma, zloraba, zanemarjenost in strah pred zavrnitvijo.
Čeprav nisem pravi naslov za diagnosticiranje (obrniti se boste morali po pomoč psihiatra), bi šlo pri vašem možu lahko le za splošno depresijo, ki tudi vsebuje veliko jeze, nervoze, razdražljivosti…, morda pa niti za to ne, o tem pa bo vsekakor odločal strokovnjak psihiater ali psiholog.
Njegovo vedenje bi veliko lažje pojasnila oz. umestila v okolje, v katerem je vaš mož odraščal, ki je bilo najverjetneje polno nasilja, poniževanja, pretepanja in zaničevanja njega kot otroka ter nasploh razno raznih sporočil, da je odveč, nevreden, predvsem pa vsega kriv. To svojo nepomembnost in bolečino od doma, ki je zanj pretežka, sedaj razsipava na šibkejši, nežnejši spol in zanj ne-nevarne ljudi – to ste vi in otroci – ki lahko zelo dobro čutite, kaj doživlja vaš mož in kako nasilen je lahko. Na vas je, da njegovo vedenje ustavite, kar pomeni, da ste kot odrasla oseba dolžna zaščititi otroke, še posebej če so mladoletni. prav tako pa boste s tem poskrbeli tudi zase, za svoje spoštovanje in vrednost. Nihče nima pravice nikogar tepsti, to je zločin in kaznivo. Nihče si z ničemer tega ne zasluži. Vedite, da niste vi krivi za moževo vedenje, niti otroci. Za moževo vedenje je odgovoren on sam, vi pa ste odgovorni v smislu, da si povrnete spoštovanje in postavite mejo možu. Če ne boste zmogli sami, poiščite pomoč zase.
Zaupajte si in poskrbite za boljšo prihodnost, saj si tudi vi zaslužite vse lepo, zlasti pa osebo, ki vas bo razumela in kateri boste lahko zaupali. Srečno.
Lep pozdrav!
Upam, da nimam jaz tudi te “motnje”. Hočem reči, zdi se mi, da imam vse naštete stvari, samo ne vem, se ne počutim neki bolnega..
Npr. razmišljam čisto logično po moje, recimo, zakaj bi delal pri nekomu za 700,00 EUR, za nekega šefa, ki ima še 2 firme zraven in bi on služil na moj račun, pa meu dober avto, spoštovali bi ga pa vse, jst bi pa meu glih za preživetje.. Ko ga jebe si mislim, naj sam dela majku mu…pa take..
Pa zdi se mi, da se mi ne da s tem folkom pol ukvarjat, ki so se upigali sistemu in delajo za tak drobiž, namesto, da bi se skupaj uprli.
Tuhtam tudi, da bi me edino kak loto rešil iz tega, da mi pol ne bi bilo treba na šiht hodit in vsega tega prenašat…
Ja vem, kr hudo ane
Spoštovani,
ja, precej skopi ste bili z opisom, kakšni in kdo ste (“zdi se mi, da imam vse naštete stvari”), niti ne dajete občutka, da ste v stiski, da ste zašli v težave ali da vas neka stvar resno greni.
Kar pa ste povedali, je dejstvo, da za svoje življenje niste pripravljeni prevzeti odgovornosti, na način, da bi bili zadovoljni in srečni, temveč to odgovornost ali “krivdo” prenašate na “šefa”, državo, sistem…, ki da “služi na vaš račun”. Morda res to tako razumete, vendar vaš šef ni niti pod razno odgovoren za vašo ne-srečo ali nejevoljo. Vzemite npr. dejstvo, da imate vse možnosti, da postanete tako uspešni, kot on ali celo bolj. Imate možnost, da se še bolj izobrazite, vpišete v tečaje, se izurite za določene veščine…, spremenite poklic ali kaj drugega. MOgoče boste hitro dodali, da tega ne morete, iz ne vem katerih razlogov, pa vendar se morate VI ODLOČITI, če to želite. In če je vaša notranja motivacija zelo močna, če si to resnično želite, boste to dosegli in uresničili. Odgovorni ste torej sami in vaš šef tu nima prav nobene zveze.
Predlagam, da začnete razmišljati v to smer, kaj VI SAMI LAHKO PRISPEVATE K SVOJI SREČI. Glede na to, da ste odrasel človek, ste to konec koncev že dolžni storiti zase in za svoje dobro počutje. Tako vam ne bo vse življenje potrebno iskati “krivca” za svojo nesrečno. Priporočam, da prelistate kako dobro knjigo na to temo.
Srečno!
Pozdravljeni,
zelo rada bi vas prosila za mnenje o možni diagnozi ali približni umestitvi, saj ko takole prebiram razne strokovne članke, internet ipd. so te različne diagnoze za motnje osebnosti zmeraj samo del tega kar lahko opiše mojega moža (s katerim ne živiva več skupaj).
S partnerjem se poznava že 8 let, po poklicu je iz računalniške stroke, lahko bi se reklo da je poročen s kariero in obenem veliko potuje.
V intimnem razmerju sva bila zadnje tri leta, v tem času je v fazah, kot je sam pravil, hujšega stresa (na delovnem mestu, smrt očeta…) je najino vezo večkrat prekinil, kasneje pa je izgovore za prekinitev iskal v določenih dogodkih, stresu ali v meni (navadno je našel kakšno mojo navado, ki ga je kar naenkrat začela motiti) ipd. To in dejstvo, da sva se prej poznala 5 let in da sva imela zelo dober prijateljski odnos, ter da je velikokrat navajal tudi “tehtne” razloge za določene odločitve ali doživljanja dolečene situacije, je bil razlog da sem v razmerju sploh vztrajala. Seveda danes vem, da neglede na vse, gre za destruktivno vedenje in neefektivno reševanje stresnih situacij-pri čemer lahko čustveno zrela oseba vseeno odreagira konsrtuktivno, zato zanj in njegovo vedenje ne iščem opravičil-zanima me pa kakšna bi bila klasifikacija.
Naj omenim še to da v najinem petletnem prijateljevanju ni kazal kakšnih večjih znakov problemov z odnosi, bila sva zelo dobra prijatelja in zaupala sva si marsikaj, lahko celo trdim da je bila najina komunikacija v tistem času neprimerno boljša, kot po vzpostavitvi intimnega odnosa, predvsem pa se je do mene obnašal zelo spoštljivo, kar ne morem trditi za zadnje nekaj mesecev najinega odnosa (pasivna agresija v celotnem spektru termina).
Odnos je imel načeloma dva obraza: pozitivnega, kjer se je vse dalo reševati konstruktivno, kjer je bil razumevajoč, človeški in fazo kjer se mu je zdelo da ga jaz ne razumem, da ne vidim kako se trudi, bil je zelo občutljiv na kretnje, obrazno mimiko, ton glasu, kjer nisi mogel povedati svojega mnenja, ali pogleda na situacijo, ker ga je to čustveno vznemirilo,….velikokrat sem imela v taki fazi občutek da moram z njim delati v rokavicah in da se bo drugače tako prestrašil (še sama ne vem česa) da bo impulzivno zbežal stran, ali se začel vesti pasivno agresivno, kar je tudi naredil, pri čemer se je vedno zdelo da ne prenaša nikakršnih lastnih občutkov krivde, da vedno išče izgovore za svoja dejanja, poleg tega je deloval tudi zelo egocentrično. Po mojem mnenju je zmeraj skušal zavzeti pozicijo “ubogega”, otroka, tistega, ki se mu vse oprosti, ker je pač tako bogi. (seveda mi je jasno da je odrasla oseba in da so to manipulacije-zaradi česar se je seveda velikokrat razburjal, ali me skušal na nek prikrit način prizadeti, ker ni dosegel svoje). Zanj je sklepanje kompromisov pomenilo da absolutno obvelja njegova volja, ne glede na moje občutke in želje, izgledalo je tudi kot da ni sposoben vživeti se v drugo osebo, kot da je on edini, ki mu je kdaj hudo, velikokrat je bilo tudi opaziti da ne sprejema odgovornosti za lastna počutja, kot tudi početja, obenem ne znam točno ocenit koliko se je dajansko res bil sposoben zavedati svojih strahov, “zgrešenih” misli in tega, da je destruktiven v odnosu. Zdi se mi da je v takšnih situacijah dejansko občutil nek strah, ki ga jaz realno ne morem pojasnit, prišlo je tudi do situacije ko je histerično jokal dalj časa, medtem je rekel da ga bližina boli, ter da ga dotik boli, ter da se ga zato ne smem dotakniti. Velikokrat je po takih “epizodah” potreboval veliko časa zase: dneve, tedne, včasih mesece (ob tem se je zdelo, da je za vse krivil mene in je tudi povedal da je name jezen)-pri čemer moram omeniti, da tudi, ko je bil odnos stabilen je velikokrat deloval kot da se ob človeški bližino on sam nekako “izgublja”, postaja nemiren, nerazpoložen (primer: enotedenski odhod na dopust je zanj zelo težka preizkušnja, ne glede na to da je veliko časa sam na kavah in ob prebiranju dnevnega časopisja).
Velikokrat mi je povedal, da so njemu “lagali celo življenje” ter da ne zaupa ljudem, da se najraje zanese sam nase, zato tudi slabo sprejema pomoč. Problem v odnosu je seveda nastal meddrugim tudi zato, ker ko sem ugotovila, da kljub temu da sem zelo odprta in odkrita oseba, mi on kar nekako ne more zaupati in zmeraj dvomi v iskrenost mojih namenov.
Ob tem sem jaz seveda mnjenja, da nisem dolžna nositi “križa” za njegove pretekle izkušnje, saj sem vredna zaupanja in imam sama do tega povsem drugačen pogled. Mislim da verjetno on v sebi kar precej trpi zaradi takih pogledov (tudi prijateljev ravno nima v tistem pravem pomenu besede) in seveda je žalostno gledati to pri človeku, ki ga imaš rad.
Poleg vsega tega pa sem v zadnjih letih začela opažati da veliko več časa, skoraj že narcisistično, namenja svojemu zunanjemu videzu (čas preživet v kopalnici, prepogosta tuširanja, fitnes, prehranski preparati….). Tisto bolj destruktivno pa je da si recimo določene dogodke razlaga povsem po svoje, lahko bi rekla da njegove razlage sploh nimajo realne osnove.
Primeri: Ko sem neki dan bila nerazpložena, zato ker se ni držal nekega najinega dogovora in sem mu mirno povedala kako se počutim, ter da mi to ni všeč in ob tem odšla na sprehod-je on to razumel kot da ga zapuščam. Ko sem prišla nazaj je že pakiral kovček, iz protesta.
V situacijah, ko je bil najbolj egocentričen ter je pretirano obračal pozornost samo nase, sem mu skušala razložiti tudi kakšno svoje občutenje, a on je doživljal situacijo kot da je popolnoma nerazumljen, ubogi…ratal je pasivno agresiven in me zraven tudi velikokrat prizadel. Dober primer tega je situacija, ko sem jaz imela kar precejšnje zdravstvene težave in je prišel z mano k zdravniku. Ko je zvedel, da ni ravno navaden prehlad, se je začel vesti zelo odklonilno in nesramno. Kasneje pa je obrnil pozornost nase in na to kako je on bogi in ni razumel, da se nimam moči ukvarjati še z njegovimi muhami, ter da mi njegovo vedenje kratko in jedrnato ni všeč in ga ne odobravam. to situacijo si je razložil tako, da je bil on ubogi, jaz pa sem se vedla neprimerno.
Ko je bila zopet situacija, ko ni dopuščal izražanja mojega mnjenja ali priznaval kako se počutim in obenem razlagal da je nerazumljen, da ga je strah, da ne zaupa in ko sem mu izrazila, da na nek način ne nameravam igrati mame, ki bo samo sebe zanikala in pohodila, zato da se bo on počutil ljubljenega-je iz ihte protestno odšel. Kmalu za tem se je tudi izselil-prišel je in spakiral stvari, čustveno hladno, a obenem skoraj jezno (nikoli ne vem v taki situaciji, ker čustva skriva in jih ne pokaže).
Danes trdi, da sem ga napodila jaz in ob tem kako to pove, mu dejansko verjamem da je to tako dejansko doživel.
In nenazadnje imel je tudi že obdobja nezainteresiranosti, žalosti (ko se po mojem mnenju ni soočal s svojimi čustvi), pred časom sem izvedela da se je tudi že samopoškodoval, obenem pa sem ga začela dobivati na lažeh in ugotovila da zna tudi manipulirati. Sam je celo rekel, da je dolgo časa razmišljal kaj si ljudje od njega želijo (to mu je povzočalo težave v medosebnih odnosih) in da je končno ugotovil, da lahko sam na ljudi vpliva tako, da od njih dobi to kar on hoče.
Skratka, veliko napisanega, pa še bi lahko naštevala……in zanima me kakšno osebnostno motnjo bi lahko imel, ne zato da bi ga opravičevala, zgolj samo za lastno vedenje in nič drugega.
Hvala že v naprej in lep pozdrav
Spoštovana ga. Ping,
verjamem, da iščete odgovore na marsikatero vprašanje, ki zadeva vedenje vašega nekdanjega moža, zato vam predlagam, da se obrnete na psihiatrično ali psihološko ordinacijo kjer boste dobili natančnejši odgovor. Res pa je, da je za diagnosticirano motnjo potrebno izpolnjevati določeno število kriterijev, ki opisujejo motnjo (torej ne nujno vse), zato boste verjetno težko našli opis, ki bi čisto v celoti opisal vašega moža. Vedenje vašega moža lahko vključuje tudi več motenj hkrati (npr. narcisistično osebnostno motnjo, pasivno-agresivno motnjo, depresijo….).
Vso srečo vam želim.
Zdravo Marko,
sem prebral članek v linku na temo BPD in se zgrozil. Z navedbami v članku se lahko (žal) povsem identificiram. Čeprav je preteklo že nakaj let od kar se je končala moja zgodba z žensko tega tipa (ali diagnoze), še vedno ne morem pozabiti katastrofalnega konca (in tudi razmerja samega) in od tedaj nisem navezal bližjega stika z nobeno žensko. Ne morem in si ne upam. Zgolj prijateljski in “športni seks” stiki.
Kot praviš sam, je bilo tudi meni trplenje ob zaključku neizmerno. Česa takega prej nisem nikoli izkusil. Spoznal sem jo v mojih poznih tridesetih, torej kot izkušen moški. Najprej sem menil, da imam izredno srečo in da sem spoznal najbolj empatično, razgledano, strastno, lepo… (superlativi po želji) bitje, ki me noro ljubi. Nato se je počasi začela kazati katastrofa, ki se je zame končala z zlomom, krajšo a kar hudo depresijo in dvoletnim obdobjem, ko še kar nisem mogel sprejeti razhoda, ali se vsaj resnično sprijazniti z njim. Še dolgo, dolgo sem si želel, da bi se vrnila, nato sem končno dojel, da si uničujem življenje zaradi prazne iluzije.
Zdaj že dolgo ne mislim več na njo in sem vesel, da je ni v bližini. Živim mirno in urejeno; morda včasih malo samotno, a ni sile. Če še želiš kakšno reči na to temo, se lahko bodisi registriram, ali pa tu objavim anonimen mail, da prideva v stik. Kot vidiš me tema še vedno zanima. Najbrž tega nikoli ne bom povsem pozabil, tak pretres je bil zame. Lep pozdrav.
POZDRAVLJENI
Ne dolgo nazaj sem pristala na nevroloski kliniki, saj mi je telo zacelo odpovedovati.Naredili so veliko preiskav ,a na koncu so ugotovili da je vse psihicnega izvora.Po pogovoru s psihijatrinjo sem se odlocila za zdravljenje v bolnici ta pa mi je postavila diagnozo BORDERLINE.Sama nisem vedela kaj to pomeni.Veliko je bilo nihanj,žalosti tudi samopoškodb, ispadov,zapiranje v svoj svet odmikanje od ljudi, motne hranjenja kar nekaj let ze itd.kar paše zravn, ze v preteklosti, sedaj pa se je to zacelo vedno bol izrazati. Po treh mesecih v bolnici in ogromno truda zdravnikov in ljudi ter seveda bljiznih in zdravil depakine chrono kventiax in aksentre nebi zmogla.Treba jih je redno jemati,saj je drugace je ves trud zaman. Se vedno me je stah ljudi okolice probleme s hrano ter same sebe tesnobni napadi niso redkost. Ampak je treba se trudt, borit in stisniti zobe in si priznat da imas to motnjo s katero moras celo zivljenje zivet,se truditi,vsako spremembo na bolje opazam iz dneva v dan.Priznam tesko je ziveti tako zivljenje s tako osebo najobolj pa se zavedajte da sami sabo najtezje zivimo.
Sele sedaj se zavedam oz. vidm kaj sem pocela v preteklosti ljudem, ki me imajo radi kako so trpeli in zelooo mi je zal za to.Vem da nikoli ne bom sto procentna da ne bom imela se kakih ispadov ,ampak ce ljudje vejo za to bolezn oz.motnjo je to lazje. Obstaja tudi knjiga MEJNA OSEBNOST ,ki je zelo nadzorno opisano,o tej motnji.
Vazno je da se zavedas tega in da se odlocis za zdravljenje, cim prej da ne zabredes pregloboko.Se dobro da imam razumevajoce starse ter partnerja , ki mi stojijo ob strani in se ucijo ziveti z mano ter jaz z njimi,ceprav je ucasih tesko.Potrebno je veliko pogovorov z bljiznimi zravniki tehnik kako premagati stres tesnobo itd.,ter psiloskih, psihiatricnih obravnav.
Vse se da ,res pa da je vse ovisno od posameznikov, s to motnjo.
Lp
Spoštovana Maja,
hvala, ker ste delili vašo zgodbo z nami. S priznanjem samemu sebi (in s tem drugim) si človek zares olajša dušo in s tem nadaljnje življenje. Verjamem pa, da žalostna zgodba izvira iz vaše žalostne preteklosti.
Držite se in bodite optimistični. Naj vas še naprej spremlja takšno razmišljanje. Srečno.
pozdravljeni,
rabil bi nasvet glede skrbništva otroka.
ločujem se z ženo, pri kateri sem ugotovil da gre dejansko za BPD šele po tem ko sem se pred 10 meseci odselil iz skupnega stanovanja. skupaj sva bila 4 leta, očitno je imela psihične težave, ki pa jih je pripisovala težkim situacijam s svojo družino, predvsem očetom in težavam z bivšim možem, kateremu je bilo vseeno za otroka.
Dve leti nazaj sva 10 mesecev hodila skupaj na terapije k psihoterapevtki, vmes je hodila še na terapije k psihijatru in jemala pomirjevala.
Imava 18 mesecev starega otroka, ona pa ima še dva iz prvega zakona (stara 10 in 8 let), vse tri so punce.
Pred 2 meseci se je nekdanji mož spet priselil k njej, pod prezvezo da nima kje živeti, saj je oddala stanovanje v katerem je prej prebival. poleg tega ga ona od ločitve dalje ves čas preživlja in mu daje avto ter žepnino. ker se s tem nisem strinjal je to deloma delala na skrivaj po drugi strani pa to opravičevala, da ga sicer otroka ne bosta videla, saj je on boem in rocker, ki se ga rad zadeva in zapija. poleg tega je imel težave s pedofilijo, kar je povedala tudi svojim staršem, ki pa na to niso reagirali; ona pa pravi da je to že mimo.
v kratkem bo na sodišču potrebno definirati stike in skrbništvo glede najine punčke. ona hoče da je pri njej kar pa ne morem sprejeti. odvetnik mi pravi, da poskusimo z deljenim skrbništvom. bojim se, da če mi otrok ne bo dodeljen oz ne dobim skrbništva, za punčko samo slabše iz dneva v dan. na njenih starejših otrocih vidim posledice in vplive življenja s tako osebo, ki ima BPD.
prosim vas za nasvet kako sodišče prepričati, da je otrok ogrožen, da je BPD bolezen, ki se prenaša z matere na otroke in da je otroku boljši skrbnik oče kot bolna mati.
ali obstajajo kateri strokovnjaki, ki bi jih lahko uporabil za priče oz primeri, ki bi potrdili da je BPD resen problem za otrokov nadaljni razvoj.
vnaprej hvala za odgovor,
lp
leo
Spoštovani,
sodišče vse vodi in odloča predvsem na podlagi dokazov (pisnih, prič…) in tudi v vašem primeru bo verjetno imenovalo izvedenca, psihiatrične stroke (psihiatra), da poda mnenje o psihičnem stanju vaše žene. Ker so v “igri” tudi otroci in so zadeve toliko bolj resne in zahtevne, bo morda imenovalo tudi kakšnega izvedenca zanje (npr. klin. psih., otroškega psihologa). O vsem se bosta morala natančno dogovoriti (preživnini, stikih z otroki, skrbništvu), sodišče pa bo delovalo v smeri koristi otrok oz. kar je najbolj koristno zanje. Če so otroci dovolj stari, da razumejo, kar jih sprašujejo, lahko zaslišijo tudi njih same. Morate vedeti, da je na sodišču velikokrat nekaj dorečeno in odločeno na podlagi odločbe, ki pa nato v praksi ne poteka tako. Je pa res, da so ženino motnjo povzročile težke izkušnje ali travme iz njenega otroštva (ne njen bivši mož) in bi strokovno zdravljenje verjetno marsikaj olajšalo v njenem življenju. Vse okoliščine, v katerih biva vaša žena in v kakršnih bivate vi, torej služba, stanovanje, odnos do otrok…, bodo upoštevali pri oblikovanju odločitve glede preživnine in otrok.
Bodite pogumni, vztrajni in močni! Če boste mislili na dobro vseh, se bo zadeva ugodno iztekla. Srečno vam želim!
Tudi moj bivši mi je rekel,da ima BDP in socialno fobijo. Nevem,če je to dejansko res, ker nevem,če je to potrdila strokovna oseba. Ampak kot berem, bo verjetno držalo. Enkrat je bil skrajno vesela oseba, enkrat zelo osamljen. Enkrat zelo prijazen, drugič zeloo nesramen…skratka ogromna nihanja idr.Vem samo,da je bila zveza mučna in,da sam takrat tudi sama postala negativist. Sedaj, ko je konec sem samo vesela,da je konec, ker imam toliko enegije in mi je nihče ne jemlje.
Spoštovani,
prebrala sem, da lahko BDP sčasoma izzveni. Zase sem zelo prepričana, da sem v srednji šoli in prvih letih fakultete imela BDP, ki pa se je s pomočjo urejene zveze s čudovitim fantom nekoliko umirila. Moji simptomi so bili samopoškodbe zaradi travm iz otroštva (tepež, obtoževanje, poniževanje), stradanje, misli na samomor, nekontrolirani izbruhi jeze (usmerjeni proti sebi), ves čas sem se počutila jezno, nihanje razpoloženja. Zdaj se več ne samopoškodujem (vendar o tem pogosto razmišljam in si tega želim), tudi jezna sem manj, čeprav me razne krivice, predvsem pa prepiri (še posebej taki z zmerjanjem in obtoževanjem) še vedno zelo razjezijo in vznemirijo (tudi če nisem udeležena). Čutim sicer strah pred ločitvijo od fanta, a ta ni zelo izrazit ali moteč, tudi odnos s starši sem vsaj delno razrešila.
Bojim se, da bi se grozno stanje izpred let kdaj vrnilo, zato me zanima, če lahko BDP resnično POPOLNOMA izzveni. Tudi trenutno stanje ni popolno, a je obvladljivo, predvsem pa se počutim dokaj zadovoljno in srečno (kljub občasnim željam po samopoškodovanju in občutku jeze).
Hvala!