@Za starše: smilite se mi. Nisem na nobeni strani. In zato lahko na zadevo gledam povsem objektivno. Ne razumem zakaj naj bi se na poste javljali samo tisti, ki izražajo globoko sočutje z Borovimi starši? Forumi so zato, da lahko spregovorijo vsi. In ker menim, da s svojim postom nisem želela nikomur nič slabega, imam vso pravico, da se tukaj oglašam.

Poznam ljudi, ki so zgubili več kot enega otroka. Ali zaradi bolezni, ali v prometni nesreči. In dejstvo je, da so ti otroci mrtvi. Enako tudi Bor. In nič oziroma nihče jih ne bo priklical nazaj med žive. Tisti, ki pa so kljub smrti otrok ostali živi, pa morajo živeti naprej. Na žalost.

Dejstvo je, da je do napake pri zdravljenju prišlo. Dejstvo je, da so to napako priznali, začasno odvzeli licenco. In kaj bosta zdaj starša dosegla z nadaljnimi tožbami? Bo morda njuna bolečina kaj manjša? Bo Bor morda zopet z njima? Kar se mene tiče so odgovori na vsa ta vprašanja nikalni. Želela sta priznanje napake, dobila sta ga. Zgodilo se je kar se je zgodilo in s tem je treba živeti… Ob razmišljanju kaj bi bilo, če bi bilo, je človeku samo še huje. Preteklosti se ne da spreminjati in mrtvih se ne da obuditi.

O prebolevanju pa lahko govorim iz lastne izkušnje, saj sem v rani mladosti izgubila mamo, odraščala od očetu, ki pa ga sedaj tudi ni več med nami.

…………… ko bi nekdo zmogel reči, OPROSTITE,………

tega še vedno nismo slišali mi (javnost) in verjetno tudi Nekrepovi ne

Meni osebno se obrača želodec po vsem, kar zadnje čase pride iz ZD.
Zakaj? Njihov namen NI, da bi se ugotovilo, kaj se je v usodnih urah dogajalo, namen JE, da se vse skupaj z leporečjem prepriča, da je bilo vse v najlepšem redu, pa čeprav je vsakemu, da temu ni tako.

Nekrepove je potrebno dokonca onesposobiti, z vsemi možnimi sredstvi, ker so pač moteči. So se znašli v napačnem trenutku na napačnem mestu??

…koliko svinjarije bo treba še pomesti pod preprogo? Kako velika bo morala biti še ta preproga?

Koliko velja človeško dostojanstvo umrlega Bora?

Koliko velja človeško dostojanstvo Borovih staršev in sestre?

Ana

Draga Kdaj bo konec.
Naj vas potolažim… res ni potrebno, da se vam smilim. Svoja čustva raje naklonite tistim, ki jih potrebujejo. Verjamem, da poznate veliko ljudi, tudi takih, ki so izgubili več otrok… vi zelo OČITNO niti podobne izkušnje še niste imeli. In govoriti in razpravljati z nekom, ki so mu sočutje, razumevanje in podobna občutja tako zelo daleč, se mi zdi popolnoma nesmiselno. Verjetno je vsakemu čustveno normalnemu človeku jasno, kaj bi želel slišati starš, ki stoji ob umirajočem otroku, pa mu prepotentni “Bog v belem” reče: Mi smo Univerzitetni klinični center…..
Seveda, tudi drugače misleti imate pravico živeti, povedati svoje mnenje…. a predlagam, da se s svojimi komentarji morda javljate na kakšnem bolj primernem kraju in ob kakšnem bolj primernem času. Da boste morda manj prizadeli tiste, ki ne zmorejo kot vi, hladnokrvno reči, ja, otrok je pač mrtev.

Za “kdaj bo konec”

Naslov tega foruma je Bolečina ob izgubi ljubljene osebe in tu sodelujemo taki, ki nam forum pomaga, ki se tolažimo in si stojimo ob strani v res težkih trenutkih. Tu smo strpni do smetenja teme, do vpitja z velikimi črkami, do slovničnih napak… imamo le željo, najti tolažbo. In jo najdemo. Z izjemo vašega posta, ki ne vsebuje niti besedic moje sožalje.
Ne rabim niti napisat, kaj si zdaj vsi tu mislimo o vas.

O tožbi, ravnanju staršev, zdravnice, odvetnikov, medijev, imamo tudi vsak svoje mnenje. A Borova mama je predvsem Borova mama, ki pogreša svojega sina. Ne glede na njene odločitve je vsem jasno, tudi njej, da je ona svojo bitko izgubila pred enim letom. Jasno, da se lahko odloča, kakor se hoče. Zdravniki so se tudi.

Vse skupaj je žalostno. Družina je žalostna, mi vsi z njo, verjamem, da je tudi zdravnikom težko. Napake se ne da popraviti. Opravičiti pa se da.

Draga gospa Tatjana,

hvala za napisano. Rada bi pokomentirala določene dele vašega prispevka:
-“Težko in nesmiselno mi je odgovarjati ljudem, ki ne samo da ne razumejo(te) globin bolečine izgube ljubljenega bitja – ampak si celo jemljejo pravico OCENJEVATI.”

Kot sem že napisala v prejšnjem postu, popolnoma razumem globino bolečine izgubljene osebe, ker sem sama izgubila tako mamo (že kot otrok) in nato še očeta. Ni veliko manjkalo, da bi izgubila tudi brata. Leto 2006, huda prometna nesreča, ura 3 ponoči, policija na vratih naše hiše. Prišli so z informacijo, da se brat bori za življenje na intenzivni negi travmatološkega oddelka Mariborske porodnišnice. 1 mesec kome, nešteto opracij, bitka za življenje, 7 mesecev preživetih v Mariborski bolnišnici (tako za njega, kot za sorodnike, ki smo bili ob njem), nikoli v tem času nobene slabe izkušnje z zdravniki, niti z ostalim bolnišničnim osebjem. Mojemu bratu so rešili življenje. In nič vas ne ocenjujem, zbrali ste napačno besedo, samo povedala sem svoje mnenje.

– “Ni njega, ni nas, ni njegovega življenja, ni naših življenj, ni prihodnosti, izbrisani načrti, upanja, VSE kar smo gradili. “

Na podlagi tega zapisanega stavka vam svetujem, da si čimprej poiščete ustrezno pomoč. Očitno sami ne vidite tega, da vaša življenja so, da dihate, da živite, vsak dan, znova in znova. Prihodnost je pred vami, pred nami vsemi. Upanje obstaja. Za vsakogar. Imate še enega čudovitega otroka, zavoljo njega oz. nje, takšne misli niso primerne.

– “Kdaj bo konec?
Česa naj bo konec? Ljubezni? Hrepenenja? Obžalovanja, da On ne more živeti svojega življenja? On, ki je imel vse možnosti, on, ki so ga zavrgli kot garjavega psa in nas z njim? “

Ne zdi se mi primerno, da smrt svojega otroka primerjate z zavrženim garjavim psom. Preveč jeze je nakopičene v vas.

– “Ne gre nam za maščevanje, čeprav imamo do tega vso pravico. “

Do maščevanja nimate pravice. Niti je nima nihče drug.

– “Dva meseca za življenje?
Kdaj bo konec? Odgovorite mi vi na to. “

Ne jaz, ne vi, nisva poklicani, da bi sodili in odločali o tem, kaj je “pravična kazen”.

– “Dragi Ljudje, tisti, ki čutite kako je brez ljubljenega bitja, prosim, pomagajte.”

Kakšno pomoč želite, oziroma jo iščete?

Gospa Tatjana, želim vam, da najdete notranji mir, da znova zagledate sonce na nebu in da vsaj poskusite optimistično zreti v prihodnost. Lepe stvari so še pred vami, dajte jim možnost, da se vas dotaknejo, Bora pa ohranite v najlepšem spominu.

Katarina

Spoštovana Borova mama in Borovi najbližji!

Nedolgo nazaj sem napisala:

“Želim vam iz srca, da bi izbojevali to grozno bolečo bitko in ne ozirajte se na ljudi, ki menijo, da bi se morali nehati bojevati. Ni res. Bojujte se, za vas in za vašega Bora! Bora res ne bo mogel nihče fizično vrniti nazaj k vam, a Bor, draga moja mama, ostaja pri vas, v vašem srcu, v vaših mislih, v vašem jazu in zato je prav, da zdravniki, ki so krivi za smrt vašega sina, to tudi priznajo in za svoje napake odgovarjajo.”

Če vam lahko moralno kakorkoli pomagam, povejte, drugače pa vedite, da ste v mojih (naših) mislih.

Pošiljam objem vsem trem.

Urška

Draga Kdaj bo konec!
Ko sem prebirala vaše odgovore, sem se samo nasmehnila. Pravite, da ste izgubili očeta, mamo, skoraj brata….
Ne bom napisala, koliko ljudi sem že jaz izgubila: prijateljev, sorodnikov (od prometnih nesreč do samomora….) Pred leti brat – samomor. Po skoraj 10 letih še nisem prebolela. Še vedno se peljem v avtu in slišim glasbo, ki jo je poslušal, po licih pa mi tečejo debele solze… in se sprašujem zakaj ga nisem rešila. Jasno, da je bolečina manjša kot takrat, ampak te smrti NIKOLI,RES NIKOLI ne bom prebolela. Čutila sem, da je nekaj narobe, pa sem bila prepozna… Spet jokam…. Ne morem pomagati…
Čeprav ste že izgubili starša, mi ne morete reči, da me razumete!!! A VI RAZUMETE TO?? Ne morete razumeti, če tega niste DOŽIVELI!

Prav tako se ne moremo postaviti v kožo Nekrepovih. Ne morete jim reči : “Ej, dej poglej ven sonček, kako sije..!” če pa tega sončka ni več. Izgubiti otroka zaradi malomarnosti zdravnikov! Ne samo ene! Vrsto napak so odkrili! Da ne omenjamo tega, da se je začelo počasi, zelooo počasi premikati šele takrat, ko so se pojavili v javnosti. Vidiš, KDaj bo konec!, to pa je sramota. Tale Zdravniška zbornica. Saj se je cela javnost zgražala, lepo vas prosim… tudi zdravniki… Celo dr. Remškar je izjavil, da je sramota, da se taka stvar tako dolgo vleče….

Nekrepovi morajo narediti to, KAR ČUTIJO V SRCU. In prav je tako. Oni najbolj vedo. Nekrepovi, jaz sem z vami

Veš, kdaj bo konec, vsi imajo pravico do žalovanja, pot žalovanja pa izbiramo sami! Nekrepovi so izbrali tisto najtežjo, sedaj jih bodo obsojali še ljudje, ki zase pravijo, da razumejo, česar pa ne moreš raumeti dokler ne doživiš vse grenkobe in ponižanj, ter na koncu igube otroka!

Pred leti je pijan voznik zbil 16 let starega brata in pobegnil po nesreči! Brat je zmrznil, imel je sicer hude poškodbe okončin ampak nobena ni bila usodna. Zanj je bil usoden mraz!
Tiste agonije s sodišči ne bom opisovala, saj je bil obsojen, branil se je na najpodlejši način in dobil je minimalno kazen!
Ampak danes ne smemo reči, da ga je ubil, ker naj bi šlo za nesrečni slučaj in splet okoliščin! Grozi nam z tožbami zaradi podtikaj in razžalitve imena…..
Mi smo omagali nekje med potjo, psihično nismo več zdržali podlega načina njegove obrambe.

Nekrepovi, poskusite zdržati do konca, naj vas misli vsevednih negativcev ne prizadanejo!

Popolnoma razumem, kaj hoče povedati Katarina (za razliko od večine) in menim, da je povedala zelo odkrito in neposredno. Tudi jaz sem mnenja, da nima smisla izgubljati energije za stvari, ki ne bodo olajšale življenja in da tolažbe ni mogoče najti v virtualni “podpori” vseh tistih, ki si jemljejo pravico obsojati nekaj, o čemer v bistvu ne vejo drugega kot tisto, kar so prebrali v tisku.

Borova mami,

vem kaj ste mislili s tem, da naj vam pomagamo. Vem, ker vem kaj sem takrat cutila in potrebovala jaz.
In ja, na razlicne nacine zalujemo; eni prezivijo in zivijo naprej, eni samo prezivijo in zivotarijo eni pa ne prezivijo in si vzamejo zivljenje.
Zato so tudi mnenja ljudi na tem forumu razlicna;od tistih najbolj socutnih do najbolj hladnih. Ljudje smo razlicni.

Razumem vas, da (se) ne morete naprej in da se vam zdajle zdi, da stojite ze eno leto na mestu, da ste se vedno v tisti sobici ob Borovi bolniski postelji, ko ste se ga dotikali, ko je se bil tam, fizicno prisoten, pa ceprav bolan. Vem kako je to. Sedeti ob umirajocem otroku. Ko ves, da ni pomoci, da je prepozno, pa kar upas na cudez. Jaz sem cutila, da je konec, pa razum kar ni hotel sprejeti. Se dolgo po smrti ne. In se dolgo po smrti je zivljenje vsem teklo naprej, jaz pa sem ostala v tisti bolniski sobici ob tisti mali posteljici in bozala mojo deklico…tako kot takrat, ko mi je zdravnik rekel, da se poslavlja, jaz pa mu nisem hotela verjeti.
Meni je bilo najhuje na svetu sprejeti dejstvo, da se je ne bom mogla nikoli vec dotakniti. Cisto me je sesulo, ne takoj, spoznanje je prislo cez nekaj dni. Hodila sem v sluzbo, govorila z ljudmi…a to ni bilo to, nisem bila vec tista oseba, kot prej. In nekateri tega niso mogli razumeti. Da te taka izkusnja tako ali drugace spremeni v dno duse.

Danes je lazje iz dneva v dan, ne boli vec tako mocno, tudi pri vas bo tako, sem prepricana, nekako v vasih postih cutim, da si zelite, da bi lahko spet nekako zaziveli, novo zivljenje, zivljenje brez Bora. Bodite vztrajni, enkrat sem vam ze napisala, da bo polno vzponov in padcev, ko boste mislili, da ste na vrhu, boste zagledali pred seboj se visji vrh. Pa tudi tistega boste premagali.

Brala sem knjigo prezivelega letalske nesrece v Andih (morda poznate zgodbo). Napisal jo je tisti clovek, ki je kot mlad fant v nesreci izgubil mamo in sestro in nato preplezal gorsko verigo v sportnih copatah, da je resil sebe in svoje prijatelje. Meni je dala veliko. Vec kot vse druge knjige o zalovanju. Ker jo je napisal nekdo z izkusnjo in to na tak nacin, da se te res dotakne.

Clovek na tem svetu lahko dozivi in prezivi marsikaj, vendar ja, so meje.
Meni je tudi veliko ljudi govorilo naj si najdem pomoc, ker tako ne gre vec naprej. Vsem sem govorila ja ja, bom bom, pa nisem. Kaj pa vem, vsak rabi kaj drugega in vsak zase naj najde tisto, kar mu najbolj pomaga. Pa ceprav je lahko za nami ista izkusnja. Zalostno mi je pa dejstvo, da ravno tisti, ki so mi najbolj govorili, naj si najdem pomoc, niso zmogli preprostega pogovora, obiska, stiska roke…ja taki smo, za druge je lahko biti pameten.

Resnicno vam zelim, da bi vam tudi na srce v teh prihajajocih dneh posijalo sonce, ceprav ga morda zaradi svoje zalosti ne vidite. Ne ozirajte se na druge, ste oseba, ki je dozivela smrt svojega otroka in pravico imate, da vas ta izkusnja spremeni, cetudi komu to ni vsec.

Morda vam bo kaksna moja beseda vsaj za trenutek omilila bolecino…upam.Napisano je resnicno dobronamerno.

Vase hcerke namenoma nisem omenila. Najprej morate ziveti za sebe, da boste lahko tudi za njo. Tudi jaz sem morala to spoznati.

Hvala, Sandra.

HVALA, “tvoja mami” – tako zelo lepo ste mi vse to napisali, tako sem vam sedajle hvaležna in ne bom nič drugega rekla. Čutite in veste kako je in žal mi je, da morate govoriti iz lastne izkušnje.

Dotakniti se ga. To me na trenutke spravlja ob pamet, tako močno potrebujem njegov dotik. Včasih se zvečer vsi trije držimo in črpamo drug iz drugega, prelivamo kar je sploh ostalo, ampak četrta roka vsem neznansko manjka.

Prosim, sporočite naslov knjige, ki ste jo brali o preživelem letalske nesreče. Prejšnji teden sem gledala dokumentarno oddajo (Slo1) in vem o kom govorite, me je že oddaja močno presunila.Govorili so preživeli, tudi ta fant (moški). Težko je dojeti, da je človeško bitje tako močno, sposobno neznanskih naporov in hkrati tako zelo krhko – trenutek, pa več ni ničesar.
Tatjana

Gospa Tatjana,jaz si ne znam predstavljati vaših občutkov ali občutkov vašega moža,dolgo sva se s partnerjem borila ,da bi spočela otroka in to nama je sedaj končno uspelo s pomočjo medicine in že sedaj ga neizmerno ljubim,čeprav je še dolga pot pred menoj a upava na najboljše.

Pred leti se je v naši družini zgodila huda prometna nesreča v kateri sta življenje izgubila moj najboljši ata na svetu in moj bratranec,podrl se mi je svet a človek zaživi naprej in to lažje prenaša a ko vas gledam po TV je isto kot bi gledala svojo ljubo teto še vedno kljub 15 letom od smrti sina v njenih očeh ni iskrice sama žalost,tako je tudi s stricem a zdi se mi da je najhujše bratu umrlega bratranca on je ostal sam kljub temu da ima že svojo družino,ampak nima brata velikokrat reče a ima nas,smo močno povezani med seboj,stojte ob strani svoji hčeri verjemite da vas potrebuje,ker ona je resnično ostala sama,grozno mi je hudo za vašo nesrečo a bodite močni.lp Sandra

Borova mami,

posiljam vam naslov knjige: Čudež v Andih: 72 dni na gori in moja dolga pot domov

se link: http://www.emka.si/artikel/354463/Cudez-v-Andih-72-dni-na-gori-in-moja-dolga-pot-domov

Zelim vam, da bi nasli v njej vsaj nekaj tistega, kar sedaj tako potrebujete.

Knjigo sem že reervirala v knjižnici, hvala!

Sandra,
mislite sedaj le na svojega otroka in se veselite zanj. Na svojega očeta in pokojnega bratranca naj vas vežejo le lepe slike spominov.
Zgodba o vaši teti, stricu, bratrancu je zelo žalostna in mrazi me, ker vem, da smo v podobnem položaju, brez moči spremeniti kar se je dogodilo in kar je vsem spremenilo prihodnost.
Hči nima nobenih bratrancev, nobenih sestričen, samo naju dva – popolnoma spremenjena.
Vedno sem bila mirna, ko sem ju gledala skupaj – Hano in Bora – in vedela, da imata eden drugega. Mislila sem si: kjerkoli že bosta ko odrasteta, vedno bosta povezana, vedno si bosta v pomoč v svoji veliki bratsko-sestrski ljubezni.
Ne vem kako naprej, ker ga Hana neopisljivo pogreša. In midva z možem ji njega, njunega odnosa, močne povezanosti, ne moreva nadomestiti.

kdaj bo konec?

Zakaj se vtikujemo v delo pravosodnih organov in z.zbornice???? mogoče zato, ker jih MI plačujemo? ker bi zato človek pričakoval pravično zdravljenje za vse. pravično sojenje za vse!!! mogoče se iz tega razloga vtikujemo!

slovenija je tako koruptivna država, da mi gre kar na bruhanje! zakoni in predpisi veljajo le za nižje sloje, za višje pač ne, ker imajo vsepovsod veze. si mogoče kdaj pomislila na to?????

zbornica je prikrivala tuje strokovno mnenje in ga prirejala in ščitila napake zdravnice. če bi se to zgodilo v zda, bi ta zdravnica prav gotovo ostala brez licence!

in zato je prav, da se nekdo opogumni in vztraja do konca – ne samo za bora, za vse nas, ki nas lahko doleti kaj takega.
odvzem licence za 2 meseca je norčevanje iz vseh nas, ne le iz nekrepovih. mislim, da je skrajni čas, da se naredi konec zdravniški nedotakljivosti in nezmotljivosti!

BOROVI MAMICI, ATIJU IN SESTRI V TOLAŽBO ,PESEM PESNIKA FREAKY-JA

GRENKE SO SOLZE, TEŽKO SLOVO,
TUDI TOLAŽBA NI V POMOČ,
RAD ODŠEL BI NEKAM,
IZGINIL DALEČ PROČ.

VSE V ŽIVLJENJU SE ENKRAT KONČA,
SVETLE SANJE POGOLTNE REKA GORJA,
VSE ZA KAR SE TRUDIŠ SE SPREMENI V PRAH,
DOVOLJ JE EN TRENUTEK, EN ZNAK.

SLOVO JE TEŽKO, VČASIH GA SPLOH NI,
KAR SI IMEL RAD, VEČ NE ŽIVI.
VSAKE MINUTE TAKRAT TI JE ŽAL,
VSAKE MINUTE,KI JE NISI NEKOMU DAL.

Življenje ni nikoli bilo in nikoli ne bo pravično za vse in za vsakogar. Manj kot človek pričakuje, manj je razočaran. In pravica ne bo nikoli za vse enaka. Prej, ko se boste s tem sprijaznili, lažje vam bo pri srcu. In za konec: denar je sveta vladar. Vedno bil in vedno bo.

Pa ne me zdaj spet napadat, ker sem vsam samo napisala kakšna je realnost.

Kdaj bo konec

Mene pa zanima le, če bi imeli toliko za povedat, če bi šlo za vašega sina. Verjetno ne. A bi se lahko vi kar tak sprijaznili? Denar je sveta vladar??! Že mogoče, a je na svetu še tudi pravica in srčno upam, da se bo v tem primeru izkazala. Sicer pa vsak svoje breme nosi ne in mislim, da ima Borova zdravnica dovolj težko breme, za vso življenje. Živeti bo morala namreč s svojo vestjo.

Že od začetka spremljam ta forum in mi je resnično žal za Bora, tako kot tudi za vse, ki so morali umreti zaradi zdravniške malomarnosti.

KDAJ BO KONEC-

jaz pa mislim, da obstaneš pred levom in ta te raztrga, če veš za kaj, kar je vredno tvoje žrtve.

In Borova mamica to dobro ve. Čuti.

Gospa Tatjana, sočustvujemo z Vami, zdržite do konca, borite se, čeprav bi vas nekateri posamezniki najraje “raztrgali”.

Z vami smo!

NUJNO – ZASEBNA SPOROČILA:
Draga mama Ana, danes sem vam odgovorila z dolgim pismom, a ne vem, če sem ga pravilno poslala z zasebnega sporočila, ker ga nikjer več ne najdem.

Nato sem ugotovila, da nisem prepričana, da je moj odgovor dobila gospa “dip”, ki mi je pisala v začetku marca (iskreno, iskreno sožalje) in gospa “zelena trava” v februarju.

Vsem sem odgovorila, če odgovorov niste prejele se iskreno opravičujem, ker se očitno ne znajdem najbolje. Prosim, oglasite se mi ponovno.

Vsem ostalim na tem forumu hvala za zadnja sporočila (lili, trina, 321). In za pesem jani bar!
Kar nekaj pisem (cca. 10) je izginilo neznano kam, mogoče so jih izbrisali upravljalci foruma, ker so bili nekateri stavki res preveč žalostno boleči.