BOR, moj sin
Spoštovana Borova mama, oče in sestra!
Zopet se vam oglašam za podporo, da veste, da mnogi ljudje mislimo na vas, mislimo na vas odkar ste javnosti razkrili svojo bolečino, da marsikdaj zajočemo, zajočemo iz srca za vas, za Bora, za vse nas, ker imamo tako “super” zdravstveno osebje.
9. marca je bilo 5 mesecev odkar je umrl moj brat Branko. 5 mesecev – lahko bi rekla, da se mi včasih zdi kot cela večnost, včasih pa kot da bi bilo včeraj. Še vedno me boli njegov odhod, še vedno ga zjutraj pozdravim, zvečer mu zaželim lahko noč in ko pridem k staršem, ga stopim pozdravit v njegovo sobo. Mogoče bo kdo rekel, da sem trapasta, neumna, da vse te stvari počnem, a si ne morem pomagati. Pogrešam ga. In včasih ga tako močno čutim poleg sebe, da zajočem. Za smrt svojega brata ne morem kriviti zdravnike, res ne, zbolel za za rakom trebušne slinavke z razširjenimi metastazami v jetrih in peritoneju. Ampak, lahko pa z zagotovostjo trdim, da so mu vzeli veselje do življenja, smisel…. Vsi pravijo, da ima bolnik pravico zvedeti, kako hudo je v resnici z njim… REs jo ima. Ampak ima tudi pravico, da, ko mu povedo to novico, da je nekdo od njegovih z njim, da ga drži za roko, da mu da takoj jasno vedeti, da bo z njim do konca…. In to pravico so mojemu bratu vzeli. Šele sedaj, po 5 mesecih, ko sem si tolikokrat zastavljala vprašanje, zakaj se je brat po 4 dnevih v bolnici tako spremenil, zakaj je kar naenkrat želel, da sem vsakdan pri njem, čez dan in ne zvečer, sem odkrila resnico. Meni in mojemu očetu so šele konec avgusta 2008 (nekaj dni pred odpustom iz bolnice) povedali za njegovo diagnozo, njemu pa že po nekaj dnevih v bolnici. To se vidi iz izvidov. Kakšna ironija. Z očetom sva prosila zdravnika, da naj bratu ne pove vse resnice, ampak ta zdravnik ni imel niti toliko morale, da bi povedal, da brat že 14 dni ve resnico o svoji bolezni; da so mu jo sporočili kar tako, mimo grede, kot da bi šlo za obiranje hrušk in jabolk. In to je moj brat tudi povedal moji mami – v pričo vseh ostalih bolnikov so mu povedali resnost njegovega stanja in kako mu ostane še nekaj petkov…………. Ja grenko je spoznanje. Ljudje na katere naj bi se zanesel, so izrabili zaupanje – moje, očetovo, predvsem pa bratovo. Niso mu pomagala lajšati bolečin, niso mu dovolili, da bi ga nekdo držal za roko, ko so mu povedali grozljivo dejstvo, nič, skratka nič mu niso omogočili kar je bilo v njihovih močeh, pristojnostih……
Veliko, ampak res veliko mislim na vas, na vaše trpljenje in na vašo izgubo. VEm, da se moja izguba ne more primerjati z vašo – v nobenem pogledu, saj ste vi izgubili zdravega sina, jaz pa bolnega brata, ampak vseeno, če bi lahko vsaj del vaše bolečine odvzela iz vašega srca, bi to storila in to mi ne bi bilo težko. Žal pa pač tako ne gre.
Želim vam iz srca, da bi izbojevali to grozno bolečo bitko in ne ozirajte se na ljudi, ki menijo, da bi se morali nehati bojevati. Ni res. Bojujte se, za vas in za vašega Bora! Bora res ne bo mogel nihče fizično vrniti nazaj k vam, a Bor, draga moja mama, ostaja pri vas, v vašem srcu, v vaših mislih, v vašem jazu in zato je prav, da zdravniki, ki so krivi za smrt vašega sina, to tudi priznajo in za svoje napake odgovarjajo.
Draga Borova mama. Sama se vam prav pogosto ne bom oglasila, ker enostavno ne zmorem – preveč je žalosti in ta žalost bi me kmalu prignala do norosti, jaz pa tega ne smem dovoliti, ker imama ob sebi skoraj 13 letnega fanta in 4 letno punčko……….. Pa vendar hočem da veste, da mislim na vas, četudi brez besed (tudi midva z bratom sva si, pogosto, delila njegovo bolečino brez besed – jaz sem sedela ob njegovi postelji ter ga držala za roko in ne morem vam povedati, kakšen mir in spokoj naju je obkrožal)………… Objem in mir vsem vam.
Urška
Zdržite še danes in vse se bo obrnilo na bolje. Vse dobro želim vsem, želim vam tudi veliko energije za Hano in za vzpostavljanje normalnega družinskega ravnovesja. Nikar ne jemljite tega dneva kot vir za poglabljanje žalosti, amšak kot presek te žalosti in kot pot za naprej. Tudi Bor bi to želel. Vso srečo!
Samo mali komentar na vaš post ga. Urška.
Moji babici so ( kljub izrecni prepovedi sorodnikov) povedali da ji ostaja mesec dni življenja medtem ko jo je oče za par minut pustil samo na hodniku, da je preparkiral avtomobil pred bolnišnico.Kar tam na hodniku, pred naključnimi tujci je morala to slišat.
Včasih so Bogovi v belem, včasih pa pošasti.
Draga BORova mami,ati in sestra!
Tudi jaz sem danes v mislih z Vami vsemi..
zal mi je za vse,kar ste morali pretrpeti, prestati in se prestajate. Prav je,da zahtevate odgovore in ne obupajte,zaradi Vas in zaradi Vasega soncka Bora,ki je zdaj Vasa (in nasa) vecna zvezdica..
Veliko nas je,ki smo z Vami v mislih in Vas podpiramo,vedite,da niste sami v tem prehudem boju..veliko poguma..tako tezko mi je..to ni pravicno..ne bi se smelo to zgoditi,nikomur..
Objem vsem..
Hvala “sosedje” iz Frama in hvala vsem, ki nas bodrite.
Veliko misli ste napisali, radi bi vsakemu posebej odgovorila ampak ne morem. Ne morem. Sem pa hvaležna za vsak stavek, tudi če kaj mislim in vidim drugače.
Danes je leto dni od Borovega slovesa na pokopališču.
Kdor misli, da je po letu dni kaj lažje se moti. Teža, strašna teža nedoumljivega še kar lega na nas. Bora ni. Čas to samo še ostreje dokazuje.
Danes bo Zdravniška zbornica razsojala o “kaznih” za zdravnike. Mi nismo udeleženci v postopku. Stranka na razsodišču je lahko le zdravnik. Mi lahko le gledamo TV in čakamo da poteče 30 dnevni rok, pa 8 dnevni rok, pa….
Zdravniki sami med seboj za zdravnike.
Zdravniki, imejte vest, imejte moralo. Bodite ljudje.
Zdravniki, zdravite bolne. Pomagajte ko človek potrebuje pomoč.
Pomagajte živim, da ne bodo tam kjer smo mi. Mrtvi.
Draga Borova mama!
Žal mi je za vse kar ste preživeli. Žal mi je da mora sploh kdo preživeti izgubo otroka. Moj sin je umrl točno 5 tednov nazaj. Nikoli ni zajokal.Za vedno je zaspal še preden se je rodil. Pa mi je tako neizmerno hudo in si ne morem predstavljati življenja brez njega. Vse kar sva s partnerjem sanjala in sanjarila, si želela, planirala,…za kar sva živela… tega sedaj več ni. Ne vem, kako sploh živeti naprej. Ne znam. Kako mora biti šele vam,…
Žal mi je.
Vsi Borovi
Tudi jaz sem ogorčena nad tem, kar sem pravkar videla na TV.
Odvzem licence za 2 meseca! HALO!
Dr.Erženovi so odvzeli licenco za vedno za veliko manjšo napako ali zablodo ali napačno oceno. Ona se je za svojega bolnika maksimalno potrudila in je naredila VSE najboljše. Izkazalo se je, da se je odločila napačno. Ampak mislila je dobro, zanemarila ni ničesar. Ni ga pustila brez oskrbe in nadzora.
Res ni besed, res se norčujejo iz ljudi, ki so izgubili OTROKA in niti pomisliti ne smem, kako je šele vam, če že mene, Boru in vam tujo osebo to tako razjezi, da bi šla kar tja in enega usekala – oprostite izrazu.
Predragi Borovi starši.
Zgroženi smo. Opeharjeni in besni. Niti pomisliti več ne morem, kako je dodati na vse to še grozljivo izkušnjo izgube otroka. Nikakor nisem maščevalen človek, ne. A tokrat si želim, da bi bil napuh, prepotentnost, ignoranca in gnoj kaznovan. Naj zdravnica nosi posledice, upam, da jo bodo morile in da bo trpela do konca življenja. Sama bi morala vrniti licenco, če bi imela vsaj malo, malo, res malo čuta, če ne bi bila stroj brez čustev. Ona je prepovedala prevoz v Ljubljano…. ZMOTA?!?!?”? ali napuh in skrivanje podna od znanja in razumevanja, podna od človeka…. Kako to, da je bil prevoz odrejen šele takrat, ko je “čarovnica” po dežurstvu mirno odšla domov…
Zaradi takih brezčlovečnosti, brezpravnosti, zaradi take bolanosti me je sram, da sem slovenka. Da živimo v državi, ki je popolnoma skprumpirana, skorumpirana do te mere, da smo za to (karkoli že to je) pripravljeni mirno darovati tudi življenja. Življenje tako čudovitega in NEDOLŽNEGA otroka kot je bil Bor. Kot je Bor.
Predragi starši… oprostite, ker vas tokrat tudi tolažiti več ne morem. A vedite, da smo z vami in …če obstaja način, da lahko kaj storimo za vas, sporočite.
Draga Borova mati,
mene pa nekaj zanima. Kdaj mislite končati z vso to gonjo? Tako medijsko kot proti zdravnikom? Na začetku, ko ste prišli v medije ste želeli le opravičilo, oziroma, da zdravniki priznajo svojo morebitno napako.
Napako so priznali (postavljena je bila napačna diagnoza), licenco so zdravnici začasno odvzeli, zdaj napovedujete tožbe. Čemu? Kaj vas žene? Vem, da se ne sliši lepo, ampak Bor je mrtev in tako bo tudi ostalo. Izkušnja je nepredstavljivo težka, ampak se bo treba sprijazniti. Nič ga ne bo oživilo, vi boste pa morali znova zaživeti. Nekako vas ne razumem več. Na ta način ne boste našli miru sami s seboj. Kolikor sem lahko razbrala iz slik, ki so se pojavljali v medijih imate še enega otroka. Živite zanj in ne pustite, da vegetrija ob večno neutolažljivih starših.
lp
Draga Kdaj bo konec!
Ne vem, kdo ste…na čigavi strani ste… pa sploh ni bistveno. Kdorkoli ste, NIMATE NIKAKRŠNE PRAVICE zahtevati od Borovih staršev pojasnila, razlage, še najmanj pa sprejetja tega, da je Bor (kakor ste se izrazili) mrtev. ALi bodo “morali” znova zaživeti in živeti naprej… TO ni vaša stvar, dragi, draga Kdaj bo konec. Verjemite, da Borova mama, oče in sestra preživljanjo najhujši pekel, ki si ga mi, vi in marsikdo ne zna in verjamem da NE ŽELI predstavljati. In si ga tudi ne more. Pa čeprav bi morda doživel podobno izkušnjo.
S kakšno pravico jih torej sprašujete, kdaj bo konec?! Mislite, da to ni njihova največja želja? Da bi bil konec,da se sploh ne bi začelo? Mislite, da so si res napisali scenarij po katerem želijo odigrati?!POstavite se v njihove čevlje…. ne, pri takih stavreh, pri takih izgubah se je nemogoče postaviti v čevlje drugega, verjemite… take stvari, take izgube mora preboleti vsak na svoj način…in ne more gledati še na to, da ne bo vznemirjal okolice… tako kot je vas, tako kot je ignorantsko zdravnico, tako kot je zdravniško zbornico in še kodga.
In… PROSIM VAS, v imenu vseh nepopisno trpečih, ki se s svojimi izkušnjami javljajo na ta forum… ČE NIMATE BESED, S KATERIMI BI IZRAZILI PODPORO, se umaknite. V takih trenutkih, to pa vam govorim iz zelo lastne izkušnje, ti “pametnih” nasvetov o preboletju ne more, ne zna in ne sme deliti nekdo, ki ti ni zelo, zelo, zelo blizu. Samo še tega se je manjkalo!!!