Čisto ste me presunile, draga mama 12letnika, princesa daisy, zelena trava- vaše dolgo,iskreno pismo na ZS! Odgovorila vam bom ko bom sposobna.
Draga DDT, do vas čutim posebno povezavo. Želim vam, da se naučite (čeprav se jaz še nisem), da je čas, ki ste ga preživeli s svojim sinom,dragoceno, nepozabno darilo. To pravzaprav niso moje besede, pač pa besede moje psihologinje, ki jim ne znam prisluhniti. No, nekaj malega časa se prepričam,trudim in želim biti hvaležna življenju, da sem imela tako dragocen zaklad in da še imam čudovito hči ter moža.
Potem pa ponovno cunami, popoln obup in zakaj, zakaj?
Zakaj jima, Vašemu in mojemu sinu, ni dovoljeno živeti?
Strašansko ga pogrešamo.
Ne vem kako si človek lahko pomaga.
Grem na sprehod v gozd in jočem in utrujenost potem malo pomaga.
Novo jutro pa odpre vse ponovno.
Psihologinja pravi, da je Bor sedaj miren in varen. Naj dopustim sama sebi, da se tudi jaz malo umirim. Naj dopustim rani, da se malo zapre.
Ampak kako? Kako, če pa ga tako strašno želim? Njega, njegove gibe in neponovljivo osebnost z neskončnimi neuresničenimi načrti.
Draga DDT, 6 mesecev je zelo malo. Mogoče bodo ti pomladni meseci najhujši. (Tako pravijo: 6-10mesecev max.kriza).Meni se pač zdi, da niti 6 let ne more pomagati. Da se moramo vdati, kot se je moralo vdati pred nami in za nami neskončno smrtno ranjenih, a še živih bitij.
Miren večer vsem. Tatjana

Hvala vam draga, Tatjana.
Tako trpim, da ni besed, ki bi lahko opisala mojo bolečino. Obiskujem tudi psihologa,ampak tako je, kot ste mi napisali.
Še posebno so težki vikendi, to so bili dnevi, ki smo jih skupaj živeli. Žalost, otopelost, obup bodo popotnice mojega življenja.
Tako vas zelo razumem, vsaka vaša beseda je tudi moja, vsaka vaša misel, je moja, vsaka vaša tolažba, je tudi moja, ves ta gnev, čutim tudi jaz.

Ali bo sploh kdaj…? Naših otrok pa ni in ni…
Čuvajte se in velikokrat mislim na vas.

Otrok, za mrtvimi toči solze,
kakor človek, ki hudo trpi, zapoj žalostinko.
Njegovo truplo obleci, kakor mu pripada,
in ne izmikaj se ob njegovem pogrebu.
Bridko vzdihuj in pretakaj vroče solze,
žaluj, kakor zasluži,
DAN ali DVA – da ne bo besed;
POTEM PA PREMAGAJ ŽALOVANJE.
Iz žalosti namreč nastane smrt
in žalost srca ohrani moč.
Tudi stisko spremlja žalost
in življenje reveža je neznosno za njegovo srce.
NE PREPUŠČAJ SVOJEGA SRCA ŽALOSTI,
odženi jo in misli na konec.
Ne pozabi, da ni vrnitve;
mrtvemu ne boš koristil, SEBI PA BOŠ ŠKODIL.
Pomisli na mojo usodo, zakaj tvoja bo enaka;
včeraj meni, danes tebi.
Sir 38,16-22

Draga gospa mama, dovolite vsaj vaši psihologinji, da vam pomaga.
Samo VI ste tista, ki si dovoljuje pomoč. Ne utaplajte se v žalosti in dovolite vsaj strokovnjaku da vam pomaga.
Srečno

Privoščim večni mir ti blagoviti –
dragi gospod Janez, tolažeče, lepe verze mi namenjate, pa jih ne znam udejanjiti.
Tako zelo ga pogrešamo.Bora.
Privoščimo mu večni mir, a mnogo bolj bi mu privoščili življenje. Dvanajst let in pol.
Ali je to življenje? Toliko energije, ljubezni, pameti, načrtov v njem. Kam je izginilo vse to?
Ne morem in nočem dovoliti miru sebi, če moj otrok ne sme živeti.

Marec je tukaj in lani smo te prve pomladne žarke v sreči doživljali skupaj. Vedno sem se veselila pomladi. Polna načrtov. Vsaka bilka in vsako ptičje petje je v meni zbudilo radost. Sedaj pa samo poglablja bolečino. Pomlad nam je vzela Bora.

Ne verjamem, da po izgubi otroka še kdo zaživi “normalno”. Mogoče navzven funkcionira. V človeku je vse ubito, hkrati pa te hoče razgnati od silnega trpljenja.

Danes zjutraj sta se v pogovorni oddaji na radiu oglasili dve materi, ki sta pred leti izgubili sinova (umor, samomor). Iz njunih besed je bilo čutiti silno bolečino, zmedenost, popoln obup nad življenjem. Groza me je – a v njuni skupini sem, zapečatena do konca. Tako pač je. Samo navaditi se s tem živeti je silno težko. Vdati se. Sprejeti.

Draga Borova mama,
poznam vašo bolečino, čutim z vami in grozno me boli – boli za vašega Bora in za našega Vasjo, ki je odšel pred tremi leti, star 17 let in 7 mesecev (prometna nesreča).
Besede, ki jih je napisala “tvoja mami” so besede, ki bi jih povedala tudi sama. Nikoli več ne bomo taki, kot smo bili pred smrtjo naših otrok, sreča in radost bosta za nas večno drugačna, kot za ostale. A danes vem, da smo dolžni preživeti in živeti dalje zaradi njih, ki so odšli od nas in zaradi tistih, ki so še pri nas (imamo še 13-letno hčerko).Danes tudi vem, da nikoli ne bo minila niti ura, da ne bi mislila na Vasjo, vem, da bo večno bolelo, vem, da bodo vedno nastopila obdobja obupa in nemoči.
Občudujem vas, da se borite za pravico, jaz tega ne bi zmogla. Želim vam obilo notranjega miru.
Mojemu Vasji so sošolci na maturantskem plesu zaplesali v spomin ob pesmi “Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo, a vem, da si bova enkrat segla v roko.”
Jaz v to trdno verjamem.
Topel objem,
Ivanka

Draga gospa Ivanka,
lažje je, če dobim potrditev, da nisem sama v silnem hrepenenju za sinom.
Sočustvujem z vami in vašimi dragimi. Vaš Vasja je odšel star toliko kot je sedaj moja hči. V pričakovanju zadnjega, za mnoge najlepšega srednješolskega leta.
Zakaj? Zakaj so dana tako kratka življenja, kdo določa? Ni pravice.
Maturantski ples. Z Borom sva že načrtovala kako bo na hčerinem. Sedaj pa se ga močno bojim. Z Borom maturantom ne bom nikoli zaplesala, kot ne vi z Vasjem. Krivica, kakšna krivica.
Pa nobene moči spremeniti karkoli.
Lanski 8.marec je bil naš zadnji dan praznovanja, zadnje rože, ki mi jih je podaril Bor.
Sedaj jih podarjam le jaz njemu.
Nikoli več ne bo kot je nekdaj bilo.
To je tako težko sprejeti. Trenutno nemogoče. Podoživljamo vsako uro, ki je iz srečnih dni lanskega marca privedla v nepovratnost. 12. marec se bliža.
Topel objem tudi vam. Tatjana

Borova mami
Običajno si ne zapomnim datumov, ki so pomembni za meni osebno neznane družeine…. toda za vas že dolgo vem, da je 12.marec tisti dan, ko vas je sreča zapustila. Jaz bom takrat ravno praznovala okroglo obletnico, zato se mi je ta datum še bolj vtisnil s spomin. Obljubim, da se bom spominla tudi na vas.

V čakanju na odgovore – vse preberm v časopisih – pa želim veliko poguma še naprej.

Princesa Daisy, želim vam lepo obletnico ob ljubečih ljudeh.
Saj sem imela tudi jaz veliko lepih obletnic in rada bi se naučila ceniti to.
V časopisih smo res veliko, veliko preveč, pa ne po naši želji. Novinarjev se branimo, hkrati pa se jim javno zahvaljujem, ker se vsi trudijo z korektnim poročanjem.
Je pa strašno, da se kljub vsemu pisanju ni še popolnoma nič premaknilo.
Odgovorov ni. Čakamo kot čakate vi, nepoznani, neudeleženi.
Gledamo TV, če zmoremo. Beremo časopise, če zmoremo.
Ugibamo, kaj si bodo izmislili, s čim nas bodo poskusili odpraviti.
Mislimo na Bora.

Naš sistem je narejen na izčrpanje uničenega. Piševa,piševa, javno sva spregovorila, poiskala ogromno realnih podatkov…pa nič.
Kaj pa ljudje, ki tega ne zmorejo?
Zavedam se, da je mnogo podobnih usod. Mnogo strtih svojcev.
Zakaj smo vsi brez moči?
Zato se lahko tako dela, zato lahko gredo zdravniki ponoči spat, ker vedo, da je njihov ščit neprebojen.
Pa ne bi smel biti. Ne bo.
Ne zaradi maščevanja. Nam nič ne pomaga. Ne pomaga Boru.
A nihče nima pravice uničevati, če bi moral in lahko reševal. Življenja.

Draga mama: tole, kar bom napisala, naj nikakor ne izzveni provokativno. Že večkrat sem hotela, pa sem si rekla, le zakaj bi, če mi ni treba. Ampak sedaj bom, ker upam, da boste tudi vi lahko na vse skupaj pogledali malo drugače, da vam bo moje razmišljanje kaj pomagalo.
Glejte, ta svet ni lep. To je dejstvo. Ni bil lep niti tedaj, ko je bil Bor tukaj z vami. Samo da vi tedaj niste razmišljali na tak način, verjetno o tem niti niste razmišljali. Kdo drug pa najbrž je. Koliko otrok po svetu umira zaradi lakote, koliko je zlorabljenih, koliko ljudi v vojni, koliko živali je mučenih prav ta trenutek, kolko jih gleda smrti v oči, koliko ljudi trpi zaradi smrti bližnjih. V preteklosti, sedaj, v prihodnosti. Jaz nimam upanja, da se bo kaj spremenilo, dokler na svetu obstaja neka kolektivna brezbrižnost, egoizem, nezmožnost vživeti se v kožo koga drugega, ki je na slabšem od nas…šele ko nas doleti neka nesreča se navadno začnemo spraševati o takih stvareh in se zavedati vse bede tega sveta. Prej mislimo, da smo gospodarji usode, potem smo dotolčeni, spraševati se začnemo o smislu vsega skupaj, nato morda postanemo ponižni. Zavedamo se, da smo naravi le nek delček, majhen kot mravljica, ki je tu z določenim namenom.Vsaj upam, da ima vse svoj namen.
Ne vem, kakšen je lahko namen tega, kar se je vam zgodilo, kakšen je namen tega, da toliko ljudi/živali trpi, mogoče še najbolj to, da bi se človek začel zavedati vsega okrog sebe na drugačen način, da bi se v njem zbudilo več usmiljenja, sočutja, da bi našel več duše v sebi…mogoče neko višjo zavest.
Verjamem v to, da tudi tistim, ki so ključno vpleteni v vašo zgodbo, sedaj ni lahko. Če jim je vseeno, potem jim itak ni pomoči. Nikoli se ne bodo zazrli vase, nobena kazen jim ne pomaga.
Draga mama, sprašujem se, ali je mogoče, da vas vaš boj (očitno z mlini na veter) drži prikovane k tlom, da ne zmorete narediti koraka naprej v vaši bolečini? Jaz sem gledala mojo mamo v podobnem boju, ki se nekako ni in ni mogel končati. Zakaj se je to zgodilo ravno meni, njemu, zakaj krivec ni kaznovan? Ne vem. Ampak moja mama se je nekako sprijaznila. Saj se je morala, če se ne bi, bi jo razžrlo. Danes je na nek način “mehkejša”, dopušča možnost, da obstaja nekaj več, kar usmerja naše usode in da nismo mi, mravljice, tisti, ki vrtimo ta svet.
Verjamem, da obstajajo neke druge dimenzije, kjer je lepše in bolj pravično kot tu. In da se potem, ko je tu konec, preselimo tja. Nekje sem prebrala, da so možgani le neke vrste antena, ki lovi signale našega bistva. Antena se lahko pokvari, uniči, naše bistvo ostane. To me tolaži, to mi daje upanje, da se vse na koncu nekako izravna, tako, da je prav.
Resnično upam, da vas nisem na kakršenkoli način prizadela, ampak sem to napisala zgolj zato, ker sem dobila občutek, da ste ostali zakrčeni v pričakovanju nekega razpleta, ki pa se meni osebno niti ne zdi več bistven. Skratka, moj nameni so le najboljši. V bistvu vam povem, da me je kar strah tole poslati, ampak čutim, da moram. Lep pozdrav!

Draga Bralka

predstavili ste vaše gledanje na stvar, s katerim se jaz osebno ne morem strinjati. Enkrat sem že pisala tu na to temo in verjemite, da razmere na MB pediatriji žal še predobro poznam. In brez kakršnihkoli zadržkov lahko rečem, da so krivi, vendar je ža resnično žalostno dejstvo,da tega ne bodo priznali, ker niso sposobni biti toliko človeški in priznati napake. Saj so le ljudje, ampak to, kar so naredili, je nedopustno in neodpustno. Gre zgolj za človeško malomarnost, za katero ni opravičila. Saj Borovi starši ne zahtevajo nič drugega, kot to, da jim nekdo pojasni – ZAKAJ. Zakaj se je vse to dogajalo? In veste, zakaj ne dobijo odgovora? Zato ker je zdravnici sram priznati, da se ji pač ni ljubilo poskrbeti za dečka, ki je zaradi nje umrl.
Res je, da otroci umirajo zaradi lakote in ne vem česa še vse, ampak to je popolnoma druga, prav tako žalostna zgodba, ki pa s to nima prav nobene veze. Tam drugje po svetu otroci umirajo iz drugačnih razlogov, tudi zato, ker ni tako usposobljenih zdravnikov, ker nimajo zdravil… Ne pa zato, ker se nekomu sredi noči ne ljubi poskrbeti za otroka.
MB pediatri pa zelo radi pošiljajo otroke k psihologu, namesto da bi ugotavljali dejanske vzroke njihovih težav. In če starši (kot so bili pred leti moji) niso dovolj vztrajni v svojih zahtevah, se lahko zgodi veliko stvari. Tudi meni se je, ampak jaz sem še tukaj, hvala Bogu. Pa ne po zaslugi MB zdravnikov, ampak LJ.

Vaša razmišljanja so čisto razumljiva in človeška, samo ne spadajo v to temo in niso v pomoč pri konkretnem primeru.
Tukaj in v javnosti starši iščejo odgovore na vprašanja, ki jih vsi laiki, ki zgodbo spremljamo poznamo, sama elita stroke pa rabi eno leto (ja, vem da bo vsak trenutek eno leto) !!! Zakaj že ? Da bi našla kak izgovor, ki mu tako nihče več ne bo verjel.

Bora ne more nihče vrniti in ne glede kakšno kazen bi dobili odgovorni – pišem BI DOBILI, ker točno vem da je ne bodo, saj poznamo tisto o vranah – ampak priznanje bi svojcem olajšalo žalovanje, prav gotovo.

Tale kolobocija, ki se vleče že celo leto, jasno kaže na to, da s(mo) bolniki, sploh tisti brez vez in veliko denarja, samo številke in nič drugega, žal.

Moje razmišljanje:
Iz lastnih iskušenj menim, da žalost zaradi izgube Bora, bolečina, hrepenenje po njem ne bodo nič manjši, ko se bo enkrat iskanje odgovora in priznanje krivde končalo.
Vendar pa ima priznanje krivde in OPRAVIČILO drug pomen.
Ob smrti mojega sina (nekaj dni po pogrebu) je prišel fant, ki je zakrivil prometno nesrečo (bil je le 4 leta starejši od mojega sina), skupaj s starši k nam domov. Sedeli smo ob kuhinjski mizi, vsi tiho – brez besed, nihče od nas ni niti jokal. Le fantu so polzele solze policih in rekel nam je “oprostite, ker sem to storil, nisem hotel, hotel sem ga samo razveseliti”.
Veste, takrat se je v meni nekaj prelomilo. Nisem mogla biti jezna na tega fanta, samo smilil se mi je, smilil tako, kot sem se smilila sama sebi. Oprostila sem mu.
Vedno znova in znova se sprašujem ali sem sama tako močna, da bi lahko storila enako. In vedno znova in znova ugotavljam, da so priznanja krivde in opravičila zmožni le pravi ljudje, le ljudje s srcem.
Priznanje in opravičilo ni zmanjšalo moje bolečine in hrepenenja po sinu. Se je pa ob tem nekaj premaknilo v mojem srcu, mogoče sem zaradi tega celo postala toplejši človek. Vem, da bo tudi ta fant moral do konca življenja nositi v srcu krivdo in svoj del bolečine. Žal mi je zanj, žal zato, ker je v njem toliko poguma in srca, da je uspel reči “OPROSTITE”.
Objem vsem,
Ivanka

Draga Tatjana, pojutrišnjem je dan, ki se ga bojite in ki vam bo poglobil bolečino – morda pa bo predrl bolečinski tur in se boste lahko (vem, da le počasi in korakoma) vrnili nazaj v življenje.

Želim vam, da bi se uspeli veseliti maturantskega plesa Hane in ga ne povezovati z odsotnostjo Bora. Strinjam se z Bralko in tudi sama to težko napišem, saj skrbno spremljam vse dogajanje in iz srca sočustvujem z vami, a me boli srce, ko vidim, da se je vse vaše življenje osredotočilo na žalovanje za Borom.

Bojim se, da bo zaradi žalovanja za Borom prikrajšana Hana in da boste kasneje žalovali še za tem, česar ona ni dobila, ker ji niste mogli dati. Dekle je, ki se razvija, ravnokar je bila punčka, pa so jo okoliščine zaznamovale. Morda bo tudi vam pomagalo pri plezanju iz te solzne doline, če se boste oprli na sončni žarek, ki ga predstavlja. Potrebuje vas, a ne le vaše žalosti, tudi vaše veselje z njo in navdušenje nad njenim napredkom. Drug drugemu ste lahko opora, ko boste zmogli preusmeriti energijo tudi v pozitivne stvari. Smete se spet veseliti življenja in smete načrtovati in se razvijati. Spomin na Bora s tem ne bo usahnil, le prevrednotilo se bo vse. Vso srečo vam iz srca želim!

Draga Tatjana

meni ste veliko pomagala s toplimi besedami, z mislimi name. Vem da vam je četrtek 12.marec pred vrtai in očmi, mislimi…Bodite močna, saj potem bo vse naslednje dni lažje. Vi imate samo dva datuma 12.marec in Borov rojstni dan. Jaz jih imam 8.
Zadnje dni se tolažim z naslednjimi verzi.
ODHODA NAJDRAŽJIH NI MOČ PREBOLETI,
V SEBI RESNICE NE DA SE SPREJETI.
CELO, KO RESNICA NAM V DLANI LEŽI, JO VES ČAS ZANIKAM,
KER BRIDKO BOLI.

Mislim na vas in želim si da me nikoli ne doleti to kar ste morala vi sprejeti.
Tafrinales

Veliko ste nam napisali zadnje dni – le kratek HVALA sem sposobna.
Tako zelo sem utrujena.
S telegramom so naju zelo na hitro pozvali v Ljubljano na ZZS.
Danes sva skoraj tri ure podoživljala našo grozo pri njih.
Takoj za pogovorom z nama so imeli že pripravljeno novinarsko konferenco (za katero midva nisva vedela). Zelo, zelo so omilili svoje izjave, preko glavne napake zdravnice pa le niso šli. Ostaja ravnanje, nečloveško, neetično ravnanje vseh v tisti noči v MB – to ravnanje je pripeljalo do prekinitve Borovega življenja. Ne gre za napako, eno napako – to človeški razum lahko sprejme. Gre za celoten odnos do človeka, ki potrebuje pomoč, pa je ni vreden dobiti. Takšnih ljudi je veliko, le da imajo običajno na razpolago več časa kot ga je imel Bor. Da noč spanca na intenzivni negi ni usodna, ali pač tudi – saj ne slišimo za truge tragedije.
Ne bom sedaj naprej komentirala, preveč bo vsega danes in te dni in preveč je boleče.
Vsekakor se s sklepi, ki jih je po skoraj letu dni sprejel Odbor zdravniške zbornice, v večini NE STRINJAVA.
Še vedno pričakujeva boljše odgovore. Zakaj so medčloveški odnosi tako slabi, da je Bor moral plačati z življenjem?

Predraga Borova mama!
Ravnokar sva z možem gledala prispevek o Boru in današnjem izzidu. Groza! Ne morem kaj, da ne bi jokala in trpela z vami. Človek od takem ODNOSU ostane brez besed… Smo z vami, draga Borova družina. Smo z vami v tej nemoči. Če lahko storimo karkoli konkretnega, sporočite. Ne vem, kaj vam reči drugega, kot to, da mislimo in molimo za vas. ZDRŽITE

Draga Bralka

Popolnoma se NE STRINJAM Z VAM!

Ne VI sedaj gledati kako drugi ljudje oz. otroci umirajo mučenje živali itd. To ni isto, ker pri Boru je bila zdravniška napaka in bogi revež bi sedaj bil med nami živimi, če bi se tista zdravnica zavzela za Borovo zdravstveno stanje…

Vi pa sedaj mešate jabolke in hruške… Bog ne daj, tudi jaz se ne bi mogla potolažiti oz. sprijazniti za smrt otroka iz malomarnosti…….. Če niste in ne veste kako je, če izgubiš otroka je vsake besedice škoda, ki ste jo namenila Borovi mami….

A vi razumete kaj je zdravniška malomarnost oz. napaka in kaj je Afrika, ki otroci umirajo od glada… Tam je vsakodnevno, da otroci na žalost umirajo in oni so tega navajeni, pri nas je drugače saj nismo v Afriki ali pa za luno nazaj…. Se vam ne zdi???

Končno le, da se je našel nekdo, ki je kriv in zopet bo lahko nosila belo haljo… Kje je to pravičnost? Povejte mi?
Jaz bi jo dala nekaj let za zapahi sedeti pa naj tam spi ne pa v službi ob tako ubogemu otroku, ki ni nikomur žal naredil, nikomur ni nič dolžan, da je moram umreti on je MORAL UMRETI!!!!!!
Zakaj???? Ker so naši zdravniki tako pametni in vse več vedo in vedno se dogajajo napake, če še niste, preberite si malo kaj se dogaja v našem današnjem zdravstvu. Lahko vem samo, da je.
SRAMOTA!!!!!!!!!!!!!!!

Borovi mami pa želim, čim manj trpljenja in boljše bo, pa čeprav vem, da se ne morete potolažiti z sinovo smrt, ki je moral umreti zaradi malomarnosti zdravnikov!!!
ŽALOSTNO!

Borova mama lepe pozdrave vam pošiljam in velik objem
R.

Draga 3x mamica, tale je pa močna, da so v Afriki že navajeni, da otroci umirajo in da je to samoumevno… Vsakega starša smrt njegovega otroka pretrese, pa naj bo to v Afriku ali v Ljubljani, v to sem prepričana.

Predraga Tatjana

o, moj bog. Temu se reče sedaj po slovensko ZMOTNA PRESOJA. Meni je v resnici slabo. Sploh ne vem kaj naj vam trem napišem. Tu ne pomagajo niti solze, niti objemi, sočutje in obžalovanja,…

Zmotna presoja. Ali moramo naše otroke in sebe sedaj naučiti pravilno uporabljati ta izraz.

Ko sem nam kdaj ne ljubi česa postoriti, in presodimo, da so vsi okoli nas preveč zoprni in težki, je najboljše iti spat, okolico ozmerjati in okarakterizirati, da je nestrokovna in hkrati zahteva privilegije, ki ji ne pripadajao. Pa četudi gre za življenje,…… Pač smo se zmotili,…

Ne vem če so vse moje misli dovolj, da vas trem vsaj za sekundo iztrgajo iz oklepa žalosti.

Ana

Živjo

sram jih bodi. Tudi jaz mislim, da morajo odgovarjat. Mater naj nekdo prizna, da so naredili napako. družina je brez otroka, celo življenje je bilo pred njim…

Katastrofa, pa tako zatikanje oči.