BOR, moj sin
bambi, nasploh postajamo družba, kjer se hlasta za denarjem, za močjo, družba, kjer za stare, invalidne, bolne ni več mesta med lepimi, pomembnimi in nasploh večvrednimi ljudmi.
vzeti tujo stvar pomeni ukrasti, prisvojiti si nekaj, kar ni tvoje. Vzorec, da lahko jemlješ kar ni tvoje, pa za to nisi kaznovan, se je pač zasidral v slovensko družbo.
Sama verjamem v nekaj več, v preprosto resnico, da kar počneš in daješ drugim, to boš prejel tudi sam.
Borovi mami in očetu zahvala za njuno izredno pogumno dejanje, katerega namen je, da se napaka, ki jo je zdravstvo storilo v primeru zdravljenja bolezni Bora, ne bo nikoli več ponovila.
Iskreno sozalje in moc za nadaljno zivljenje vam zelim.Ko sem gledala trenja me je oblival srh, sama imam 12 letnega sina,ki ze od malega ima povisan amoniak.Oba sva jokala.Vasa bolecina mi je priklicala spomine na dneve ,ki smo jih prezivljali na zacetku,ko smo se spoznavali z boleznijo.Na nek nacin cutim vaso bolecino,vaso jezo in zeljo po pravici.Predstavljam si to praznino,ki jo dozivljate,rada bi vam napisala nekaj,kar bi vam omililo bolecino,a nimam besed.Rada bi vas potolazila a vem,da je ni stvari,le cas bo omilil…Draga mama ob vas smo in pogumno naprej.
Draga gospa “brajana”, hvala za vaše besede.
Zelo me je vznemirilo vaše sporočilo, da ima vaš sin povišan amoniak.
Lepo prosim, če vam ni prehudo (preveč osebno), povejte mi kako ste to ugotovili, kako nadzorujete, kakšni so znaki…? Saj vem, da je popolnoma noro, ker Boru ne morem pomagati, ampak…toliko nemira, vprašanj je v meni. Ali sem kdaj kaj spregledala? Zakaj ni bilo NIKOLI nič narobe? Zakaj? Zakaj? Vem, da se povišan amoniak lahko nadzoruje, zato želim vašemu sinu vse dobro.In bo. Prosim, pošljite mi zasebno sporočilo ([email protected]).
Hvala vsem dekletom za besede v zadnjih dneh.
Danes se je ponovno pokazalo, da ničesar ne premaknemo.
Po desetih mesecih,ko se Zdravniška zbornica nas (in javnosti) otepa z izgovorom, da čakajo na mnenje “tujega eksperta” –
eksperta ŠE VEDNO NIMAJO! Začeli so ga iskati.
Ste opazili, da so javnosti najprej govorili, da čakajo na mnenje iz Anglije, nato iz Avstrije? V Avstriji jim ga nočejo napisati.
Pozitivno o Zdravniški zbornici lahko rečem le, da nas sedaj z vljudnostnimi pismi obveščajo.
Negativno: Ali slovenske zdravnike ni sram, da ne znajo sami ugotoviti, da so v MB 6 ur delali krvno sliko in nato šli k nočnemu počitku brez da bi pregledali izvid? Da so pustili Bora samega? Da niso počeli NIČ? Kakšen človek lahko pusti samega otroka v takšnem stanju? Kakšen zdravnik lahko gre spat brez da bi vedel kaj se z otrokom dogaja?
Zakaj zdravnica ne odgovori na moje pismo v katerem sem jo prosila, da pojasni kaj je v tisti noči razmišljala?
Ne zmorem, ne zmorem več.
Kje je meja?
Ljuba Borova mamica, utrnila se mi je neka misel. Stalno spremljam vašo kalvarijo, najraje bi vas stisnila k sebi in počohala, pa ne gre. Spremljam dogajanje, spremljam vaše zapise, ki so osebni in človeški in trpki. Vem, da izpovedovanje nekoliko zmanjša bolečino in sem prišla na misel, ki se vam bo zdela morda trapasta in neizvedljiva. Napišite knjigo o vsem! Za lastno razbremenitev in kot pomnik, da se kaj takega ne bi več zgodilo. Vem, da ste utrujeni od vsega in da komaj, komaj še zmorete – morda bi pa šlo? Saj veste, dnevniki pomagajo urediti misli, tudi za človeštvo bi bil to velik korak. Bi šlo? Iz srca vso srečo!!!!
Pozdraljena Borova mama, naj se tudi jaz potožim, da so tudi grob mojega atija okradli. Sem mu dala na grob takšnega lepega angelčka in glej ga zlomka, drug dan ga ni bilo več. Pa mi ni dalu miru, pa sem šla novega kupit in sem ga dala na grob 31. 12. 2008. Pol pa sem šla 1. 1. na grob, ker je bilo 3 mesece, ravno na ta dan, ko je umrl, in nisem mogla verjet lastnim očem, da je nekdo tudi tega, ne vem kako bi se izrazila, ukradel, morda odnesel na grob svojega bližnjega, morda bo ga prodal na sejmu v nedelju pri Tamu. Sem jezna, kom pomislim na takšne ljudi, kdo ima srce to delat. Naj se mu roka posuši.
Mislim na vas, pozdrav iz Slovenske Bistrice,
Mateja
Draga Mateja, ne vem kaj mislijo ljudje, ki kradejo, ki kradejo z grobov. Verjetno še niso doživeli resnične žalosti in zavidam jim to. Pravijo, da žalost nikogar ne obide. Pa to ni čisto res.
Mateja, naš Bor (in Hana) je imel učiteljico Matejo za balet v Slov. Bistrici. Glasbena šola je za knjižnico. Sedaj se včasih močno prisilim in grem v knjižnico in vedno znova padem v strašen obup pred knjižnico, kjer sem skoraj vsak dan čakala svojega otroka, da konča z baletom.
Kako se lahko vse spremeni, vse konča.
Gospa, ki mi predlaga da napišem knjigo. Saj mogoče bi jo ampak kdo bi bral sam jok in stok in obup? Pa daleč od tega sem, da bi jo bila slovnično sposobna izpeljati.
Mi je pa prišlo v roke kar nekaj knjig, ki so jih napisali starši nekaj let po smrti. Žalostne knjige.
Res mi včasih pomaga če kaj napišem, tudi Boru pišem pisma, ampak mu verjetno niso preveč všeč. On že ne bi maral toliko žalosti.
Ne vem, če se preveč razgalim. Pišem o svojih občutkih in ne zdi se mi nič slabega, če ljudje ne skrivamo svojih čustev. Pisati neznancem ni tako težko. Govoriti, govoriti pa je nemogoče. Saj bom sčasoma pozabila govoriti.
Pomaga, če vidimo, da ljudje podobno občutimo, trpimo, ljubimo.
Draga Tatjana tudi jaz spremljam vseskozi vašo nesrečo in resnično globoko sočustvujem z vami.Tudi jaz sem v letu 2008 zgubila tri ,meni zelo drage osebe,toda izguba otroka je za starše najhujša.Tatjana ne pozabite pa na Hano,ona vas tudi potrebuje,mogoče bolj kot si mislite.Rabi zdravo mamico.Poskusite prebrati tudi te tri knjige -Pogovor z nebesi,Potovanje duš in Zdravljenje žalosti.Meni so kar pomagale,drugače sem začela razmišljati,saj sem bila tudi jaz čisto na tleh.Pošiljam vam prisrčen pozdrav A&S
Gospa Tatjana
::: žalost nikoli ne odide. Vsi okoli mene “me imajo zadosti” , če povem kako se v resnici počutim. Ko si želim le še toliko let življenja, da bosta otroka za silo sposobna sama živeti,… Kaj si v resnici želim zase sem že povedala večkrat, pa me vsi le čudno pogledajo. Kako bi šla rada čimprej k njemu, tam kjer mi je bilo res lepo, midva sva bila svoj svet, sedaj ga pa ni več, imam tu le še nalogo. Očitno bom, na dan ko bom šla za njim še dolgo čakala, ……
Midve sva podobnih let, tako kot vi sem tudi jaz tehnik in sedaj iščem sebe v tem svetu. Skušam vzgajati otroka in se sprašujem kaj je prav, da sta neustrašna, da sta poštena, da sta pokončna, da sta ona,….., ali je boljše, da se povsod uklonita, da se potuhnjeta, da… bosta prišla “boljše” skozi??
Kaj beres sedaj? Vse o evtanaziji, … skoraj študijsko in se iščem, kajti vsa ostala literatura o žalovanju mi je tako tako, preplitka, peveč pokroviteljska, preveč pocukrana, tu pa iščem sebe,….
V objemu z vami ,
Ana
Spoštovana Tatjana,
Moja mama je v najtežjih trenutkih znala reči “še bo kdaj pomlad …”
Nekoč bo življenje postalo znosnejše, nekoč bo dihanje spet imelo smisel. Vendar kdaj, kdaj bo tisti dan, ko ne bo več tako stisnilo v prsih, ko vsak trenutek ne bo le čakanje na nekaj, kar vemo da se ne more zgoditi?
In kje je tolažba? Kje odgovori za vse neodgovorjeno? Globoko sočustvujem z vami in vas podpiram v vaših dejanjih. Za vso mero poguma, ki je potrebna da se človek spoprime z mlini na veter – vas občudujem. Moja misel, draga Tatjana, je da je tvoje in Borovo poslanstvo v tem, da si postala vzor za pogum in da bo vaša zgodba reševala življenja. Vem,da ti to ne more biti tolažba. Če t pisanje pomaga, potem piši, Tatjana, brali bomo … vsi, ki se nas je vaša tragedija tako zelo globoko dotaknila. Tako kot smo brali in še beremo Mavrico v pločevinki. Jaz verjamem, da je marsikdo zaradi Bora boljši človek, če hočeš, zdravnik.
Koliko lahko to pomaga, ne vem … mogoče pa vendarle.
Tatjana, želim vam vse odgovore, želim vam mir v duši.
Z vsem spoštovanjem
Ana
Draga A&S,
draga mama Ana
draga peie- Ana,
hvala vam za pisma. Vsaka od vas ima žalostno zgodbo, zgodbo nesmiselnega, neukrotljivega življenja, pa se trudite z menoj. Veliko mi to pomeni.
A&S- trikratno sožalje iz srca.
Mama Ana, večkrat pomislim na vas in kadar imam kaj moči si zamišljam, da se podam v vesolje, do sonca po njegovo energijo, ki jo skušam nabrati zase in jo pošljem še drugim žalostnim ljudem. Vi si jo vsekakor zelo zaslužite, ker mora biti hudo naporno skrbeti za otroka in biti tako žalosten. Kaj je pravilna vzgoja, kaj je pravilna pot v življenju – tega jaz ne vem. Vse kar se mi je zdelo pravilno je očitno nepravilno. Sem popolnoma zmedena, brez vidne poti naprej.
Razumeli boste, da se lahko primerjamo z “utrujanjem materiala”. Dolgo časa material zdrži, a zaradi nenehnega vpliva, nenehnih ponavljajočih obremenitev enkrat dokončno odpove. Tako se jaz počutim, ampak telo je tako nesramno vzdržljivo.
Trudim se z branjem. Duhovne knjige me žal ne pomirjajo, me ponavadi spravijo še v večji obup, o evtanaziji si pa sploh ne bi upala brati.
Najrajši berem bolj resne romane, ki imajo v sebi žalost in resnico. Za težko literaturo pa nimam koncentracije.Preberem odstavek in se zavem, da nimam pojma kaj sem prebrala.
Ana, tudi jaz malce upam, da Borovo življenje ni bilo brez poslanstva. Da bo komu zaradi njegove zgodbe kaj prihranjeno, ker bodo zdravniki resneje gledali nanj.
V Sobotni prilogi Dela je intervju z našim odvetnikom. Človeško nam pomaga. Ima tri odrasle otroke, eden je zdravnik in verjemite, da ne mi ne odvetnik ne govorimo, ne mislimo, vse slabo o vseh zdravnikih.
Ampak zakaj se dobri zdravniki sedaj pustijo umazati zaradi drugih?
Za konec:
Berem roman Jaz, Buda. Umrla mu je ljubljena žena, kasneje še sin.
Saj ni čudno, da se je podal na novo pot. Da je “ustvaril” budizem (mislim, da je zgodba v glavnem resnična):
Človek se zaman trudi sprejeti resničnost smrti. Izguba ljubljene osebe vas neizogibno pahne v brezno upora in nerazumevanje.
Od bolečine ljudje postanejo šibki. Onemogoči jim boj proti njej. Pahne jih v divji tok iz katerega se zmorejo rešiti samo z neizmernim naporom. Razjeda jih odznotraj, tako kot termiti razjedajo drevo, ki se sesuje v prah takoj, ko se ga dotaknemo s prstom, čeprav njegov zunanji videz ne da slutiti, da je znotraj votlo.
Lahko noč. Tatjana
Draga Tatjana.Iskreno in globoko sožalje izrekam Vam in Vaši družini.Vašo zgodbo spremljam preko medijev,danes pa me je pot zanesla na tale forum.Hudo mi je,hudo,ker čutim kaj preživljate.Upam,da vam bo čas vsaj malo ublažil te globoke rane…Nekega dne boste babica,mož dedek,še vaju čaka lepega v življenju,verjemita…Želim vam,da uspete,da bo vendarle za to tragedijo nekdo odgovarjal…In srčno upam,da boste potem našli vsaj delček miru v vaših srčkih…Tatjana,vam,vašemu možu,Hani pošiljam en topel,tolažeč objem.
Dragi vsi, ki ste nam ponovno poslali besede podpore in tolažbe, hvala.
Nočem tožiti, vem, da je na svetu veliko strtih ljudi.
Pa vendar: ne znam živeti s tem. Ne vem če to telo kdaj sprejme.
Še vedno je vsako noč Bor z nami, vse je normalno in lepo in glasno se smeje. Potem pa jutro in mi v vesolju brez kisika.
Nesreče pri nas se kar vrstijo, vse posledica našega propada.
Medijem se skrivamo, pa vendar je strašno težko biti tiho, ko so laži prehude.Boj brez Borove vrnitve. Boj premaganih z nedotakljivimi.
Zelo veliko nam pomeni pismo zdravnika, upokojenega profesorja medicinske fakultete in sodnega izvedenca, ki je prvi javno, jasno in pravilno spregovoril kaj vse je bilo napačno v Mariboru. Pismo je bilo objavljeno v časopisu Delo v ponedeljek (delno v Oni v torek). Iskreno hvala.
Močno pogrešamo Bora. Enajst mesecev ga že ni doma. Vse stoji in čaka.
Verjetno so res faze žalovanja. Mi smo sedaj popolnoma apatični, strti, brez volje za jutri. Ločeni od vseh in nezmožni stikov z živimi bitji.
Napišem še kaj, govoriti pa ne znam več.
Se tudi vam, ki žalujete, dogaja podobno?
Spoštovana Borova mama!
Kot sem Vam že v novembru napisala, močno Vas podpiram, močno Vas razumem, čutim z Vami, močno čutim in želim Vam pomagati vsaj tukaj, z nekaj stavki.
Ne vem koliko Vam pomenijo te naše besede tukaj gor, upam, da vsaj malo, da Vas vsaj malo potolažimo.
Radi bi Vam pomagali celiti odprto rano, stali ob strani, Vam pomagali, da pozabite vsaj za čas, a verjamem, da je to težko, skoraj nemogoče.
Tragično in v sekundi sem ostala brez najdražjega očeta (kot majhna deklica), tragično zelo na hitro izgubila najdražjo mamico (rak), ko mi je bilo 27 let. Pri 30-ih sem rodila prekrasnega fantička, ki mi pomeni vse na svetu, ki ne pozna in ne bo poznal svojih starih staršev, zelo mu je hudo, ko se pogovarjava o njiju…rad bi ju videl le za sekundo a ju žal ne bo-nikoli v življenju.
Bodite pomirjeni vsaj s tem, da ste Bora imeli, poznali, ga poljubili, pobožali, da Vas je imel.
Ker Vaju z možem vidim kot prekrasna človeka, VEM, da je z Vama Bor imel v 12-ih letih več, kot imajo nekateri otroci od staršev v celem življenju.
Bor sedaj počiva, sladko naj spi, Vi pa morate, morate živeti naprej.
Čas celi rane, zaceli jih nikoli. Vedno so in bodo trenutki, ko nam je hudo, zelo hudo. Takrat jočemo in nam je malo lažje a nikoli več lahko.
Žal je tako.
Verjemite, mi ki smo izgubili vsaj enega od svojih najdražjih, mi Vas razumemo!
Ko mi je zelo hudo napišem pesem, preberem jo svojima staršema, mogoče me slišita, tam nekje….pesem je le za njiju.
Lep pozdrav, mislim na Vas, niste sami, z Vami je cela Slovenija!
BOR – POČIVAJ V MIRU