Pri nas sneži. Zelo lepo je in zelo žalostno.
Mislimo na Njih. Na Njihov smeh.
Na to, da niso izkusili te peklenske bolečine.
Predihajmo te dni.

Borova mama,
niste edini, ki imate letos žalosten Božič. Iz izskušenj vem, da je najtežje prvi Božič in Novo leto po tem, ko si nekoga izgubil.
Slaba tolažba za vas, saj vem.
A bolečine vam,žal, ne more odvzeti nihče.

Ja, letošnji božič je bil …. Na svet večer smo imeli mašo za brata. Bila je zelo lepa in ljubezni polna maša,…. vse do tedaj (vsaj zame), ko je bilo omenjeno bratovo ime. Solze so mi polzele v potokih. Po končani maši smo šli skoraj vsi družinski člani na pokopališče bratu prižgati svečko. O občutkih, bolečini, ljubezni in še o čem ne morem govoriti, ker ne najdem besed, pa vendar vem, da me vsi vi razumete o čem govorim.

Sama se še nisem poslovila od brata. Živi z mano. Vsako jutro mu zaželim dobro jutro in vsak večer lahko noč. Ko pridem k staršem vsakič, tako kot sem še takrat ko je bil še živ, stopim v njegovo sobo in ga pozdravim. In ko odhajam, tudi stopim notri in ga pozdravim. In lahko prisežem, da ga dobesedno čutim, da je v svoji sobi. Nikjer drugje ga ne, v tisti sobi pa ga.

Vsem skupaj želim lepe, mirne, spokojne in ljubezni polne prihajajoče dneve.

Napisal: tonči
Datum: 12.12.2008 09:32

Torej so po vašem zdravniki eni sami veliki pacarji.
In zakaj potem hodimo k njim?
Boste vsi vi zavrnili zdravniško pomoč, ko boste hudo bolni, poškodovani?
Ljudje, ne pišite neumnosti.
Ste vsi prepričani, da ste nezmotljivi?
Jaz vem, da nisem, zato si ne drznem črniti nikogar.
Nisem iz zdravniške stroke, po bolnicah sem s svojimi otroki prestala že ogromno. Ne zagovarjam napak. Vem da se dogajajo. Tudi zato, ker človeški organizem včasih reagira drugače, kot pričakujejo. Ker ne vedo, da je tako hudo.
Pa vendar tudi starši nismo vsi enaki. Ko je umirala moja hči, je bil poleg pol leta star fantek z neozdravljivo boleznijo. Njegova mati se sploh ni želela navezani nanj. Bil pa je tako ljubek. Kakšne očke. Ne morem pozabit. Sestre, zdravniki so se več ukvarjali z njim, kot njegovi starši. Zunaj nam je ostalim staršem povedala, da čaka da umre in bo potem imela novega otroka. So bili tudi starši, ki so bili nesrečni, da se je njihova deklica zvlekla. Imela je prizadeto glavico.
Ne vem, kaj bi rekla. Nikomur ne želim takšnih izkušenj. Vem, le da se trudijo. Po človeško.
Se pa strinjam, da bi morali na medicinski fakulteti uvesti predmet, da bi zdravnike naučili, kako se pogovarjati s starši, ki imajo hudo, neozdravljivo bolne otroke. Kako se pove, da je otrok umrl. To znajo le redki. Vem. Govorijo le o diagnozah.
Starši od Bora, želim, da se zaveste, da vam je ostala še hči. Pomagajate ji v odraslost. To morate narediti.

Gospa, pridite k sebi. Ko pa bodo vam sli vašim bližnjim karkoli spregledali ali koga poslali v smrt, ne boste tako razmišljali. Torej je za vas zelo odgovorno, da “spregledajo” tumor v želodcu, ki so ga tako rekoč že našli? Logika? Je ni, žal mi je! Moje mnenje o mariborski pediatriji ostaja enako. Pacarji? Ja, veliki! A na srečo ne vsi!

Pozdravljena pogumna Borova družina,

Skoraj nikoli ne gledam oddaje Trenje, ker sem sama mama treh sinov in mi zmanjka časa. KO je bila oddaja v kateri ste bili vi sem skozi gledala, jokala gledala svoje otroke in se spraševala dobro da ne vemo kaj nas v življenju čaka. Takšne zadeve me spravijo totalno iz tira. Ko se je moj najsterejši rodil je zbolel, pol dneva so ga opazoval delal preiskave v Trbovljah potem je pa prišel proti večeru starejši zdravnik v službo, dober poln izkušenj in je prišel do mene in mi rekel, da vse kar so popoldne delali ne pokaže nič, kaj je narobe z mojim sinom da ne ve in če se strinjam, da je govoril z dežurno zdarvnico v KC, da bo prišla po njega. Seveda sem se strinjala, vzbujal mi je zaupanje ker je povedal po pravici, da ne ve, da se iz slik nič ne vidi. Odpeljali so ga v ljubljano, kjer se je naša zgodba srečno končala. V tistih dveh nočeh, ko se je boril za življenje ne znam opisat groze, ko sem malo zaspala same more….Če mojo takratno bolečino povečam za ne vem kolikokrat ne morem dojeti kakšno grozo ste preživljali vi, moledovali za dodatno pomoč in naleteli na gluha ušesa. Ne gre mi iz glave izjava, kjer so kazali kakšno vrednost amoniaka je imel v krvi in komenatar, da je bilo z njim še vse ok ali kako je rekel, da je bil pri zavesti. Ne vem kako lahko to reče vrednost, ki je tolikokrat presežena je presežena to ni za enga tok za drucga tok. Vem, da vam nihče ne more vrniti vašega sončka toda prav je, da ste povedali javnosti kaj se dogaja, ker vidi se da ste pogumni vi in celotna družina ….
Povejte Boru ko mu boste prižgali svečko, da je ve velikih mislih…..

Naj, v pogum žalujočim, napišem svojo izkušnjo. Pred mnogo leti, kot otrok, sem v par letih zaradi bolezni izgubila bratca in mamo. In moj oče mlado ženo in sinka. Menda tudi zdravniški postopki niso bili čisto v redu, ampak takrat se o takih stvareh pač ni kaj dosti govorilo. Vsega se bolj medlo spominjam, ker sem bila še majhna, še zdaj si ne znam predstavljati, kako je vse to preživel oče. Ampak je, čez nekaj let je ustvaril novo družino in življenje je kar nekako steklo. A še zdaj, po nekaj desetletjih, ko imam že dolgo svojo družino, na pokopališču vedno razmišljam, kakšno bi bilo življenje naše družine, če vanjo ne bi kruto posegla smrt. Hudo je izgubiti najbližje, sploh, če gre za mlade ljudi, otroke. Sploh, če se zdi, da bi lahko bilo tudi drugače. Ampak živeti je treba naprej, za tiste in zaradi tistih, ki so še tu. Pa tudi zaradi tistih, ki jih več ni.
Ko mi je kdaj v letih odraščanja zaradi kakšnih problemov in težav bilo težko, mi je oče dostikrat rekel: človek je zelo trpežna žival…
Držite se in vse lepo v novem letu.

Predraga gospa mama!
Za konec letošnjega leta in vstop v 09 vam želimo, da bi vaša krivda, ki jo nosite v sebi odšla. Bili ste NAJBOLJŠA mama. Mama ki ga je, od prvega dne, ko je zvedela zanj, močno ljubila. In ga ljubi še sedaj. Naredili ste vse, kar ste mogli in znali. To je največ. Želimo vam, da v svoji ljubezni in veri, VIDITE UPANJE, ki sije za vas in vse nas.

Upajoči, hvala za lepe besede. Trudila sem se biti dobra mama, lahko bi bila kdaj bolj potrpežljiva.
Ničesar ne morem spremeniti – mi govori razum.
Brez njega ne morem živeti – mi govori srce. In je močnejše od razuma.
Urška t, moja hči je brez brata. Izgubljena, strta. Njegova soba, nedotaknjena soba je povezana z njeno. Včeraj je po dolgem času potisnila drsna vrata v stran in peljala v Borovo sobo prijateljico. In ji pokazala njegove ustvarjalne projekte. Vse govori o tem, da je bil pravkar še tukaj, kje pa je sedaj??? To ni mogoče, ni mogoče. Ni mogoče, da ga ni.
Urška t in vsi trpeči – nič vam ne znam zaželeti.
Mogoče malo umiritve v sebi?
Spokojnosti in lepih spominov in ljubezni do tistih, ki so še z nami.
Iskreno hvala vsem, ki ste v preteklih tednih misliti na nas in nam napisali besede podpore, tolažbe ter svojih izkušenj.

Spoštovana gospa Tatjana!

Kaj reči na današnji dan? Vse najboljše. Ne, brez veze. Tudi sama danes sovražim ti besedi. Zelo dobro vem, kako vam je.
Nekako sva povezani. Tudi jaz sem z možem doživela 12 rojstnih dnevov (96-07). Od tega trenutka dalje bi ta dan zbrisala s koledarja.

Moram vam povedati, da skoraj ne mine dan, da ne bi pomislila na vas. Tudi danes sem prižgala svečko za Bora.

Želela bi, da bi se danes vsaj za trenutek lahko razvedrili ob možu in hčerki, kot se bom poskušala jaz ob sinu in hčerki, ki mi pripravljata presenečenje – darilo, ki sta ga sama izdelala in s tem nadaljujeta našo družinsko tradicijo.

Želim vam veliko notranjega miru.

Borova mama
Današnji večer bo za vas gotovo še bolj težak kot ostali dnevi.
Želeti vam lepo praznovanje in srečno Novo leto bi bilo neokusno-torej
vam želim, da bi lahko vsaj za kak trenutek odložili svojo bolečino in
se kdaj tudi nasmehnili !

Draga Vvete, mislim na vaš in na vašega sina.Žalostna sem še zanj in za vas.

Prebiram zgodbe tu na teh otožnih straneh in se mi na trenutke zdi, da sem v nekem vzporednem svetu, da se bom predramila in ugotovila, da je vse prav in tako kot mora biti. Kar naprej slišim Borov glas, njegov smeh spodaj v dnevni sobi ob zakurjeni peči in smreki do stropa.
Ampak v peči ne gori in smreke letos sploh ni.

Draga Ejča, meni se skoraj vsak dan sanja o Boru in vedno je zdrav in vedno je vse lepo. Tisti čudoviti občutek ugodja, miru in zadovoljstva globoko v duši občutim v sanjah. In potem se nočem zbuditi, nočem, nočem. Se mi že meša? Lažje bi bilo, če bi se mi.

Draga Valenska, hvala da mnogim poskusite pomagati z lepo besedo. Saj drugega ni mogoče. Saj se vsi pomikamo iz dneva v dan samo s pomočjo kakšne lepe besede, pa čeprav neznanca. Hvala.

Draga Borova mama,
o sineku sem brala v službi v časopisu. Zadva me je strašno pretresla, in v imenu celotne naše družine Vam izrekam iskreno sožalje.
Nikoli nisem, in tudi nikoli ne bom razumela to tako neodgovorno in nespoštljivo ravnanje zdravnikov.

Vem, da sem Vam sin s tem ne bo vrnil, vendar upam da bote borbo zmagali.

Glavo pokonci.

Iz srca vam v svojem in v imenu svoje družine izrekam sožalje. Poznam primer, ko starši zaradi smrti sina ( slabi dve leti je imel) terjajo odgovore preko sodišča ( ker jim drugače ne bodo dani) in iščejo pravico ter odškodnino.
Resnično trnova, trnova pot, a nekdo jo mora prehodit. Zaradi vseh drugih in ” nezmotljivim” v opomin.

Hvala vam.
Mogoče bom nekoč s svojo hčerko pri zdravniku in jo bo le ta vzel bolj zares in se ji posvetil ravno zaradi vaše zgodbe in njene odmevnosti.
Torej vam moramo biti vsi starši hvaležni….

Tudi jaz se vam zahvaljujem, da bijete borbo, čeprav je težko. Zahvaljujem se vam zato, ker bo zaradi vaše borbe mogoče moj sin v primeru bolezni bolje in ustraznejo obravnavan kot je bil vaš Bor.

Vem, da vam sodba ne bo prinesla rešitve. Bora boste vedno pogrešali, ampak zanj in zame ste junaki, da v tej bolečini najdete še moč za boj, ki bo prinesel uspehe za vse nas.

HVALA iz srca za vaš pogum.

Draga Borova starša,
izrekam vam iskreno sožalje…

Kako naju je stisnilo v srcu, ko sva vaju z možem videla po TV, kajti na videz sva se vaju spomnila iz intenzivnega oddelka KC. Srečevali smo se na hodniku oddelka, čeprav se nismo nikoli pogovarjali, (pa ne ker se nismo želeli, preveč smo trpeli, jokali,…) sva začutila vajino veliko bolečino in podoživela zdravljenje našega takrat 1,5 mesečnega dojenčka.
Naš fantek je bil sprejet 10.3.2008 na pediatrično kliniko zaradi kašljanja, hitrejšega dihanja…diagnoza: bronhiolitis, virus RSV. Zaradi zelo hudega poslabšanja, dihalne odpovedi je bil intubiran in umetno ventiliran na intenzivnem oddelku KC od 11.3. do 20.3.2008. Kako grozna življenjska preizkušnja. Vsaka ura je trajala celo večnost, ko sva nebogljena sedela poleg dojenčka in upala, da bo premagal virus RSV oz. da se ne bo okužil še z bakterijo oz. da ne bo prišlo do kakšne poškodbe pljuč pri umetni ventilaciji….Po 6 dneh se je izboljšalo in najin sonček je že lahko sam dihal. Kako lepo, kot da bi ga ponovno rodila.

Spominjam se 20.marca, z možem sva slišala, da je tisto jutro umrl otrok na oddelku…Kako hudo mi je po toliko mesecih, ko sem iz medijev izvedela, da je bil to VAJIN Bor.

Draga Borova starša, veliko sem v teh dneh razmišljala o vajinem sinu in vaju dveh. Želim vam veliko moči za vajino borbo. Nimam besed, s katerimi bi vam povedala, kako mi je hudo, da ni tudi Boru uspelo premagati bolezni oz. zakaj mu ni bila dana možnost!? Držim pesti za vaju oba.

Naš malček bo kmalu upihnil 1. svečko in takrat bomo v mislih z vami.

Dnevi pa kar polzijo.
Počasi, sluzasto, skrajno žalostno…pa pride spet nov večer.
Pa novo, gnusno jutro. S “prazniki” smo zaključili.

Hvala vsem, ki ste nam napisali lepe besede. Žal mi je, a ne premorem moči vsakemu odgovoriti. Vedite pa, da te besede podpore pomagajo potegniti dan v dan, naprej proti…bridkemu koncu.
Hera, vse dobro vašemu sinčku. Uživajte z njim, v njegovih korakih, besedah.
Naš Bor nam je nudil toliko ljubezni, toliko veselja, sreče. Preveč?

Malo je “oglašanj” na teh žalostnih straneh v tem 2009 letu.
Zdi se, kot da smo žalostni v tem dneh otopeli v svoji žalosti. Skrajno zavedanje, da je tu novo leto, ljudje z novimi načrti, mi pa smo ostali zadaj, na mrtvem tiru brez prihodnosti.

Ta vikend je prinesel nepopisno gorje novim ljudem med nami.
Trinajstletnik (Borov vrstnik) na smučanju, pa deklica na vlečnici, iztrgana materi iz rok, pa polno nesmiselnih nesreč.
Strašne usode. Zakaj? Kje je to zapisano? Čemu se to dogaja?
Zakaj mora človek tako zelo trpeti?
Odgovorov ni.
Ob sebi imam knjigo Zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem?, ampak tudi tu ne najdem odgovorov. Jih ni. Je samo bridko življenje.

Novim (in starim) žalujočim staršem,sestram, bratom…izrekam sožalje globoko, globoko iz zlomljenega srca.

Tatjana

Draga Borova družina,

Vem da si najbolj želite,da bi z vami delili bolečino tisti,ki imajo podobne izkušnje kot vi. Jaz tega nimam,a že dalj časa zbiram svoje misli,ki bi vam jih rada prenesla.

Vašemu Boru ste bili najboljša mama(potrpežljiva ali ne),vaš mož najboljši oče in Hana najboljša sestra.Verjemite to in ne očitajte si sprejetih odločitev med Borovo boleznijo,ker ste ravnali tako,kot bi najbrž vsi.Poskušajte nadaljevati vašo pot,ne po starem tiru,vendar po novem vzporednem.

Iz srca vam želim,da bi vam uspelo priti iz te črnine,ki vas obdaja.Upam,da vas nisem s čim prizadela,ker tega nisem želela.

“Bambi”, hvala.
Vzporeden tir bo treba zgraditi, pa ni moči za to.

Želim se še potožiti, da so Borov grob okradli.
Zelo nas je prizadelo, ker smo mu okrasili zadnji domek z njegovimi lučkami ter okraski, ki jih je skrbno hranil v svoji sobi.
Za praznike, ki jih ni doživel.

Kakšen človek lahko krade z grobov?

Neverjetno, kako nizko lahko nekdo pade. In kot da človek ni že brez tega tako zelo žalosten!

čisto po naključju sem preletela to stan in ko sem zagledala ime BOR sem vedela da me bo vse to pretreslo ravno tako kot takrat ko sem po televiziji gledala prispevek o tej tragični izgubi.vaša zgodba se me je neverjetno dotaknila in ne morem mimo tega,da vam vsem,ki trpite ob izgubi svojih otrok in predvsem vam “borovi mamici” izrekam iskreno sožalje.zgodbe podobne tej in nasploh vse takšne ali drugačne me kot zelo čustveno osebo spravijo v jok…in nekaj časa enostavno ne pridem k sebi.vseskozi se mi porajajo vprašanja na katera ne najdem odgovorov…zakaj ravno otroci ki so naše največje bogatstvo…ne upam pomislit kako vam je ker me niti misel ne bo pripeljala do vaših čustev a razumem da tal pod nogami ni več…verjamem da ni nikakršne volje do življenja,verjamem da so vse stvari nepomembne in verjamem da ni na obzorju poti kjer na koncu vendarle sije sonce.
upam in želim vam da bo bolečina pojenjala in bo s časom ostalo le veliko lepih spominov na čas ki ste ga preživeli s svojimi angeli in želim vam da kljub tragediji ki se vam je zgodila nekoč pride čas ko boste začutili da vam je v življenju spet posijalo sonce…čeprav z grenkim priokusom…pa vendarle….angeli vam želijo da ste srečni ker si to tudi zaslužite saj ste dobra in skrbna mati….starši kot jih na žalost nima vsak otrok.
upam da nisem rekla kaj narobe a resnično vam želim da bi v vaša srca nekoč zopet posijalo sonce….to bi vam želel tudi BOR