BOR, moj sin
Draga gospa Tatjana,
s solzami v očeh in velikim cmokom v grlu spremljam vašo žalostno zgodbo, izrekam sožalje in sočustvujem z vami.
Ob vsem tem sem se spomnila primera Šilih, kjer starša že dolgih 15 let bijeta boj…DOLGIH 15 LET MUČENJA!!!
http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=8&c_id=169393
In kaj sta dosegla razen tega, da sta zapravila svoji življenji? Bore malo ali še bolje…NIČ!
Bi si vaš sonček Bor želel, da tako zelo trpite in si uničujete življenje? NE, DALEČ OD TEGA!
Živeti morate naprej, čeprav z nepopisno bolečino v srcu, nenazadnje, tukaj je še Hana, ki vas potrebuje bolj kot si mislite.
Objem vsem trem, V mislih sem z vami, vse dobro vam želim.
Spoštovana gospa mama!
Prav ste razumeli, bila sem trda, zato, da bi vas zbudila iz tistega v kar lezete. Tudi jaz sem. Sigurno. Vse to kar se vi sprašujete in še mamica pred vami, sem se tudi jaz sama. Trda sem zaradi tega, ker vem kakšni prazniki prihajajo. Ker vem kaj temu sledi.
Besede smrt, umreti so težke. Sama sem sposobna to reči šele po nekaj letih. To besedo me je naučila reči gospa soseda na dopustu, ko je povedala, da je pred leti umrl njen polnoleten sin. A ni to nenavadno, da si “enaki” postavimo šotor eden poleg drugega?
Trda sem tudi zaradi tega, ker vem, da je potrebno po vsem tem hoditi v šolo, službo, izpolniti dohodnino, vlogo za otroške dodatke (kar naenkrat eden manj), pripraviti mizo za enega manj,… Biti polno priseben, čeprav te srce boli, da skoraj zblazni.
Pa vendar sem v tej svoji bolečini spoznala zakaj je neka starejša ženica, ki so ji umrli že vsi otroci in tudi mož, vedra in polna optimizma, hkrati pa čaka, da jo Bog pokliče. Je to mogoče razumeti? Težko.
Pa še nekaj: ko boste počasi delali korake dalje (zelo močno upam, da res), boste postajali drugačni. Ljudje se bodo spraševali: A je to sploh on/ona? V vašem življenju se bodo pojavili drugi ljudje. Vrednote se spreminjajo. Denar ne pomeni nič več (zato ne morete računati). Vseeno je ali je jogurt 50 ali 30 centov, ali je recesija.
Hči se vam res zdi odrasla, pa vendar vas potrebuje. Potrebuje vaša vprašanja: kako je bilo v šoli, ali greste v kino,… Morda bi se podali smučat, drsat,… aktivnosti pomagajo. Potem pa natedite še en zavoj za Bora,…. Brala sem Pavčka, njemu je pomagala poezija. Srečno!
Spoštovana gospa Tonči,
pustite ljudem, da žalujejo na svoj način. Vsak si izbere svojo pot žalovanja , ki pa je trda in dolga…Tudi vi pravite, da ste bili po nekaj letih spobni reči umreti , smrt…In zakaj bi mogli biti drugi sposobni to reči prej kot so pripravljeni? Vem pa, da se Borovi starši ne smilijo sami sebi, če bi se, ne bi zbrali pogum za boj za resnico. Če je vredno? Je, ker smo vsi ljudje, ki smo tu in zdaj.
Pozdrav
Sama mislim podobno kot Tonči. Podala je svoje mnenje, kot vsi ostali, in pridala svoj nasvet, kot vsi ostali. Ni slabši od drugih, je dober, samo drugačen je. Starši pa se ravnajo po svoji duši, kot vsak od nas. Nihče od nas ne more upoštevati nasvetov, če se z njimi v duši ne strinja, in vsak žaluje po svoje in hodi po svoji težki, žalostni poti. V bistvu in v svoji bolečini pa je vsak sam.
Nobene potrebe ni, da koga krivimo za nasvet, ker se nam zdi slab ali nesprejemljiv. Mišljen je bil dobro.
Vsi pa sočustvujemo.
Kakorkoli kdo ravna v žalosti, ravna tako, kot ve in zna, kot mu pravi njegov značaj, njegovo srce, duša. Zato ravna prav. Drugače ni mogel.
Borova mama, želim vam vse dobro.
Pozdravljeni!
Najprej se pridružujem vsem ostalim, za izrečene sožalje…
Tudi sama sem za Vašo družino izvedela iz odaje Trenja. Z možem sva nemo in s cmokom v grlu opazovala dogajanje.
Vesela sem, da ste zelo močna in složna družina, saj sta se z možem tako lepo dopolnjevala. Najbolj vesela pa sem, da niste obupali ampak da želite priti stvari do dna in tako poskusiti živeti naprej z bolečino, ki bo čez leta milejša, nikoli pa ne bo popustila oz. izginila- in tako je prav. Res sem vesela, da si želite pomagati, to vidim tudi s tem ker ste se oglasili tudi na forum. Svetujte to še možu in Vaši Hani. Naj izlivata to bolečino iz sebe tako kot Vi. Lahko tudi pod nickom, če se ne želita odkriti. Zelo pomembno je da se to ne kopiči v Vas, saj lahko prinese še večje posledice. Še posebej pri Hani, ki se še išče…
Sošolka je prav tako izgubila brateca v šestem razredu in je to bilo za njeno družino pogubno. Njena starša nista bila tako močna da bi zdržala pritisk. Oče se je vdal alkoholu in delu mama pa službi in cigaretu. Časa za starejšo hči nista imela. Zanjo sta imela le denar in materialne stvari. Ne pa obraza, ki bi se ji nasmehnil, ne roke, ki bi jo pobožala, in ne nasveta ki bi ji ga podelila. Tako ima danes 20. let in nima dokončane srednje šole ima pa fanta, ki se ukvarja s preprodajo drog. Zato sem vesela za Vas da ste močni in složni in da skrbite drug za drugega.
Čez čas pa se le podajte med ljudi, pojdite s kolegico na kavico, z hčerko po nakupih, z možem pa poskusita nekaj kar še nista poskusila in si morda želita. Lahko gresta tudi bowlat, igrat pikado, mogoče biljard, kaj pa vem….
Pomembno je da se družite in da ste skupaj tako kot danes, da se ne vdate niti predate, da se začutite zopet vsi štirje. In naj Vam bo misel, da Bora ni, odveč saj je z Vami tako kot je bil, a vendar ne v vidni obliki. Z vami je v energiji, ki se je odcepila od telesa in vas spremlja v vsakem koraku. Želela bi Vam posvetiti svojo misel v obliki poezije, vendar je nebi želela objaviti tukaj,…
Upam da Vas moje razmišljanje ni prizadelo, v primeru da vas je želim da se odstrani.
S spoštovanjem!
snežana
Snežana, Nastjaa, vsi ki nam namenite dobro misel – hvala, iz srca.
Čas gre tako čudno naprej. Dnevi sicer nekako minejo, a mi smo še v prejšnji zimi. Hči je včeraj rekla,”Mami, kmalu bodo zimske počitnice, mi smo prišli s prejšnjih…Zdi se mi, da sva z Borom komaj včeraj smučala…
Res so zimske počitnice zadnja skupna čudovita stvar. In zadnji dan je umrl Janez Drnovšek. Kako nam je bilo hudo! Nismo vedeli, da je le nekaj dni do naše točke brez povratka.
Pogumni pa res nismo. Vsak večer se strašansko bojim novega jutra in vsako jutro si želim nikoli več odpreti oči. In čez dan prehajam od kratkih trenutkov vdanosti v usodo do neutolažljivih prošenj po povratku Bora.
In včasih si rečem – še vedno imam veliko, mnogo ljudi na svetu nikoli ne okusi toliko ljubezni – ali sem prezahtevna?
Hrepenenje.Strašno hrepenenje. Krivda, da živim, on pa ne.
Ali se podobno dogaja tudi z Vami, ki žalujete?
Ali se vam vedno znova zdi, da ne boste zmogli še enega dne, naslednje ure potem pa pač mine?
Ne zmorem druženja z ljudmi. Ker tako strašno boli, boli.
Kako čutite drugi – se lahko pogovarjate o vsakdanjih stvareh?
Se vam ne zdi vse popolnoma brez smisla?
Prazniki. Moj rojstni dan na Silvestrovo brez mojega otroka.
Kako vzdržati?
Borova mami,
popolnoma naravno je, da cutite tako, kot opisujete. Malo casa je minilo od vasega slovesa in se veliko ga bo preteklo, predno boste lahko na stvar pogledali s take razdalje, da vas resnicnost ne bo vedno znova sesula in postavila na zacetek poti.
Ko je meni umrla hci, najprej nisem cutila nicesar. Kot da bi gledala nek film, kjer se vse to dogaja drugim. Kak dan ali dva sem bila cisto ok. Potem pa me je popolnoma sesulo spoznanje, da je nikoli vec ne bom mogla objeti, nikoli vec, poljubiti, se je dotakniti, je videti…konec. Ta beseda me je dotolkla. Imela sem strasno krizo, zvecer sem vedno zaspala v solzah in zjutraj sem mislila, da ne bom mogla zadihati v nov dan, tako me je bolelo v prsih, nisem mogla verjeti, da izguba lahko tako zelo boli, dobesedno fizicno boli.
Vse kar sem sanjala, vse kar sem si zelela, vse kar sem tako skrbno pripravljala preden je prisla v najino zivljenje, vse je odslo skupaj z njo, vse je postalo popolnoma nepomembno in iskala sem razlog, zakaj zjutraj sploh se odpreti oci, zakaj dihati, zakaj biti…
“Vi imate se eno hcerko” vam pravijo, ziveti morate za njo. Meni se zdi, da to ni najboljsa tolazba. Nic manj niste zalostni zaradi Bora in poleg zalovanja zaradi Bora morate prestajati se zalostne poglede vase hcerke, ki vam gotovo parajo srce. Moja hci, je bila prvorojenka, takrat se edinka. Zato se mi je se bolj zdelo, da ni vec vredno vztrajati in vsak dan z nova v boj, kako preziveti dan in zvecer spet v solzah zaspati.
Mislila sem, da ne bo nikoli vec drugace.
Danes lahko na stvar pogledam tudi iz drugega zornega kota, minilo je nekaj casas, ne dovolj, se vedno boli in se vedno so stvari, ki jih ne morem poceti, ne morem o njih govoriti, ne morem na njih misliti. Pa vendar sem tukaj in zdaj, pisem vam, medtem ko sestrica moje prve zvezdice mirno spancka v svoji posteljici.
Ja zdruzujem veselje in zalost, dan za dnem, uro za uro. Pridejo tezki trenutki in spomini na mojo zvezdico me potrejo, vcasih se jim nacrtno prepustim. Tudi to je potrebno, da se potem spet lahko posvetim moji drugi deklici.
Pot zalovanja je cudna, zapletena in tezka, to sami veste. Ste na zacetku in se nekaj strmine je pred vami. A prisli boste na vrh, tam bo nov razgled, ceprav hrib poznate, ceprav je to vase zivljenje, boste takrat videli drugacen razgled. A ne bo nic manj lepsi, le drugacen. In vi boste drugacni. Ne boljsi ali slabsi, drugacni. In drugi vas bodo morali sprejeti taksne kot ste in nic vec iskati tiste osebe, ki je bila na tem svetu takrat, ko je bil Bor se fizicno prisoten. Veliko dela vas caka, verjetno tudi se nekaj razocaranj.
Ce ne bi dala sama tega skozi, ne bi verjela, kako se stvari lahko spremenijo in kako postane zivljenje cisto drugacno, pa vendar je lahko se vedno lepo, pa ceprav solze velikokrat tecejo…pustim jih, neovirano, da izperejo zalost, ki me prevzame tisti trenutek in potem grem lahko spet naprej. Kot bi se na strmi poti morala nekoliko zaustaviti, da zajamem sapo. Pomaga.
Tudi prazniki bodo scasoma dobili svoj pomen, spet drugacen, a ne bo vedno tako, kot cutite sedaj. Prvo novo leto je bilo, kot da ga ni. Delala se, da sem imela izgovor, da ni bilo treba poslusati drugih, ki so govorili o zabavah, darilih…meni pa je bilo vse brez veze. Darilo? Mi lahko kdo podari zivljenje mojega otroka? Otroka, ki ga ne morem objeti in mu povedati, kako zelo ga imam rada?
Tudi darila dobijo drug pomen in se jih boste poklanjali in prejemali.
Draga Borova mami, pustite si cas. Resnicno. Ne hitite, vasa zalost je sedaj zelo mocna in ceprav zdaj ne verjamete, bo ta ostra bolecina minila. Ostala bo v vas, ziveli boste z njo, vendar ne bo vec tako ostra. Ne bo minil dan, ko vas ne bo kaksa stvar spomnila na BOra, malenkosti, ki jh drugi sploh ne bojo opazili, besede, izrecene kar tako, mimogrede, bodo vas globoko zadele. Pa vendar bo slo. Iz dneva v dan. Cas je vas zaveznik. Pustite svojo zalost, ne sprasujte se, ce je prav da jokate, ce je prav da mislite na Bora, ce je prav, da so vam prazniki brez pomena…pomembno je, da se vi in vasa druzina v tej situaciji pocutite kolikor se da varne in umirjene.
In zapomnite si; samo ce boste vi lahko pomagali sebi, boste lahko tudi hcerki. Res je da vas potrebuje, ampak pomembni ste tudi vi. Prav je, da se boste pocasi “spravili k sebi” kot ljudje radi recejo, vendar v prvi vrsti zaadi sebe, da boste lahko potem pomagali tudi hcerki. Pomembno je da vsi odzalujete, jaz sem morda prevec zatrla zalost v sebi in mi to dostikrat pride na plan. V najbolj neprimernih trenutkih. Skusam delati na tem, veliko je ze, ce se tega clovek zaveda.
Bila sem dolga, a se bi lahko pisala. Take izkusnje, kot jo imamo za sabo mi, ki smo izgubili tako dragocene osebe, ne mores opisati le z nekaj besedami. In ne morem vam zgolj napisati, da bo bolje. Ker vem, da vam to v tem trenutku nic ne pomeni.
“Tvoja mami” ponovno hvala.
Vzeli ste si čas in srce in napisali lepo pismo, resnične besede.
Takšne besede edine malo pomagajo. Starši, ki so izgubili otroka, gledajo na svet drugače, živijo drugače in tega se sedaj učim. Je pa težko, ker si moje telo in moj um tako zelo želita NAZAJ, poti nazaj pa ni. In naporno. In boleče, kot močna fizična bolečina, ne samo kot fraza.
Danes smo naredili velik korak. Hči je imela v šoli predpraznični nastop, koncert s Kreslinom. Zelo težko sva zmogla in sva šla z možem. Vedno smo šli VSI. Lani smo bili vsi. Lanski nastop se je popolnoma zlil v letošnjega. Vsepovsod sem videla in čutila Bora. Kreslinove pesmi in potoki solza.
V knjigah najdem kanček miru. Svetujte, če kaj primernega preberete.
Nekateri starši so napisali knjige po izgubi otroka:
Arija (nova knjiga, 2008, N. Assefi – izgubila deklico)
Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem (H.S. Kushner)
Kako je mogoče (J.Javornik)
Nemirno je srce (Metka Brkan, prof. ang. – izgubila dvanajstletnega sina Iva)
Mirno noč Vam želim. Tatjana
Borova mama, vse to je normalen del žalovanja. Razpoloženje niha od trenutkov, ko občutiš grozno grozno bolečino, do trenutkov, ko si povsem prazen. Kaj je huje, ne vem, oboje je nekakon treba preživeti. Preživiš, a te to spremeni. Povsem druge stvari postanejo pomembne.
Ne zmoreš se družiti z ljudmi, ker so oni v nekem drugem svetu kot ti. Zate se je svet ustavil in ne moreš razumeti, da se drugim ni. Da se drugim dogajajo njihova življenja: poroke, nosečnosti, nove zaposlitve, selitve … Prazniki ves ta nesmisel še poudarijo.
Kot je zapisala “tvoja mami”, nihče ti ne more obljubiti, da bo bolečina minila. Bo pa drugačna, naučila se boš živeti z njo in življenje ne bo le polno bolečine, ampak bodo prišli tudi lepi trenutki. Najprej jih boš verjetno sprejemala s slabo vestjo: “zakaj on tega ne more doživeti?” A sčasoma bo lažje – je pa res, da zna do takrat biti še zelo hudo in morda celo huje, kot je zdaj.
Meni je pomagala misel na to, da sem lahko hvaležna za čas, ki sem ga lahko preživela s to osebo. Za vse lepo, kar je ta oseba vnesla v moje življenje.
In ne, ni ti treba biti ves čas močna.
Pozdravljeni!
Zadnja knjiga, ki sem jo prebrala en mesec pred dogodkom naše deklice je bila: V ogledalu v uganki (Jostein Gaarder) – govori o deklici, ki je obolela za rakom in njen odhod.Po dogodku so jo prebrali tudi ostali v družini in smo si edini, da naključij ni.
Moji ljubi deklici (in ostalim vnukinjam) je dva večera pred dogodkom brala moja mami Prešernove poezije. In veste katera pesem jo je zanimala V podrobnosti? Memento mori. In vprašanje: Dolgost življenja našega je kratka. Moja mami se je še dolgo potem sekirala, zakaj jo je sploh prebrala. Verjetno ji je bila namenjena, ne vem. Med zadnjimi je prebrala tudi knjigo Dese Muck: Anica in zajček. Zdaj je posneta.
Lepa je pesem Toneta Kuntnerja: Ni konec, ko pride tvoj zemeljski konec, le vsakodnevno orodje pospraviš, in …. In tvoja prisotnost je bolj prisotna kot kdajkoli prej od korenin do vej. (znam jo na pamet)
Pa morda tudi Oskar in gospa v rožnatem, Zvezde sijejo v temi (mladinska literatura), Jonatan Livingston Galeb. Ko je ležala v bolnici nezavedna sem ji brala Malega princa. Tisti dan, ko je dokončno odšla pa sebi knjigo Magdalene Metelko Ljubezen in okamenelo srce na strani Ljubezen. Kar sem kasneje našla v knjigi Kahil Gibran Prerok.
Draga gospa, berem besedila v katerih sije upanje. In močno upam, da vse kar je tu, ni dokončno.
Ja pa še nekaj, smučanje. Tudi mi smo bili pred dogodkom na smučanju. Zato vedno naredim tudi zavoj za njo. Vedno.
Vse dobro vam želim
Draga Borova mama,
veliko literature je, ki vam lahko pomaga, odvisno od tega, kaksen clovek ste in kaksne stvari zmorete, znate in lahko sprejemate.
Jaz nisem brala knjig, jih je pa moj partner in veliko sva se potem o tem pogovarjala, ko mi je razlagal stvari, pokazal svoj pogled na zadevo, ko sva tolazila drug drugega…
Ena je Tibetanska knjiga mrtvih (original, tezje razumljiva). Nam lazja za branje je Tibetanska knjiga zivljenja in umiranja.
Preberite tudi od Kojca Ucbenik zivljenja in Pot k sreci.
Potem je tukaj Potovanje dus in Usoda dus.
Nekatere knjige so napisane zelo “amerisko” in so zato meni precej zoprne za branje.
Draga tonči!
Upam le, da vseeno nisi mislila popolnima resno in da v resnici nisi tako grob človek, predvsem ne v takšnih okoliščinah.
Verjemem, da nisi mislila povsem slabo ampak nekomu po parih mesecih reči, da naj začne živeti, je ne samo kruto ampak tudi nesramno. Človek potrebuje čas za žalovanje in žaluje naj po svoje. Vsak se sam sooča s svojo bolečino in izgubo zato nekomu diktirati kdaj se mora smejati, kaj vse mora še lepega videti, je popolnoma nesmiselno. Saj nismo stroji! In verjemi takšne besede bolijo. Sploh, ker je njihova bolečina sveža. Izgubiti otroka je milo rečeno grozno oz. nekaj najhujšega kar se ti sploh lahko zgodi. Kako naj potem človek v tako kratkem času vidi kaj lepega?? Nemogoče! Ljudje se utapljajo v bolečini in verjemi, da jim lepe besede, dobri ljudje veliko bolj pomagajo kot nesmiselni ultimati.
Draga Borova mama in vsi Borovi najbližji! VAšo tragedijo spremljam preko foruma in preko medijev. Nimam besed s katerimi bi vam uspela povedati, kako mi je žal, da se lahko tragedija, ki se je zgodila vam, pravzaprav sploh zgodi, pa vendar mi je vse čisto jasno, čisto preprosto…… 9. oktobra letos sem izgubila brata, umrl je po kratki, a zelo hudi bolezni – rak trebušne slinavke z metastazami v jetrih, peritoneju, ….Njegovi obiski pri zdravnikih “specialistih” so bili ponižujoči. Njegov osebni zdravnik je ugotovil (ob izbruhu bolezni) kar čez hlače, da ima vnetje nožnih mišic. Niti toliko se ni potrudil, da bi rekel bratu, da naj zaviha hlačnice…. Po štirih dneh so bratu noge močno zatekle, obarvale so se modro in postale zelo, zelo boleče. V UKC v Ljubljani so mu postavili zgoraj omenjeno diagnozo….. Kakšni so bili naši obiski pri zdravnikih, urgenci, ne bom razlagala,… bilo pa je zelo podobno kot pri vašem Boru….. Bi pa izluščila dve še posebno veliki “cvetki”. S postavljeno diagnozo so si upali naši mojstri specialisti poslati brata domov (njegova velika želja je bila, da odide iz bolnice domov; njegova odpustna diagnoza pa je bila jasna – brez možnosti ozdravitve) brez tablet proti bolečinam, brez tablet za spanje, brez česarkoli!!! Druga še bolj “močna” cvetka pa je: zadnji dan njegovega življenja smo preživeli na OI v Ljubljani – punkcija vode iz trebuha; ko sem se pogovarjala z zdravnico – brat je bil ves čas pri POLNI ZAVESTI, mi je v pričo njega rekla ” gospa, gospod se poslavlja od nas”. Ko sem jo prosila, če se lahko o tem pogovoriva zunaj bolniške sobe, mi je odvrnila” ja gospa saj gospod to ve! In stopila je k bratu, ga pobožala po ramenih in ga vprašala: ali ne gospod? Nikoli ne bom pozabila njegovih velikih modrih, a takrat že rumenih oči, kako so begale od zdravnice pa do mene. O čem je premišljeval, ne vem, vem pa, da ga je bilo strah, to sem mu brala iz oči. Po pogovoru z očetom, smo prekinili z punkcijo in odpeljali smo ga domov. Njegova največja želja je bila, da umre doma, v svoji sobi. Ko smo ga zvečer pripeljali domov, bil je seveda pod vplivom morfija, se je samo še toliko zbudil, da je preveril, če je v svoji sobi in potem je zaspal. Naslednji dan ob 3.27 pa se je poslovil od nas. Star je bil 45 let. Nečloveške bolečine trpel zadnjih 14 dni. Prosili smo za tablete ali za karkoli za lajšanje bolečin, pa več kot obližev in nekaj drugih tablet nismo dobili. Kljub temu, da sodobna medicina vztraja pri tezi, da dandanes umirajočega človeka ne sme boleti, da mu je lahko bolečina odvzeta. Pri nas ni bilo tako. Enostavno niso imeli posluha za naše prošnje …… Bolečina ob vedenju da si brezmočen, da ljudje, ki naj bi jim zaupal svoje zdravje, nimajo niti kančka usmiljenja, ti ne svetujejo, te ne POSLUŠAJO, je brezmejna, ….. SAma pa iščem in iščem odgovor na eno samo vprašanje: kaj se dogaja v človeku, ki ve da umira, in je ves čas do svoje smrti pri polni zavesti? Moj brat je vedel da umira slaba dva meseca.
Priporočam knjigo POgovori z Angeli, tudi sama jo ravnokar berem, prebrali pa so jo tudi moji domači – eni že pred bratovo smrtjo, eni pa po njej. Mogoče vam bo pomagala.
Lep pozdrav
Drage neznanke, “spe 1”, “urška t” – vsi na teh žalostnih forumih – hvala – besede lahno lajšajo trenutke, ko se solze malo ustavijo.
Urška t, iz srca sožalje ob izgubi brata. Toliko grenke resnice je v vaših stavkih in neodgovorjenih zakajih. Zakaj tisti, ki bi morali pomagati tako ravnajo? Devet mesecev si že postavljam ena in ista vprašanja in nisem niti kanček bliže odgovorom. Za vedno mi bo ostalo nedoumljivo, tako kot vam.
Čeprav skušam biti poštena in povem še enkrat: v LJ, na intenzivni negi KC (pritličje) se obnašajo drugače. Tam je Bor ležal 8 dni in “uradno” umrl. In kljub vsemu nimam grdih slik od tam, ker so se vsi trudili ter bili ob tem čuteči. Slike iz večera v MB pa me preganjajo, ubijajo, silijo v blaznost. In neprestano se sprašujem kaj je Bor čutil, vedel, doživljal, kako se je poslavljal od tega sveta, kdaj je prestopil nevidna vrata na drugo stran…In grozno KRIVDO občutim. Nekje je bil trenutek, ko bi jaz, mama, morala spremeniti usodni tok dogodkov. Pa nisem znala.
In sedaj ne morem več.
Za priporočene knjige tudi hvala. Oklepam se tujih besed in iščem smisel. Smisla pa ni.
Duhovne knjige težko predelujem, na žalost je moj um 42 let treniral za “inženirsko” delo. Logika, razum, racionalnost – pa sedaj samo škodujejo.
Tudi meni je najbolj tuj “ameriški” stil, sprejemam pa vse vaše predloge in se učim, učim, tudi če mi ni blizu.
Prazniki. Trudim se biti hvaležna za vse kar sem imela in kar še imam.
Enako želim vsem VAM. Želim vam miru, spokoja, ljubezni.
Prešern:
Privoščim večni mir ti blagoviti;
vendar, dokler ne bom se v grob položil,
bom, da, najdražji moj, si moral iti tak zgodaj nam ugrabljen,
bridko tožil.
Bliža se Božič, praznik Jezusovega rojstva. Praznujemo pa tudi Veliko noč, spomin njegove smrti in vstajenja. Tudi Marija je na Veliki petek zelo trpela, vendar je prišla Velika nedelja in kasneje Binkošti. Želim vam, da to doživite tudi vi. To pa bo prišlo, ko vam bo uspelo udejanjiti prvo vrstico Prešernovega verza.
Točno tako je, kot ste napisali! V takih situacijah razum samo škoduje. Ker ne zmoremo dojemati vseh dimenzij življenja / smrti. Vendar verjamem, da dimenzije so, samo mi smo premajhni, da bi vse to zaobjeli s svojim razumom. Prav zato se nam najbolj “čudne” stvari dogajajo ravno takrat, ko se razum odklaplja ,npr. ko se potapljamo v spanec, v meditaciji, transu itd…..takrat smo najbolj dovzetni za npr. stike z, ne vem kako naj rečem,drugimi dimenzijami….Ker sem sama tudi taka, da najbolj verjamem v nekaj, kar si lahko razumsko razložim, vam priporočam 2 knjigi:
1.) Peter Russel: Od znanosti do Boga (prehajanje materije v energijo in obratno in sicer preko svetlobe). 2.)Tadej Pretner: Preseganje vedenjskih vzorcev (naj vas ne odvrne omenjanje čaker, avre itd., ne gre za religiozno knjigo, ampak dokaj preprosto pojasnjuje nekatere stvari, ki si jih nato lažje predstavljamo).
Tudi sama sem doživela smrt svojega brata, ko je bil star 29 let. Nekdo ga je povozil, še danes ne vemo, kdo. Moji starši so tedaj (tega je že 10 let nazaj) dobesedno noreli od žalosti, mami se je osredotočila samo na to, da dobi tistega, ki ga je podrl in zbežal…..verjetno je mislila, da ji bo ob tem kaj lažje… šla je tudi do državne tožilke, da bi ga našli, ampak z glavo v zid pač ni šlo…Nam je pa nekdo tedaj rekel nekaj, kar je res: tisti, ki je to povzročil, bo sčasom živel vse težje, mi pa vse lažje.
Jaz sem že pred tem dogodkom iskala nek resnični smisel našega bivanja, brala sem podobne knjige, kot jih navajajo zgoraj in mi je bilo v vsej sitauciji malo lažje. Želim vam, da bi bilo tudi vam malce lažje ob tovrstnem branju in razmišljanju. LP
Božič… tihi večer… zračje polno čustev in spominov… večinoma so močnejši tisti, ki so v nas pustili globoko brazgotino…. In ne moresm si pomagati…v svoji bolečini se spomnim tudi na vas, predraga Borova mama.. Zajokam… Nehite začnem moliti… moliti, naj vam ta vecer prinese vsaj malo, malo miru… malo spokoja…. Bor je z vami… je. V neki drugi dimenziji… A gotovo je bila ljubezen med vami takrat, ko je bil še tukaj premočna, da bi lahko za vedno umrla… Neprestano si to dopovedujem, medtem, ko mi solze kar polzijo… Zaradi vas in zaradi vseh, ki doživljajo na ta večer podobno…. Pošiljam vam topel objem… in, draga mama. Ne očitajte si…. Verjamem, da je nekje za vsakega od nas zapisan trenutek, ko mora prestopiti…. Tudi pri Boru je bil vnaprej določen. MOrate verjeti…. Mi smo premajhni, da bi lahko spremenili tok dogodkov ali “usode”, kakor jo nekateri imenujejo…. Storili ste VSE, kar ste v tistem trenutku znali, lahko, zmogli, hoteli, poskusili…. In s tem ste Boru dali vse…..
Mislim na vas!