Spoštovani Borovi starši!
Prijateljica, ki so ji rešili (večkrat) sina v MB mi je žalostno povedala vašo zgodbo. Poznam pa jo prek tega foruma. Zdaj ste šli v boj. Prijateljica je žalostna, ker njenega sina na pediatriji MB vedno (je kronični bolnik)vzamejo resno in mu pomagajo od prvega dne njegovega življenja. Kadar ima težave, do LJ sploh ne bi prišli.
Ne vem točno kaj bi vam rekla. Vem, le da je ogromno različnih primerov. Vem tudi to, da tudi jaz nisem vedno zbrana pri svojem delu. Imam srečo, ker ne gre za življenja.
Vem pa nekaj: čas življenja ni v naših rokah. Ni!
Jaz sem še vedno zahvaljujem, ker smo sploh imeli našo deklico 9 let.
Res. Sedaj spremljam njene sošolke, sošolce, ki so že tako veliki, kot je bil vaš Bor in se včasih vprašam: s kom bi se družila,… ali bi bila tudi kar naprej na MSN-ju,… In imam delo. Ogromno dela.
Podali ste se na trnjevo pot. Pot, v kateri je veliko grenkobe. Jaz vam želim, da bi se vaša globoka žalost (ki smo jo tudi v naši družini doživljali) spremenila v lepe spomine.
Zadoščenje, ne vem, koliko vam bo to osmislilo in olepšalo življenje. Vsi na tem forumu vas podpirajo pri tej aktivnosti. Meni pa je hudo, tudi moji prijateljici. Z možem sem se pogovarjala o Boru. Tudi on ne bi mogel iti v boj. Veste, draga mama, za nesrečo naše hčerke sta delno odgovorna dva mlada človeka, ki ju poznamo že dolgo. Zelo jima je težko, hudo. Vem, da trpita. Verjamem, da je tudi osebju, kjer je vaš Bor umrl, zelo težko. Ko je na kirurgiji v LJ umrla moja hči, je jokal ves oddelek. Vem, da jim je težko. Nihče, si ne želi, da umre mlad človek. Za zdravnika pa to pomeni poraz v njegovem delu. Z molkom pa se zapirajo, ker jim je težko. Vem. Odpreti se, govoriti, priznati,… to je umetnost v življenju. To je že višja matematika. Želim vam, Borova starša in sestra, da bi znali odpustiti in svojo žalost počasi obračati v lepe spomine. Le tako se preživi. Ni druge poti. Bor vam želi, da ste srečni.

Ljuba,ljuba mamica in očka, po včerajšnjem ogledu Trenj si še bolj lahko predstavljam, kakšno kalvarijo dajeta skozi. Pogumna sta, ko se borita za boljši izid zdravljenja za vse naslednje primere. Sočustvujem z vama, občudujem vaju, ker sta uspela zagristi v to trpko jabolko. Prepričana sem, da vam bo šlo od sedaj naprej bolje, saj huje ne more biti. Želim vam vsem čim lažje okrevanje – potrebujete ga prav vsi, da zajamete sapo. Mislim na vas vse, tudi na Hano in vas v mislih objemam.

Draga Borova družina!

Res ste pogumni in vzdržljivi ob vsem, kar smo lahko včeraj slišali in videli. Lepo je bilo povedano, da je Boru bila odvzeta možnost, pravica, da bi se boril. Nihče ne ve, kako bi se izteklo, ampak rekli bi si: vsaj nekaj so storili. Tako pa je iz povedanega bilo očitno, da se ni zgodilo NIČ. In očitno je bilo tudi, kako se odgovorni izmikajo odgovorom na konkretna vprašanja.
Držim pesti za Vas in vam pošiljam pozitivno energijo.

Pa zakaj je dobil antibiotik,če je bil samo prehlajen, ali kako se je sploh vse skupaj začelo?

Zdaj me je kar strah, če moj 12-letnik posmrka in zakašlja!

Sočustvujem s starši Bora…res je bil fleten fantek, plesalec, priden v šoli….kako se je vse skupej sploh začelo? Bodite močni.

iskrene sožalje ob izgubi vašega Bora. enostavno nimam besed..človek zaupa zdravnikom a na koncu ti otrok umre.. to je nekaj najbolj groznega kar se ti v življenju sploh lahko zgodi. ko sem gledala vaše slike, prispevke po tv so mi solze polzele po licu.. res ne morem verjet da se to dogaja. življenje je kruto in neusmiljeno..

mama bora, vem da je težko, ampak sedaj vso pozornost posvetite hčerki, za njo je to res težka situacija v občutljivih letih… sama se spominjam ko mi je v istih letih umrla babica..vbsega se spominjam kot bi bilo včeraj..

mama bora , oče , sestrica, vsi skupaj bodite močni le tako boste umilili vašo bolečino, vaš bor pa bo v vaših srcih celo življenje in vas čuval..

oglasite se še kaj ko vam bo hudo…
lep pozdrav
jaz pa grem prižgat svečko za Bora!!

Spoštovani Borovi najdražji,

Vem, da ni besed, da vas potolažijo, se strinjam z vami, da Boru niso dali priložnosti, da se bori. Ne dopustite, da “bogovi v belem” uničijo vašo družino. Težko jim bo kaj dokazat, saj vedno držijo skupaj. Vam pa so odvzeli vašega sončka.upam, da boste vztrajali dokler ne bo resnica prišla na dan. To Bora ne bo vrnilo ampak morda s tem pomagate še komu, da se mu ne zgodi podobno.

Objem vaši družini

Spoštovana Borova mama!
Ko spremljam vašo dramo v medijih, tu, na forumu, podoživljam našo zgodbo. Na srečo se je moj sinko pravočasno znašel v Ljubljani, pri strokovnjakih, ki so vedeli, kaj delajo…, sicer bi imela naša zgodba enak konec, v to sem prepričana.
V mislih sem z vami, molim za vašega Bora in predvsem za družino, ki gre skozi hude preizkušnje. Upam, da vam bo uspelo dokazati in pokazati, da bogovi v belem niso nezmotljivi in da boste dobili zadoščenje v priznanju napake… Bora vam tako ne more nič povrniti… Čeprav je z vami, vsak trenutek.
Ko je bilo meni najhuje, ko sem čutila, da se lahko moj sinko poslovi, sem imela srečo, da sem našla stik s pravo osebo, ki mi je pokazala pravo pot. Takrat mi je dejala: vaš sinko je res že precej na drugi strani, a morate vedeti, da ga v resnici ne boste nikoli izgubili. Ker je trpel tako hude bolečine, se mi je na trenutke zazdelo, da je res bolje, da odide, se reši… Ko sem potem v Ljubljani videla, kako so bili v resnici v Mariboru nesposobni, arogantni, neaktivni… sem trdno sklenila, da bom nekaj naredila, napisala pritožbo, jim dala vedeti, da nimajo prav. A kasneje je ta namen zbledel, energijo sem raje vložila v sinkovo okrevanje.
Na srečo ima naša zgodba srečen konec, vaša pač ne. Borite se, upam, da najdete v tem zadoščenje in predvsem upam, da se to ne zgodi še komu drugemu.
Podpiram vas in mislim na vas.

Iskreno sožalje
tudi mi vas podpiramo,borite se za Bora,v MB morajo PLAČAT ZA TAKO NAPAKO,ne znam si predstavljati kako bolečino preživljate,vendar jokam z vami in čutim z vami,saj sem sama mama štirih,skoraj petih otrok.
Bodite močni.

Vsem, ki nas v teh dneh podpirate, mislite na nas in na VSE ŽALOSTNE STARŠE, sestre, brate, sinove, hčere… iskreno hvala.
Zelo težko je. Povedala sva Borovo,našo zgodbo tisto sredo zbranim novinarjem (specializiranim za zdravstvo), sedaj gredo dogodki sami naprej. Ne želiva javno nastopati, sploh pa nimava moči za besedni dvoboj z neprizadetimi. Bojiva pa se jih, zlasti pa odkritih lažeh na Trenjih.
Povedala sva samo resnico in jo podprla s pisnimi dokumenti.
Kako strašna je bila tista noč v MB pa ne bo nikoli nihče razen nas res vedel. Ko sva vedela, videla, da gredo stvari močno narobe pa nisva mogla prodreti skozi ledeno neprodušno steno tistih, ki so bili tam da pomagajo.
Takrat nisva vedela da gre za življenje, saj na smrt svojega otroka ne pomisliš. Vedela pa sva, da je potrebno hitro, takoj ukrepati. Pa niso.
In kakšen srh naju je zajel, ko sva kasneje izvedela, da je bil ključ do rešitve (izvid pred polnočjo) dan a popolnoma spregledan.
In kakšen srh naju je zajel, ko sva izvedela, da je bila zdravnica vrhunska strokovnjakinja, le mar ji ni bilo za Bora (tri tedne po Borovi smrti je nastopala na konferenci s prispevkom “Kdaj nas mora nezavest pri otroku skrbeti?”). In ponavljam: nikoli nisva rekla, da so vsi zdravniki slabi. Še za udeležene ne moreva reči da so slabi zdravniki ali ljudje. Tega ne vemo. Vemo pa to, da NISO NIČESAR NAREDILI. Da niso pomagali Boru. Kaj so razmišljali? So spali ali ne? Zakaj nočejo odgovoriti?
Hvala vsem ki mislite na nas. Tudi jaz mislim na Vas, ki ste izgubili svoje drage in ste žalostni v tem glasnem mesecu.

Draga Borova mamica,že od vsega začetka spremljamo vašo trgično zgodbo in po ogledu Trenj,je vsak ki ga poznam,rekel pa saj to ni res!!!
vendar je.Mož je celo oddajo zmajeval z glavo in preklinjal naše zdravstvo ,jaz pa sem celo oddajo jokala!!!Tako hudo nam je vsem skupaj,tudi mojim sodelavcem in prijateljem.
Vedite ,da smo z Vami in vas podpiramo!!!
Prav je ,da sta povedala resnico-še kako prav.Ubogi Bor -imam hčero njegove starosti,tako da mi je nepredstavljivo kaj je šlo narobe.

Želim vam,da bi našli mir v duši in da bi čimprej rešili ta tragičen primer.

Res iskreno sožalje ob tako strašni izgubi vsem trem in velik objem za vse !!!

Jaz vam tudi pošiljam en vvvvvveeeeeellllliiiiikkkkk objem, mislim na vas. Sama sem pred dvema mesecema pokopala atija. Pozdrav. Mateja.

Draga Borova mama in vsa družinica!!!

Naj najprej povem, kako hudo mi je za vas ob tako boleči izgubi!!!
Sama vem, da bi se verjetno znašla na psihijatriji.
Vi paste in tudi morate biti močni zaradi hčere ki jo imate in zaradi preboja v javnost.
Naj povem, da sem tudi sama zvedela za vas preko medijev, prav tako moj kolektiv-zdravniki.
Vsem nam je vzelo sapo in ni prav da se vam je to zgodilo!!
Zato vztrjajte pri odgovorih in dobili jih boste!
To vam bo pomagalo pri procesu prebolevanja!

In ne govorite, da sreče ne bo več-seveda bo!
Zgodile se bodo nove male stvari, ki vam bodo izvabile nasmeh na usta in počasi boste ugotovili, da je Bor še vedno z nami. Dajte mu priložnost, da se vas dotakne, da vam pokaže da je je še vedno tu.
Tega boste zmožni čutiti takrat, ko ne boste več tako žalostni!!!

Enega veeliiikeeegaaaa objemčka vam vsem in Boru, ki je z vami:)

Spoštovani starši!
Na tem forumu ste upam tudi spoznali, da niste edini starši, katerih otroci so prej umrli kot vi. Ni naravno. Je pa možno. V preteklosti se je to večkrat zgodilo. Prosim vas, da sprejmete to, da je vaš fant dokončal tuzemeljsko življenje. Je umrl. Dokler si sama za svojo hči nisem tega vbila v glavo, sem tudi tavala na mestu. Še vedno v dnevu, ko se je to zgodilo. Enako je z vami. Pa vendar: veliko je otrok, ki v enem letu umrejo v naši deželi. Veliko je mamic, ki ne more zanositi. Veliko je otrok, ki se ne rodi živih. Vsi trpimo. Pa vendar živimo naprej. Živimo za vse, ki so tu in tudi za tiste, ki so odšli oz. se še niso rodili.
Vem, da so te besede trde. Pa vendar je potrebno zadeve sprejeti. Drugače se ne da naprej. Bojim se, da bosta tavali na mestu, dokler boste v boju z medicino. To pa lahko traja vrsto let.
Ali je vredno?
Kako bo vaša hči zaživela kot odrasla oseba?
Bližajo se prazniki, ki lahko zelo bolijo (mene so prvo leto totalno sesuli), zato vas lepo prosim, začnite gledati življenje s sončne strani. Ne gre drugače. Tudi hči vas potrebuje.
Vem da je obrabljeno in nerazumljivo. Tega tudi sama nisem razumela, ko so prišli ljudje izrazit sožalje in rekli: Živeti morata za ti dve, ki sta vama ostali. Pa vendar je RES!
Želim vam, da si prizante, da je vse res, kar se je zgodilo in vedite, da je veliko staršev, ki podobno trpijo in si želijo, da bi bilo drugače.
Bor želi da ste srečni!

Spoštovana Tonči,

vse kar si napisala je res. Ampak lahko bi bilo napisano tako, da bi vsi vedeli, da ti je res žal za vsakim otrokom, ki umre, na tak ali drugačen način.

Borovi starši se v resnici bojujejo za vse nas, za naše otroke, ki bodo morda kdaj v podobni situaciji, kot so se znašli oni.

Bor bo vedno njihov in vsi si želimo, da bi uspeli, na kar najboljši način odživeti to zemeljsko življenje. Razpetost med biti tu ali ne biti tu je pa….???

Mislim, da jim moramo vsi pomagati, tako anonimni, predvsem pa tisti, ki poznajo dogodke marca 2008 natačno, pa se raje umikajo v papirje ….

Ana

Spoštovana mama Ana!
Pa še kako hudo.
Ampak iz te hude žalosti me je vrgla gospa, ki me je prijela na trdo, ker sem že lezla tja kamor lezejo Borovi starši. V brezupanje in…
Zato pišem trdo, ker besede: ubogi vi, joj kako je tudi meni hudo,… ne pomagajo.
Kako bi vi pomagali nekomu, ki se smili sam sebi, ne vidi nič več lepega in misli le še na svoj konec?
Tudi v tej vlogi sem že bila. Zato vem kaj pišem. Človeka je treba zbudit iz črnega sveta in postaviti nazaj v svet.
Vsi, ki vzpodbujate starše v tem, naj iščejo pravico na tak način, pa žal ne veste, kaj to pomeni. To pomeni, da se še dolgo ne bodo pobrali in da bo življenje en sam boj. Brez zamere, dragi vzpodbudneži, ko si enkrat v takem “sranju” ti besede: joj, kako hudo mi je,… ne pomagajo dosti. Le toliko, se še bolj smiliš samemu sebi. Vzpodbudne besede so drugačne. Dejanja tudi. Hvala Bogu sva z možem slišala tudi te trše besede in počasi videla tudi sonce. In ni nama žal. Predvsem zaradi ostalih dveh. Naj bi zavozila življenja ostalih dveh? Si to zaslužita?
Ja, vem ljudje bolje razumete, da je mama na psihijatriji, hči je izgubljena, ker jim je npr. umrl oče. Težje pa je razumeti, da se da živeti naprej.
Borovim staršem želim, da živijo človeka vredno življenje naprej in ohranijo sina v najlepšem spominu. Vse pa kar se zdaj dogaja, je voda na mlin medijem. Ali se kdo vpraša, bi si Bor želel takšno publiciteto? V tem primeru, drugi služijo na njegov račun. Ne, tega mu ne želim. Zato to pišem.

ja, Tonči razumem…saj na take računajo zdravniki. DA se bomo v žalosti izgubili in zdravniki bodo veselo pacali naprej.

NIKAR Borova mama…seveda vam želim da živite naprej, ampak kljub temu najdite pravico za Bora, nekdo mora odgovarjati.

Torej so po vašem zdravniki eni sami veliki pacarji.
In zakaj potem hodimo k njim?
Boste vsi vi zavrnili zdravniško pomoč, ko boste hudo bolni, poškodovani?
Ljudje, ne pišite neumnosti.
Ste vsi prepričani, da ste nezmotljivi?
Jaz vem, da nisem, zato si ne drznem črniti nikogar.
Nisem iz zdravniške stroke, po bolnicah sem s svojimi otroki prestala že ogromno. Ne zagovarjam napak. Vem da se dogajajo. Tudi zato, ker človeški organizem včasih reagira drugače, kot pričakujejo. Ker ne vedo, da je tako hudo.
Pa vendar tudi starši nismo vsi enaki. Ko je umirala moja hči, je bil poleg pol leta star fantek z neozdravljivo boleznijo. Njegova mati se sploh ni želela navezani nanj. Bil pa je tako ljubek. Kakšne očke. Ne morem pozabit. Sestre, zdravniki so se več ukvarjali z njim, kot njegovi starši. Zunaj nam je ostalim staršem povedala, da čaka da umre in bo potem imela novega otroka. So bili tudi starši, ki so bili nesrečni, da se je njihova deklica zvlekla. Imela je prizadeto glavico.
Ne vem, kaj bi rekla. Nikomur ne želim takšnih izkušenj. Vem, le da se trudijo. Po človeško.
Se pa strinjam, da bi morali na medicinski fakulteti uvesti predmet, da bi zdravnike naučili, kako se pogovarjati s starši, ki imajo hudo, neozdravljivo bolne otroke. Kako se pove, da je otrok umrl. To znajo le redki. Vem. Govorijo le o diagnozah.
Starši od Bora, želim, da se zaveste, da vam je ostala še hči. Pomagajate ji v odraslost. To morate narediti.

Izgubila sem hci. Majhno, tako zazeljeno. Zaradi bolezni. Lahko bi rekla, da je padla skozi sistem. Bili smo v tistem delu statistike, v tistem enem procentu, ki se jim to zgodi.

Lahko bi iskala krivca…morda sem ga na zacetku celo zelela najti, ker sem mislila, da bo lazje, ce bom lahko nekoga krivila. Nekoga drugega ne sebe, ki kot mati nisem mogla pomagati svojemu otroku.

Minilo je nekaj casa, ko sem spoznala, da bom sama morala prehoditi to pot, pot zalovanja, pot obupa in zalosti, vecnega sprasevanja in nikoli najdenih odgovorov.

Gospa Tonci, zelo dobro vas razumem kaj pisete, ceprav se vase besede morda zdijo trde. Tudi sama sem sebi dostikrat kaj na trdo rekla, da se nisem izgubila v brezupu in zalosti. Sebi in partnerju.

Vam pa lahko povem tudi, da ljudje na razlicne nacine zalujemo in prebolevamo tragicne dogodke. In nekateri potrebujejo drugacen pristop. Ze jaz sama sem bila drugacna od drugih, saj nisem nikoli zelela slisati ljudi, ki bi mi izrazali sozalje. Ceprav vecina to zeli. In nisem zelela pomilovalnih besed, bolj sem zelela, da bi me imeli se naprej za “normalno”, pa ceprav drugacno, z novo tezko izkusnjo za seboj.

Razumem Borove starse, zakaj to pocnejo. Res jih, ker sem bila sama skoraj na istem, ko sem spoznala vse dobre in slabe strani nasega zdravstva, ko sem videla, da so tudi zdravniki dobri in slabi. In morda jim bo to, da bodo priznali napako dalo neko zadoscenje, morda pa jih bo to pahnilo v se vecjo zalost, saj bodo tako vedeli, da bi Boru lahko pomagali, pa mu niso, ceprav nikoli ne bodo vedeli, kako bi se izteklo, tako kot jaz ne bom.

Vprasanje je, na kateri stopnji zalovanja so; ni se minilo veliko casa od izgube. Gospa TOnci jim gotovo zeli vse dobro, tako kot vsi ostali. Je pa res, da verjetno tudi sama takrat v tistih trenutkih, ko je minilo toliko casa, kot po smrti Bora, ni bila sposobna videti stvari dosti drugace kot starsi Bora (tako je tudi napisala). Je pac tako, da ni bliznjic, treba je prehoditi vso dolgo zalostno pot in prepricana sem, da bo uspelo tudi Borovim starsem. Zdaj jim je tezko, nimajo ga tukaj, ne morejo ga objeti in v srcu se kar ni tistega sprijaznjenja, da je res konec. Pride tudi to, pri nekaterih prej pri drugih kasneje. Pride pa. In takrat se lahko vcasih tudi nasmejes in gres brez slabe vesti na zabavo. Ampak do tja je se nekaj ovinkov in strme poti, ki pa jo bodo skupaj, kot druzina, ki ima zdaj najsvetlejso zvezdico na nebu, ki sije skupaj z vsemi nasimi na nas. Cez cas bodo znali videti Bora tudi drugace. Zdaj se ne.

Hvala,”tvoja mami”, da ste na nek način odgovorili gospe Tonči namesto mene.Vam pa izrekam iskreno sožalje ob misli na vašo deklico.
Besede, čeprav dobro misleče gospe Tonči, me prizadenejo, zato bom še enkrat poskusila razložiti naše ravnanje:
1.Osem mesecev smo pisali in prosili (gore pisem), prosili za pojasnilo, zakaj so tako ravnali (javno povedali). Ničesar nismo prejeli. Odgovorni zdravnici sem napisala dve strani dolgo (ne grdo) pismo in jo prosila naj mi pojasni kako je razmišljala, zakaj je tako ravnala. NI MI ODGOVORILA. Lažje bi mi bilo, če bi se lahko vživela v njeno razmišljanje. Njeno ravnanje je popolnoma nedojemljivo za človeški razum. Ne gre za eno napako, ki jo seveda vsakdo lahko stori. Gre za 19 ur zapovrstnih napak (poglejte na uro in poglejte spet čez 19 ur – kaj vse se lahko v tem času naredi). Gre za NEUKREPANJE, ko je Bor drsel iz fizično zdravega, čudovitega človeka v nič. Težko je razložiti, ampak verjemite, da je bil odnos izjemno gnusen. Da je Bor pač drogiran in se bo že streznil? Nikoli, nikoli se ni omamljal s čim drugim kot z ljubeznijo do vseh okoli sebe.
Kako lahko pustiš nezavestnega otroka samega in greš med nočnim dežurstvom spat?? brez da ugotoviš VZROK in poskušaš kaj narediti?
Oprostite, ampak jaz ne bi pustila svojega bolanega psa samega.
2. Gospa Tonči, zdi se mi, da ste bližje Bogu kot jaz. Ali Bog odpušča takšen napuh, prevzetnost, vasezaverovanost? Če mislite, da je zdravnikom dovoljeno takšno početje, ali je potem dovoljeno vsem? Ali potem na svetu ni potrebno nobenih sodišč, nobenih moralnih zapovedi, nobenih ukrepov proti tistim, ki povzročajo ZLO?
3. Vsi postopki ki tečejo, tečejo iz uradnih dolžnosti. Povzročitev smrti iz malomarnosti je zadeva proti kateri po uradni dolžnosti ukrepa država – ne midva z možem!! Midva sva samo javno povedala kaj se je zgodilo. Povedala sva zato, ker naju niso jemali kot enakovredna sogovornika.
Verjetno imam res celo življenje previsoka moralna merila, vedno sem bila najstrožja do sebe, žal mi je za izgubljen čas. A ne morem,ne morem pustiti, da bi bil Bor umazan – umazali so ga s svojimi dejanji in nato ga je notranja komisija z lažnivim mnenjem dodatno umazala. Ne morem dopustiti tega zaradi svojih dveh otrok in zaradi POŠTENIH LJUDI, ki se jim takšne stvari ne smejo dogajati! Pa se nimam za nobeno mati Terezo, za veliko trenutkov mi je žal, da nisem bila bolj strpna v življenju.
4. Hči ni na poti v odraslost. Ob svojih sedemnajstih letih je bila že prej zelo razumen, izdelan človek. Vsekakor je popolnoma odrasla v tistih urah, ko je gledala kaj delajo z njenim bratom. Privezovanje, mučenje, smrt. Hči strašno trpi. Trpi, ker njega ni. Midva z možem se zelo trudiva, da ji pomagava, a žalost mora prenašati sama, tako kot midva, tako kot vsi žalujoči. Nihče nikomur ne more odvzeti žalosti.
5. Gospa Tonči, kar pišete o nekaterih starših ne bom komentirala.
Meni je, čeprav neverni, življenje sveto. Ne smilim se sama sebi (no, včasih tudi), predvsem žalujem za Borovim izgubljenim življenjem. Njemu je vse odvzeto, ukradeno. On ne bo nikoli okusil Življenja, v njegovi sladki in grenki podobi. In to me najbolj boli. Da on ne sme živeti.
Če se starši odločijo za drugega otroka je to njihova osebna odločitev. Vendar se mi zdi sporno in na nek način nepravično do tega drugega otroka, da so “nadomestek”, da niso načrtovani samo in izključno iz ljubezni do njega samega.
Sama sem že prestara, pa četudi ne bi bila, ne bi bilo pošteno poroditi v ta svet novo bitje v takšni žalosti. Mama mora biti zdrava in srečna, da je lahko takšen tudi otrok. In Bor je bil srečen otrok. To mi je v edino uteho, da vem, da smo se imeli in se še imamo radi.
6. Naj povem, da sem sama ostala z očetom stara 14 let. Mama je odšla z bratcem. Verjetno mi je zato moja družina največja dragocenost. Celota.
7. Danes je devet mesecev kar ga ni doma. Verjetno mnogo premalo časa, da bi lahko z razumom in strogostjo do sebe zatrla čustva.
Vsak, ki ve kaj je žalovanje za izgubljenim dragim bitjem, mora pritrditi, da ni razumskega časa, ko bi rekel: sedaj je pa dovolj!
Res je: ne moremo se še sprijazniti da ga ni.
8. Medijsko dogajanje poteka neodvisno od nas. Jaz enako kot vi lahko samo preklapljam med programi in brskam po internetu. Nimam vpliva na novinarje, odklanjam njihove prošnje. Sem jim pa hvaležna, da Bor ni izginil. Mogoče pa bo le dodal droben kamenček v ta svet? Mogoče bo kdo ostal živ, ker ga bodo zdravniki bolj upoštevali in bolj poslušali. Mogoče bo kakšni družini prihranjena ta strašna žalost.
9. Kako so v najhujšem primeru lahko kaznovani odgovorni zdravniki? Z odvzemom časti. Ali veste kaj vse je odvzeto nam? Zamislite si tehtnico – na eni strani življenje in na drugi strani čast (služba, kariera?).
Tako kot zdravniki sem tudi jaz zelo veliko študirala, pa je šlo vse moje znanje v nič. Kako naj odgovorno računam hiše,če pa me 95% ni? Pa mi je malo mar za mojo “kariero”.
Vse se da povrniti, življenje ne.
10. Odgovorna zdravnica je bila videti tako zelo nezadovoljna s svojim poklicem …mogoče bo srečnejša kje drugje?