BOR, moj sin
Predragi Borovi starši, predraga Borova sestrica. Smo z vami v tej veliki preizkušnji.
Bodite močni. Zagotovo vam nobena od teh stva ne more povrniti vašega Bora, a vseeno vedite, da imate tudi tukaj nekoga, ki vas nosi v srcu.
Mi molimo za vašega sončka in za vas,zdržite to medijsko vojno in ta pogimen boj proti malomarnosti in podcenjivem odnosu do človeka!
Dragi Borovi starši in sestrica, izguba otroka in bratca na tako krut način je pretresljiva.Šokantna. Kaj takega se ne bi smelo dogajat.Nimam besed, hudo mi je za vas.Prav je, da se o teh stvareh spregovori in razčisti zakaj se velikokrat zdravniki obnašajo tako arogantno in vzvišeno. In zakaj ne priznavajo svojih napak? Ubogi otrok nič kriv in……
V mislih bom z vami … mamiR
Iskreno hvala vsem, ki nam pomagate z besedami podpore.
Z zelo bolečim srcem smo se odločili, da našega Bora in njegovo zgodbo predstavimo javnosti. Morali smo. Dolžni smo to njemu, sestri in vsem ljudem, ki so strti, žalostni zaradi neodgovornega ravnanja/neravnanja zdravnikov. Ne vseh!
Osem mesecev smo pisali, prosili, upali – nič se ni zgodilo.
Sedaj smo dosegli vsaj to, da se je “voz premaknil”.
Vi, ki berete te žalostne zgodbe na tem forumu, pa veste: Bolečina, neopisljivo hrepenenje za ljubljenim človekom OSTAJA.Utehe ni. Vsak dan znova je trd, črn, hladen. Vsako sončno jutro bolj in bolj boli resničnost.
Poraženec je Bor, smo mi, ste vi, ki ste ostali sami.
Draga Borova mami, to morate narediti, zaradi Bora, zaradi vas in zaradi vseh nas, da se zgodba ne bo ponovila. Žal mi je za vas, za vašega sina, tega se ne da spremeniti, vendar če boste s tem rešili eno samo življenje, ste naredili največ, kar ste lahko. Bodite močni in vedite, da smo v mislih z vami in vas podpiramo. Želim vam, da bi čimprej našli mir v duši.
Tudi mi smo gledali prispevek in skoraj jokali zraven…Več kot bo takšnih prispevkov, javnih, o tem kako delajo nekateri zdravniki, manj bo takšnih nesrečnih dogodkov….naj se zdravniki zavedajo, da ne bodo vedno tako zaščiteni kot kočevski medvedi….čeprav izredno težko, je prav, da se o takih tragedijah javno spregovori….
Iskreno sožalje.
Ravno včeraj sem zasledila vašo žalostno zgodbo na tv in moram priznati, da sem imela solzne oči in cmok v želodcu. A tudi sama poznam brezbrižnost zdravnikov, ki so me prizadeli z besedami in dejanji. Ne, pri nas zaradi tega ni ugasnilo življenje, bi pa bilo lažje preživeti zadnji teden, če bi bili bolj človeški. Ugasnilo pa je vseeno. Sicer ne tako mlado kot vaše pa vseeno dovolj mlado, da bi lahko še nekaj časa korakalo po naši zemji in ne spalo v njej.
Ne vem kaj naj vam napišem razen, da vem kako neprijazno zna biti življenje.
Meni so vedno govorili, da čas celi rane in sem bila prepričana, da bom vsakemu, ki izjavi kaj takega skočila v lase pa vendar je res, čeprav dolga leta misliš, da se vsi motijo. Pozabiš nikdar in nikdar ne neha boleti, le bolečina je manj pogosta in manj reže. Mogoče je pri otroku ta bolečina zares večna, ne vem. Vem le, da veliko staršev izgubi smisel življenja, ko mu enkrat umre otrok. Upam, da se pri vas to ne bo zgodilo in da vam bo Bor poklonil moč, da se borite in preživite. Vsak dan posebej!
Še enkrat iskreno sožalje vsem vam.
Borova mami,seveda sem tudi jaz vašo zgodbo slišala v medijih.
Lahko vam samo čestitam, da ste našli voljo in moč, da ste dogodek predstavili v javnosti.
Da zdravniki niso bili nič krivi, je seveda jasno – pri nas nikoli niso zdravniki nič krivi. In nič ne boste dosegli.
Vseeno pa je prav, da javnost sliši in ve, kaj se dogaja pri nas.
In če drugega ne, naj bo vaše iskranje pravice za Bora spomenik Boru in v opomin zdravstvenim delavcem, da v bodoče ne bodo tako brezbrižni.
Seveda pa je treba poudarit, da ne vsi – žal pa posamezni primeri mečejo slabo luč na naše zdravsto predvsem zato, ker napake nikoli ne priznajo, samo sprenevedajo se in ugotavljajo, kateri izraz je pravi : ali je bila zdravniška napaka ali je bil splet okoliščin ali je bila strokovna napaka….. rezultat pa je jasen, ne glede na to, kako se imenuje:
nekoga, ki bi lahko še živel, ni več.
Spoštovana Bor-ova starša!
Vašo tragično zgodbo sem brala že, ko ste jo objavili, sedaj, ko se je pojavila v medijih jo poznam še bolj.
Zgrožena sem nad tem kar se Vam je zgodilo in zelo se me je dotaknilo.
Tudi jaz sem mamica 12-letnika in nočem si predstavljati kako bi se počutila, če bi se to zgodilo meni, nam.
Jočem z Vami in Vas objemam.
Zato je potrebno ukrepati, spoštovana starša! Pojdita do konca in še dalj, ne popustita niti za milimeter. Enkrat se morajo te tragične zgodbe, neodgovornost in “šlamparija” zdravnikov končati!
BOR in še mnogo drugih, ki so nas zapustili zaradi usodnih napak “zdravnikov” so si zaslužili zadoščenje. Tudi mojo mamico so “zašuštrali”, kaj vse sem videla v bolnici, ko so ji tekle zadnje minute življenja, nikoli ne pozabim…
Borite se za svoje pravice, naj zdravniki plačajo svoje usodne zmote, da ne bo še več takih napak.
Bodite močni, borite se za Borovo pravico! Držim pesti in vem, da Vam bo uspelo! Bora Vam to žal ne bo vrnilo, a zaslužil si je pravico.
Bor naj počiva v miru in živi še naprej v Vaših srcih – dotaknil se je tudi naših:-(
Iskreno sožalje!
Spoštovana mami Bora …
Najprej iskreno sožalje ob izgubi najdragocenejšega v vašem življenju … Vašo zgodbo sem spremljala tudi v svetu na kanalu A. Groza … Veste, tudi sama sem se pred leti zdravila na pediatriji v MB. Takrat sem bila še srednješolka (prvič sem bila tam v 1. letniku) zaradi nenehnih težav z želodcem – bolečine, bruhanje, omedlevica … In seveda po njihovem otrok ne more biti resno bolan, tako da so mi naredili krvno sliko in UZ, čez 1 teden sem šla domov. Ker takrat niso našli nič posebnega, so me poslali domov, težave pa so se ponavljale, celo stopnjevale in spet sem bila sprejeta v bolnico, kjer so “pametno” ugotovili, da so težave psihičnega izvora in me na vsak način hoteli prepričati, da imam probleme ali doma ali v šoli (seveda jih nisem imela), morala sem celo k psihologu, ki je potrdil, da je z mano vse tako, kot mora biti. In kaj sedaj? Spet so me poslali domov, čez nekaj časa sem bila znova hospitalizirana … To se je ponavljalo, dokler se moja mama ni dobesedno razkurila na zdravnike, da se je nekaj premaknilo in da so dejansko naredili nekaj preiskav več, našli niso ničesar, le vrednosti v krvi so bile povišane. Takrat so me poslali tudi h ginekologinji, ki je prva zatipala tumor, s tem izvidom sem se vrnila na pediatrijo, kjer so me ponovno vsi zdravniki pretipali, a oni tumorja niso tipali. Kaj sem takrat doživljala, od strahu, so vsega, vam ne znam opisati. Nakar je mama zahtevala napotnico za LJ, kjer so me sprejeli na KC in nato poslali na onkološki inštiutu. In kaj so naši vrli pediatri spregledali? Tumor želodca. Hvala Bogu je bil v fazi, ki je bila operabilna, za sabo imam operacijo, obsevanje in kemoterapije in sem sedaj na srečo vredu. Kaj bi bilo, če bi ostala takrat v MB, vam verjetno ne rabim pisat. Z zdravniki na MB pediatriji nisem nikoli več hotela imeti nikakršnih opravkov, vse, kar je, imam v LJ in sem zelo zadovoljna. A veste, v MB je bil takrat na specializaciji tudi en mlad zdarvnik, žal se res več ne spomnim imena, imeli so me v neki sobi za preiskovanje, nakar se oni pogovarjajo glede izvidov in temu zdravniku uide:”Od tega pa lahko tudi umre.” O čem so se takrat pogovarjali, ne vem, vem le, da je šlo za moje izvide in izjava tega zdravnika me je pretresla bolj kot karkoli drugega … Čeprav sem bila takrat “samo” otrok, sem vedela, kaj besede pomenijo in mi ni bilo jasno, zakaj nihče nič ne ukrepa.
Še enkrat vam izrekam globoko sožalje …
Moje iskreno sožalje,
Vem, da vam naše besede sina ne bodo povrnile nazaj,toda na ta način lahko veste , da so ljudje z vami, vas podpirajo, pa magar na ta način, z kako besedo, mislijo..
Dokler človek ne doživi take izgube, izgube, ki ni bila zaradi bolezni, katere se ne bi dalo pozdraviti, ampak zaradi malomarnosti zdravstvenega osebja, si ne moremo niti predstavljati, kaj vi sedaj občutite v teh trenutkih.
Sama sem zaposlena v zdravstvu kot med. sestra in vem da se napake dogajajo in se tudi bojo, vem, da smo vsi ljudje, tudi zdravniki, in da vsi počnemo napake, ki lahko včasih na žalost stanejo koga življenja ,ampak bi bili lahko vsaj toliko človeški, da bi svojo napako priznali, se vam vsaj opravičili, oprostite zmotili smo se….karkoli…čeprav vam to sina ne bi vrnilo nazaj, toda vseeno…
Je pa tu zadeva taka, da zdravniki zelo težko priznajo svojo napako, v takih primerih celotna ustanova drži skupaj, težko karkoli dosežeš….toda vseeno verjamem, da vam bo uspelo, samo ne obupajta, kajti taki boji znajo biti zelo težavni, dolgi, potrebujejo veliko psihične motivacije, imejta v mislih to , da bosta s tem vajinemu sinu dosegla zadoščanje zaradi njegove smrti,…, čeprav ga s tem ne bosta povrnila, ampak naj vama bo v uteho vsaj ta misel, da sta se mu na ta način oddolžila , ker so vama ga drugi zaradi svoje malomarnosti vzeli.
Želim vama veliko sreče,verjemita, da je Bor z vami in skupaj boste dosegli zadoščanje zaradi njegove krute usode, usode, ki bi se lahko drugače bolj pozitivno zaključila.
Še enkrat moje iskreno sožalje iz srca in želim vam resnično vso srečo tega sveta….
Selly
Spoštovana Borova mama!
Iskreno sožalje ob izgubi vašega Bora Vam in Vaši družini. Globoko me je pretresla Vaša bolečina in ne predstavljam si, kako težko Vam je. Tudi sama sem mamica dvema otrokoma in sem prepričana, da ne obstaja za mater večja bolečina kot izguba otroka.
Moja družina in jaz Vas podpiramo pri tem, ad javno obelodanite vse nepravilnosti “belih bogov”. Predvsem, da se kaj takega ne bi nikoli več zgodilo. In, da se pove naglas, da nihče ni nezmotljiv, tudi zdravniki ne.
Moram Vam priznati, da ste Vi in Vaša družina zelo pogumni in močni, da se podajate na tako trnovo pot. Pri tem Vam želim mnogo moči, vztrajnosti in notranje borbenosti.
Topel objem Vam in Vaši družini