BOR, moj sin
PUSTI NAJ PRIHAJAJO STVARI SAME-KOT VEČER,KOT NOČ,JUTRO IN DAN.POČAKAJ,DA POTRKAJO PRI TEBI,KOT DEŽ,KOT LAČEN PTIČ,KOT IZGUBLJEN POPOTNIK.PUSTI,DA STVARI ODTEČEJO,KOT ČAS IN VODA…SREČNO 2011!!!
Pravijo da čas pozdravi vse rane,ampak tudi jaz vem da to ni res.Res da nisem izgubila toliko kar ste izgubili vi,vendar po 20ih letih še vedno boli.Ampak vseeno se je treba prepustiti toku življenja..živeti in se boriti naprej,vsak dan posebej.Uspelo nam bo…drugače ne more biti…vendar bolečina bo ostala.Za vedno.
Poskušajte biti mirnejši v letu 2011!To so moje želje za vas!
boli, vem zelo boli
23. jan. bo točno en mesec odkar me je po kruti in zahrbtni bolezni zapustil moj najdražji mož, star 31 let, očka najinega 2 leti starega sinka, človek poln življenja, smeha, optimizma, dobrote, moja varnost in življenjski sopotnik. neizmerno ga pogrešam in si ga želim ob sebi, ampak vsak dan je realnost vse bolj živa- njega ne bo več nazaj!!! tudi v njegovem primeru je najverjetneje odpovedala medicina, ki se mu je dobesedno odpovedala že pred nekaj leti. ne bom predolga, ker je vse brezpredmetno, ker ni besed, ki bi mi odvzele bolečino, samo nekaj bi vam rada poveda, ker sem prepričana, da drži: vsak, ki izgubi nekoga ljubljenega ima svojo bolečino in ni ena bolečina večja kot druga, samo drugačna je. vsak jo izraža na drugačen način in tako je prav. zase vem, da bi mi raziskovanje njegove smrti samo še otežila že tako trnovo pot. mamica Bora, mogoče se vam bo zdelo čudno, ampak sem vam “fauš”, da imate ob sebi moža, ki vas v tej hudi stiski boža in vam stoji ob strani. nama z sinkom je bila ta življenska sreča odvzeta, ker ne bova nikoli več imela družine. vi jo še vedno imate, negujeto jo vsak dan, povejte hčerki in možu, da ju imate najraje na svetu, tudi Bor je z vami in vas čuva. mogoče, ko vam bo hudo, se spomnite najine zgodbe. zelo vas razumem in čutim tudi vašo bolečino, vem kako boli, vem, da ne morete dojeti, da je na nagrobnem spomeniku napisano njegovo ime, vse vem…zase in za vas si želim notranji mir… mene malce oživi naslednja pesmica:
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ne spim.
Sem tisoč vetrov, ki pihajo,
sem sončni žarek v zrelem žitu,
sem diamantni lesk snega.
Sem jesenski dež.
Ko se zbudiš v jutranji tihoti,
sem uren, dvigajoč polet
ptic, krožečih v zraku,
njih vesel ščebet.
Sem zvezde, ki sijejo v noči.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj. Ni me tu.
Ne spim.
niste sami….
Draga AN,
iskreno sožalje vam in vašemu sinku. Vem da je vaša bolečina neopisljiva in da so meseci pred vami težji, težki…en sam je za vami.
Leta pred vami naporna a lepa ob rasti vajinega otroka, vajine ljubezni.
Verjemite vi meni, da se nič, prav nič ne more primerjati z izgubo otroka. Vsaka mati, vsak oče bi v trenutku zamenjal VSE na tem svetu za življenje svojega otroka. Nesmiselno je razpravljati o tem. Vi še imate družino, jaz še imam družino, a najini družini ne bosta nikoli več pravi.
Vaš mož je živel kratko življenje, a mnogo, mnogo dlje kot Bor.
Vaš mož je izpolnil poslanstvo: za njim je ostal vajin sinko. Pustil vama je prihodnost.
Kaj pa Bor? Brez prihodnosti, samo preteklost.
Ne žalujem za svojim življenjem.
Živela sem polno življenje, iz težkega otroštva sem z delom, vztrajnostjo prišla do raja in z ne-delom drugih do pekla.
Zakaj moj sin ne sme živeti? – to je najbolj žgoča bolečina, ki ne popusti niti za trenutek.
Imejte ljubezni za dva pri vzgajanju sinčka. Trdno ga držite v svojem objemu in lepo vama bo. Zdravja vama želim.
Tako rada bi vam dala odgovor na vprašanje, zakaj vaš srček ne sme živeti, vendar še sama ne dojemam krutosti tega življenja. kot pravim, tudi pri nas je medicina pri vsem tem napredku znanosti odpovedala. razumem vas, vsak dan vidim svojo taščo, kako objokuje svojega sina…v naši hiši je zavladala ena velika žalost, tema, grozni dnevi, vikendi, skratka svet je za nas obstal… najin sinek nenehno sprašuje po svojem atiju, pa mu ne znam oz ne zmorem povedati, da ga nikoli več ne bo objel, stisnil k sebi in ga močno poljubil. tudi mene. joj kako boli….
res se trudim samo zaradi svojega malčka, da bo nekoč spet imel mamico, kakršno je imel prej, ampak je težko, težko, še komaj sebe obvladam.
tudi jaz vam želim veliko zdravja, predvsem pa medsebojne ljubezni, veliko objemov, toplih toplih…
naj v vaša srca posije nekaj sončka, midva z sinkom sva še na začetku…
Kadar mi je hudo in sem sama doma, odprem te strani in prebiram zgodbe, ki so podobne moji. Veliko nas je, ki žalujemo, preveč! Dejstvo je, da po izgubi svojega najdražjega, pa naj bo to otrok,partner, prijatelj, starš….nisi več to kar si bil prej. Bolečina te preoblikuje. Ni ti več mar za materialne stvari, prazniki, rojstnodnevne zabave komaj prenašaš, da ne govorim o čenčah kolegic in o politiki. Vse je tako plehko in brezveze.
Osem mesecev že živim brez svojega sina, pa ne mine dan, da ne pomislim nanj na vsakem svojem koraku. Ogromno se z njim pogovarjam v mislih, ga sprašujem za nasvet in nekako slišim njegov glas v mislih. Izklapljam misli, sploh negativne, televizije skoraj ne gledam, vsi prijatelji, ki sem mislila, da so prijatelji jih naenkrat ni več v mojem življenju. Dobila pa sem nove prijatelje in za te vem, da so pravi. V tem našem minljivem življenju je važna samo ljubezen, le ta nam ostane, kar pa je materialno mine. Ljubezen ostane, ne umre!
Vsem, ki trpite, pošiljam ljubeč objem in ko vam bo najbolj hudo verjemite, da ljubezen še vedno živi!
Borova mama, velikokrat sem z vami v mislih.
Po vsem, kar so o zgodbi povedali mediji, mi še vedno ni jasno, zakaj je imel Bor povišan NH4 v krvi, vendar mislim, da si tudi brez tega podatka lahko dovolim zgražanje nad odnosom zdravnikov do pacientov in tudi do žalujočih.
Sama sem nameravala postati zdravnica, pa me je pot zanesla drugam in res ne morem verjeti, kako je šla ta stvar lahko tako daleč.
Ne moti me toliko, da se je gospa zmotila pri pregledu krvne slike, decimalka se hitro zamakne in je škoda takšne napake lahko katastrofalna, kot v tem primeru.
A odnos…starši z umirajočim otrokom, ki vpijejo na pomoč in jih nihče ne sliši, otroka pa očitno nihče ni hotel zares pogledati, da bi opazil njegovo stisko.
Prejšnji teden je sestra na urgenci s sinom čakala 8 ur, k sreči se je dobro končalo.
Ampak, kje je sočutje, kje je zavest da smo soljudje?
[Prosim, kar bom sedaj povedala, ne me narobe razumeti, ker z bolečinami ne gre tekmovati.
Bolečina je bolečina, pa jo vzameš tako ali drugače. Boli. Ne gre se primerjati, kaj je najhujše in katera bolečina bolj boli. Dejstvo je, da boli.
Z bivšo taščo sva se razumeli krasno, dokler je bil njen sin še živ, ko je preminil, je začela z menoj tekmovati, češ, kaj ti veš, moja bolečina je hujša. Zapečatila je njegov prostor, tako da nimam niti vstopa, ker se je ona tako odločila. Kot da bi on to želel. Enkrat mi je rekla, da jo nihče ne vpraša, kako ji je, pa sem jo mnogokrat. Res pa je, da od nje nikdar v življenju nisem niti slišala vprašanja, kako se počutim sama. In to se mi zdi na ravnanje nje zelo egoistično. Brez veze, da kaj razlagam, ker so nam ljudem določene stvari nerazumljive in včasih enostavno ne dobiš odgovorov na vprašanja. Partner je bil star le 32 let. Čez mesec in pol istega leta je umrl še moj prijatelj, izgubila sem oba starša.
Koliko ima sploh smisla se primerjati, katera bolečina je hujša? Je nesmisel, zato si raje pomagajmo, čeprav s kakšno toplo besedo, ki nas bo obdržala pokonci.
Nobena bolečina človeka se ne more primerjati z ničemer, ker je vsak posameznik individum zase, ne čutimo enako, ne reagiramo enako, ne postopamo enako. Lahko le povem še, da sem vsako smrt morala prebroditi čisto sama. Sama v neskončnem vesolju, ki se mu reče Univerzum.
Želim povedati, da ne maram, da tekmujete v bolečini, ker je za vsakega, ki smo izkusili kakršnokoli srečanje od bližnjih s smrtjo, nepojemljivo. In me je groza, da nekateri tekmujete, ker naj bi bila neka bolečina hujša ali v smislu, da nekdo sploh ne ve, kaj je bolečina.
Sama o bolečinah, ki me še vedno razjedajo nisem dolgo časa spregovorila. Lahko povem tudi, da sem pred dvemi leti doživela sama zdravniško napako in se je tudi skozi Zdravniško zbornico zadeva razpletla v moj prid.Pa nisem šla niti v medije. Ker sem zaropotala tako močno, da to ni bilo potrebno. Ne vem, morda bi bila lahko tudi mrtva, če bi poleg vsega zdravnik zgrešil in poškodoval moje srce.
Bolečine nas krepijo in nam odstirajo pogled v nov svet ter nas hkrati zbujajo, prebujajo in nam tudi povedo, da ljudje nismo samoumevni.
Nesmiselno je tekmovati z bolečino!
In se mnogokrat kot živa vprašam, zakaj ne smem živeti, ker se z težavo pobiram po vseh smrtih.
Ni pa tudi fer, da nekdo “podaja očitek”, da je nekdo živel dlje časa, kot nekdo drugi. Mar ni zadostna bolečina že to, da fizično ni prisotnih ljudi, za katere bi želeli da so? Kako bi zgledalo, če bi sama začela s tem, da sem sama in moram sama prebroditi bolečine, vi imate pa vsaj partnerja? Ni lahko, mar ne s takšnimi stavki. In s takšnimi stavki nehote odpirate rane. Pa je od tega več kot 3 leta.
Ostala sem sama na tem svetu, le zakaj? Nesmiselno vprašanje.
Vsi smo občutljivi, ko se enkrat spoznamo vsaj s pojmom smrti. Nefizičnega udejstvovanja. Kot je An napisala, niste sami. In resnično me je groza, da imate toliko moči tekmovati z bolečino. Sama komajda spregovorim o njej.
Lahko pa še povem, da je imela moja mati pred smrtjo tako hude krče, hujše kot sama, dokler me niso z lučkam odpeljali na urgenco in so se zadovoljili s tem, da je pač fasala prehlad. Čez dve uri je bila mrtva in se je udala, ko sem povedala, da zdravnika ne bo. Če bi zmogla, bi jo odpeljala sama na urgenco, vendar je težko dvigniti 70 kilskega človeka, če si samo ženska. In sama.
Raje bi sama umrla, kot da doživim v tako kratkem in mladem življenju 4 smrti, ki so me zaznamovale. Pa pustimo še malenkosti skozi zdravniške napake, pa poleg tega, da nisem vedela že dvakrat, ali bom preživela ali ne. Sama sem borec, zato živim. In ne krivim nikogar.
Obtoževanje ne bo nikogar obudilo. Niti primerjanje ali tekmovanje z bolečino. Raje si pomagajte med seboj. Sama se znajdem kot se, da še vedno lahko živim.
Vse dobro vam želim.
Lahko me zaradi napisanega tudi napadete ali kregate, vendar ob vsem tem sem postala zelo imuna, zato poskušajte usmeriti energijo v lepši dan in sončka, ki bo sijal.
Bom pa še rekla, da morda imam raje, da so me bolečine s smrtjo zaznamovale postopoma, kot celo življenje nič in bi vse to doživljala na starejša leta. Očeta sem izgubla pri rosnih 17 letih. Pa živi kot otrok. Kot znaš in veš. Potem pa skrbi še za bolno mater, hodi v službo, ukvarjaj se s svojo ljubeznijo hobija. Potem ti umre še partner, prijatelj po mesecu dni in pol za tem istega leta. Pa nimam niti 40 let.
Pomagajte si medsebojno, ne pa tekmovati z bolečinami. Hvala za razumevanje.
Namenoma sem ta post ignorirala, vendar sem ga po zadnjih treh odgovorih ali štirih prebrala in tudi pokomentirala.
V končni fazi mi ni všeč, ker odpirate rane sama sebi, tudi drugim in ni mi všeč, da tekmujete z bolečino. Bolečina osebe AN ni ni nič manjša kot vaša.
Sama pa vem, da če nisem mogla rešiti drugih, da se zase prekleto potrudim, da me vsi zdravniki slišijo. Potem pridem tudi do glavnih in ne čakam v nedogled.
Življenje je vaše in vaša odločitev, kako ga boste živeli. Danes sem spet jokala, jutri ne bom več. Ne bom se navezovala, ne bom imela otrok (kar je bilo tudi načrtovano), ker ne želim deliti bolečin.
V vednost pa: ste že kdaj slišali, da vam je zdravnik rekel, da postane nervozen zato, ker je nemočen? Ko vam to izreče zdravnik, se dobro zaveda, kako je z vami in kako je pri sistemu. Pa je dober zdravnik.
Da podprem tudi zdravnike, kot podpiram marsikateri poklic, ker zaradi ene stvari ne mečem v en in isti koš, zdravniški poklic je najtežji poklic, ker zdravnik v momentu ne more prebirati zakonov, zato da reši življenje. Kot to stori lahko pravnik, ko nekdo poda pritožbo na neko odločbo. In gre v presojo naprej. Ali gradbenik, čeprav se ti morda sesuje hiša nad glavo. Pa te slučajno ni doma.
Bizarno se bo morda slišalo, vendar ne mečem vseh zdravnikov v en koš, niti enega. Tisti, ki je pa storil napako, se bo pač soočal s posledicami.
Zahvaljena sem svojim zdravnikom, ki so zelo dobri in strokovno podkovani.
Sedaj me pa napadite, kot želite. Tekmujte kot želite. Znam reševati stvari brez medijev ali javnosti.
Želim vaši družini, da postane bolečina drug problem in ne primarni. Srečno.
Primorec, hvala.
Če se poskuša človek postaviti empirično na svoj način v določeno zgodbo v zgodbo drugega z empatijo, pri vsakem od mnogih lahko zaznaš marsikaj skozi sebe. Kot prvo, da si sploh sposoben le tega. V tako delikatnih empirijah pa prihaja do tega, da lahko čutiš skozi človeka bolečino, vendar jo skozi svoje oči morda drugače vidiš, ker si se znašel v podobni situaciji, z drugimi okoiši, na drugačnem kraju, a navsezadnje je bistvo ali srž isti ali enaki, če ne vsaj podobni. Vendar, kot sem omenila, ljudje smo si zelo različni, in vedno poskušam še vedno najti tudi skozi najbolj krute dogodke nekaj svetlega. Iz vseh svojih smrti bližnjih, ki so mi ogromno pomeni, sem se naučila, ne samo to, da nisem mogla rešiti ljudi, ki so umrli, pa čeprav so bili tudi zdravniki vmes, rešila sem sebe in sem se naučila še toliko bolj boriti zase in proti sistemu, ki včasih zataji. In če nisem mogla rešiti drugih, sem se naučila, da pri meni takšnega postopanja ne bo.
Npr. oče je doma doživel možgansko kap, pa je prišel takrat dežurni zdravnik, pa je ladno rekel, no ja, napisal bom napotnico, če pa sedaj želite, pa pač pokličite še rešilca. Mene se v tistem niso upali buditi, ker je bilo zgodaj zjutraj, okrog 4. Tako pa, predno je prišel nato rešilec, ko sem sama zagnala rompompom in predno se je primajal rešilec, je skrata oče nato umrl še prej kot v pol dneva. Da ne govorim, da je trajalo skorajda dva dni, da so nas obvestili. To so bile samo “malenkosti”, da vam kakšnih hujših dogodkov ne razlagam. Mami je imela stokrat hujše krče, kot sama, ko so mi notranji organi popokali in so me komajda rešili, ko so me z lučkami odpeljali na urgenco, pa še na to sem čakala celih 9 ur, da so se spravili končno na operacijo. Sem borec in se ne vdam tako hitro. Potem je bil drug zdravnik, ki mi je šaril okrog srca, pa bi bila lahko že drugič mrtva.
In sem se naučila, da ker sem bila v okoliščinah nepoučena, sem se ob teh dogodkih prekleto dobro naučila, da sama sebi tega ne bom dovolila, da bom čakala, da bom umrla zato, ker jih bom čakala, kdaj se bo kdo primajal. Sem pripravljena plezati tudi po vseh štirih.
Ne boste pa verjeli, da se znam tako boriti za svoje zdravje, da me ne bodo pustili čakati, ko potrebujem urgenco, da bi morala zaradi same napotnice spet čakati. A ne. Pa čeprav sem jo prinesla tudi le to čez 14 dni. Ker me ne zanima, zakaj mi urgentni zdravnik v istem dnevu ni povedal na drugi urgenci (bila sem na dveh urgencah v roku 2 ur), da za neko Polikliniko potrebujem novo napotnico. Pa so me vzeli. Ker so mi administratorke začele z raznimi, ja no, če drugi vedo, bi tudi vi lahko vedela, saj vam tu piše. Naloga tistega, pri katerem sem sprejeta je, da mi tudi obvesti, kaj potrebujem za naprej. Zato se nisem nič vdala in sem lepo prišla na vrsto. Sedaj bom pa s hudo poškodbo glave hodila nekam nazaj, ker mi slučajno so pozabili povedati, da potrebujem napotnico.
Še mnogo zgodb bi vam lahko povedala, pa ne zato, da razpravljam o zdravnikih. Ker imam kljub dogodkom zelo dobre zdravnike, katerim sem zelo hvaležna za vso pomoč, ki so mi jo nudili.
Žal mi je, tudi za vas vse, ki ste imeli travmatične izkušnje zaradi dogodkov, da se je sploh zgodilo. Nisem imuna. Za nazaj se ob teh primerih ne more popravljati, ker ni popravnega izpita, žal.
Zbodlo me je tisto vprašanje ali poved, ko je gospa rekla osebi, ki je izgubila človeka ob bolezni, da je dalj časa živel. Kako bi bilo tej gospej, če bi jo nekdo vprašal, no, vam je bilo pa toliko bolje, ko je vaš partner dalj živel. Recimo sama nisem prišla niti do dejstva, da bi se načrtovan otrok zgodil. Ob vsem tem, je zame to bolje. Ker ne bi prenesla. Zato bi rekla, vsak po svoje. Nekaterim je uteha otrok, meni ne bi bil iz naslova, da dejansko ne bi mogla nikdar preboleti in upam, da bo nekoč vse skupaj dovolj pojenjalo, da bom zadihala tudi v megli in uživala v sončku, z lepimi spomini, brez rezajočih bolečin. Ob tem vsem sem pa ostala še sama, kjer mi je družbo delal samo pouštr. Stati pokonci brez vsega je zelo težko, ko nimaš nobene bilke, katere bi se oprijel.
Želim vam dobro in agonije iz preteklosti se ne da spremeniti. Spremeniš lahko samo sedanjost, ki je doprinos prihodnosti. To je pa na vsakemu posamezniku, kako bo poskušal štartati naprej.
Zato še vedno pravim, ko nam bo hudo, pomagajmo si, pa čeprav bo to samo topla beseda, ker tudi trenutki štejejo, da človek ve, da res ni sam na tem svetu. Morda nam različne izkušnje lahko le pomagajo, kako naprej vse skupaj prebroditi. Počasi, saj na hitro ne more nič iti v takšnih situacijih.
Tople objemčke vam pošiljam.
Ne razumem zakaj taki pomp okoli izgube otroka.. a si starši želijo podoživljat kar se je zgodilo? Napake v zravstvu se dogajajo, se strinjam da ni prav, da je grozno izgubiti otroka zaradi malomarnosti oseb na katere se obrneš, ker jim zaupaš.
Ne razumem pa, da iz tragedije nastane takšen pomp po medijih, saj to staršem otroka ne bo povrnilo, samo podoživljajo žalost in trpljenje, otroku, ki pa ga še imajo pa s tem nič ne pomagajo, ga samo trpinčijo.
Pa brez zamere, ampak osredotočit se morajo na otroka, ki ga še imajo ob sebi.
DestinyX in ostali, ki delite takšno mnenje…
Ja, zamera!! ZAMERIM TI, ker si pameten/na na temo, o kateri očitno nič ne veš.
NE MOREM VERJETI, kako da ne razumeš da se iz smrti, ki je nastala zaradi malomarnosti zdravnice dela medijski pomp!! VSI bi se morali dvigniti zaradi takšnega dogodka in POKAZATI okolici, da takšnih napak NE TOLERIRAMO!!!
Predvidevam, da nimaš otrok. Mene spreleti srh, ko pomislim da bom imela čez nekaj let otroka in ga bom morala voziti k zdravniku, ki NIMA OSNOVNE ŽELJE po pomoči sočloveku, temveč je AROGANTEN, brez smisla za svoj poklic in NI SPOSOBEN PRIZNATI NAPAKE TER SE OPRAVIČITI.
Ne vem kako ste lahko tako zahojeni, da ne razumete, kam vodijo takšne stvari. Ne le, da se bodo takšne napake ponavljale, če se ne bo zdravnikom podkurilo pod nogami in jim pokazalo, da lahko zaradi takšnih for letijo iz služb ampak je problem tudi v samem odnosu!
Kako lahko zdravnik gre spat po dveh alarmantnih klicih iz laboratorija? Kako lahko zdravnica predvideva, da je 12 letni otrok zadrogiran brez da bi imela za to kakršen koli dokaz??
Tega zdravnik ne sme in ne more narediti in zaradi vas, ki se vam “ne da” več brati po medijih o najhujši možni izdaji človeka z zdravnikove strani bomo čez nekaj let vsi dvakrat premislili, če zdravniku sploh verjeti kar nam prodaja!
Borova mamica, upam, da tega foruma ne berete več, saj je na njem veliko ljudi, ki vam ne sežejo do gležnjev. Zahvaljujem se Vam, ker ste obdržala hrbtenico in se niste odrekla svoji pravici. Če se bo odnos v našem zdravstvu kdaj spremenil na bolje, imate zasluge za to spremembo Vi in vaš Bor. Njegova smrt je nepravična in kruta, nikoli se ne bi smelo zgoditi, kar se je.
[/quote]
Prehitro oddano.
Upaj, da nikoli ne boš razumel/a (zakaj taki pomp okoli izgube otroka). Se sploh zavedaš, kaj pisariš?
Iz tvojega zapisa veje poleg nezmožnosti empatije še lažno dušebrižništvo (osredotočit se morajo na otroka, ki ga še imajo ob sebi).
Borova mami, velikokrat se spomnim na vas.
Hm… Dober zdravnik, dober mehanik, dober učitelj… dober jaz…
Seveda se v življenju človeštva dogajajo napake, ki se nebi smele dogajati, toda, če bi bil vsak človek še vedno uzrt v napake iz preteklosti (pri sebi kakor pri drugem) in jim nebi dal svojega mesta, bi živel v decembru 2011, toda le fizično in bi ga to v sebi razdiralo, uničevalo, morilo, dušilo… ker ni osvobojen od dogodka.
Kaj hočem reči. Da je v življenju človeka prisotna fizična, telesna in duhovna dimenzija, ki ima vsaka svoje zakonitosti. Bolj ko spoznamo te zakonitosti in jih upoštevamo bolje nam je.
Zato je vredno, spoštovani bralec/ka uzrti se na človeka celovito, upoštevajoč vsega trojega.
Tukaj ugotovimo, da gre za čas žalovanja, čas osmišljanja dogodka, čas slovesa od žalovanja, čas osmišljanja vedrega življenja in stopiti v življenje DANES, kajti danes sem to, kar postajam.
Ko gledamo želod, je dobro da vidimo v njem mogočen hrast. Da se “rodi” mogočen hrast, je potrebno da nekaj umre, v tem primeru vemo , da želod.
Spoštovani, vsak človek ima možnost, da se “rodi” na novo, ne glede na preteklost.
Žal mi jele za ljudi, ki doživljajo bolečino ob izgubi, (kar seveda ni lahko in takšno bolečino, ki jo doživljajo, jo najbolje poznajo le sami), in se dajo zavesti laži, da je potrebno kar naprej obtoževati, obsojati dokler se ta ne pokesa, se ne opraviči… To je past, zaradi katere več kdo trpi. Moje ne odpuščanje drugemu (kriv ali ne kriv), ne odpuščanje sebi me prikrajšuje, me onemogoča v dozorevanju iz bolečine v smisel nadaljnega drugačnega, novega, svežega koraka – življenja.
Zagovarjam, da vsak človek odgovarja za svoje početje in je to hkrati preventiva ostalim, toda zakaj “peklati” za opravičilom, za določenimi dejanji od storilca. Moja bolečina je pri meni, je v meni, ni moja bolečina pri njem, SAM SEM ODGOVOREN PREVZETI ODGOVORNOST ZA SVOJO BOLEČINO, NE GLEDE NA… Kaj pa takrat, če nekdo nekaj zagreši in umre – se nam ni opravičil, pred ljudmi ni odgovarjal – bil kaznovan?
Bom zaradi tega celo življenje bival v bolečini? Spoštovani ljudje, kljub temu, da je kdaj zeloooo, hudo, je vredno biti realen in spoštljiv do sebe tako, da si priznamo, VREDEN SEM, DA NA NOVO ZADIHAM in osmislim današnji dan, ki me pelje v jutrišnjega.
Spoštovani bralec / ka, kam te vodi pot po kateri hodiš? Si vreden, da bi ti bilo bolje? Si pripravljen tudi sam za to kaj storiti ? Pomni, kamor koli boš šel, tam boš ti, edino ti boš vedno tam, nobeden drug, torej bodi zvest sebi, da boš zmogel biti še drugim.
Vsakega vabim, da odkrije zakonitosti v katere je človek vpet, jih upošteva in se nad tem vzradosti.
Sam sem spoznal, da s smrtjo ni nikoli konec; kako spoznal pa nisem bil tam?
Poglejmo zakonitosti:
– Želod pade z drevesa, vzklije in je mogočno drevo
– sejalec poseje seme, ki odmre da vzklije
– človek umre in se rodi v duhovno življenje, ker je duhovna duša (ni pogubljen), je nekaj novega svežega, mogočnega. (Človek je v biti ustvarjen v bivanje in ne umre)
Lahko bi našteval, toda uzrimo se v naravo in poglejmo kako ” diha” in dobili bomo odgovor. Vse je med seboj prepleteno v sozvočju posebej tam, kjer človek ne vtika svojih sebičnih prstov.
Toliko zaenkrat, v upanju, da bo to sprejeto dobronamerno.
Bralec, želim ti, da odkriješ v sebi pogum, lepoto, plemenitost, moč odpuščanja… in si priznaš, da si dragocen, da je lepo da smeš bivati.
D.P.
Ob vstopu v mlado leto 2012 se iskreno zahvaljujem vsem ljudem z dobrimi mislimi na Bora in našo družino.
Četrto leto zapored smo brez njega predihali zadnji dan v letu. Četrto leto zapored mi ob rojstnem dnevu ni zapel Vse najboljše zate, draga mami. Ostajam pri dvainštiridesetih za vselej.
Lagala bi, če bi iz vljudnosti rekla, da je kakšen dan brez njega danes lažji, da je znosen.
Ne lažem, ni lažje. Neizmerno težko je prebiti dan in teden in mesec in leto brez njega.
Neskončno težko se je zbuditi, pogledati sončni žarek, ptico na veji in se zavedati, da Bor ničesar od tega ne more, ne sme. Ker mu je vse odvzeto in ker je večino odvzeto vsem nam.
Vsi, ki močno pogrešate ljubljeno osebo ob sebi, vedite da niste sami.
Mislim na vse vas, čeprav vas ne poznam.
Sadim drevesa in grme in rože za vse naše drage, ki niso ob nas.
Vsaka vejica, vsak list in vsak cvet je posvečen njim in nam v tolažbo.
Zdravja in miru v 2012! Tatjana