BOR, moj sin
Miiska kako lahko sploh to napišeš, nimaš svojih otrok pa ne moreš čutiti to,ampak take besede pa sploh ne pašejo sem.
Ta zdravnica NIKOLI več nebi smela opravljat poklica, pa še v zapor bi morala,pa še ni dost.Kako jo ni sram sploh pred kamero,če bi mela kaj v glavi bi sama odstopila.Ti miiska ko si to pisala,saj ne vem če se zavedaš da je umrl otrok na robu najstništva, zato ker je zdravnica spala, ona ni sam za v zapor za ubit je pa čist nič drugega.
Draga Borova mamica!
Sramota kar se dogaja, ne obupat naprej na sodišče naj vsi vidijo to svinarijo,oprostite izrazu, toda jaz sem čist fertik ko sem vidla to zdravnico na televiziji,kdo ji bo zaupal še svojega otroka.Upam da jo bo to preganjalo celo življenje, da je enmu zlatemu otročku vzela življenje.
Lep pozdrav Barbara
Dragi Borovi
Nič zato, če so zdravnico oprostili, bilo je pričakovati, vrana vrani pač ne izkljuje oči.
Važno je, da vi veste kaj se je zgodilo in zakaj, to gotovo ve tudi Kaničeva.
In cela Slovenija je z vami – razen Miiske in kake njej podobne, ki sploh nimajo otrok.
Izgubiti brata – ja, to je velika izguba, a se kljub temu ta izguba ne more primerjati z izgubo otroka.
Ja, če bi Kaničeva imela kaj vesti, bi sama odstopila ali pa bi vsaj mirno in brez pritožb sprejela kazen, ki ji je bila prvotno naložena, saj je bila še tista kazen smešno nizka.
In ne morem si kaj, da se ne spomnim na primer zdravnice Epškove, ki so ji EDINI v Sloveniji odvzeli za vedno zdravniško licenco, pa je naredila mnogo manjšo napako kot Kaničeva.
Bolnik ji je umrl, ker se je odločila za altrenativno terapijo (kje pa piše, da ob uradno predpisani terapiji ne bi umrl ?) – ni pa bolnika zanemarila, ni bila površna….
Draga Borova mama!
Svoje pisanje navezujem na vaše zadnje oglašanje.
Za mano sta dva spontana splava. Prvi se je zgodil tako zgodaj, da okolica niti ni vedela, da sem bila noseča. V službi sem svojo odsotnost pojasnila s prehladom. Pred drugim sem bila dva meseca na bolniški, zato sem morala povedati, kaj je vzrok odsotnosti. Ob novici, da sem noseča, so mi sodelavci čestitali, po splavu pa … molk. Z eno izjemo, pa vendar. Obnašali so se, kot da je vse po starem. Kot da nosečnosti ni bilo.
Kot sami veste, to ne gre. Smrt otroka človeka spremeni in jaz svojih otrok nisem nikoli “prebolela”. Kaj naj bi to sploh pomenilo? Z možem živiva naprej. Prišlo je tudi veselje, rodila se nama je hči, kljub temu pa bolečina ostaja.
Ob smrti Bora vam izrekam iskreno sožalje. Želim vam veliko ljubezni in poguma.
Mama
Urška in Katka,
ja, tako nekako je kot sta zapisali. Hvala.
Katka, tvoji občutki, opažanja se zlivajo z opažanji hčerke. Prijatelji so ob njej, če je dobre volje, pa čeprav samo navidezno. Ko pridejo krize, ko ne zmore skriti resničnih čustev…takrat se vsi prestrašijo, zbežijo. Upam, za obe vaju, da bodo pravi prijatelji spet prišli. Da bo prišlo tudi veselje. A ne ti, ne Hana, ne jaz – nikoli več ne bomo osebe iz prejšnjih življenj. In to je težko sprejeti, še najbolj nam samim.
Polnočni klub o družini Vojnič na rtv1 mi je dal malo utehe. Da čutimo podobno, tisti, ki smo resnično izgubili.
Te dni je na pokopališču strašno, ne zmorem. Nikjer miru in spokoja, samo razkazovanje, hrup, skoraj zabave za nekatere. Čakam na naslednje dni, ko bomo spet sami, tisti ki smo vedno tam.
Dragi ljudje, ki najdete besede sočutja – ponovno hvala.
Nismo se želeli spet izpostavljati. Vse se zavrti ponovno in vse je še hujše.
1. julija 2009 nam je razsodišče II.stopnje ZZS osebno predstavilo zakaj so najprej razmišljali samo o javnem opominu a so se nato po skrbnem premisleku odločili za štiri mesečni odvzem licence.
Ker so bili ti ljudje (dva ugledna starejša profesorja) zelo človeški, ker so se potrudili pri svojem delu, sva bila pripravljena “sprejeti” ta simboličen ukrep.
Od takrat se nisva oglašala, v družini smo skušali najti ravnovesje brez Bora in hkrati z njim.
Tudi na te žalostne strani zavestno nisem zahajala.
A v ozadju so pet mesecev tekle grde stvari, zelo grde, grde. Družina K. se ne ozira na ljudi, le nase – skupščina je bila vnaprej pripravljena in zavedena. Mož K., dolgoletni predsednik skupščine, še vedno predsednik MB regije je vpregel vse… Odločili so v nasprotju s svojimi lastnimi pravili, napisanimi izključno v svoj prid. Žal mi je, hudo mi je žal, a nisva zmogla biti tiho. Iz TV ekrana sva kot vsa Slovenija izvedela kaj so odločili in morala sva iti v Lj, da so nama gledali v oči, ko so iskali odgovore, ki jih ni.
Želimo si mir, želimo si Bora, pogrešamo samo njega.
Krivice ne moremo dopustiti.
Vsem, ki ste izgubili ljubljeno bitje želim moč, da mislite dobro nanj. Da zmorete naprej sami.
Hvala vsem, hvala podpori na Facebooku in povsod drugje.
Vem da si vsi vi tako kot mi želite le sočuten, skrben človeški odnos.
Spoštovani “prej preveri”,
prosim da v zvezi z mojim sinom ne uporabljate besede “afera” (glej SSKJ).
Vsako dogajanje ima dve plati?
Obstaja le ena, dokončna plat: Bor je mrtev.
Bor je mrtev, ker ni dobil nobene pomoči. Ker je kljub hudi življenjski ogroženosti zdravnica šla spat. Zakaj? Odgovora ne dobimo, kljub veliko prošnjam, naj nam povedo zakaj so tako ravnali. Če bi obstajala druga plat, bi jo že morali povedati. Pa je ne. Ker je ni.
Mogoče me potem ne bi minuto za minuto razžirala misel: Zakaj ji je bilo tako zelo vseeno zanj? Zakaj ni naredila ničesar, prav ničesar? Zakaj Bor ni bil vreden njenega truda? Zakaj Bor ni bil vreden, da bi kdorkoli v tisti bolnišnici storil karkoli, da bi živel? Zakaj so se je vsi okoli nje bali in niso upali ukrepati sami? Zakaj, zakaj…? Imel je samo 1% možnosti, da ne živi. Vzeli so mu vse.
Ko sem se prvič oglasila na teh straneh, sem mislila, da je zdravnica odločujoči izvid, ki je nastal ob polnoči (povišana vrednost amoniaka) in ki je Boru nudil vse možnosti preživetja, videla šele zjutraj.
NE. Na ta alarmantni izvid so jo takoj po polnoči dvakrat osebno obvestili iz laboratorija – pa je šla vseeno spat.
Vsakemu človeškemu umu popolnoma nerazumljivo dejanje. ZAKAJ?
Zakaj Bora danes ni doma? Zakaj?
Draga gospa Tatjana,
topel objem vam pošiljam, vem to ni nič, vaš Bor je znal bolje. Neskončno mi je žal zaradi Bora,vas in vaše družine. Zakaj je bilo tako? Zato, ker so zdravniki pri nas vsemogočni, ker ljudje ne znamo ali ne upamo ali nimamo moči poiskati pravice, za nas ki ostanemo, saj za tiste, ki so jim omemogočili, da živijo polno življenje, tako ni več. So ampak samo v naših srcih, mislih ..
In tu bodo za vedno. In vem,ta presneti ZAKAJ tudi ostaja in gloda in gloda..
Tudi sama imam zelo grde, hude izkušnje z dr iz Onkološkega inštituta. Takrat, ko se je mami poslovila, sem rekla, da bom tožila. Pa nisem, ker nisem imela ne energije ne podpore pri svojih. In ta ZAKAJ ostaja tudi po šestih letih enako močan in bolečina neznosna.
Želim vam malo miru v srce.
Spoštovana ga. Tatjana
Vprašate se zakaj? Ja, tudi to mene zanima zakaj? Kdo bi pa spal, če bi otroku morali pomagati???
Saj je ja boga reva bila tako utrujena, da se je morala vležiti. Joj, joj joj, ko vse to gledam v javnosti se mi srce trga za vašim Borom, tisto KOZO, ki ni vredna naziva dr. pa jo po TV-ju ne morem videti. Tako se drži tistega njenega moža kot, da je prijela boga za jajca. Povem vam iskreno, da imam neko sovražnost, do tiste zaspanke, ko vidim Borove slike se pa zjočem vsakič.
Predobro vas razumem, ker sem bila v vaši koži samo z tem, da mojega so rešili in to za las. Celo noč so se borili za njegovo življenje, srečo smo imeli, da je bila dežurna predstojnica oddelka in ni vrgla puško v koruzo, temveč je tekla na telefon in klicala Ljubljano in so bili na zvezi kaj naj še stori, ki je pa bil na poti helikopter za odvoz v Lj. Vseskozi je bila na zvezi z Lj. Kar mu je storila po njihovem nasvetu je takoj odgovorila kaj se sedaj dogaja itd. Bog ne daj nikomur tega doživeti….
Predno bo pristal helikopter se je mojemu sončku dvignil kisik v telesu. Joj kakšna sreča, potem pa ga niso odpeljali. Zjutraj je pa ta zdravnica povedala, da je bila 100%, da ne bo preživel.
Kako sem se jokala, metala sem se po bolnišnici cele noči, vsi dežurni zdravniki so pritekli, vsak je dal svoje mnenje, vsak je pač po svoje dajal mnenja kako kaj storiti, da je preživel moj angelček. Sedaj se pa bogi revež tako bori za življenje. To ostane otroku v podzavesti pa čeprav se ne spomni tega. Tako, da draga Tatjana vaš Bor bi še sedaj živel, da je bilo kaj življenja ali kanček srca pri tisti zaspanki saj drugače ne morem ji reči.
Sočustvujem z vami in mislim na vas ter držite se vsi skupaj.
Lepo vas pozdravljam
Zelo dobra si ,da lahko tako visiš na internetih in v medijih non stop ,daj se raje posveti drzužinici ,ki TE ZELO POTRBUJE.po vsem tem pisanju se dobila ,da se zelo in res zelo sama sebi smiliš.Zdravniki so delali Žal napake injih še bodo ,pa jih vi in mi ne bomo spremenili .
Zelo dobra si ,da lahko se daješ v medije.Meni nebi na kraj pameti prišlo ,da bi hodila od enega in drugega,sploh ne vem kako bi preživela in še lahko živela dalje.Vem pa ,da se v medije nebi dala ,ker nebi bila sposobna.PA BREZ ZAMERE.
SEDAJ ME PALHKO POPLJUVATE!NAPISALA SEM SVOJ OBČUTEK.
Tvoje pisanje, moj občutek, je brez primere……. Sploh veš zakaj je vse skupaj prišlo v medije?
….. Ja zdravniki so delali napake in še jih bodo…….. PA JIH NE BI SMELI !!!!!!!!!! Bor ni bil kar nekdo…….bil je otrok, ki je komaj začel živeti in bi živel naprej, če bi ukrepali……. No ti ne bi hodila nikamor…….in kaj bi s tem dokazala? Da ni nič takega, če zdravniki naredijo napako in ti umre otrok……
Lepo te prosim, premisli malo….o čem govoriš…… če imaš svoje otroke, veš, da se mama bori kot levinja za svoje otroke……
Draga borova mamica……. želim vam, da bi se kalvarija čimprej končala in da bi odgovorni za smrt vašega sina……odgovarjali……
Odgovor dajem MOJ OBČUTEK!
Najraje bi ti napisala, da te j…. tvoj občutek. Sram naj te bo ker pišeš take neumnosti. Ta dohtrca ma srečo, da je sploh še med živimi, sicer nevem kako lahko ponoči spi. Ko sem spremljala kaj se je dogajalo z Borom sem si mislila, če bi se meni kaj takega zgodilo bi najraje to babo potolkla. Borova mama ni nikoli povzdignila glasu ali rekla kaj tako grdega proti dr. ti pa klatiš take stvari proti njej. Hoče, da priznajo zmoto in da bi bili bolj pozorni pri drugih primerih, da se nebi zadeva ponovila. A to je zate preveč (moj občutek)? Tvoji otroci majo pa res odgovorno mamo. Vsaka mama brani svojega otroka kot levinja ti pa si očitno levakinja.
MOJ PREGOVOR: ŽIVIM TAKO DA NOBENEMU NEŽELIM DA SE MU ZGODI TISTO KAR TUDI SAMA NOČEM DA SE ZGODI MENI
Ti “moj občutek” pa raje pozabi, da obstaja ta stran. Borova mama pa živi zaradi hčerkice in nepozabnih spominov na Bora. To sem ti napisala, ker si uprašala kako lahko sploh živi. Kako lahko pa ti?
“MOJ OBČUEK” zakaj pa ne govoriš o svojih občutkih in dejanjih? Nobene pravice nimaš obsojati, če je nekdo storil nekaj, kaj ti recimo nebi nikoli. Kako pa to zagotovo veš??? Kako lako to veš? To me res zanima, kajti jaz nimam pojma, kako bi reagirala in prosim Boga, da me ne preizkusi.
Zgodbo spremljam od začetka, globoko sočustvujem z vsemi Borovimi dragimi ki bodo potrebovali veliko moči, da dobijo zadovoljiv odgovor.
Pa bom vseeno rekla: prej bi se odločila tako kakor oni, kakor ostala pasivna kakor “moj občutek”. (mimogrede:kaj nimaš imena, da bi Borova mama vedela kdo si, kakor mi vemo, kdo je ona. NIČ SE NE SKRIVA).
Zahvaljujem se vsem, ki najdete tolažilno besedo za nas. Vsem, ki v svojih mislih sploh dopustite neverjeten stavek “Kaj če bi se to zgodilo mojemu otroku…”. Večina na to ne zmore niti pomisliti.
Pred leti sta znanca v prometni nesreči izgubila sina edinca, Borovega vrstnika. Tisti trenutek, ko je ta “novica” prišla do mene sem vedela, da je izgubljeno tudi njuno življenje. V drobcu trenutka se je vse za vedno prelomilo, zdrobilo. Ves njihov smeh, močna življenjska energija, velika poklicna sposobnost,…, vse izbrisano. Strašno me je bolelo in nisem vedela kako premagati misel na njih. Sem pa vedela, da moram ceniti kar imam – in imela sem vse – dva zdrava otroka, ljubečega moža ter svoje roke in glavo za delo.
Nisem slutila, da bomo kmalu skupaj “na drugi strani, na zelo temni, brezizhodni strani”.
Na tej strani je huje, kot si je človeški um sposoben zamisliti. Ali se smilim sama sebi?
Včasih tudi, redko. Mnogo bolj se mi smilita moja otroka, oba. Zakaj Bor ne sme živeti? Zakaj hči, maturantka, ne more srečneje skozi življenje? Odgovorov ni.
Vem samo to, da ONA ni opravljala svoje človeške in poklicne dolžnosti. Spala je. Ničesar ni niti poskušala narediti. Naj prevzame odgovornost za to kar je storila naši družini, mnogim drugim družinam (ki se nam oglašajo) in tudi svoji družini.
Ne sodite o dejanjih dokler niste sami v njih. Mediji delujejo sami in prav je tako, čeprav boli, neskončno boli gledati svojega otroka (ali sebe) na starih posnetkih – ker jaz sem doma, v prazni hiši, ne na TV ekranu ali v časopisu…. Ne naročamo oglasov in novinarji nas ne sprašujejo, še manj plačujejo, če lahko pišejo. To je njihovo delo.
Mi se trudimo dihati in misliti lepo na Bora. Tudi drugi žalujoči starši podobno. Umreti? Pustiti samega živega otroka na tem krivičnem svetu? Odgovornost in ljubezen tega ne dopustita.
Tudi jaz ga.Tatjana vas spremljam vse od začetka…hudo mi je, d aste morali skozi to, kar noben amati ne bi smela…prosim zadihajte….posvetite se hčerki, čeprav si verjetno sami zamišljate, da vas ne potrebuje, saj je dovolj velika, zrela…če je tako se strašansko motite…
…ne govorim v tja tri dni…sama sem šla pri svojih 26 letih skozi izgubo 11mesečne punčke(doma imela 2leti staro punčko)…2meseca po njeni smrti zanosila in v 16 tednu nosečnosti -mrtev plod…lahko bi se tožili par desetletij…komu na čast?…tudi pri nas je zdravnik spal, ko nam je umrla punčka….zdravniki so in bodo delali napake…MI jih ne bomo ustavili..žal….
…pojdite naprej…vem da je hudičeva pot, vendar boste zmogli…tudi jaz, moja družina smo se kljub hudim tragedijam(kar ni smao smrt) pobrali in gledamo v prihodnost nekoliko drugače, kot ljudje, ki tega ne doživijo…cenimo sleherni dan, minuto, sekundo….RADI SE IMAMO in kar je najvažnejše…ne smilimo se sami sebi, ker to je to, kar nas ubija
Žal mi je za tvojo izgubo. Res. Hudo mi je gledat, kako mora spet in spet nekdo dajat to skozi. Matere, ki izgubijo sina po krivici v bolnišnici sprašuješ. 05.11.08 18:16.
Grozno je. Vem za primer matere, ko je izgubila najmaljšega sina starega dve leti, ker zdravniki niso stuhtali, da ima slepiča, ona je zdravniku kričala, da ima slepiča, on pa njej, da ga nima……umrl ji je v rokah. Sesulo jo je. Po nekaj časa je razložila, da ga je bog poklical k sebi (je verna). Potem je ravnala svojo družino naprej.