BOR, moj sin
Draga gospa Tatjana,
neizmerno občudujem Vašo moč in Vaš pogum. Ne samo Vašo, cele Vaše družine. Ne vem, če bi na Vašem mestu znala obdržati zdrav razum.
Ne upam niti pomisliti, da razumem, kako globoka je Vaša bolečina. Kljub temu iskreno sočustvujem z Vami.
Ne dovolite, da Vam drugi govorijo, kaj “smete” in česa “ne smete” čutiti. Ali koliko časa “smete” žalovati.
V mislih sem z Vami, želim Vam vse dobro. Darja
Daisy, Naomi, Darja, Železna…
hvala za besede spodbude.
Ne vem kako se naučiti biti brez Bora. Sleherni trenutek je z menoj ampak to je mnogo, mnogo premalo. Neskončno premalo.
On bi moral živeti, on je želel živeti. Zakaj ne sme? Zakaj ne?
Ponoči sem po radiu slišala da minister za zdravje pošilja v “UKC Maribor” dr.Kržišnika, dolgoletnega strokovnega direktorja Pediatrične klinike iz Ljubljane.
Kot svetovalca za izboljšanje razmer. Pozdravljam to, drznem si delati utvare, da je Bor nekaj končno preokrenil na bolje.
Ali bo dr.Kržišnik lahko kaj spremenil? Za Bora ne. Želim si, da vsaj za druge otroke in starše. Ampak kako naj en človek spremeni druge ki so navajeni delati lagodno, malomarno, nehumano – vsak zase, po utečenem sistemu, brez ekipnega skladnega duha. Tisti ki želijo biti boljši v človeškem smislu se žal prilagodijo okolju.
Prosim, naj bo boljše, naj tisti tam ki čutijo s srcem to prenesejo še na druge. Za Bora, za deklico, za neimenovane strte. Tako zelo sem žalostna.
Draga gospa Tatjana!
Zelo mi je hudo ob vsakem vašem pisanju , in se velikokrat sprašujem podobno kot vi: zakaj otrok?..zakaj nekdo, ki je šele začel živeti ?
!
Pred 2mesci sem izgubila eno svojih bivših učenk- ki je bila tudi moja prijateljica 19.letno dekle, ki je po pripovedovanju mame in njenih bližnjih umrla zaradi zdravniške “arogance” oz. prepričanju da se oni že ne morejo zmotiti !
Ma koliko nedolžnih , svetlikajočih učk se mora za vedno zapret, da se bo končno kaj premaknilo v glavah #vsemogočnih” ?
!!
Še enkrat vam vsem trem pošiljam en topel, iskren objem !
Nataša-Daal
Draga Borova mama
Imela sem dva spontana splava, zanosila z dvojči, a je eden v tretjem mesecu odmrl – ampak še vedno se spominjam teh drobnih pikic, ki jim ni bilo dano živet. Življenje se je z mano kruto poigravalo oz. se še vedno. In se sprašujem – zakaj jaz?? Zakaj ravno meni ne sije sonce?? Celo življenje brez mame, ko končno naveževa nek odnos – jo vzame rak. Nič drugega nimam od vseh izgubljenih, kot samo fotografije oz. slikice. Ampak spominjam se lepih trenutkov – sreče, ko sem zvedela da sem zanosla, sreče, da nosim dvojčka, od katerih me sedaj razveseljuje samo eden, vendar cenim, da imam vsaj tega, grejejo me spomini na mamo, da mi je še par ur pred smrtjo srečno slonela na rami. Bolečina nikoli ne izgine, povem z gotovostjo, se pa omili, pridejo svetli in temni trenutki, vendar življenje teče. Bora ne boste nikoli pozabili, prav je tako, ampak ne umirat na obroke za njim. Fant je bil poln življenja, nasmejan, razigran fant, zamislite si, kako ga ta vaša žalost sedaj boli. Vedno vas bo opazoval z neba, kako ste njegovi, in če boste vi srečni, bo tudi on. Našel bo svoj mir, užival bo ob vaši sreči ter čakal, da se zopet čez leta srečate. Nihče ne pričakuje, da boste pa že jutri poskočni in razigrani, samo da se zavedate, da življenje teče, da so lahko ob globokem žalovanju izgubljeni pomembni trenutki, ki bi vam koristili čez čas.
Osebno vas ne poznam, se pa včasih srečamo – boli me ko vas vidim, zlomljeno, skoraj na tleh in si mislim, le kaj si sedaj Bor misli, ko vas vidi. Kako še je njemu hudo. Čas ne celi globokih ran, z razumom pa se rane manj poznajo. Upam da vam kmalu uspe z nasmehom na ustih pogledat Borovo sliko in rečt, fant moj, počivaj v miru, rada te imam in hvaležna za vse trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.
Saj verjetno vam to tudi nekaj pomeni? Spominjajte se srečnih in lepih trenutkov, delajte kar je bilo Boru v veselje, naj vidi iz nebes, da še ustvarjate zanj z veseljem.
Mislim na vas!
Draga mamica od bora
2 junija letos je ugasnil srček mojega zlatega atija. Umrl je v mariborski bolnišnici, povem vam da se to nikakor ne da primerjati z ljubljano.Drugače sem živela s staršema v ljubljani, ko sem se poročila sta šla živet v maribor kjer so njihove korenine. To kar se vam dogaja še vedno ne znam povedat svinjarija a so to sploh zdravniki na en kurčev izvid čakati ker njim po domače dol visi, morjo plačat za življenje otroka, toliko besa je v meni da ne znam povedat. moj ati je bil enkrat samo en dan na preiskavah pa ga je mama drug dan vzela domov ker je bil videti kot bi ga šopali iz pomirjevali samo da majo mir, ves se je tresel revež. potem ko je umiral so pa rekli sprijaznite se tako hladno da ne morem povedat. V ljubljani je definitivno drugače pristop vse.Sama sem mamica dveh sinov starih 12 in 10 let zato sem še toliko bolj jezna, iskrene sožalje ob izgubi sončka, pravici mora bit zadoščeno kadar vas vidim po televiziji me zalijejo solze, resnično mi je zelo hudo
Draga Borova mama!
Vem kaj preživljate! Pred 8 leti je naša družina izgubila najstarejšega sina. Bil je star 17 let!Ostala sta mi le 13 letna hči in 7 letni sin.Zjutraj je šel v šolo, mi rekel adijo, šel v šolo, a do nje ni prišel. Povozila ga je ženska, ki je prevozila rdečo luč!
Krivila sem sebe, druge, rekla sem, da bom to žensko ubila vse se mi je motalo po glavi.
Ampak………………..Nihče ni kriv Živeti je treba naprej.Naredila sem napako.Veliko napako.
Žalovali smo skupaj, vendar vsak po svoje.Sin se je zaprl vase in je še danes tak.Bila sta velika prijatelja.Hčerka,pa je bežala od doma in vsak dan prihajala pozno domov.Zato vam polagam na dušo:Naućite se živeti brez Bora, počnite stvari, ki ste jih počeli z Borom skupaj, ne zaprite se in ne tuhtajte samo, kaj bi bilo če……
Berite knjige, ki pišejo o žalovanju se o njih pogovarjajte….Hčerka je v najbolj občutljivih letih pazite nanjo.Kljub žalovanju prinesite malo sonca v družino, drugače vam bo še težje.
Verjemite mi, po 8 letih se naučiš živeti s to praznino, če misliš na žive, ki te obkrožajo.Težko je
pa vendar gre………….
Vso srečo Šica
Hvala vsem za besede spodbude in tolažbe v tednih, ko se nisem oglasila. Predvsem 44, pa Daal, opazovalki, Barbari,…
Draga gospa Šica, Vam pa iz srca sožalje, vi veste kako zelo, zelo boli. Neštetokrat se mi zdi, da ne bom zmogla še enega diha brez Bora in ne smem razmišljati naprej, ne nazaj – brez razmišljanja pa ne znam. Tako se skušam zamotiti z delom, ampak misli drvijo, drvijo in predvsem vprašanje “Zakaj Bor ne sme živeti?”
Mi trije v družini, brez Bora, se nismo zaprli eden pred drugim. Razumemo se, kljub krizam, ker smo vsi trije podobno globoko, globoko ranjeni. Skušamo skrbeti eden za drugega. A okolica, predvsem tisti, ki so nam bili najbližje, sorodniki…nas ne sprejemajo drugačnih. Drugačni smo, vedno bomo drugačni, za nas je to najtežje – sprejeti sam sebega čisto drugačnega, se odpovedati vsemu kar si bil prej – sorodniki pa čakajo kdaj se bomo vrnili mi, stare osebe. Nas takšnih več ni in nas ne bo. Osamljenost. Pogrešamo pa samo Bora.
Draga Šica, niste naredili napake. Tudi če danes po osmih letih gledate malo drugače na tisti čas vedite, da takrat niste zmogli drugače. Ker je neskončno težko že samo dihati. Ker ste delali s srcem, ne da se delati z razumom in odločitvami kaj bi bilo boljše.
Mirno jesen vsem skupaj na teh žalostnih straneh želim. Tatjana
Draga borova mama……..
Že dolgo se nisem oglasila…… kar pa ne pomeni, da se ne spomnim velikokrat na vas, na vašo bolečino, na vašo tragedijo…….
9. oktobra je minilo leto dni……. od bratove smrti……ne bom rekla…… da bolečina ni manjša, je manjša….. pa vendar…… včasih ko že mislim, da je mimo……… ponovno udari……in to zelo močno.
Še vedno pa so zelo živi spomini….na njegov zadnji mesec in pol……. koliko bolečin….koliko prošenj……da bi dobili pomoč, da bi mu olajšali bolečine….pa smo naleteli na gluha ušesa…..
Želim vam….. vam, draga Tatjana…….in vsem nam ostalim, ki iščemo tolažbo na teh straneh, da bi lahko ščasoma zaživeli brez naših dragih…. nikoli pozabili…. pozabiti se ne da… ne da se . ukazati možganom in srcu…… pozabi in tudi, vsaj moje mnenje je tako, da je prav da ne pozabimo…. kako in zakaj smo izgubili naše drage….
Še enkrat srečno vsem…..
Urška Tavčar
Draga Borova mamica,
moje iskreno sožalje … verjetno si nihče ne more niti zamišljati bolečine, kot jo čutite vi. Sama sem izgubila mami … kar me je spremenilo. Popolnoma. Nisem več punca polna energije z usti do ušes in vedno pripravljeno šalo … na obrazu se mi včasih zariše nasmeh, ki pa ima grenak priokus, saj se ob vsakem lepem dogodku spomnim na mami. Jo želim poklicati in ji povedati kaj je bilo. Stisne me, ko pomislim, da je ne bo na moji poroki. Da ne bo videla mojih otrok. Da je ni zraven, ko moja nečaka rasteta in vedno bolj čebljata. Da je preprosto več ni. Ljudje pa ne razumejo. Ne razumejo, da je smrt nekoga, ki ti je tako blizu, nekaj kar pusti pečat na tebi. Nisem več tista nasmejana punca, ki vsakega spravi v dobro voljo. Ker ne morem biti. Hudo mi je, ko vidim, da me le redki prijatelji razumejo. Da vidijo mojo bolečino in skušajo razumeti. Hudo mi je, ko mi tisti za katere sem mislila, da so mi blizu, očitajo. Očitajo grenak priokus mojega življenja. “Saj se trudim!” jim skušam povedati. Pa ne razumejo. Ne družijo se več z mano. Ker mi je hudo. Ker bi bilo njim tudi hudo, če bi bili ob meni. In bi njihova mladost tudi dobila grenak trenutek. Saj jih razumem. Ne obsojam. “Katka, tako pač je” … bi rekla moja mami 🙂 … “Vzemi to kar imaš in pogumno zakorakaj v nov dan.”
Upam, da vam bodo moje besede vlile vsaj malce poguma za naslednji korak.
Urška in Katka,
ja, tako nekako je kot sta zapisali. Hvala.
Katka, tvoji občutki, opažanja se zlivajo z opažanji hčerke. Prijatelji so ob njej, če je dobre volje, pa čeprav samo navidezno. Ko pridejo krize, ko ne zmore skriti resničnih čustev…takrat se vsi prestrašijo, zbežijo. Upam, za obe vaju, da bodo pravi prijatelji spet prišli. Da bo prišlo tudi veselje. A ne ti, ne Hana, ne jaz – nikoli več ne bomo osebe iz prejšnjih življenj. In to je težko sprejeti, še najbolj nam samim.
Polnočni klub o družini Vojnič na rtv1 mi je dal malo utehe. Da čutimo podobno, tisti, ki smo resnično izgubili.
Te dni je na pokopališču strašno, ne zmorem. Nikjer miru in spokoja, samo razkazovanje, hrup, skoraj zabave za nekatere. Čakam na naslednje dni, ko bomo spet sami, tisti ki smo vedno tam.
Draga Borova mamica
Meni je res tako hudo, ko odprem vašo stran.Velikokrat mislim na vas in premišljujem kaj se vam je zgodilo, ni fer res ne zaradi malomarnosti zdravnikov barabe, upam da bojo plačal za to nekdo bo moral,pa kakorkoli bo premalo.Ne morem vas pozabiti ko sem vas videla na teleliziji vas in vašega moža. upm in resnično vam želim,da bo bolečina le malo popustila na ostrini.Radi se imejte to je veliko,ko ste vsi trije kot eno.
Danes je pet mesecev odkar sem izgubila svojega atija, bil je moj car in za vedno bo,pogrešam ga zelo.Barbara
Dragi Borovi,mamica ati sestrica najprej iskreno sožalje.Rada bi zavrtela čas nazaj,da bi bilo vse kot prej,ampak je nemogoče,vem da je bolečina neizmerna,življenje je kruto in se poigrava z nami,ki ostajamo in trpimo!Ljudje pravijo življenje gre naprej ampak vem,da ni tako za vsakega,ki izgubi dragoceno osebo se življenje ustavi,naprej gre samo trpljenje in ni ga dneva,da ne bi bolelo.Bodite močni imejte se radi
Sožalje…
čeprav se meni zdi, da zavestno želite ohranjati sliko ubogih ljudi, ki jim je bila storjena krivica.Moj občutek je, pa spremljam zadevo iz ozadja in medijev, da je prenapihnjena. Občutek imam, da ne želite Boru oditi….Življenje pa kljub vsemu teče naprej tako kot je rekel Primož…..
Vem, da se bo sedaj usul name plaz kritik, osebno lahko povem, da sem izgubila brata in vem kako je ko izgubiš brata, otrok pa nimam.