BOR, moj sin
Spoštovani udeleženci v tej debati.
Lepo vas prosim, to je forum namenjen bolečini ob izgubi nam ljube osebe. Torej prostor za žalovanje, kjer lahko vsak izlije svojo dušo.
Povedali ste veliko različnih mnenj o tem primeru in naj bo sedaj opravičevanja in obsojanja dovolj, tudi iz moje strani sožalje ga. Tatjani.
Namesto debatiranja kdo je kriv, zakaj je in zakaj ni, tega je bilo že dovolj, tukaj na tem forum, pa si raje povejmo kakšno lepo besedo in vzpodbudo za življenje, ki nam ostaja.
Ga. Tatjana vem, da vam je hudo, vendar je treba živeti naprej, vse kar vam lahko želim, je čimbolj neboleče življenje naprej. NA lastnih primerih se nikoli ne naučimo kaj veliko, na tujih pa vedno zelo veliko. Zato tudi ne morem biti pameten za vas, lahko se samo zavedam, da je treba življenje spoštovati, ki ga imamo sedaj, ker kmalu se nam lahko obrne. In prepričan sem, da nihče od nas, ne bi rad zamenjal z vami. Zato vam lahko damo samo moralno podporo in sožalje, ter namenimo upanje, da boste čimbolj trdno živeli naprej.
Vsem ostalim pa polagam na dušo. Pustite žalovanje tistim, ki to potrebujejo brez posebnega pametovanja. Temu je namreč ta forum namenjen.
Hvala
Primož
bolečina je lahko tako huda, da ob njej čutiš kako se ti trga duša in srce
pa vendar nam solze samo narahlo oblažijo neizmerno žalost
BOROVA MAMICA nimam besed niti misli,ki bi lahko zmanjšale tvojo bolečino,napolnile neizmerno praznino
želim ti le nekaj reči-ni te razočaralo življenje , narava
človek je tisti,ki te je oropal
zapri oči in prepusti srcu pot,končno odpri srce za svojega sina
pomlad naj vaju popelje pod češnjo,poglejta navzgor,med rdeče sadeže
utrgaj trenutek,naj bo to le minutka miru, vajin trenutek, nasmej se,objemi ga, smej se z njim,povej mu , povej mu vse
napiši mu danes o pomladi,poglej skozi okno in piši
stisni pismo na prsi in pošlji ljubezen , ki jo imaš zanj, pošlji jo tja daleč , k njemu
poglej smehljal se bo s teboj
mislim na vas in boli me srce
Primož, hvala za stvarno pa vendar resnično sporočilo. Saj živimo naprej, samo to ni življenje. Želela sem življenje svojih otrok. Trudila sem se, da bi onadva živela ustvarjalno in zadovoljno. Je to prevelika želja mame? Je.
Eden je mrtev, druga strta. Vse sem zavozila, brez izhoda.
Tiffany, hvala za nežne besede. Pišem Boru, neprestano, sleherni trenutek je z menoj in smeje se. Saj drugega skorajda ni počel, kot da se je smejal. Ampak kaj je to 12 in pol let smeha? Kaj vse bi moral še početi. Koliko solz bi moral še preliti ob smehu, sedaj pa tečejo samo naše solze.
Draga Borova mamica!
Ne najdem nobenih besed in vem da tudi nobeno moje dejanje Vam nebi pomagalo ublažiti vašo neizmerno bolečino, zato vam le želim, da čim prej nekako najdete svoj notranji mir in se kdaj pa kdaj zasmejete skupaj s svojim Borom, ko vas le -ta poboža “preko” sončnih žarkov, piša vetra al tihi melodiji dežnih kapljic!!
En velik /pa čeprav le virtualni /iskren objem vam, vašemu mužu in hčerki !!
Draga Borova mama!
Joj, prosim ne mislit da ste zavozila. podarila ste svojim otrokom največ kar lahko mama da. svojo brezpogojno ljubezen. še jaz, ki vas ne poznam, čutim kako zelo ste imela rada svojega sina. nikakor niste zavozila. tega niste mogli predvideti!
Objemčke vam, Hani in možu. Velikokrat ste v mojih mislih!
upam, da boste jutri vsaj malo bolje.
Daal, 44, nn – hvala vam za besede tolažbe.
Tako zelo sem se trudila celo življenje, tako zelo želela, da bi moja otroka imela tisto česar jaz kot otrok nisem imela – družino, ljubezen. Tako ponosna sem bila nanju, na Hano in na Bora (na vse nas skupaj).
In hvaležna.
Kaj sedaj? Kje je Bor? Kje je njegova dobrota, njegova vera v življenje?
Kje je naša vera v življenje?
Zakaj?
Pozdravljeni,
prica sem bila tragediji v nasi sirsi druzini, ko je pred kratkim v UKC- v ljubljanski porodnisnici na porodu popolnoma po nepotrebnem umrl krepak lep otrocicek, zavozljan v popkovino. Pri celi rajdi dohtarjev in aparatur niso ugotovili, zakaj se porod ne odvija, kot bi se moral, izkuseni materi, ki jih je opozarjala, da je nekaj narobe, niso prisluhnili, niso izvedli carskega reza. Otrocka so ozivili in je starsem pred ocmi umiral dva dni. Lep krepak otrocicek, srcno pricakovan bratec starejsi sestrici, sinko mladim starsem. Klinicni center Ljubljana.
Prevečkrat se v naših bolnicah dogajajo take tragedije. Predvsem pa ni pri nas v navadi, da bi se pacienta in njegove svojce obravnavalo partnersko in resno. Po svetu je drugače. Kaj nam pomagajo prestižni vrhunski rezultati neke ustanove, če ni poskrbljeno za bazo, za osnovne zadeve, kot je normalno in varno voden normalen porod.
Majabg,
zelo hudi dogodki se odvijajo po porodnišnicah. Včasih rajši nisem vedela zanje, sedaj me še bolj pretresejo.
Tako pri prvem kot pri drugem porodu sem jim bila tudi sama priča. Identična zgodba se je odvijala ob meni v sosednji sobi. Čudovito dekle je rojevalo svojega prvega otroka, dolge ure in ure. Babice so kričale nanjo naj se bolj potrudi. Trudila se je. Ko otrokovega utripa več ni bilo so šele poklicale zdravnika. Ovita popkovina.
Vedno sem si mislila: srčno hvala naravi, da sem rodila dva čudovita, zdrava otroka. Vedno je bil ob meni mož, obakrat ponoči, obakrat brez zdravnika (spijo, babice se jih zelo bojijo poklicati). Na šivanje sem čakala od 2(ko sem rodila) do 5 zjutraj na porodni mizi.
Ampak nikoli se nisem pritoževala!
Hvaležna sem bila.
Sedaj Bora ni. In mi ne zmoremo.
Kako lep dan je zunaj. Kako bolijo glasovi otrok ki se igrajo na sosednjih dvoriščih. Kako lepo poletje bi moralo biti pred nami, pred Borom.Kako rastejo njegovi sošolci, kako gre vse nemoteno naprej.Stojimo.
Iskreno sožalje družinici, ki je izgubila sinka.
Ne vem zakaj je življenje tako hudo.Preveč hudo za preveč ljudi.
Zelo sem žalostna, ko danes poslušam in berem o nepravilnem oživljanju 16-mesečne deklice iz MB. Boli me zaradi njene družine (vse najbolje o njih iz prve roke), ker so besede, da gre “samo” za izgubljenih 30 sekund pri začetku oživljanja kot nož v odprto rano. Vse kaj drugega kot 30 sekund je bilo…..vse kaj drugega….
Zopet hočejo vse zreducirati na eno drobno točko in preslišati vse o tem, kako si sam, SAM DOLGE URE, z otrokom, bolanim otrokom, ko veš, da potrebuje pomoč pa si nemočen, ker ne moreš nikogar prepričati v to da bi prišel, da bi pomagal. Ne dokler ni prepozno prepozno. Bor in deklica sta prišla v bolnico zvečer, s težavami, ki so bile obvladljive in skoraj sigurno ozdravljive. Bor in deklica (nočem je imenovati z imenom, lepim imenom in lepim nasmehom) sta bila prepuščena noči brez pomoči zdravnika.
Kaj počnejo zdravniki ponoči?
Zakaj ne prepoznajo hudo bolnih otrok?
Zakaj so ob sprejemu otroci tako zdravi, da jih same potisnejo na navaden oddelek, kjer milostno dovolijo biti materi?
Zakaj je čez nekaj ur zanje prepozno?
Kdaj v tistih samotnih, groze polnih urah sta bila “ravno prav” bolna, da bi bila deležna pomoči? Prej premalo za skrb, nato preveč bolna, da bi jima bilo dovoljeno živeti?
Nikoli ne bomo dobili odgovorov in nikoli ne bomo več slišali njunega smeha.
Obe materi, oba očeta smo bili priče strašni neorganiziranosti, aroganci, neznanju. V tisti noči (dveh nočeh) smo čutili, videli, slutili, da gre vse narobe od začetka do neznosnega konca. Grozljiv vzorec ponavljanja.
To se ne sme dogajati naprej.
Upala sem, da je Bor kaj spremenil. Nekaj malega, ampak mnogo premalo. Vse se odvija podobno naprej. Nočejo? Ne znajo? Če bi se zavedali kaj so storili v noči marca 2008 bi morala biti noč konec marca 2009 drugačna. Morali bi ceniti človeško življenje.
Morali bi se truditi.
Truditi za človeka.
Biti ob bolnem otroku.
Pomagati.
Spoštovana Borova mama!
Včeraj sem Vas gledala po televiziji, to Vaše trpljenje, Vašo neizmerno bolečino…čutim in jočem z Vami.
Občudujem Vašo moč in res bi Vam rada pomagala. A žal, res žal mi je, da Vam ne morem:-(
Zato Vam in vsem Vašim pošiljam velik objem!!!
Prosim Vas, bodite močni, ker ste prekrasna družina, škoda Vas bi bilo, da bi trpeli do konca!!!
Bor bi verjetno želel, da ste veseli, srečni, kot ste bili, ko je bil še z Vami. Ne vem, če bi mu bilo všeč, da tako trpite, saj Vas je imel rad, ravno tako, kot ste imeli in imate Vi Bora.
Živite življenje naprej Boru V Spomin!!!
Objemam Vas na vso moč!!!
Hvala za vaše objeme in besede.
Tako pač je.
Učimo se živeti v svetu brez Bora, kako zelo težko je to pa vedo le tisti, ki so doživeli kaj podobnega. Zelo težko, nemogoče,, pa si sam s seboj in s praznino, ki je ne more nič zapolniti.
Srečni in veseli ne bomo več,
lahko smo samo veseli, da smo nekoč bili srečni. Tudi to ni dano vsakomur.
Mirno poletje želim vsem, ki zaidete na te žalostne strani.
Tatjana
Draga gospa Tatjana!
Vsakič ko Vas berem ali slišim po kakem mediju, vedno začutim eno moč ki veje iz vas in vašega moža !
V vsej tej agoniji in brezupu, ignoranci in tudi nesramnosti nekaterih, še vedno vztrajata in se borita za svoj prav .
Čeprav nas je veliko, ki vama ” virtualno”, v mislih,..stojimo ob strani, sta pa le vidva tista, ki se borita : zato vsaka vam čast !!
Mislim, da je res vaš Bor tisti, ki vam in nam daje moč in upanje, da bo enkrat drugače !! Zato spomin nanj bo vedno živ !!
Objem vsej družini ! Nataša-daal
zdaj bom izpadla nesramna,ampak vem da je res.
Borova mati,vaša družina razpada in vi nič ne naredite da bi jo sestavili skupaj
vem otroka ste izgubili to je najhujša preizkušnja kar lahko doleti nas starše.
Ampak imate še enega otroka ,ki bi vas rad videl nasmejano,da uživate dalje življenje
Zaradi vas ne more niti hčerka dalje,saj je vi “zadržujete”
Z življenjem morate nadaljevati zavoljo družine,zavoljo otroka,ki je ob vas.
Bora več ni in ga nikoli ne bo in vi ga tudi obudili ne boste nikoli.
Niste se še sprijaznili s tem,ampak se boste morali.
ne pustite da zaradi strašne izgube razpade družina.
Ste na preizkušnji,kot so bili tudi drugi pred vami ,ampak življenje se nadaljuje.
zavoljo hčerke,partnerja in zavoljo bora,ker on ne more počivati v miru ,če ne nadaljujete življenja naprej
ne bo vam zameril če boste nasmejani,šli na izlet….
vem ja,bolečina… ampak tudi bolečina bo sčasoma pojenjala in tudi vi se morate potruditi.
ja lahko ste srečni in veseli,samo vi NOČETE biti,ker mislite da vam bo bor zameril
pa ne govorit da ni res,ker je
Srečni in veseli bodite zaradi hčerke in ste lahko vsi skupaj nasmejani,srečni
nekarte hčerko tako odrivat globoko v brezno,daleč stran od nekaj kar je včasih bila družina
zdaj vam hčerka ne pove,ampak nekoč vam bo,ko bo dobila dovolj poguma kako hudo ji je bilo,ker niste mogli oz. vi niste hoteli biti več “družina”
Dobila bo žig do konca življenja in samo zaradi vas-ja res je zaradi vas,pa se ne rabite strinjat z mano,ampak je res
Nočem vam nič žalega ,ampak srce se mi trga,ker ne vidite izhoda,ne vidite kaj delate.
Potrudite se,samo če boste hoteli vam bo uspelo.
Gospa Metka,
naša družina ne razpada. Zelo se trudimo, vsak od nas treh se trudi sprejeti resničnost in vsak od nas treh se trudi ceniti kar ima in kar smo imeli. Neznansko težko je to, ne zamerim vam, da si tega ne morete predstavljati.
Vaša ocena nas, ki nas ne poznate, ne veste kako razmišljamo, kaj počnemo …ni pravilna.
Učimo se živeti brez Bora. Zavedamo se, da ga ni.
Sama si ne bi drznila deliti nasvetov nekomu, ki je izgubil obe nogi kako naj hodi naprej. Kako širok naj bo njegov nasmeh.
Koliko mesecev se vam zdi primerno žalovati za Borom, za otrokom?
Na Hospicu iz izkušenj vedo: pri starših se žalovanje namesto v mesecih meri v letih (…1 leto predstavlja podobno kot pri “normalni” izgubi 1 mesec).
In veste kaj hči najbolj zameri? Ravno to, da se je ne upošteva kot samostojnega človeka, ki je izgubila najdragocenejšega sopotnika, brata. In se jo sili naj ne bo VEČ žalosta.
In da neznanci obtožujejo naju, da sva kriva za njeno žalost. Ona razmišlja s svojo glavo in občuti praznino na svoj način. In meni kot materi je neznansko težko, ker te praznine ne morem zapolniti in njene žalosti ne morem prevzeti nase.
Vsem žalostnim (in veselim) želim mirno poletje. Tatjana
Predraga Tatajana, Borova mama
Moje opažanje vaše družine.
Po malem ( kot je sploh ) možno se pobirate. Pot je pa še dolga, po moji izkušnji (zame) je bo konec takrat, ko se bom svojemu možu pridružila “tam zgoraj”.
Vaša Hana pa ni 5 letna punčka, ki bi potrebovala, da mama skrije svojo stisko, ……ker potem bi jo tudi ona morala. Kaj je hujšega, če mora najstnik skrivati svoje stisko in je še doma ne sem pokazati. Kako hudo je, ker “moramo ” svojo stisko zaradi žalovanja skrivati. Ker nismo “primerni ” za družbo, Ki z milimetrsko natančnostjo odreja koliko časa se “sme ” žalovati, da je to PRIMERNO. In kako se morate ( moramo ) obnašati, da bo SPREJEMLJIVO.
Meni je naša osebna zdravnica, “prerokovala” (dobro poznala celo družino), da bom potrebovala 5 let, da bom na “istem”,kot so ljudje po enem letu po smrti.
Predragi Nekrepovi, kot vam je to možno podprite v žalosti drug drugega, okolica vas ne more ali ne želi razumeti.
S pozdravi, Ana
Draga Ana,
toliko mi pomenijo vaše besede.
Da smo “normalni”. Da drugače enostavno ne more biti.
Da se ne želimo in zlasti ne moremo pretvarjati drug pred drugim, sami pred sabo, še manj pred družbo, ki ima nemogoče zahteve.
Ob neznosni bolečini, ker Bora ni in ker to misel ni mogoče enostavno stlačiti v en predalček ter živeti naprej, ob tej bolečini ko sam z njo ne znaš – je še cel kup problemov.
Vi jih poznate.
Očitno jih vsaj delno pozna vaša zdravnica.
Je pa zelo malo ljudi, ki si sploh skušajo to predstavljati. Lažje jim je ničesar videti in čakati, da se bomo mi obnašali kot nekoč.
To se ne da, se ne bo nikoli dalo in najtežje je nam naučiti se živeti s spremembami v sebi, okoli sebe.
Danes zjutraj mi je šel neprestano po glavi stavek: “In vse poti je treba na novo začeti”. Ampak KAKO?
Draga mama Ana, vse dobro želim vam in vašim. Tatjana