Bom še tukaj objavila svojo zgodbo, mogoče mi bo lažje..
ja na bolniških listih zdaj piše prezgodnii porod, tudi moja G je bila presenečena, ker mi je ona rekla da naj vzamem kot splav, ampak saj pravim za mene bo to vedno porod in sem srečna, da so se tako odločili, zdaj vsaj imata ploščico na polju belih vrtnic, vem da sta tam in lahko grem kadakoli k njima..
moram pa reči, da je res veliko lažje ko vidiš, da so ljudje, ki te razumejo in ko vidiš, da so ljudje, ki so že preživeli podobno izkušnjo in živijo naprej, to mi daje pogum in moč, da tudi sama živim naprej s spomini..
hvala daal, čeprav je danes spet en dan ko bi lahko jokala in jokala.. ko razmišljam zakaj zdaj ne cartam mojih otročkov in zakaj lahko samo mislim nanju.. ko razmišljam če bom še kdaj imela v naročju svojega dojenčka in če bo fantek..
Oh, prežalostno! Zopet nova bolečina, zopet strta srca…
Draga masika, najhuje šele prihaja. Vsaj pri meni je bilo tako. Najprej sem nekaj tednov preživela v transu, nisem se pravzaprav zavedala bolečine in sveta okrog sebe. V sebi sem postavila nekak ščit od katerega se je bolečina odbijala, ker bi v nasprotnem primeru odneslo še tisto malo razuma, kar ga je ostalo. Izguba otroka je bila zame najhujša življenjska preizkušnja. Po njej se mi nič več ne zdi tako grozno. Kaj hujšega se mi sploh še lahko zgodi? 19. decembra sta minili dve leti, odkar sem mojo punčko videla prvič in zadnjič. Nikoli je ne bom pozabila in vedno jo bom objokovala. Bolečina sčasoma obledi, jezo, brezup in bes zamenjata resnična žalost in obžalovanje. Danes imamo naslednjega otročka, vendar njenega mesta ni nadomestil. Nov otrok bolečine sploh ne omili. Potrebno je počasi sestaviti črepinje razsutega življenja in živeti dalje, vendar nikoli več ne boš ista oseba. Tudi okolica te kaj hitro razočara. Prve dneve so vsi tako zelo previdni sočutni, po nekaj tednih ali še prej se te rahlo naveličajo, po po leta nate pozabijo in ti prigovarjajo, da pozabi tudi ti. Vendar ne boš. Ker ne moreš. Ker sta to tvoja otročička, ki si ju nosila, čutila, delala načrte zanju, za vse vas. Vsi ti bodo govorili, bodi močna! Jaz pa ti polagam na srce, dovoli si biti šibka! Zjoči se, kriči, trgaj, brcaj, karkoli, da le spraviš to grozno negativno energijo iz sebe. Bolj intenzivno, kot boš čustvovala, prej se boš pobrala. Ne skrivaj solz zato, ker okolica od tebe tako pričakuje. Delaj tako, kot se tebi zdi prav. Meni je po prihodu iz porodnišnice rekel moj brat, no, ene 14 dni bo hudo, pol boš pa že. Kot, da govori o operaciji kile! Meni pa se je rana zagnojila šele po nekaj mesecih. Šele takrat sem se pravzaprav zavedela, kaj se je zgodilo in kje sem. Naslednja nosečnost je bila prava fronta. Živčna vojna. Mislila sem, da bom znorela! Koliko noči sem prečula ob iskanju utripa z angelsoundsom. Pred tem dogodkom nisem kaj veliko razmišljala o izgubah otrok, se mi je zdelo preveč vraževerno. Potem pa, kot bi se včlanila v nek skrivni klub. Vsepovsod sem srečevala ljudi s podobnimi zgodbami, izgubami, še ko sem se naročevala na polikliniko, mi je sestra kar preko telefona rekla, joj, tudi meni se je zgodilo tako! Neverjetno je, koliko žalostnih zgodb. Potem spoznaš, da v svoji osamljeni bolečini nisi tako osamljen. Vendar je bolečina preveč osebna in preveč resnična, da bi ti jo kdorkoli lahko odvzel. Ni besed tolažbe. Niti dejanj. Ni bližnjic. To neznosno močvirje bolečine boš morala prebroditi sama. Ne ustraši se, če se ti bo včasih zazdelo, da z možem stojita vsak na svojem bregu. Tudi nama se je to dogajalo. Vsak rabi svoj čas in ljudje nismo po istem kopitu narejeni. Le stika ne smeta popolnoma izgubiti, naj ostane med vama vsaj ena nitka, za katero se lahko povlečeta. Hudi trenutki so pred teboj, pred vama. Vendar ne izgubi upanja. Držim pesti zate!
NINI! zelo lepo si to napisala in še kako resnično..
vidiš meni pa se je to zgodilo 18.decembra..
saj se ne morem pred nobenim zadržat da ne bi jokala ko se pride na to temo, ko vidijo, da nisem več noseča, solze kar same pridejo na plan, pa če se hočem še tako močno naredit 🙁
takih zgodb je pa res veliko, to tudi sama zdaj vidim, še ena zdravnica v porodnišnici mi je rekla, da ima ona enako izkušnjo in da točno ve kako je.. in potem še ti forumi, pol slišim, da se je kolegici en teden za mano enako zgodilo, tudi dva fantka in pol še mama reče, da je sodelavec izgubil vnuka par dni nazaj pa še umetno je bila oplojena, te zgodbe so res hude..
Šele danes, po dveh letih ugotavljam, v kakšnem strašnem šoku sem bila po smrti moje punčke. Takrat sem mislila, da se dobro držim, danes vem, da sem večino časa funkcionirala, kot robot. Večino časa sem želela, da bi obstajal kak zasilni izhod, da zbežim iz te neznosne norije. Sem človek hitrih odločitev, dejanj, tale žalost pa me je kar prikovala, življenje se mi je začelo odvijati v neznosnem počasnem posnetku. Kar zazijala sem, ko mi je psihologinja dejala, da prebolevanje traja od pol do dveh let. Dve leti, saj se mi bo zmešalo! Vendar bolečina rabi svoj čas.
Ko sem prišla iz porodnišnice, sem ugotovila, da nimam nobenih oblačil, zato sva z možem zavila v trgovino. Tam pa polno ljudi, mlade družine, dojenčki. Kar dušilo me je. Počutila sem se ožigosana, kot, da mi na čelu piše, da sem rodila mrtvega otroka. Pa neznosna krivda, da nisem mogla svojemu otroku dati življenja. Sorojenčkom sem obljubljala sestrico, vendar obljube nisem mogla izpolniti. V takih trenutkih te res obsedajo popolnoma neracionalne misli.
Kar nekaj znank je imelo rok takrat kot jaz, vse so rodile. Jaz pa sem se spraševala zakaj taka selekcija? Enim je dano, meni ne! Tile zakaji in če-ji so me na začetku najbolj ubijali. Pa sem se kar hitro sprijaznila, da odgovorov ne bom nikoli dobila. Ker dejansko obstaneš popolnoma nemočen. Ničesar ne moreš spremeniti, ostane le, da sestavljaš svoje življenje na novo. Čakajo te vzponi in padci. Včasih, ko sem že mislila, da je z menoj v redu, sem hipoma spet padla v črno luknjo.
Ta grozna izkušnja me je naučila ponižnosti. Spoštovanja do življenja. Da iščeš radosti v majhnih stvareh. Da nisi v celoti gospodar svoje usode. Da je smrt del življenja in se je z njo potrebno sprijazniti. Življenje ti postavlja na pot prepreke, ki jih moraš preseči. Ker, kar te ne ubije te ojača. Vsi, ki smo izgubili otroke pa vemo, kako je priti iz pekla spet nazaj med žive.
na začetku tudi jaz nisem mogla med ljudi, strah me je bilo da srečam koga poznanega in da me bo čudno gledal ker nisem več noseča, in najhuje spraševal kaj se je zgodilo..
zato si je moj takoj vzel dopust in smo odpotovali, da nisem bila med znanimi ljudmi in mi je bilo lažje, tam sem vsaj normalno lahko šla v trgovino ne da bi me ljudje gledali, no vsaj tako se mi je zdelo, občutek je boljši če so okoli tebe ljudje, ki jih ne poznaš, ki ne vedo da si bil noseč, itd.
no potem je spet prišla realnost ko smo se vrnili, večinoma so še zvedeli kaj se je zgodilo, večina je samo izrazila sožalje in da mislijo na nas, se pa najde kdo ki sprašuje in sprašuje jaz pa jokam..
Pozdravljena,
Pred dobrim letom sva tudi midva izgubila enojajčna fantka. Nenadna popustitev materničnega vratu v 22. tednu… V roku 12ih ur se je najina dvojna sreča razblinila v katastrofo… Vrnitev iz porodnišnice je bila grozna. Filmski kader brez zvočne kulise. Le slike pokrajine skozi avtomobilsko okno… Prazno stanovanje… Ena sama neopisljiva bolečina… Še vedno jokam…
Čeprav je teorija mogoče drugačna, sama nisem bila jezna na zdravnike, nisem iskala potencialnega krivca za nastalo situacijo. Dejstvo, da sta bila mala zakladka mrtva je bilo tako dokončno, tako nepopravljivo…
Zdaj imamo osemmesečnega princa. Niti za trenutek se ne morem zjeziti nanj, niti za trenutek nisem pomislila, da bi bila zaradi neprespanih noči depresivna…
Težko je gledati na tako hude stvari, kot je smrt otroka, nekako iz pozitivne strani, oz. kot na neko izkušnjo, iz katere se nekaj naučiš, vendar nam je življenje pot, na kateri se naučimo biti boljši. Biti boljši otroci, bratje, prijatelji in navsezadnje, biti najboljši starši svojim potomcem…
Vendar verjamem, da smo starši, ki smo utrpeli tako izgubo tako kot tisti, ki se leta mučijo za zanositev, po neki plati boljši starši. Zelo kontroverzna trditev, ki je ne smete vzeti iz konteksta! Boljši smo zato,ker se še posebej zavedamo naše sreče.
Zadevo lahko primerjam z bolnim človekom, ki je ozdravel…
Mislim, da je zavedanje sreče odvisno od jakosti kontrasta od smole. 🙂
Torej; pozitivno naprej, sploh, ko imata malo princesko…
Najprej izkreno sožalje, hudo je in prišli bodo še hujši trenutki, a le ti bodo s časom postali redkejši. Še zapadem v žalost in jok in kar je še huje, težko zanosim, če sploh še kdaj bom, a nekako hodim naprej, vesela, da sem lahko čutila brcike, kobacanje, vesela, da mi je bilo dano vsaj to….
Ko berem take in podobne zgodbe me zabolijo vse moje izgube, vsi moji žalostni momenti me na trenutek oplazijo….vem kako je, vem da boli, vem pa tudi to, da znamo in zmoremo, da nam ljubezen do naših zvezdic daje moč velikanov in da bomo imele in že imamo nasmeh na obrazu, da se znamo smejati in živeti. Zmoremo vse!
škratek
oh moje mamice angelčkov, tako pogrešam moja fantka.. vsak prosti trenutek mislim na njiju in se pogovarjam z njima… in razmišljam o tem, da ko bom spet noseča, da želim, da je fantek.. :S