Bom še tukaj objavila svojo zgodbo, mogoče mi bo lažje..
Pozdravljene,
pred 14 dnevi sem se tudi sama morala posloviti od svojih dvojčkov v 23. tednu, svoje mesto sta dobila na polju belih vrtnic. 30.11. je bilo na pregledu še vse ok potem pa mi je naenkrat močno narastel trebuh, nisem dočakala naslednjega pregleda. Izkazalo se je, da zaradi preveč plodovnice, namesto da bi otročka bila tako velika. Šlo je za sindrom transfuzije od dvojčka k dvojčku in v enem ovoju skoraj ni bilo več plodovnice v drugem pa po ocenah okoli 5 litrov. No začela mi je odtekati voda, prišlo je do razpoka mehurja, dobila sem popadke in rodila moja dva fantka, ki pa sta bila žal premalo razvita za življenje zunaj maternice, eden je umrl pol ure po porodu, za drugega smo še upali skoraj cel dan. Najhuje je ko te pokličejo in rečejo, da se vaš otrok poslavlja.. No po trinajstih urah smo se morali posloviti še od drugega. Splet okoliščin je bil takšen, da mi ne bi mogli kaj dosti pomagat, tudi če bi mi izčrpavai plodovnico, bi verjetno preživel samo eden pa še za tega ne vemo kakšne bi bile posledice, drugi poseg, kjer bi prerezali posteljico na pol ni bil mogoč zaradi posteljice, ki je ležala spredaj in tega postopka ne bi mogli izvesti ker ne bi prišli zraven žil, ki bi jih morali ločiti. Sicer moram pohvalit vso osebje, ker so se mi res zelo posvečali, tako v porodni sobi kot kasneje na oddelku. Od obeh sem se lahko poslovila, mi je pa žal, da imam slikico samo enega. Tako sva z mojim zdaj pred hudo preizkušnjo v življenju, skupaj se spopadava s tem kako preboleti to hudo izgubo in kako živeti s tem naprej. Zelo bom vesela kakšnega nasveta, kako ste se ve znova postavile na noge, kako ste spet z veseljem gledale v prihodnost, ker bolečina je res neznosna. Vsaka malenkost me spominja na boleč dogodek, vsaka malenkost vpodbudi jok. Doma sicer imam hčerkico, ki bo marca stara 3 leta in mi vsak dan nariše nasmeh na obraz, ampak misel na moja dva fantka in solzne oči so vedno prisotne.
Draga masika! Tvojo zgodbo sem prebrala že na Mami… Najprej ti izrekam iskreno sožalje ob tako nesrečnem dogodku v tvojem življenju-izgubi kar dveh sončkov. Kaj tako žalostnega nobena ženska nikoli ne bi smela občutiti. Veš,nimam nobenega uporabnega nasveta,ki bi ti ga z veseljem napisala,če bi vedela,kako lahko kaj takšnega vsaj malo omiliš,da lahko preživiš do naslednjega dne… Sama sem našla voljo v sinu,brez katerega bi neprimerno težje prebrodila čas največje krize. Mož je žaloval drugače-po moško. Ni jokal,le enkrat samkrat je imel solzne oči,tisti dan,ko sem prišla iz UZ in mu povedala,da je najina punčka mrtva… Po tistem je bil neverjetno zaščitniški do mene in sina,postal je tudi jezen na ves svet in zagrenjen…Razumljivo… Vse,kar sem sama prebolela,je bilo hudo,toda ko berem kaj si dala skozi ti in še marsikatera druga na forumu,se zavem,da sem lahko srečna,ker imam vsaj eno dete… Žal mi je,da si izgubila oba otroka…da se nikakor ni dalo pomagati in niso mogli rešiti vsaj enega življenja… Tukaj so čudovite ženske,ki so vsaka po svojem preživele pekel. Veliko tolažbe sem bila deležna in tudi s to pomočjo mi je bilo lažje prestati vse skupaj… Prejmi moj topel objem. Če želiš,lahko kontaktiraš preko zs. Lp Karmen.
v srcu čutim s tabo in tvojo družino.
Žal mi je, da sta tudi vidva ena izmed nas, žalujočih staršev.
Za vajino zgodbo so nam povedali iz porodnišnice, spraševali še za dodatne usmeritve, kako vama stati ob strani in blažiti bolečine. Sem vesela, da imata vsaj pozitivno izkušnjo iz porodnišnice.
Sprašujeta kako naprej? Počasi, korak za korakom, dan za dnem. Sedaj je čas, da počasi sprejmeta bolečino. Morda je trenutno še prisoten šok a počasi se bosta podajala v realnost. Sedaj je čas za žalovanje. Za to, da si vzameta čas za vajino družino. Za vajina otroka, ki nista preživela. Da žalujeta, da si dovolita žalosti, hrepenenja, pa tudi veselja kadar tako začutita. Ob tem ne imejta slabe vesti, ker imata doma že deklico a kljub temu vaju prežema žalost. Vse kar se vama dogaja je v času žalovanja normalno.
Še in še bi ti lahko napisala a zelo v redu je, da gresta po korakih.Sedaj je na vrsti prvi korak.Če želita pomoč, kakšen odgovor na vprašanja se obrnita na društvo.
Toliko bi lahko še napisala o partnerskemu odnosu, o tem, da niti dva ne žalujeta enako, da si morata dopustiti čas, kako se obnašati ob deklici, ki je z vama,potem so tu še stari starši in njihov pogled na vajino žalost ipd.
So vama povedali za knjigo? Za srečanja ? V torek imamo v Mb. pred predavanjem še srečanje…
Naj pa vama povem, da vedno in vsi zmoremo. Tudi vidva bosta, ko bo čas za to. Vendar, na žalost, vaju le pot žalovanja pripelje znova do srečnega življenja.Žalovanje ne pozna bližnjic. In počasi, korak za korakom v nov dan.
vse dobro in veliko moči, če potebujeta pomoč pa vaju pričakujemo v društvu.
lp
petra,Solzice
Midva sva skupaj jokala, ko sva se poslovila od drugega, cartala sva ga, božala, poljubljala in skupaj jokala. Takrat sem ga prvič v življenju videla jokat. Pri prvem, ga niti ni bilo zraven, jaz sem ga videla, on sploh ne, niti ga nisem mogla pobožat, ker je bilo takoj po porodu in sem bila še čisto zmedena. Žal mi je, da od prvega nimam slikice, drugega je slikal moj ko me ni bilo zraven, ko je bil v inkubatorju in je še živel, tako imam zdaj vsaj spomin nanj, drugi bo slika v mojem spominu.
Vašo knjigo mi je kupila kolegica, sem jo tudi že prebrala, tudi za srečanje je bil list zraven, vendar ne vem če sem se sposobna takšnih srečanj udeležavat, saj še o tem ne morem govoriti, pišem lahko, čeprav tudi tukaj zdaj jokam zraven.
Ja vse v porodnišnici moram res pohvalit, večinoma so bili vsi obveščeni kaj se je zgodilo in so znali pristopit tako, da so mi pomagali. Sicer sta se našla dva, ki nista bila obveščena ampak dobro, večinoma so bili res super. V sobi sicer nisem bila sama, ampak tudi moja cimra ni imela otroka ob sebi, tako da mi je bilo lažje.
Hvala vam za odgovore, vem, da se moram zdaj naučiti živeti s tem.
Mogoče bom šla jutri svečki prižgat na polje belih vrtnic, do zdaj še nisem mogla iti tja. Odločila sem se tudi, da hočem, da imata ploščico tam, samo še ne vem kaj moraš storiti, da jo izdelajo. Njun pepel so raztrosli tam brez naše prisotnosti, to je sicer urejal moj ampak jaz sem se strinjala, da je tako.
Prav je,da pišeš, če tako čutiš. To je zelo dobra terapija. In če zraven jokaš ni nič narobe.
Vse počasi pride. Tudi govorila boš o tem. Sčasoma, ko boš sprejemala boš želela govoriti in se pogovarjati. A za vse bo čas. Počasi. Veš, v žalovanju sami sebe spoznavamo. In čisto mogoče je, da kar nam en dan paše nam mogoče naslednji dan ne paše ipd.
Enako kar se tiče srečanj. Mogoče boš kasneje začutila mogoče ne. vse to je proces in v procesu se spreminjaš in prav je tako. To spreminjanje je vzrok sprejemanja in žalovanja in to je tista prava pot.Nekateri si na zečtku želijo vodenja in individualno pomoč, spet drugi skupino, nekateri e-maile…kakor kdo začuti , vse je prav….
Ja, kar se tiče porodnišnice, se trudijo. Tako mi, ki podajamo in izobražujemo tako zdravstveni delavci, ki si želijo izobraževanja in nam pomagajo pri slovesu, spominih…
Kar se tiče ploščice se obrni na pogrebni zavod in tam jo lahko naročiš. Tudi kar se tiče obiska v Park, pojdi, ko boš čutila, da je čas. Tudi odhod v parke je zelo različen.Odvisno od vsakega posameznika – nekateri velikokrat, drugi manjkrat, spet drugi na začetku žalovanja sploh ne, potem večkrat….nič ni narobe, ne obstaja pravilo.
vse dobro,
Hvala res.
Prosim te edino, če bi lahko kaj več napisala o tem, kako se obnašati ob hčerki. Sedaj bolj malo ve o tem. Vedela je da sem bila noseča, takrat mi je vsako večer mazala trebušček. Zdaj vidi, da ga nimam več. Nikoli ne vpraša o dojenčku. Enkrat samo mi je omenila imeni obeh, ampak se niti ne spomnim več kako sem odreagirala in do sedaj ni več omenjala. Ko bomo šli svečko prižgat bo šla seveda zraven in ji bom razložila da sta to svečki za njena brateca.
draga mamica,
javi se na mail društva, da ti bolj konkretno odgovorim in podam svoje razmišljanje in izkušnje.
Napišem pa ti, da mora vsak otrok vedeti kaj se v družni dogaja, seveda glede na otrokovo starost primerno. Otrok hitro dobi občutek, da je v družini nekaj narobe, če se mu prekriva. In izgubi občutek varnosti v družini in občutek krivde se lahko pojavi. Otrok mora dobiti zagotovilo, da ni ničesar kriv in da mami ne bo vedno žalostna. nIč hudega pa ni, če vidi mamico žalostno. Bolje, da vidi, kot pa da prekrivamo.
Ko bo čas, ko bož zmogla, deklico odpelji v Park, ji povej kolikor pač razume in nikoli ne prekrivaj, da je imela bratca. Potem bosta rastla z njo, v njenem srcu. Nikoli pa otroka ne posiljujemo in ne obremenjujemo s svojjo žalostjo…
obstaja tudi nekaj literature za vpomoč…kaj več in konkretno pa ti odpišem, če se mi javiš na e-mail.
vse dobro in veliko, vleiko moči ti želim,
Masika…kako gre? Vsak nov dan prinese nove spomine in morda za spoznanje manjšo bol. saj pozabiti se ne da,le naučimo se živeti s tem,kaj se je zgodilo. Veliko poguma in volje za življenje je potrebno,da se nekako prebiješ skozi najhujše… Želim ti,da skoraj pride trenutek,ko te srce neha neznosno boleti… Pozdrav,K.
eh danes sem že trikrat jokala..
klicali so naju, da se morava zglasit na pogrebnem podjetju, da ploščico oblikujemo..
kako ponavadi izgledajo te ploščice?
Živjo masika;
Tudi jaz spremljam tvojo zgodbo(,večkrat preletim” malčke 07″na mami,čeprav se ne oglašam več;moj nick tam=ribi)in mi je zelo ,zelo žal ,da se ti je to zgodilo..Kaj naj ti rečem;je čas,ki da in je čas ki vzame,vendar verjemi,da pride čas,ki celi tudi takšne rane..Verjemi,upaj,zmogla boš !
Naj ti sonček čimprej spet posije..lp-ribi
sva bila danes na pogrebnem podjetju, tu v mbju imajo vsi okrogle marmornate ploščice, so zelo majhne in gre komaj kaj gor, midva sva hotla imeti vse od priimka, imen, polnega datuma, pa verjetno ne bo šlo vse gor, poskusili bodo, če ne bo šlo pa bosta samo imeni in polni datum
Toliko kritik danes slišimo danes na račun našega zdravstva, ampak jaz vem, da je danes bolje kot včasih. Pri meni je šlo za načrtovano in želeno nosečnost, prvič v življenju. In bila sta dvojčka. Prelepo. Vendar sta se rodila prezgodaj stara 24 tednov (620 in 650 g), in sicer se je začelo v službi – začutila sem par kapljic vode pri hoji po stopnicah (bila je neka jesenska solidarsnostna delovna sobota za Črno Goro). Poleti mi moj ginekolog na mojo prošnjo za bolniško zaradi dvojčkov ( malo pred tem sem ležala v bolnici zaradi krajše krvaviteve in grozečega splava!) ni dal bolniške, rekoč: “Zato je še čas, saj ste mlade, zdrave ženske!”.
In tako se je zgodilo. V službi. V bolnici niso mogli ustaviti popadkov, saj je šlo za majhen razpok, par kapljic vode, s tem pa avtomatično pride do okužbe plodove vode.
Pri porodu so mi rekli, naj otrok raje ne pogledam. Vseeno sem hotela videti in hvala bogu vsaj eno podobo lahko nosim v glavi, če že nobenega dotika ni bilo.
Zaradi trajajoče krvavitve ke bil po porodu potreben še operacijski poseg (odstranitev dela posteljice), zato sem bila v porodnišnici kar 14 dni. Naj povem še to, da imam negativno krvno skupino in sem dobila v bolnici ustrezno zaščito, ki omogoča uspešno naslednjo nosečnost, šele na svoje opozorilo, ko sem izvedela, da imam že določen odhod domov.
No, pri pregledu mi je tisti ginekolog rekel, da je šlo za splav. Ne vem, ali je bil tako neveden ali to rekel kar tako – morebiti za tolažbo. (Danes taki nedonošenčki celo preživijo!).
Čez kaki dve leti pa je z občine (oddelka za matične podatke) prišlo nekakšno obvestilo o smrti dveh prezgodaj rojenih otrok. Ker sem hotela zadevo razjasniti, sem poklicala direktorico porodnišnice in zahteval od nje odgovor, kaj se je zgodilo z otrokoma. Rekla je, naj se ne sekiram toliko, da je tudi njena mama prezgodja rodila in ostali otroci o tem dolga leta niso vedeli neč, ker se o tem ni govorilo, itd. itd. Za moje otroke pa je rekla, da ni bil splav in da take prezgodaj rojene in zaradi tega umrle otroke pokopljejo v skupni grob na pokopališču.
Najhujše pri vsej zgodbi je bilo to, da je kazalo, da po umrlih dvojčkih ne bom več mogla imeti otrok. Zato poznam tudi situacijo, kako težko je posvojiti otroka. Vendar se mi je kasneje nasmehnila sreča. Zamenjala sem ginekologa. Kmalu sem zanosila in vse je bilo potem brez problemov.
ja pri meni so isto eni govorili da je bil splav, drugi porod, no na koncu so se odločili da ga označijo kot porod, doma imam tudi rojstne liste obeh, itd.
ne vem, jaz si splav predstavljam drugače, moja otroka sta živela ko sta se rodila, eden je celo jokal, potem sem tavečjega imela celo v naročju, sem ga božala in mu dala lupčka in za mene bo to vedno porod, bilo je celo hujše kot pri starejši hčerkici..
sicer pa sem danes videla, da je še ena ploščica z dvojčicama z letnico 2009 na polju belih vrtnic, tako da bosta moja angelčka imela lepo družbo za igranje med oblaki..
22 tednov oz. 500 gramov je meja… želimo pa te meje “zabrisati”
včeraj sem imela predavanje v Mariboru. Zelo sem bila vesela velike udeležbe in udeležbe tudi nekaj zdravstvenih delavcev a dovolj, da bomo izobraževali in se vključili.Pozdravili in pohvalili so izvedbo, sodelovanje.. in če bomo tako nadaljevali bo mogoče še kakšna žalostna zgodba imela vsaj kakšen lep spomin….
vse dobro in veliko moči,
moja dva sta bila 22 6/7, imela sta 360 in 460 gramov, zato je bila dilema, ker po tednih prezgodnji porod, po gramih splav