Pozdravljeni,

na vas se obračam z dilemo, ali bom lahko dober starš, če mi gre veliko otrok na živce. Sicer mi ne gredo vsi otroci na živce pavšalno, ker poznam nekaj otrok, ki so mi zelo prijetni, vendar pa mi gredo nekateri res zelo na živce. Svojih otrok še nimam, vendar o tem veliko berem in intenzivno razmišljam, zato me to vprašanje zelo bega. Nisem pristaš “trde roke” in nimam namena svojih otrok tepsti, jim groziti, jih zapirati v sobo … želim pa, da bi svojim otrokom postavila nekaj pravil, ki bi v resnici bile vrednote (spoštljivost, nežnost, prijaznost, …) in bi se tega kot družina trudili držati.
Najbolj me begajo prijateljičini otroci (5-13 let), ki so po mojem mnenju pogosto nemogoči: nasilno vlečejo psa za ovratnico, kričijo in ne nehajo kričati, mečejo pesek v mimodoče, se najbolj veselijo škodoželjnih iger, mečejo kamenje v lepa kolesa, brcajo bunde drugih ljudi, nikoli ne rečejo “prosim” in v isti sapi za vsako stvar zahtevajo opravičilo drugih, a se nikoli ne opravičijo za svoja dejanja … Prijateljica ima veliko skrbi že zaradi fanta, zato se komentarja ponavadi vzdržim in vsakič, ko pa kaj rečem, ji ni prav, da povem, da mi ni všeč, kaj delajo in mi vedno zabrusi nazaj, češ da bom že videla, kako bo, ko bom imela svoje otroke ali pa da so samo razigrani ali pa da so tako veseli, da se jim zrola. Ne vem, ali sem nerealistična, ko si predstavljam, da bi pa jaz želela svoje otroke v takih situacijah učiti, da ni lepo, če delaš nesramne stvari in bi jim želela pokazati, da je igra lahko tudi luštna. Meni osebno se zdi, da se njej tega ne da, ker npr. ko otrok pade, si opraska koleno in joka, rabi kar nekaj časa, da vstane in gre proti njemu ali pa samo iz klopce vzklika, da se naj otrok vrne, čeprav otrok po parkirišču teče proti cesti in potem na koncu raje jaz stečem za njim. Meni je to neprijetno gledati, ker mi je grozno videti otroka, ki joka in starša, ki se ne zgane.
Čeprav imam občutek, da se ne motim, ko mislim, da s tem starševstvom nekaj ni v redu in bi otroci lahko bili bolj prijetni, me vsi komentarji o tem, da otroci pač taki so in da življenje z otroci pač takšno je, zmedejo. Vem, da starševstvo ni idealno in da večino časa verjetno gre za vzpostavljanje odnosa in negovanje vrednot, ampak nekako si predstavljam, da je starševstvo še vedno lahko luštno. Ali pa sem morda v zablodi in je bolje, da otrok sploh nimam, ker vse preveč idealiziram in bom na koncu razočarana tečna mama, ki bo grenila svoje otroke?

Hvala za vaš odgovor!

S.

Spoštovana sonce3522,

kakor opisujete svoje poglede na starševstvo in vrednote v zvezi z njim, bi rekla samo to, da boste, če jih boste prenesli tudi v prakso, prav zagotovo dober starš oziroma po Winnicottu »dovolj dobra mama«, to pa je prav takšna, kakršno naj bi otrok imel. Verjamem, da boste v tej vlogi skrbni, ustvarjalni, samozavestni in pogumni. In da bo starševstvo večinoma luštno 🙂

To, da vam gredo nekateri (zlasti prijateljičini) otroci na živce, pa pomeni, da prestrezate tudi veliko čutenj, ki se preigravajo (a ne zregulirajo) med temi otroki in njihovimi starši. Otrok, ki nima strukture in meja, je otrok, pri katerem za to niso poskrbeli starši ali nadomestni starši. Kot čustveno občutljiv in tudi razmišljujoč človek vi vse to čutite in to je za vas zelo naporno, saj nosite breme nekoga drugega. Ko pa ga skušate odložiti – ko prijateljici omenite, kaj vas moti, in ji dajete nasvete – se ona začne braniti, ker jemlje to kot kritiko svojega ravnanja, ki mu ni kos. Ta defenzivnost sega vse do groženj, češ, boš že videla, ko boš imela svoje otroke. In ker jih vi še nimate in res ne morete natanko vedeti, kakšen starš boste (saj je to odvisno še od drugih okoliščin – od otrokovega očeta, vajinega odnosa in nekoliko tudi od zunanjih razmer – finance, zdravje ipd.), ji nimate kaj odgovoriti. Ostajate polni nezadovoljstva, zmede, jeze in strahov – ne samo svojih.

Morda lahko to rešite že s tem, da se s prijateljico družita sami, ko otrok ni zraven. Morda pa bi bilo vredno vseeno pogledati, kaj je tisto, zaradi česar dvomite vase, od kod negotovost in previdnost; morda je v vaši družini bilo kaj takega, kar vam je to vcepilo prepričanja, ki pa jih zdaj lahko pustite za seboj.

Če veliko berete o teh stvareh, ste morda prebrali knjižico Rahločutnost do otrok v prvem letu življenja, če je niste, pa vam jo toplo priporočam, saj mislim, da boste v njej našli mnoge odgovore na ta in podobna vprašanja.

Prijazen pozdrav,