bolj si žleht, raj te imajo
pred pol leta mi je umrla mami….po srcu in duši dobra, razumevajoča, nikoli konfliktna, prijazna, vedno pripravljena pomagati, skratka….resena taka topla oseba. Sledi njen pogreb….zelo malo ljudi, sicer žlahte ni imela ne vem kaj, pričakovala sem sodelavke (delala je v manjši trgovini, kjer so se med seboj vsi poznali in razumeli), nobena ni prišla, ne sosedov…skratka….peščica ljudi. Res da je bila zadnje 4 mesece po kapi v negi….ljudi komajda kaj….v glavnem moje znanke ki so očitno prišle zaradi mene
2 tedna nazaj smo pokopali tasta…žleht, da te srat prime, že odkar sem v hiši sami problemi, pijača, dretje v bajti, do otrok in vnukov ni imel nobenga odnosa, bil je škrt, žleht, vsi sosedi so ga poznali kot težaka…dve ženi je tepel ko hudič……v službi je bil pogosto pijan pa ni nikoli dobil odpovedi…skratka..pogreb, ogromno ljudi, sodelavcev, prijateljev…cerkev je bila polna.so kao neki govorili kako je mlad umrl blablabla
meni je šlo na bruhanje, …očitno moreš bit žleht da se te ljudje spomnijo..
To sem pa tudi jaz že doživela. Mislim, da so ljudje fouš, če se družina razume, ker je nekdo fajn, pa si mislijo, kaj čem tam zraven iskat, pa bolečino gledat… Ko je pa kaj narobe, pa pridejo zaradi firbca in – glihe… Pa dediščine… Je umrl en pijanec, vsi so ga imeli za prostaka, doma večen kažin…. Pogreb pa tak, da dol padeš. Tudi govor so pripravili, pa ga ne za vsakega, takrat pa je stopila naprej žena z besedami:” Dovolj je te hinavščine, prav nič ne boste brali hvalospevov samo zato, ker je umrl. Vsi smo vedeli, kakšen je bil in kako je bilo živeti z njim.” Še danes spoštujem to žensko! Ljudje pa so se nato, presenetljivo, razšli v tišini, nobene pripombe, razen, prav je imela, ni bilo…
Pogreb je le eden izmed ritualov, tu konkretno slovesa. Kolona zbranih, govori, venci bore malo odkupijo ljudi za tisto, kar niso uspeli deliti z umrlim še za časa bivanja v tej dimenziji. Tudi napisi na spomenikih zbledijo z leti…
Kar ostane, je: kar ljudem daš v času, ko ste skupaj. Lepi spomini, radodarne dlani, dobrota, razumevanje, trenutki, ko si ob njih čutil, da res živiš in naklonjenost, ki te je prevevala ob druženju. Zato je neprimerno več vredno tudi za tiste, ki ostanejo, če imajo na pokojne tople misli, saj rodijo zavedanje, da je dimenzij več in ne le ta, ki jo v tem hipu opazujemo okoli sebe. Da jim še po letih, ko nekoga ni več, prikliče nasmeh v oči misel nanj…
ljudje znajo bit nesramn ja. saj pri bolezni je isto, te odpišejo, ko jim več ne moreš kaj dati. prej pa kao tanajtabolš prjatli. poznam človeka, ki postane nesramen takoj, ko opazi, da človek trpi, je za njega to smešno pa hec. drugi ga pa kujejo v zvezde. medtem ko čovek, ki trpi ostane sam. pač žlehtni ljudje znajo dobr okol prsta vrtet pa se delat lepe takrat, ko kaj rabijo.
