Bolj se trudim, slabše je
Živijo,
Pa sem spet tukaj!Ja,prazniki se bližajo in jaz bom brez dram in slabe volje.Monotono življenje,ki je mirno nobenih stresov.Ja iluzija je še vedno v glavi,kako bi lahko bilo lepo,če bi imela čarobno paličico in bi lahko moškemu iz glave zbila negativno razmišljanje.Ja še vedno čutim nekaj ,do njega.Sploh se ne zastopim zakaj mi toliko pomeni.Ni me strah biti sama,ampak v dvoje je lepše.!Naj vam povem,da moja odločitev je zdržala.Ampak življenje je prazno….in včasih dvomim,da sem se pravilno odločila.Lep pozdrav vsem
Cedevita1, predvsem bodi potrpežljiva s sabo. Po takih zvezah se je izredno težko pobrati. Jaz si čestitam za vsak dan posebej, ko mi uspe ne pokontaktirati svojo narcistično prijateljico. Še en dan. In potem še en dan. In še en dan. Napisala sem ji že veliko mailov in sms-ov, ampak nisem nobenega poslala in sem ponosna na to.
Še vedno jo imam rada in tega sploh nič ne zatiram. Nočem zatirati teh čustev, ker meni ljubezen pomeni nekaj najlepšega v življenju. Nič ni narobe s tem, da ga imaš še vedno rada. Gre samo za to, da ne smeš več imeti njega rajši kot sebe. To si jaz zadnje čase non-stop ponavljam. Imam jo rada, ampak čisto enako imam rada tudi sebe. Oz. rada jo imam lahko, kolikor hočem, a samo na daljavo, ker moj razum ve, da je ta ženska zame škodljiva. Tudi ti na nekem nivoju dobro veš, da je ta moški zate strupen. Nikar ne dvomi, če si se prav odločila. Z njim bi imela konstantne drame in vse več trpljenja, kajti on ne bo nikoli spremenil, nikoli ne bo ljubeči partner, kakršnega si želiš. Narcis ne more drugače, kot da partnerja z leti popolnoma izčrpa in uniči. To je v njegovi naravi.
Ja, v dvoje je lepše – a ne vedno. Če je tisti drugi narcis, boš imela veliko lepše praznike, če boš brez njega. Ne imej ga raje kot sebe. Poskrbi zase, naredi zase kaj lepega, privošči si kaj lepega. Daj ljubezen tudi sama sebi.
Anuk
Živjo!
Ja,res lepe spodbudne besede Anuk.Ampak sedaj so mi dnevi tako brezvezni.Ja pač si celim rane vem.Ja vem prej dnevi polni kreganja in prepiranja.Ja ljudje smo si različni in ne morem dojeti,da so lahko eni skozi negativni.Vsako stvar znajo obrnit,da je lahko prepir.Ja sem res imela dovolj te nejevolje,da sem se odločila kakor sem se.Vem,da ga ne bi spremenila,ker je to nemogoče.Mogoče za kratek čas.Ampak bilo je tudi veliko lepih dni in jih pogrešam.Lep dan vsem in notrnjega miru!
Kot sem rekla….prazno in brezvezno je zato, ker pogrešaš dramo, pogrešaš gugalnico….
Kaj pa, če bi si napolnila dneve z ukvarjanjem s sabo? Najprej bo prazno, čudno in
brezvezno…ker tega nisi vajena….bolj varno se je ukvarjati z drugimi, kajne?
Posveti se sebi….spremeni frizuro, privošči si masažo, preglej vse obleke in jih presortiraj
v novi “look”…pomisli, kaj te je zanimalo “prej”, katere hobije si zapustila, kaj si si vedno želela
početi…
Nekaj “pravil” (ki sem si jih v glavnem jaz izmislila, torej so bolj za hec, ampak meni delujejo):
– delaj stvari, ki si jih odlašala, naredi red v omari, v predalih…..zmeči stran nepotrebno – ko
boš uredila svoje okolje, se bo tudi glava počutila bolje
– uredi sebe….dovoli si en teden mastnih las in neoprane trenerke….potem pa se spravi v red
– vsak dan naredi vsaj nekaj. Tudi če samo premakneš sliko z leve na desno….ne obstani,
ampak se premikaj, tudi če so korakci čisto mičkeni
– Obkroži se z ljudmi, s katerimi si morala prej prekiniti stike….malo se je treba posiliti, vrnitev
ni vedno samoumevna, ampak se splača. Ne samuj in ne izoliraj se.
– Poišči koga, ki rabi pomoč. Boš rekla “saj jaz rabim pomoč, ne da drugim pomagam”…ampak
pomaganje drugim pomaga predvsem tebi, boš videla. Ljudje se radi počutimo koristni, to je
eno, pomaga ti, ko vidiš, da nisi edina s težavami, to je drugo, pa še nekaj dobrega narediš,
kar vedno dobro dene…to je tretje.
Cedevita1, strinjam se z vsem, kar ti je napisala Skela. Jaaa, naredi nekaj lepega zase 🙂
Sem se pa ob tem branju tudi spomnila, kako me je frustriralo, ko sem hodila na skupino za samopomoč pri dr. Furlanovi in so mi tam parkrat rekli, da naj grem vendar na kak izlet ali v hribe, naj se družim s pozitivnimi ljudmi, naj grem na masažo itd. itd. Jaz pa sem takrat potrebovala samo posluh in razumevanje. Ni mi bilo do druženja z veselimi ljudmi. Bolelo me je srce in potrebovala sem varen prostor in čas za celjenje. To morda potrebuješ tudi ti. Ne sili se v nič. Prisluhni sebi, svoji duši, svojemu srcu… v angleščini temu rečejo “self-soothe” – kar pomeni potolažiti, pocrkljati samo sebe…objeti samo sebe in si dovoliti čutiti. Pa tudi če par dni samo jokaš. Enkrat mine. Preverjeno 🙂
Ljudje na splošno težko prenašamo tuje trpljenje. Takoj hočemo nekaj pomagati, nekaj čim hitreje spremeniti, da bo spet vse lepo in prav. Pri zdravljenju po narcistični zlorabi pa te stvari enostavno ne gredo hitro. Nekje sem brala, da bi morali po takem razmerju odžalovati svoje sanje. Dobesedno odžalovati, ker gre za smrt sanj o partnerstvu s tem določenim človekom. Koliko časa za to rabiš ti, boš najbolje vedela sama. Različni smo, vsak ima svoj tempo. Mislim pa, da če si ta proces zavestno dovoliš, bo ta faza prej minila.
Meni je bilo najtežje to, da nisem mogla o svoji zgodbi z nikomer govoriti. Glede na to, da je šlo še celo za istospolno razmerje, je bilo to še bolj nemogoče. Saj sem po določenem času povedala kakšni prijateljici, ampak se mi je zdelo, da ne razume, ker preprosto ne more. Tudi če ni rekla nič, sem čutila, da se po tihem čudi, kaj mi je. Tako inteligentna in zrela ženska, pa se muči zaradi ene zmedene mlade frklje. Halo? Tako da sem kar dolgo vse tiščala v sebi in potem doma veliko ur prejokala. In potem je to počasi izzvenelo in sem se čisto spontano začela spet več družiti in hoditi ven. Pa so vseeno spet prišli kakšni dnevi, ko sem bila totalno sesuta in sem se morala boriti s tem, da se ne bi obsojala zaradi tega. Torej dva koraka naprej, en nazaj… tako nekako je šlo (oz. gre) pri meni. Po polževo :)))
Je pa zelo lepo, da imamo ta forum, da lahko tu jamramo, kolikor hočemo in vemo, da bomo razumljeni. Tako da če ti bo težko, sploh med prazniki, nam kar še kaj napiši, pa ti bomo nazaj napisali kaj spodbudnega. Nisi čisto sama, kar nekaj nas je v podobni situaciji.
Anuk
Imam osebo v družini, ki je MOM . Kolikor razumem in vem MOM oseba NE LJUBI nobenega, NI SPOSOBNA LJUBEZNI, čeprav naj bi ravno hrepenela po njej. Vsi vi, ki iščete načine življenja z MOM, ali si res želite živeti z osebo, ki vas sploh NE LJUBI, ma tudi rada vas nima in bi vas zavrgla kot cunjo, če vas ne bi potrebovala zaradi varnosti, ugodja .. torej izključno zaradi lastnih potreb?
Dobro vprašanje!
Samo, da takrat, ko se zapletaš z MOM-ovcem, ne vidiš ali nočeš videti v katero smer bo “zaplula” ljubezenska zgodba. Ko se zbudiš iz omotice, si že zelo zapreden v momstersko mrežo in težko se je izvleči iz nje.
Seveda hrepenijo po ljubezni. Vprašanje je le, kaj je za njih “ljubezen”? Podrejanje, izkoriščanje, odnos služabnik-gospodar, to oni pojmujejo kot ljubezen.
Da ne ljubijo nikogar, razen sebe, pa še tukaj sem bolj skeptična, če se res imajo radi, je evidentvo. Takoj, ko nisi več vir zadovoljevanja njihovih egoističnih potreb, si že odpisana, pozabljena, zavržena “roba”. Vem, da je to zadnje grda beseda, ampak točno tako delujejo.
Ne, nihče približno uravnovešen si tega ne želi. Je pa včasih v nas neki manjko, ki ga poskušamo zapolniti s takšnim odnosom. In ob njih se največ naučimo o nas samih. Šola učenja zna biti boleča in naporna, je pa zelo dragocena, če se kaj naučimo iz lekcij.
Doživela in preživela z nekaj “odrgninami in buškami na srcu”.
Pozdravljeni…sem LaLuna (nekako se mi ni uspelo logirat več pod tem vzdevkom :()
Po dolgem času spet nazaj…seveda sem vmes upala, želela, da bo drugače.
Določila sva datum poroke, vse rezervirano, delno plačano, tudi poročno potovanje. Srečna do neba…a ob vmesnih scenah popolnoma na tleh…po glavi mi blodi pesem Jana Plestenjaka…od pekla do raja…natanko tako se počutim…ko sem v raju, pozabim na vse…sanjsko je in rečem si, da se kljub vsemu splača potrpet! Ker kakšno bi bilo življenje brez teh krasnih trenutkov?! Jaz…sama…depresivna…polna očitkov in obžalovanja…pri svojih štiridesetih, ko bi pa že res lahko imela urejeno življenje…pa po drugi strani spet: pri svojih štiridesetih se počutim tako ne varno!! In zdaj še poroka, ki sem si jo iz srca želela, z moškim, ki ga ljubim do neba…naj se poročim…naj odpovem tik pred zdajci…kaj pa stroški…imam že poročno oblekico…vse…najin domek še vedno urejava….in uživam v tem, v času, ki ga prebijeva na morju, zase…potem pa vsake toliko njegov sms, kot zadnjič, ko sem prijazno hotela pogovoriti se, se posuti s pepelom in izsiliti njegovo sočutje ali vsak razumevanje: “nehaj me najedat…nehaj me mozgat…če bo tako kot je, grema narazen, ker nočem tako živet…” Navajena sem že marsikatero pikro preslišati…ker pride nov dan in takrat je vse pozabljeno…po drugi strani pa me mori in gloda…ali je to ljubezen…ni…ne more biti…ker mu ponujam roko, pa jo zavrača, ker se želim pogovoriti, pa me ignorira…ker bi zanj vse, on pa tega ne vidi…nikoli ne vidi svojih napak…a tako zelo opazi vse druge…bolijo me njegove opazke glede otrok in moje napačne vzgoje…jaz sem mati, ne tiran…jaz svoje otroke ljubim brezpogojno…on tega ne razume…in nikoli ne bo…hvaležna sem za ta forum, razumem vsako napisano besedo, ki je kot obliž čez moje rane…postajam močnejša, po malem se začenjam spreminjati v kamen, raje ne čutim nič kot neznosno bolečino…občudujem se, kje v sebi najdem toliko energije in pozitivizma, da se vsakič znova dvignem in znam biti srečna…a le z njim…da bi storila odločilen korak in se razšla, je le boleča misel, ki jo rada hitro odženem…tako zelo si želim, da bi ga z brezpogojno ljubeznijo spremenila…da bi spoznal, kaj ima…da bi mi vsakič pokazal, koliko mu pomenim…čakam, kaj se bo zgodilo, kako se bo obrnilo…sicer močna oseba, brezmočno opazujem dogajanje in upam na čudež…tudi jaz prijateljici (ena, ki mi je še ostala iz otroštva in s katero se slišiva bolj po telefonu) ne razlagam več svojih štorij…ne bi razumela, zato je lepo, da to lahko delim z vami…zavedam se, da sama potrebujem pomoč…in vem, da bo prišel dan…
Cedevita1, kako si? Si kaj bolje?
Če bi človek bil vedež, ne bi bil revež…La Luna
Draga BZ,
večkrat se počutim srečno kot nesrečno – so pa tisti trenutki nesreče ubijajoči!
Hvala za nasvet, vem, da je dobronameren.
In vztrajam ravno zaradi vseh lepih dni…in vsega, kar bi lepega še lahko bilo…zaradi vseh skupnih interesov, načina življenja…ali slepim samo sebe? Kar meša se mi…ubija me to, da hoče skozi molk in ignoranco izsiliti svoj prav…ne prenesem tišine…in ne prenesem grdih besed…ne da se mi prepirat…želim samo živeti v miru in ljubezni…imamo vse pogoje za to, škoda, ker mora biti tako…
La Luna
Tudi jaz sem vztrajala, samo kaj, ko sem se počasi počutila čedalje večkrat nesrečno kot srečno. Pa kljub temu je trajalo devetnajst let, da sem se odločila, da tako ne bo šlo več.Pa ne samo zaradi sebe, ampak predvsem zaradi otrok. Sedaj teče že deveto leto odkar sem odšla, pa si sedaj mislim, da bi to morala storiti že dosti prej. A človek verjetno rabi, da tudi glede tega dozori.Moja samozavest je bila na psu in kar dosti časa sem rabila, da sem prišla k sebi.Sploh molk in ignoranca, za katero dostikrat nisem vedela vzroka mi je pustila posledice. Da pa ne govorim o žaljenju in poniževanju, manipuliranju….Poskusila sem vse mogoče, sedaj sem pa hvaležna sama sebi, da sem se odločila za ta korak, kajti to ni lahko, še sploh, če ga imaš rad. Tudi pri nas smo imeli vse pogoje, da bi bili srečni in še danes mnogokrat pomislim zakaj….Za otroke to vsekakor ni dobra popotnica za življenje.
Danes s hčerama živimo lepo življenje, ni več strahu kakšne volje bo prišel domov, poleg tega pa še bo trezen ali pijan, bo spet našel vzrok za prepir…. Svojo energijo rajši usmerjam v to, da se imamo lepo skupaj, vzamem si pa tudi kdaj čas zase, kajti imam prijatelje in v njihovi družbi mi je lepo, brez vsakih strel iz jasnega. Vse to začneš potem tudi ceniti.
Upam, da bo tudi tebi uspelo kakorkoli že se boš odločila.In naj bo ta odločitev dobra zate in za tvoje otroke.
Držim pesti!
Draga “Tudi pri nas”,
hvala za tvoje besede in sem vesela zate, da ti je uspelo! Največ vredno je to, da ne gledaš z obžalovanjem nazaj in da veš, da je bila tvoja odločitev pravilna.
Se strinjam in vidim tudi pri sebi, da res rabim(o) priti na neko “višjo stopnjo” in takrat se odločimo in tako tudi naredimo. Tudi sama si rečem: tokrat še ne, a ko bo čas, bom vedela in se ne bom več spraševala – naredila bom to in se ne bom obračala nazaj. Res najbolj boli, ko kdaj ne veš, zakaj…in ko veš, da so stvari lahko tako zelo preproste in lepe – on pa iz enostavne zadeve naredi kup problemov in scen…življenje pa tako beži, škoda je vsakega dneva za to, da bi bil nesrečen…
In če pogledaš mene…nekoč zdravo samozavestna (upam, da sem še danes vsaj senca tega), veliko prijateljev, obiskov, službenih izletov, potovanj – danes pa bolj doma v krogu družine, s kratkimi nohti, v balerinkah – ampak saj s tem ni nič narobe, ali ne?
Vsem želim vse dobro,
La Luna
Draga nevesta,
še boš lahko imela prijatelje, obiske, izlete… nikoli ni prepozno.
Čeprav sem se sama odločila za ta korak, pa ti ne morem reči, da to stori tudi ti. Oziroma ti rečem, da stori to, ko boš pripravljena, čeprav bi bilo najboljše da čimprej, kajti življenje res beži.Ampak to bo verjetno šele takrat, ko te bo pripeljal tako daleč, da boš vedela ali on ali pa ti in otroci. Mogoče bo preteklo še kar nekaj dni, ko boš žalostna in bo kar nekaj neprespanih noči, ko boš premišljevala, kaj za vraga si spet naredila narobe.Kajti njim je zgleda dolgčas v življenju če vsake toliko časa ne naredijo scene, mi bi pa tako radi mirno življenje…Seveda bodo vmes tudi lepi dnevi ampak kaj, ko sčasoma ne bodo mogli več odtehtati grdih..In slej kot prej pride do scene, to tako mojstrsko izpeljejo.Tudi sama sem si marsikdaj rekla, da pa mogoče nebi prišlo do tega, če bi jaz to pa to….. Ampak vedno že nekaj najdejo…in rada bi ti rekla, da bo bolje, vendar v to jaz ne verjamem več.Ko pa se boš odločila, bodi močna, naj se ti ne smili,kajti tudi ti in otroci se sedaj ne smilite njemu.
In ne, nič ni narobe s tem da si bolj doma v krogu družine s kratkimi nohti in v balerinkah, le spoštovanje in ljubezen ne smeta manjkati…..
Pa lepo bodi.
Tudi pri nas….
Enako kot tebi se je dogajalo tudi meni. Padala iz pekla v raj in upala na bilje. Pa ni bilo. Postajalo je vedno huje. Njegovi izpadi so postajali vedno hujši, nikoli nisem vedela kaj bo, ko pride domov. S strahom sem prihajala v dom, kjer naj bi se počutila varno. Jaz sem to prenašala še veliko dlje. Bil je tudi nasilen, alkohol vsak dan. Ne pomaga, da se eden v zakonu razdaja, drug pa vse uničuje. Sem vesela, da se ni je uspelo ločit od njega, ne želim ga niti srečat, tudi otroci nimajo stika z njim. Žal mi je samo,da tega nisem storila, ko so bili otroci majhni, ko me je prvič pred otroci pretepel. Tega otroci ne morejo pozabiti, čeprav je minilo mnogo let. Sedaj uživam v življenju, se družim z ljudmi, kar se prej skoraj nisem, saj mi niti tega ni dovolil. Vsakega je odgnal.
Nikoli ni prepozno.
Pozdravljeni,
Rada bi se zahvalila vsem,ki ste mi pomagali z nasveti tebi Gitta Ana,skeli, čvsrsto na nogah,Anuk in block-u.Sedaj po dolgem času sem spet lahko misli preusmerila nase.Vsak dan mi je lep.Veselim se življenja.Kako je lepo,ko ima človek mir.To besedo sedaj znam ceniti,ker vem kaj je njen pomen.Si ne predstavljam,da bi morala živeti v strahu kaj bo zopet narobe.Nikoli ni prepozno rad imeti sebe.Lp