Odmev…………samo tega si želim, kar si dosegla ti, ker verjamem da je to prava pot, korakam z majhnimi koraki in na vsakem križišču počakam in razmislim, kaj sem se na poti naučila.

Spominčica najdi si notranjo moč.Bodi močna in ne obupaj samo nad seboj ker on ni vreden tvojega zdravja.

Pozdravljeni,

Tudi meni se je skoraj isto vse dogajalo visoko funkconalen MOM.Mislim,da lahko samo zboliš na živcih,ko imaš enkrat takega človeka zraven sebe.Tudi midva sva se imela lepo prelepo.Samo,ko je on to hotel,ko pa se je njemu v glavi odklopil pa se je začela drama kakor temu pravite tukaj gor.Naj povem,da ko sem tole temo našla pred parimi meseci in sem se spravila k sebi.Pa da nadaljujem vozil me je po megli dobri dnevi pa smo se spet kar za brezveze skregala pa spet.Tako,da sem mu rekla ej na koledar delam pikice kolikokrat se midva skregava pa se je stanje izboljšalo tako,da je bilo potem tedensko a ne za dolgo časa.Stvari so se ponavljle je že našel nekaj kar ni bilo dobro če ne drugega pa ,da neznam zob umivat pa da sem nesposobna je že nekaj našel potem pa se delal dobrega se prilizoval in mislim,da tudi ve kaj mu je,ker mi je enkrat rekel,da preveč osebno jemljem njegove besede.Pa,da se lesi vrača,da zločinec se vrne na kraj zločina.Nekaj teh besed sem zasledila na forumu in nisem povedala,da berem in vem za kaj se gre pri njemu.Naj povem,da po branju tukaj gor sem dobila neko moč in ga ni več zraven mene.To je malo časa.Sedaj pa spet se prilizuje in dela dobrega pa joka,da bil bi z menoj.Res sem ga imela rada še vedno ga imam in srce se mi para pa cele dneve mislim na njega ,jokam….Ampak vem,če bi drugače ravnala bi pristala na tabletih.Mi je hudo, probam se zamotit grem hodit ampak moram zdržati ker se bodo tudi te rane zacelile.Premišljujem ali sedaj zdržati in se malo sami sebi smiliti zakaj??ali pa čez par let na tabletih za živce.Nevem še sama nevem kaj je prav hotela sem samo mir,mir,mir in zdaj me boli želodec ali sem ravnala prav.Rabim nasvet sem na suhem pa se bojim ,da me bo potegnil nazaj v deročo vodo…

Cedevita1, drži se!!!!!! samo spoštovanja sem si želela pristala pa tam, kjer ti nočeš. Rada sem ga imela, rada ga imam a mir je neprecenljiv……..

Lp

Cedevita ne se spustit nazaj. Ni vredno, kolkerkoli ga imaš rada. Če on pri sebi ne spreminja, niti ne želi oz. se celo zaveda tega in se nad tem še praktično naslaja. Pri takem nikoli ne boš prišla do konca. Verjemi meni iz praktičnih izkušenj. Šel sem nazaj in sem na koncu preživljal pekel zdaj imam pa odprto fronto za čisto vsako stvar, ki se jo spomni, da bi ji moral ustreči.
Če sta še sama brez otrok ne razmišljal, da bi se vrnila! EVER!

Cedevita1!

Najbolj pametno bi bilo, če bi preusmerila svojo energijo iz nejga vase in bi začela odkrivati zakaj te nekdo takšen sploh privlači. Vem, da so peklensko privlačni, vendar bi vsak, ki si želi zdrav odnos pri nekaj izpadih zgubil zanimanje zanj, v tebi pa je še vedno nekaj kar te vleče k njemu? Kaj?

Vzemi zvezek v roko in piši vse, kar ti pade na pamet ob tem vprašanju. Ampak res vse, povsem brez cenzure, tudi če tisočkrat isto napišeš ali kakšne stvari, ki se ti zdijo pvosem nepomembne in brez vez. Že čez nekaj dni, če boš to res počela, boš lahko tudi sama začela prepoznavati, kaj se v tebi v resnici dogaja, svoje “šibke točke” ki jih tako mojstrsko izkorišča tvoj čustveni vampir.

Za začetek bo že to precej dramatično popotovanje in zna biti, da boš odkrila kar nekaj stvari o sebi, ki ti bodo prišle v življenju zelo prav. Jih je namreč kar nekaj takšnih in če ne boš pri sebi porihtala si zelo dobra žrtev za naslednjega.

GittaAna

Pozdravljeni,

Najlepša hvala vsem za spodbudne besede.Tukaj sem nova in nisem pričakovala tako hitrega odziva.GtttaAna tvoji posti so mi dali moč,da sem spoznala kaj se meni dogaja.Da jih ne moreš spremeniti tako kot vremena ne moremo.Za dežjem vedno posije sonce a kaj,ko pa je bilo veliko dežja v odnosu.Kaj me tako privlači na njemu,da ti odgovorim:za mene je zelo šarmanten,lep,ustrežljiv,delaven,.Se zna opravičevati za na pake in prositi odpuščanja pri tem je zelo vstrajen.Ja na začetku je bilo kot v pravljici brez prepirov lepo prelepo,da bi to bilo resnično.Ko pa je padla maska z obraza,ko je videl,da ga imam rada,da se je zasidral v srce pa je začel z psihičnem nasiljem.Sem si na začetku mislila vsak ima slabe dneve pa sem odpuščala…Ampak po mnogih mnogih prepirov pa počasi dojameš,da to ni le slab dan in da tako ne gre naprej.K sreči sem našla tole tukaj in sem rekla dovolj je teh prepirov konec.Bil je zelo presenečen,da kljub opravičevanju me ni potegnil nazaj.Zakaj sedaj tako na hitro konec.Ker prej sem že neštetokrat sprejela opravičilo,če ne takoj pa čez štirinajst dni.Ja k njemu me vleče ljubezen.In sedaj po teh mesecih so šle iz glave slabe stvari,drame in so ostale lepe stvari,ki jih je bilo kar veliko.Ker nam slabe stvari se hitro izbrišejo iz glave ostanejo pa lepe stvari.Ne zaupam mu več in vem,da se ne bo spremenil ampak ljubezen je zelo močna.Pamet mi govori eno srce pa drugo in potem ta notranji dvoboj kaj sedaj.Upam da ostanem trdna,od ponedeljka do petka še nekako gre.Sobote in nedelje pa bi se takoj premislila mogoče mi manjkajo drame ker sem sama in mi je dolgčas,ko se vležeš v nedeljo popoldan na kavč in gledaš TV sam in premišljuješ kako lepo je bilo,ko sva kam šla…se stisnila…Nevem…Bom probala še en mesec zdržati ,če se boda čustva kaj ohladila.Kot pravijo za ljubezen,če ne gori pa tli.

lep pozdrav vsem!

Pozdravljeni!

Sem za nekaj časa kar poniknila… no, ni čisto tako. Spremljam vse aktualne teme tu gor, preberem vsak na novo napisani post, vendar ni bilo v tem času nič konkretnega – vzpodbudnega za napisat, pa sem se raje umaknila in posvetila delu na sebi in reševanju partnerske veze.

Res je takrat, ko se začneš postavljati zate, stanje še dosti slabše in ti jemlje še več energije kot običajno. Včasih mi prav zmanjkuje moči, da bi izvajala vse te tehnike, ki jih imam naštudirane v glavi, saj se pri MOM – ovcu po navadi zatakne že pri prvi. Najbolj od vsega me moti to, da se on po vsakem prepiru, ki ga večinoma izzove sam, nekaj časa kuja, potem pa se začne delati takoooo ubogega, da se smili že sam sebi. Po navadi je takrat tako utrujen od dela, da se komaj vlači sem in tja po stanovanju, še posebej, če sem jaz kje v bližini. Zunaj hiše pa kar pozabi na svoje bolečine in veselo kramlja s sosedi. Kadar se hočem z njim pogovoriti o najini vezi, mi začne razlagat o tem, da naj bom vesela, ker je tako delaven, da ne znam cenit tega, kar on postori pri hiši ipd. Bolj, ko mu razlagam, da želim od njega samo spoštovanje, bolj se dela, da tega sploh ne razume in da naj mu pokažem, kaj mislim s tem. Kljub temu, da mu razlagam kot kakšnemu 5-letniku, da naj se do mene obnaša tako kot se obnaša do sosedov in sodelavcev v službi, ne pa da za vsako malenkost vzroji in uprizori celo dramo. In tako se vrtiva v krogu iz tedna v teden. Kljub vsemu pa sem dosegla vsaj to, da je trenutno teh izpadov manj, je pa zato več “tihih” dni, ko premleva, kako se mi naj spet prilizne, da bo spet vse po starem.

Vem, da ni vse skupaj bogve kaj vzpodbudno, je pa vsaj tu napredek, da znam njegove drame že vnaprej predvidet, oz. že točno vem, kako se bo scena odvijala in ne jemljem več njegovih besed tako zelo osebno. S tem je prihranjenih kar veliko mojih solza.

Laluna, kako pa je kaj pri tebi? Napiši še kaj, če ti kaj bolje uspeva kot meni.

Hvala vsem, ki se trudite z nasveti in nam pomagate s svojimi izkušnjami.

No, morda bi začela s tem. Kaj zate ljubezen sploh je?

Zakaj ljubiš nekoga, ki nad teboj izvaja psihično nasilje? Ker te je strah ali ne preneseš samote in bi praznino v sebi napolnila s čimerkoli, četudi nezdravim? Ker misliš, da nisi vredna boljšega, da te noben drug ne bo maral ali da je karkoli bolje, samo da nisi sama? Kaj je tisto v tebi, kar povzroča to praznino in ta strah?

Ker je nekaj v tebi ( kaj?) kar te še posebej vleče k nekomu, s katerim ne moreš imeti zdravega odnosa in se celo izživlja nad teboj? Zgolj šarmantnost in vse ostalo zagotovo ni vse, kar te vleče, saj imaš okoli sebe kup ljudi, ki so navidezno ok, morda celo super, v resnici pa ne in se do tebe ali drugih obnašajo tudi zelo grdo in pri njih (npr, sodelavci, znanci..) ti na kraj pameti ne pride, da bi po njih hrepenela ob samotnih večerih. Zakaj torej pri njemu? Ker je tako lep, pameten, zabaven…itd…..tudi ne bo držalo, ker je takšnih,ki so prav super in simpatični in vse ostalo, vendar so tudi zdravi kar precej, vendar tebe vleče in se oklepaš nekoga, ki se izživlja nad teboj? Zakaj?

Naredi seznam vseh tvojih vez in pri vsakem moškem dodaj samo nekaj lastnosti ali potez, ki so zanj značilne npr: šarmanten, egoist, neodgovoren, spreten z besedami., me zapusti, ko…to boš vedela sama. Potem poglej, kaj se pri vseh ponavlja. To je v bistvu moški, ki ga iščeš, pa četudi so lastnosti takšenega lika, skrpanega iz vseh tvojih dosedanjih vez npr….navidez simpatičen, šarmanten, ustrežjliv, v resnici lažnivec, nasilen….itd….saj se s takšnimi moškimi v resnici zapletaš ( četudi v glavi fantaziraš o čem drugem).

GittaAna

Pozdravljeni,

Spominčicaa tudi pri meni je za malenkosti bilo narobe.In sedaj premišljujem kaj je bilo tolk narobe in sem ugotovila,da v bistvu ni bilo nič narobe samo on si je tako zamislil.Da ti dam en primer sem delala filano papriko in sem jo dala peči v pečico in to je bil vzrok tedenskega prepira ja cel teden.Nisem spustila sem se pričkala,ker za njega je prava filana paprika ko jo kuhaš v loncu.In mi je hotel dopovedati,dajaz nimam pojma!Konec tedna pa mu pokažem,da sem ta recept potegnila iz interneta.Meni se zdi to bebavo kar je počel ali pa,da neznam v peč naložiti drva:ker je kiperbuš in malo prostora in ker so nekatera polena debelejša sem jih pokončno postavila,da so šla noter in je že bila drama.Meni je vseeno kako poleno zgori važno,da je toplo in še in še brezveznih stvari.Samo on najbolje ve in samo on je najboljši že najde,da te zatre na celi črti.Potem pa prilizovanje in oproščanje,da ni tako mislil.Kam to pelje????nevem

lep večer

Spoštovanja ne pridobiš tako, da drugemu razložiš, kako naj bi te spoštoval, temveč da od njega to zahtevaš. Torej, ali se bos spoštljivo vedel do mene ali pa…..ukrep, ki se ga držiš. se tudi vedeš tako, da te začne spoštovati in četudi te ne, to ni takšna drama, ker veš kdo si, veš da si vreden spoštovanja in se požvižgaš na to, kaj drugi misli. V večini primerov spoštovanje drugih pride tako samo od sebe.

Zdi se mi, da ne razumeš povsem za kaj gre pri postavljanju meja, saj to nima prav nič z njim in vse s teboj. Ti se sama pri sebi pogovori, kakšno vedenje in vse ostalo boš trpela in česa ne in kaj boš storila, če tega ne bo. In potem brez kakšnega razpravljanja to živi. Kaj bo pa on s tem pa je povsem njegova stvar in njegova odgovornost, ne tvoja.

Imaš dovolj njegovih namišljenih bolečin in utrujenost? Nehaj se ukvarjati z njimi. Če se vleče po hiši kot potan smrkel, se enostavno sploh ne oziraj nanj, raje se ukvajaj s svojim poslom, karkoli že pač počneš in potem ne boš izgubljala energije niti za ukvarjanje z njim, niti za jezenje, ker je, tak kot je. Če stoka in jamra reci samo ” res? to je pa res hudo!” in nadaljuj s tistim, kar pač počneš. Če začne jamrati, da ga ne upoštevaš? Reci: ” Žal mi je, da ti tako vidiš, to ni moj namen.” in nadaljuj s tistim, kar pač počneš. Ne razglabljaj, ne razpletaj, ne pusti se zvleči v dolge pogovore o ničemer. Reci: ” Razumem, da imaš težave, se bova pogovorila takrat in takrat – imam pol ure časa in takrat se bom posvetila tebi, sedaj pa imam svoje delo. ” Itd.

Če postavljaš meje se ukvarjaš sam s seboj in ne z njim. Oni so čusteno na ravni nekaj let starega otroka. Tudi s takšnim, ki se meče po tleh, ker ne dobi keksov namesto večerje, ne boš razpravljal in mu govoril, da te ne spoštuje in ne ceni tvojega truda, temveč se ne boš odvzal na njegove drame, počakal, da se upeha in mu ponovno ponudil krožnik večerje, saj se je verjetno v vseh svojih dramah že toliko upehal, da je že lačen. Četudi te bo ves užaljen gledal izpod oči – ne odreagiraš, ne razlagaš na dolgo in široko, kako je to za njega zdravo ( ker te ves užaljen tako ali tako ne bo slišal) in se ne počutiš krivo, ker veš, da delaš prav.

Za razliko od otrok pa momsterji čustveno nikoli ne odrastejo zares, zato se je treba pač izmojstriti v vseh teh pristopih, da imata oba vsaj malo več miru.

GittaAna

Saj v teoriji že marsikaj obvladam, ampak v prakso spravit je pa dosti težje. Še posebej, če si dolgo časa odreagiral drugače, kadar je prišlo do takšnih scen. Trudim se po svojih močeh, da ostanem mirna, če pride do izpada. Takrat mu tudi povem, da mi je prav, če tako vidi situacijo, ampak da jaz jo vidim drugače in da mu ne dovolim, da nad mano povzdiguje glas. Večkrat sem tudi že storila tako, kot ste mi svetovali, da naj zapustim prostor, če ne neha z obtožbami in kričanjem. Včasih ga slišim, da potem še sam s samo bolj ali manj na glas razpravlja, kako je priden, skrben…, jaz pa ne znam ceniti njegovega dela. Vedno je pri njem samo delo, delo in še enkret delo. Saj sem vesela, ker je res iznajdljiv in skoraj ni opravila pri hiši, katerega se ne loti sam, ampak to ni dovolj za uspešno partnersko vezo. Velikokrat si naloži po več “projektov” naenkrat, potem pa je nervozen, ker mu stvari uhajajo iz rok. No, mislim da je vse skupaj zgolj zato, da lahko prikrije pravi vzrok za svoje izpade. Pa saj niti ni tako bistveno. Kljub temu, da ga dostikrat opozarjam, naj si ne nalaga toliko dela, sploh tistega, ki ni tako pomembno za kvalitetno življenje, ni pravega uspeha. Mojega truda pa on niti ne opazi – da je skuhano, oprano, pospravljeno, poln hladilnik, urejen vrt in še kaj, je itak pri nas samoumevno. Niti ne pričakujem, da me bo za vse to kdaj pohvalil. Mi je dovolj, da sem sama zadovoljna, ko je vse urejeno. Problem je v tem, ker bi morala jaz njega za vsak prestavljen kamen okrog hiše pohvalit.
Tudi glede njegovih bolečin sem mu že večkrat omenila, da naj vzame kakšno tableto ali da ga peljem k zdravniku, če je tako hudo, pa vse to presliši kot da sploh nisem ničesar rekla. Zdaj sem že tako napredovala, da me skoraj nikoli več ne ganejo te njegove “hude muke” in ga pustim, da tarna bolj ali manj kar sam sebi, kako je zgaran.

Ja, na žalost imam res enega zelo velikega otroka ob sebi in se zavedam, da bo potrebno še veliko dela na sebi, če hočem doseči kak viden napredek.

Jaz ti predlagam knjigo Peklenska gugalnica. Mogoče ti bo pojasnila, zakaj te vleče nazaj.
Vleče te zato, ker pogrešaš dramo, pogrešaš prilizovanje in dobrikanje. Dolgo časa si
dopuščala tako obnašanje, ker si vedela, da potem pride “lepo vreme”. Tak odnos poznaš, tak ti je
domač, takega si navajena.
Enako je z vsemi deviacijami….alkoholiki ali nasilneži delajo isto – po vsakem izbruhu, novi medeni
tedni …in ženske pristanejo na to obnašanje ravno zato. Da jih spet osvaja, se jim dobrika, nosi po
rokah. In ko gredo stran, to pogrešajo. Pogrešajo adrenalin, ki pumpa tik pred izbruhom, pogrešajo
dramo, pričakovanje, strah, napetost…in nato svoj “vzvišen položaj”, ko pride njegovo kesanje in
prilizovanje….jok in prošnje…to prija, kajne?
Včasih v skrajnih primerih ženske celo sprožijo njegov izbruh…nalašč…če je predolgo mir…
Tak odnos je bolan…izkrivljen. In vsak mora za ozdravitev začeti PRI SEBI.
Premisli…sama veš, če je pri tebi tako.

Bi še nekaj dodala. Spoštovanje je precej meglen pojem, ki vsakemu pomeni drugače. Od nekoga zahtevati spoštovanje je precej negotova stvar, ker si ga lahko tudi povsem zdravi ljudje predstavljajo vsak po svoje. Tudi pri ljubezni se kdaj zaradi tega zaplete, npr. nekdo izkazuje ljubezen z veliko objemi, besedami, dotiki, drugi z konkretnimi dejanji, tretji z….in tako imate lahko ob sebi nekoga, ki vas ima strašno rad, vendar tega ne prepoznate, ker vi izkazujete ljubezen drugače kot on.

Torej, razmisli, kaj pomeni zate, da te nekdo spoštuje in zahtevaj konkretne stvari, npr:
– da ne vpije nate
– da stori tisto, kar obljubi
– itd.

Pred tem pa tudi razmisli, kaj boš storila, če to ne bo upoštevano. Če bo odgovor da v bistvu nič, potem se boš najprej morala ukvarjati s spoštovanjem do same sebe. Če bi spoštovala sebe, svoje potrebe..itd, potem sploh ne bi bila dilema :-)))

GittaAna

cedevita1 – Saj ne morem verjet, kako identične situacije se nam dogajajo. Tudi jaz ne znam zanj prav zakuriti in pri njemu je še tako, da je treba na peč nadevati večkrat po malem…ne vem zakaj že, ampak se s tem ne obremenjujem več, ker sem s tem v bistvu pridobila, da mi ni treba več kuriti. Pa naj skače sam gor in dol po stopnicah, če mu tako ustreza. No, vsaj pri kuhanju me ne komandira, ker resnično ni izbirčen pri hrani. Poje čisto vse, kar skuham. Vsaj nekaj pozitivnega :-)) Drugače pa prav tako v vsaki malenkoti najde razlog za prepir, če ga hoče. Npr. me vpraša, če mi lahko kaj pomaga, pa mu odgovorim, da mi lahko gre nekaj iskat v klet, pa začne robantit, da ga sprehajam, da nisem mogla prej povedat, ker je že enkrat bil v kleti…skratka cela štala kljub temu, da sem mu takoj rekla, da lahko grem sama, če je utrujen. To je samo eden od primerov, ki mi je zdajle padel na misel.

GittaAna – Spoštovanje zame pomeni, da me obravnava enakovredno sebi in predvsem to, da ne vpije name, da zna na človeški način povedati, če ga kaj moti. On vse to dobro ve, ker sem mu tudi že večkrat povedala, da se jaz ne bi niti na psa tako drla, če bi ga imela. Ampak zanj je dovolj spoštovanja do mene že to, da bolj ali manj cele dneve dela in tudi svojo ljubezen do mene enači s tem “da mi vse naredi”.

Res me čaka še veliko dela, pa čeprav včasih mislim, da kar dobro napredujem :-((

Spominčica pri postaljanju mej je vedno treba začeti z eno in šele nato, ko ti uspe, nadaljevati z drugo, pa tretjo..kot nekakšna počasna temeljita prevzgoja odnosa.

Lahko na primer začneš s tem, da ne dovoliš več vpitja Poveš mu, enkrat ko bo miren, da vpitja ne boš več dovolila in da se takrat, ko bo vpil, z njim ne boš pogovoarjala, vse to trenutka, ko bo spet lahko normalno komuniciral.

Pri tem je pomembnih nekaj stvari. Kadar potaviš pogoj, nikoli ne reci Ti si,,,,,ti preveč….ti narediš….temveč vedno začni z Jaz stavki. Jaz se počutim grozno, kadar vpiješ in tega ne zmorem več, jaz ne prenesem več vpitja in se kar tresem …..itd. “Ti stavke” bodo dojeli kot napad in bodo takoj odgovorili z obrambo, poleg tega lahko svoja dejanja zanikajo, tvoje občutke pa ne . Ti tako čutiš in pika, za sebe pač najbolje veš.

Z njim ne razpravljal prav dosti, povej, kaj si imela za povedat in se ne pusti zvleči v prepir ( ja, sej si ti tista, ki skoz nerga, jaz sem pač tak…itd) Ponavljaj kot pokvarjen gramofon. Ne zmorem več, da vpiješ name, zato se sedaj ne bom pogovarjala s teboj, dokler se ne umiriš, Kadar vpiješ me to prizadane in tega ne zmorem več, Če boš vpil se bom nehala pogovarjati ( ne glede na karkoli) in bom nadaljevala šele potem ko se boš umiril.In potem se strikno utihneš, ne glede na to, kaj počne in se oglasiš šele ko je miren. Tudi vse to mu poveš le enkrat morda dvakrat, potem pa mu takrat, ko začne vpiti, sploh več nič ne razlagaš temveč zgolj greš ali utihneš.

Potem pa to vedno, ampak res vedno ponovi kadarkoli se začne usajati. Ponovno, ko boš prenehala govoriti, šla v drug prostor, odložila telefon, šla na sprehod, dokler se ne ohladi……. ne razpravljaj, to zgolj stori. Vztrajaj, četudi bo kakšna situacija res bizarna. Tako ga boš naučila, da kadarkoli vpije, ti ne govoriš ali ( in ) zapustiš prostor. Če boš popuščala, ga boš naučila, da mora biti zgolj dovolj vztrajen , da bo dobil svoje in potem bo še bolj pritiskal.

Najprej bo seveda poskusil vse, kar je do sedaj delovalo, da bi te vseeno pripravil v vajine običajne igre mačke in miši ( kdo je kriv, kdo kaj hoče, kdo česa noče…itd), če pa ne boš pospustila in enostavno umolknila ali še bolje, se umaknila, dokler ne bo spet noramlen, se bo moral prilagoditi, tako kot mora iti deroča voda mimo trdne skale, pa če hoče to ali noče, saj na mestu ne more stati.

Potem nadaljuj z ostalimi mejami. Pri tem ti bodo Jaz stavki vedno v pomoč. Torej ne , Ti že spet, ti me ne spoštuješ…temveč jaz tako čutim, menim, jaz spoštovanje potrebujem…ker mu boš že tako vzela veter v jadra.

Tudi to, da ti ponudi pomoč in potem najde kakrkšni koli razlog, da je ne nudi, je precej otročja strategija teh vampirjev, ki pa pogosto deluje ( tako kot pri otrocih, ki naredijo dramo in potem starši raje sami kaj storijo, ker jim je tako lažje in hitreje) Torej, pošlji ga po drva ( če te že vpraša kaj potrebuješ) in ko začne noreti ( ponavadi najdejo kakršen koli razlog) prenehaj pogovor ali pojdi drugam, če pa se še da kolikor toliko normalno pogovarjati z njim mu odgovori. ” Vprašal si me, kaj potrebujem in to je kar potrebujem. Žal mi je, da si tja že moral iti, vendar jaz potrebujem sedaj. Če ti je prenaporno, potem bom šla pač sama. ” in konec besedi.

Če se boš ponovno zapletla v razlaganje in vse ostalo bo zmagal in dosegel svoj cilj, to je, da mu ni treba delati tistega ,kar mu ne paše, četudi navidezno ponudi pomoč. Tudi ta strategija, da ubesediš njegove “resnične” želje pogosto pomaga, kadar naredijo dramo, ker nočejo česa narediti. Če ga vprašaš ali mu je to zelo odveč, skoraj zagotovo ne bo rekel ja, ker bo to razkrilo pravi namen in bo ali začel plesti dramo ( ne vstopaj vanjo!) da bi prikril svoj pravi namen ali pa bo to storil, torej šel po drva, da ne bo videti, da mu je v resnici popolnoma odveč.

GittaAna

Živjo,

Skela-točno tako je kot si napisala.Sedaj,ko sem sama si mislim a je bilo res tako hudo,da sem prekinila.Mogoče bi pa še naprej lahko prenašala in bi se navadila,da bi šlo skozi ušesa ven in nebi ostalo v možganih.Ampak po drugi strani si rečem bilo je hudo in nisi zdržala več.Vreča se je napolnila njegovih pikrih besed,ko ti v srce zarežejo.Ja v glavi vem,da sem se pravilno odločila ampak srce ne popusti.Pa nisem nek razvajen osebek.V življenju sem na drug način imela še hujši situaciji pa sem zmogla.To bi morala biti zame mala malica,da rešim ampak zaradi srca sem v začaranem krogu.Rabim čas,da se v srcu spremeni.Glava je bistra in je potem dvoboj.Upam,da ostanem močna.Začrtala sem si pravo pot-samo izpeljati jo je dosti težje.Mi je rekel,da se bo ubil pa sem šla tudi čez to.Sem mu kar rekla,da se naj,da bom prinesla svečko mu prižgat.Ampak samo zato sem imela moč,ker sem tukaj gor prebrala,da v resnici tega ne naredijo.Ker te je strah,ko nekdo to reče res ne bi tega izrekla,a tukaj dobiš veliko informacij in tebi Skela,GittaAna hvala za odgovore in pomoč res so na mestu.In če poslušaš svoj notranji glas,ki se nekaj časa oglaša,da nekaj ni vredu in vidiš,da imajo drugi identične težave,da ni nikoli bolje.Pa še vedno mislimo,da bo prišla čarobna paličica.Ne bo je!Laluna imaš iste težave kot jaz glede otrok.Čista gugalnica.Tako,da ne veš kje si.Poslušaj notranji glas in mu sledi.Hvala za podporo

Cedevita1
praviš, da si zaradi srca v začaranem krogu (v glavi veš, da si se pravilno odločila). V bistvu je ravno obratno.
Da te malo potolažim; v resnici te je srce pripeljalo do te točke kjer si zdaj. Tvoje srce (ljubezen do same sebe) je bilo tisto, ki je tvoji glavi sporočilo, da tvoja osebnost tega ne more več prenašati. Srce je tvoji glavi sporočilo, da točno takšna osebnost človeka ob tebi ni tista, s katero si želiš deliti svoje življenje.

V bistvu je tvoja glava in tvoj um tisti, ki se opira na iluzije, ki si si jih ustvarila sama v tvoji glavi glede točno te osebe (seveda tudi z njegovo pomočjo, ko je videl, da si v tem šibka).
Ja iluzija, s katero si sama sebi narisala dogodke in situacije katere želiš doseči s točno to osebo (v prihodnosti). Težava pa je v tem, da s točno to določeno osebo teh »narisanih« dogodkov in situacij očitno ne moreš doseči, saj osebnost te določene osebe ni naravnana na tak način kakršnega želiš ti oziroma dejanja te določene osebe tebi ne odgovarjajo v takšni meri, da bi bila v tej zvezi zadovoljna/srečna/ izpolnjena…..
Zato gre za dvoboj med iluzijo (kar bi želela doživljati s to osebo) in realnostjo (kar v resnici si/boš doživljala) torej glavna je glava oziroma tvoj um. Srce ti le nakazuje, da se imej rada in, da se dejanski dogodki ne skladajo s tvojimi pravimi vrednotami.
Zato si v precepu. Srce in tvoja osebnost se takšnega načina brani, tvoja glava pa je še vedno polna iluzornih prepričanj, da bo morda pa (če greš nazaj/enkrat) res drugače.
Praviš, da rabiš čas. Ja res je.
Ampak v bistvu rabiš čas, da se spremenijo zadeve glede iluzornih prepričanj v tvoji glavi in lahko si ponosna, da imaš takšno srce, ki ti globoko v tebi »govori« te ščiti in varuje pred nečim, kar je zate zelo škodljivo.

ŽIvjo!

Čvrsto na nogah-hvala za tolažbo.To kar se mi sedaj dogaja mi je kot ena premetanka.Srce in um.Naj povem,da mi je že pred več kot letom notranji glas govoril to pa ni zate.Ti tega ne boš zdržala celo življenje. To bo prej ali slej razpadlo.Ja rabila sem še mnogo časa,da sem prišla do te točke.To stanje sedaj potrebuje nekaj časa,da se v bistvu telo navadi na spremembo.Ja vem jok pomaga vsaj meni in mi je potem lažje.Danes sem celo stran prebrala in kako dobro razumem spominčicoo in laluno in sem v bistvu vesela,da bom imela zvečer mir in da bom sproščena.Da se ne bom bala kaj bo spet…Ko sem brala to vse skupaj se mi je zdelo,kot da imamo vse tri eno osebo in groza res je hudo.Tudi moj je bil zelo delaven preveč in ljubosumen pa sem se šla detektiva in potem te želodec boli.Doma drame in poniževanje in oh in sploh narobe. Morda pa se ima kje dobro in lepo doma pa ispadi.Spominčica malo pobrskaj tako,da te ne odkrije.Lp

Cedevita1 – po eni strani vam kar zavidam vsem tistim, ki vam je uspelo se umaknit s takšnega odnosa, po drugi strani pa še vedno po tihem upam, da meni bo pa uspelo kolikor toliko normalizirat najino vezo, če bom dovolj vztrajna. Še posebej se veselim takrat, ko vidim kakšen napredek pri sebi. Tudi meni je včasih pomagalo, da sem se razjokala, zadnje čase pa čutim v sebi takšno moč, da me partner le redko spravi v solze. Pa še takrat se umaknem in mu ne dam tega veselja, da bi videl, da me je spet premagal. Tudi njegovih večjih izpadov je zaenkrat dosti manj, ker mislim, da tudi on počasi dojema poanto mojega spremenjenega obnašanja. Zaenkrat so le še tista najedanja za kakšno malenkost, kar pa skušam že v kali zatreti ali pa se umaknem. Priznam, da je včasih izredno težko, saj me hoče kar potegnit v tisti vrtinec pregovarjanja in dokazovanja, kdo ima prav.

Drugače pa mislim, da on resnično uživa samo v delu in v ob občasnem uničevanju mojih živcev, da ni druge ženske vmes. Je večino časa doma, kadar ni v službi, tudi mobitela ne skriva, kot ga je prejšnji partner, tako da imam na žalost že izkušnje na tem področju in bi ga najbrž takoj razkrila. Če povem po pravici, sem si v najtežjih trenutkih tega celo zaželela, da bi bil manj doma in da bi imela mir pred njim čez dan in tudi zvečer. Vem, žalostno in bolano vse skupaj, ampak ko si enkrat v takšnem odnosu, ti začne rojiti po glavi vse mogoče.

Ljubosumje pa je že spet drugo poglavje…žal poznano… :-((