čvrsto na nogah – sem ostala skoraj brez besed, ti me bereš kot odprto knjigo. Nič nisi predolga in pregroba s svojim pisanjem. Očitno sem rabila, da mi nekdo razkrije to, kar si sama ne upam priznati. Tvoje poste bi lahko brala ure in ure, ker imam občutek, da mi dajejo moči, da me opogumljajo in da se bom končno lahko postavila zase. Počasi spoznavam, da je najina veza res do konca bolna.

Dokler sem bila prisotna samo kot bralec na tem forumu in ko sem brala knjigo Ne stopajte več po prstih, sem me ni nic dotaknilo tako zelo kot zdaj, ko sem svoje težave zaupala tu gor in ko vem, da so vaši odgovori namenjeni prav meni.

Mislim, da res moja požrtvovalnost, nenehno ugajanje in prilagajanje nekomu izvira že iz otroštva. Tudi moja starša imata nikakršen odnos, če gledam za nazaj in tudi moja mati je bila vedno v podrejenem položaju. Oče je bil glava družine, hodil v službo, mati pa je skrbela za dom in otroke. Imeli smo manjšo kmetijo, na kateri je ves čas delala. Oče ji je večkrat dal vedeti, da on nosi denar domov in da je on tisti, ki ga je btreba spoštovati in ubogati. Tudi otroci smo morali biti pridni in poslušni.

Zelo mlada sem odšla od doma v želji po samostojnem življenju, zaletava in brez prave predstave o partnerskem odnosu. Mislim, da sem hotela staršem dokazat, da mi bo uspelo ustvariti srečno družinico, o kateri sem vedno sanjala. Zaradi svoje zaletavosti in preveliki želji po vsem tem, sem pristala na dveh propadlih zvezah.

Ugotavljam, da bolj ali manj vse izvira iz tega, da bi se dokazala pred drugimi, da zdaj pa mi je končno uspelo si najti pravega partnerja in ustvariti topel dom. Zato tudi najbrž toliko sramu in strahu in veliko preveč vloženega truda in energije v ta izkrivljen odnos.

Kot sem zgoraj omenila, se partner čuti ogroženega, ker zaslužim več od njega. To pa po moje zato, ker se zaveda, da se bom znašla brez njega, če mi slučajno uspe zbrati toliko poguma, da prekinem odnos.Res mi je očitno že čisto opral možgane, saj se sama pri sebi zgražam, kaj vse pišem tu gor. Najbolj grozen pa je stavek o nasilju in da ne bi klicala policije, če bi prišlo do njega, saj me je preveč sram pred sosedi. Imaš prav, po moje tudi sosedje več vedo kot jaz upam, ampak se nočejo vmešavati.

Tudi to je res, da iščem prikladne izgovore in si zatiskam oči pred resnicio, da mi ni treba ničesar narediti. Priznam, da še nisem šla niti do odvetnika ali na banko, da bi se pozanimala, če se da kaj storiti. Vedno si govorim, da zdaj bom pa res šla, a ko se stanje umiri, ne naredim nič.

Moram nehat, danes sem pa res predolga. Hvala vsem, ki me berete in mi svetujete. Se še priporočam za kakšno “brco v rit”, da mi pomaga čez prag.

Lp!

Tudi meni je branje tega foruma bilo odskočna deska, da sem se premaknila naprej. Prebrala sem vse kar sem našla predvsem veliko tujih člankov (v knjižnici, na netu…o mejni o narcistični os. motnji, o sociopatih… ) in vlekla vzporednice s stanjem v zvezi.
Prva knjiga, ki sem jo prebrala na to temo, je bila Ne stopajte več po prstih. Je dobra knjiga, sploh zato ker je bila prva in je ena izmed redkih (če se ne motim sta le dve) celotna namenjena MOM v slovenščini. Pred prebiranjem knjige sem momsterja celo zapustila. Ko sem jo prebrala, je bila moja odločitev naslednja: »AHA to je to, zdaj pa vem kako moram delovati, da se bo situacija izboljšala«. Seveda ni nehal s tem, da mi je pihal na dušo, da me pridobi nazaj zato sem se potem še celo vrnila in poskusila s takšnim priporočenim delovanjem. Bila sem sveto prepričana, da mi bo uspelo. Danes, ko tole pišem in se spominjam za nazaj mi je kristalno jasno, da je bilo moje takratno razmišljanje le »bilka«, ki sem se jo oprijela, da bi dosegla svoje v smislu: saj je revež, mu bom jaz pomagala, da bo stvari razumel in se bo vse izboljšalo.
Ampak, kot sem že enkrat zapisala, to nisem bila jaz. Zelo težko je krmariti med tem, kaj so momsterji, in kako ravnajo in tem, da se prikladno odzivaš na njihove besede in dejanja, da bi lahko znosno živel. V bistvu gre v takšnem primeru za zavestno manipuliranje z naše strani (prej je bilo bolj ali manj nezavedno). Ti sam osebno pa v takšni vezi ne živiš temveč životariš. Danes je moje osebno mnenje glede te knjige takšno; knjiga je sicer odlična za spoznanje tematike, je pa na nek način morda zavajajoča, saj večina iz nje pobere tisto kar nam je v tistem trenutku najbolj ustrezalo in to je, da podkrepi vlogo rešitelja. Če pa to pogledamo iz druge – pozitivne strani, pa lahko rečem, da nas privede do tega, da tudi z odzivanjem, ki se ga poslužimo, ne pridemo v bistvu nikamor zato še bolj začnemo ugotavljat, da predlagani naši odzivi ne spremenijo odnosa oziroma partnerja na bolje (kot si sami želimo). In po tem ugotovimo, da edino kar zagotovo 100% lahko naredimo je, da se začnemo spreminjati sami. Tu pa nismo odvisni od odzivov nekoga drugega temveč le od sprejemanja in odzivanja samih sebe.
Za spremembe pa je v začetku potreben naš uvid v »bolno zvezo« ter ugotavljanje kako v njej delujemo mi, zakaj tako delujemo in kaj bi želeli doseči s tem, da v tej zvezi ostajamo. S tem začnemo pozornost preusmerjat iz partnerja na sebe. Če smo prej delovali v smislu, kaj je ali bo rekel on, kako se bo odzival on, kako njemu lahko pomagam in ustrežem, zdaj pride so zamenjave s seboj. Torej, kaj rečem jaz, kako se odzivam jaz, kako lahko pomagam sebi.

Iz zadnjega tvojega posta, je vidna sprememba. Cel post si napisala o sebi (ne o njem). Zelo pohvalno, začela si z delom na sebi (to je praktičen primer o tako opevani besedni zvezi »delo na sebi«). Začela si raziskovati svoje izvore travm iz katerih so nastale misli kaj bi želela doseči in »popraviti« v svojem življenju in s tem prepričala samo sebe v takšno delovanje kakršno si uporabljala, da boš sebi in ostalim lahko dokazala, da si si ustvarila srečno zvezo in tako v očeh sebe in drugih bila bolj cenjena.
Naslednja stvar, ki bi ti jo priporočila je ta, da se ne rabiš zgražat, kar pišeš tukaj. Če je to tvoja pot, da se spucaš vsega kar ti leži na duši, nadaljuj kolikor ti paše. Nihče te ne bo ničesar krivil glede tvojih dejanj v zvezi. Največ kar ti lahko povemo je , da to ni tvoja krivda, je pa zagotovo tvoja odgovornost kako dovoliš drugemu, da ravna s teboj. Meje ne postavljaš njemu, meje postavljaš sama sebi in se pri tem odločaš, do kje ti delovanje drugih ustreza. Če se meja prekorači oziroma dovoliš to prekoračitev, si odgovorna sama. Zelo velikokrat se zgodi tudi to, da preko postov dobiš potrditev za svoja občutja in vse, kar v bistvu že veš, le še priznati si nočeš oziroma si skrivala sama pred seboj, ker se je bilo tako lažje tolažiti, da bo še vse uredu.
Kar se tiče sosedov, se največkrat nočejo vmešavati, sploh , če vidijo da s tvojim partnerjem »nekaj ne štima«. Morda pa ti je kdaj kdo le namignil kaj v tej smeri ali pa v smeri, kako ga lahko prenašaš in si ga hitro prekinila ter partnerja vzela v bran. No, ne vem. To veš sama. Dejstvo pa je, da če tile sosedi niso njegovi »najboljši« prijatelji potem bodo slej ko prej na tvoji strani, če boš začela govoriti na glas. Lahko se celo zgodi, da ko boš spregovorila ti bodo rekli, da vse to vedo oziroma kako sploh lahko tako dolgo zdržiš z njim.
Kakorkoli, najtežji je uvid v stanje zveze, nato sledi grozen del – to je izbijanje iluzije iz glave, potem pa se počasi začnejo spremembe v tebi (posledično v okolici). V kolikor si sam sebi želiš izboljšat naslednja leta življenja te pogum in trma pri vztrajanju največkrat vodita v mirnejše in bolj zadovoljujoče dni. Na koncu spoznaš, da ga ni človeka, ki bi se mu še kdaj »bolno« podrejal.

Očitno sem res šele na začetku poti, ampak tudi to je nekaj, da sem začela vsaj razmišljat, da bo treba nekaj naredit zase preden pristanem na psihiatriji. Vem, da bom poskušala narediti vse, kar je v moji moči, da spravim najino zvezo v bolj ali manj normalno stanje, če pa bom videla, da ni napredka, bom pa morala poiskati izhod iz tega razmerja. Nočem si kasneje očitati, da se nisem dovolj trudila, oziroma da nisem dovolj vložila v najin odnos.

Res je, ko praviš za sosede, da najbrž vedo, kaj se dogaja med nama. Ko zdajle brskam po spominu, se spomnim vsaj treh namigovanj okrog obnašanja mojega partnerja do mene, a sem ga vedno zagovarjala, da je nervozen in vzkipljiv zato, ker ima veliko dela in skrbi. Drugače se okrog sosedov trudi biti prijazen in ustrežljiv, še z nikomer ni prišel v konflikt. Res pa nima nekih prijateljev, bolj znance, kateri drug drugemu delajo razne usluge. Kolikor sem slučajno izvedela, je tudi v službi dokaj nervozen, a se kontrolira. Nima izbruhov tako kot doma. Tako da iz tega sklepam, da bi se tudi doma lahko kontroliral, če bi se hotel. Se zavedam, da sem si sama kriva, ker mu to dopuščam. Bo treba začet postavlajt meje, eno po eno. Saj pred časom sem jih že nekaj hotela postaviti, pa se je vse skupaj izjalovilo. Očitno jih je bilo preveč, jaz pa premalo odločna. 2ato je lahko mirno nadaljeval s svojim početjem, saj se ni druga zgodilo kot moje grožnje z odhodom.

Zelo me zanima, če je tu gor sploh katera ženska, ki še vztraja v odnosu z MOM-ovcem. Za moške vem, da jih je enih par, ki se še borijo za
boljšo zvezo ali ostajajo v takšnem odnosu zaradi otrok. Verjetno že tudi na to vprašanje vem odgovor, a vseeno vprašam.

Saj vem, da boste rekli “zbudi se ženska”.

Pozdravljena,
tole področje še raziskujem, a se mi vedno bolj dozdeva, da sem se znašla v zvezi z Mom-ovcem.
Po glavi mi roji x primerov, pa se še vedno nekako zavajam, da najbrž to ni to – čeprav v moji notranjosti tihi glas govori drugače. Sem v časovni stiski in trenutno preveč zmedena, da bi kaj pametnega in oprijemljivega napisala. Je pa lepo vedeti, da nisem edina in predvsem, da ni problem le v meni. Stara sem 38 let, ločena in 2 leti tej” krasno-čudni” zvezi. Vem, da je tukaj zagotovo nekaj narobe. In strašno mi je hudo, ker se tega vedno bolj zavedam. Ali je možno, da je moj partner MOM – pa ni finančno odvisen od mene, je deloholik (ima rad urejen dom in okolico, ves čas mora nekaj brkljati – kar mi veliko pomeni), zelo zelo priden, redoljuben, športnik…po drugi strani pa črnogled, v vsaki stvari išče probleme, jih poudarja in ponavadi mene krivi za ogromno stvari – od moje daljne preteklosti, do tega kar je rekla njegova bivša žena, moj bivši mož, moja mama, pretirano kritičen do otrok – predvsem mojih, npr.: zakaj ne nosijo copat, zakaj ne zapirajo vrat, zakaj mi odgovarjajo – v takih trenutkih glasno komentira in na koncu narediva veliko, če se uspeva izogniti slabi volji, ponavadi pa se tako skregava, je perfekcionist in to pričakuje tudi od drugih, tudi od otrok (čeprav po drugi strani tudi izjemno dober, radodaren!!)…na trenutke izjemno ljubosumen – zdaj se je že dosti popravil, a so trenutki, ko izbruhne do onemoglosti, zmerja, ne skopari z grdimi besedami, grozi, da se bo odselil..potem pa se zapre vase. Mene krivica boli, zato se skušam pogovoriti in stvari razčistiti, a vse zaman – v bistvu je še slabše, saj bolj rinem v njega, slabša sem. Seznam je dolg. Mene pa ubijajo predvsem grde, krivične besede in tiste, na račun otrok…in to v tem času, ko se pred mano zapre. In ko nevihta mine (zelo različno, od nekaj trenutkov do nekaj dni), se imava zelo rada. Vem, da je tale moj zapis zelo zmeden…težko je strniti vse pomembne stvari v nekaj stavkov. Skratka, zanima me, ali je moj partner MOM?

Laluna

Ne bodi zmedena , ne obsojaj sebe, po opisanem sklepam iz svojih izkušenj, da je to to. Poskrbi za svoje otroke in sebe, nikoli mu ne boš obrazložila tako, da bi razumel, trudila sem se 15 let. Poskrbi, prej da ne bodo nastopile hujše posledice. Premagaj strah in zmedenost.

Lp

Laluna – po tvojem postu sodeč si v skoraj identični situaciji kot jaz, s tem, da imam jaz po zaslugi tega foruma in gradiv, ki sem jih našla na to temo, že malo bolj odprte oči. Vsekakor pa si je zelo težko priznati, da je to to, sploh ko enkrat veš, da je to zelo težka osebnostna motnja in da mu sama ne moreš pomagati, pa naj se še tako trudiš.

Tudi pri meni je situacija taka, da je partner preveč deloven in po moje v prekomernem delu najde tudi neke vrste uteho, da sprosti napetost, ki se nabira v njem. Saj imam tudi jaz rada urejeno in pospravljeno okrog hiše, ampak da bi mogla delati od jutra do večeta samo zato, da se z delom zamotim, tega pa ne potrebujem. Prav tako je preveč ljubosumen in postane kar nervozen, če me kje ogovori kakšen moški, ki ga ne pozna, da ne govorim o mojih izhodih, če kdaj grem kam brez njega. Kot si že zgoraj napisala, je takšna veza povezana z ekstremnimi vzponi in padci – od pekla do raja in nazaj in to iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec…skratka, ko se ti komaj pobiraš in sestavljaš od njegovega izpada, bi pa on že spet igral srečno zvezo in niti mu ni jasno, zakaj rabiš toliko časa, da se pobereš.

Kakšnih pametnih nasvetov ti ne morem dati, ker se še sama borim iz dneva v dan za lepšo prihodnost in najbrž plavam troti toku, ki me bo prej ali slej odnesel, če ne bom našla kakšne rešilne bilke. Je pa na tem forumu veliko prijaznih ljudi, ki so se kdaj v življenju srečali z mom- ovci in s svojimi izkušnjami želijo pomagati tudi drugim. Tudi drugače je na netu kar nekaj gradiva na to temo, da najdeš povezave oz. vzporednice s to motnjo in s stanjem, v katerem se nahajaš. Že to je velik dosežek, da spoznaš, da ni s tabo prav nič narobe, kot v začetku misliš in da je takšnih in podobnih situacij tu gor na žalost zelo veliko.

Lp!

laluna, opisuješ mojega očeta. mogoče napišem par besed z vidika hčerke.

z njim je težko vpostaviti pristen stik, težko mu zaupaš, ker nikoli ne veš kaj in odkod bo priletelo. ob njem si ves čas nekako na preži, nesproščen. ne zaupaš mu ključnih zadev v življenju, ker nikoli ne veš kako bo to izrabil, govoril grdo o tem. ko se on pomiri, pa se mi “ne znamo hecat” in kaj smo tako zadrti.

mogoče je tukaj še bolj pomembna mama. ki sem jo dolgo imela za edinega zaveznika v hiši, ker me ja na skrivaj kaj potolažila (haha 🙁 “on tak je”, “saj ni tako hudo”, “on v resnici ne misli tako”, saj veš, “jutri bo že pozabil”). danes vem, da to ni bila tolažba, v bistvu je bila podpora temu človeku 150%. o razlogih ne bi. zakaj mama ni zmogla drugače, zakaj ni hotela drugače. jaz kot otrok, danes preko 30 let, nimam pravega stika z nobenim od njih. mogoče je tukaj na mestu, da slišiš enega od pogledov otrok na svojega MOM-ovca in kako nam je otrokom še danes všasih hudo. kakšne posledice to pušča. kako to lahko pokvari tudi tvoj odnos z otroci. enkrat sem mami povedala, da mama, ki ima res res rada otroka, le temu ne daje nasvetov, ki jasno vodijo v nesrečo tega otroka- šlo se je za velike stvari (tako je bilo pri nas, moja veselja so bila pogosto žrtvovana na račun sreče in zadovoljstva, pa navideznega miru, ki si ga je želel starš, oziroma oba).
pri vas je verjetno drugačna situacija, sploh če živite samo 2 leti skupaj, mogoče pa ti moje besede dajo kaj več moči, da pomagaš sebi in otrokom. da ne kasneje besed, misl: “mama me ni zaščitila, mama je vse to dovolila, ker nič ni naredila…”…… vse dobro na tej poti ti želim!

Laluna takole čez palec je težko reči ali je tvoj partner MOM ali ne, za diagnosticiranje so strokovnjaki, ki tudi sami potrebujejo nekaj časa, da lahko zagotovo rečejo.

V bistvu pa sploh ni toliko pomembno, kako se vedenju tvojega moža reče ( čeprav odleže, če veš tudi to) temveč, da je takšno vedenje povsem neprimerno in vsekakor daleč stran od “normlnega”.

On se bo obnašal tako, dokler se bo pač lahko, dokler mu bo okolica to dopustila. Njega ne moreš spremeniti ( nobenega se v resnici ne da, če se sam noče) edino orožje, ki ga imaš si ti sama, spremeniš lahko svoj odziv nanj in poredvsem to, da mu začneš postavljati meje.

Dlje, kot se ukvarjam s tem, bolj se mi zdi, da je postaljanje meja pri nas generalno problem. LJudje se tega preprosto nismo naučili in večinoma zgolj pričakujemo, da se bodo ljudje vedli, tako kot naj bi se vedeli ( kot mislimo, da bi se morali) in ne postavimo jasnih zahtev in pravil. Brez dobrih ograj, ni dobrih sosedov je zapisano v eni izmed knjig ( Ne stopajte več po prstih, Čustveni vampriji) ne spomnim se več v kateri, dejstvo pa je, da drži.

Dokler mu boš dopustila, da počne , kar mu na glavo pade bo še naprej tako. Zato bi bilo dobro razmisliti najprej pri sebi – česa abosulutno ne dovoliš več in kaj boš naredila, če bo to vseeno storil. IN nato začneš eno po eno postavljati meje ( vseh naenkrat se ne da).

Npr. Ne dovolim, da kričiš name. Če boš to storil bom…( nehala govoriti s teboj, šla iz prostora…). O tem sploh ne razpravlajš in ne razlagaš ( to vodi še v eno rošado , prerekanje, vptije, dokazovanje..) preprosto to storiš in to ponavljaš , kot pokvarjena plošča na gramofonu, vključno z dejanji. Niti pod razno ne popuščaš, ker se postavljanje zdraviih mej že zaradi enega popuščanja prestavi še bolj v daljno prihodnjost.

Najprej je ponavadi huje, da je potem bolje. LJudje, ki niso vajeni, da jim bližnji postavijo meje jih v trenutku napadejo in poskušajo podreti in pri tem uporabijo vse mehanizme manipuliranja, ki so do sedaj dobro delovali ( grožnje, izsiljevanje, nabijanje občutka krivde…) če pa smo vztrajni, se ne spuščamo v razlagae, ne odreagiramo, temveč se zgolj držimo pravila, ki smo ga postavili, jim ne preostane druega,kot da popusijo ( vsake toliko časa bodo še vedno poskusili, če je meja še vedno dovolj trdna). IN nato začneš z novo mejo.

Seveda se ti najprej zdi zamalo, da moraš kot malega otroka “vzgajati” odraslega, vendar je to edini način, da se situacija spremeni. Če imaš s postavljanjem meja težave ( ne upaš, ne veš kako…..) je čas za delo na sebi, da ugotoviš, kje imaš ti težave, da ne moreš vzpostaviti zdravih mej. Če kljub vsemu delu ni sprememb, če še vedno ne upošteva ničesar, potem pa je verjetno čas za razmislek ali si želiš biti še naprej v zakonu z nekom, ki se obnaša s teboj tako kot se. Če boš storila vse prej opisano, vključno z veliko dela na sebi, ti bo vse precej lažje in veliko bolj jasno.

Torej, četudi ti ne moremo dati čudežnega recepta, da bi bilo čez noč bolje, pa lahko ostaneš z nami in se z nami na konkretnih dogodkih začneš učiti, kako postavljati meje in kaj je tisto v tebi, da jih že do sedaj nisi .

GittaAna

Najlepša hvala vsem, ker ste si vzeli čas in se skušali poglobiti v moj problem!
Do danes sem bila odsotna, tako da nisem uspela prej komentirati vaših prijaznih nasvetov.
Ko sem začela brati prve stavke, odgovor na moj sestavek, so me oblile solze!!! Ker se zavedam in sem se spet zavedla, da sama sebi zatiskam oči! Da ne more biti tako hudo! Da je pa vendarle veliko lepega v najinem odnosu -in res je! Zavedam se, da se sama pred sabo še lahko skrivam – da pa tega ne morem početi pred otroci! Ne v nedogled in ne tako dolgo, da bo enkrat prepozno!
Hvala BZ, hvala Spominčica, hvala Medouhec…kar se tiče otrok me še posebej skrbi…tudi meni sože rekli, da jih ne maram, ker vedno potegnem z njim. Dejstvo je, da se nočem prepirat, da ga skušam umiriti, da pa me to vseeno znervira, zato se včasih po nepotrebnem znesem na otroke – potem mi je tako zelo hudo in sem jezna nase, pa tudi na partnerja – in enkrat sem celo skušala njega opravičiti pred otroki – češ, takšen je, saj ima po svoje prav in drugače ni slab. Ne morem verjeti, kako sploh lahko to dopuščam – v prvem zakonu bi premikala gore, če bi mož naredil kakšno krivico otrokom, zdaj pa to držim v sebi in me vedno bolj razjeda. Zatiskam si oči, da bo minilo in res mine – a kaj, ko nikoli ne morem vedeti, kdaj se bo spet ponovilo in v kakšni obliki. Urejava si krasen dom, vikend, načrtujeva proste dni, se skupaj veseliva vsega lepega….govoriva o poroki, ja, o poroki! Dobro se razumem z njegovimi starši, sorodniki, tudi moji so njega lepo sprejeli. Vse je tako lepo, nikoli v življenju nisem bila tako srečna…in na trenutke tako zelo nesrečna!!
Draga GittaAna, iz srca hvala ti za konkretne napotke, saj brez njih kar ne bi znala storiti koraka naprej!
Vem, da bo izvesti to težje, kot o tem govoriti, a bom dala vse od sebe! Trenutno si ne znam predstavljati, da bi zvezo prekinila – upam, da nisem obtoževanja vredna, a vsak si išče svoj prostor pod soncem.
Problem, ki je v meni, je ta, da se on po teh spopadih ali celo prej, brez besed umakne. Jaz pa tega ne zdržim! Ker ne razumem, zakaj je to potrebno in zakaj ne moreva tega rešiti s pogovorom! Zakaj moram čakati nekaj ur, dan ali dva, da mine – če pa nisva odpravila vzroka, ki sploh ni problematičen. Zakaj me želi prizadeti z grdimi besedami, z obtožbami, ki ni so krivične, s preteklostjo, ki je že davno minila?
Neizmerno veliko mi pomeni, da ste me sprejeli medse, pa me sploh ne poznate. Se še oglasim in vse dobro vam želim…

In še za konec…očitno in zagotovo je tudi problem v meni. Tolikokrat sem že rekla, da se bom po takem izbruhu umaknila nekam stran, ne rinila v njega. A kam naj grem, če imam doma dva otroka? Kako naj skrivam doma svojo žalost pred njima? Vedno po določenem času opustim misli o umiku, nesmisleno se mi zdi prepirati se zaradi malenkosti in podaljševati agonijo, ko se vendar ljubiva. Moj ego je veliko manjši od ljubezni. Vedno mu pošljem kak prijazen sms, z željo po spravi. Vem, bedno se sliši. Sem res slabič zato?
Tokrat se bom potrudila s postavitvijo meja. Ampak konkretno: povedala mu bom, da ne dovolim več, da me grdo zmerja in vleče na dan mojo preteklost, ki z nama nima nobene zveze. Če bo to vseeno še storil, naj kaj?
Strah me je, da bi odšel in se ne bi več vrnil…pa nimam slabega mnenja o sebi…ampak res me je tega strah…

Laluna situacija v kateri si in stanja, ki jih doživljaš so “idealna” za posvet s terapevtom, saj se boš sama zelo težko izvlekla iz tega, ker se zdi, da nimaš dovolj energije, uvida, niti odločenosti, da bi se vsega skupaj lotila tako, da bi se končno začelo razpletati in da bi vse skupaj spet dobilo smisel. Ne gre za to, da bi ga pustila, temveč, da bi dobila resničen uvid vase in v situacijo, da ti bo jasno, kaj si v resnici želiš in obenem še orodja, kako storiti, da bo za vse najbolje , tako zate, kot za tvojo okolico.

Sedaj se mi zdi, da zgolj čakaš na nek čudež ali nekoga, ki bo zamahnil s čarobno palčko in bo naenkrat vse drugače in bo naenkrat vse prav. To je približno tako, kot če bi imela vsake toliko časa hud zobobol, ki pa bi čez nekaj ur minil in ne bi storila nič in bi zgolj čakala, da samo od sebe mine. Če zob boli ( četudi le kdaj pa kdaj za nekaj ur) to pomeni, da se z njim nekaj bolezenskega dogaja in če ne boš storil ničesar, da bi odkril od kod izvirajo težave in jih nato odpravil boš pač končal na urgenci, z hudim gronolomom ( ali čim drugim) , z zelo bolečim zdravljenjem ali celo brez zoba.

Če ne boš nekaj storila ( in če ne veš kaj, poišči strokovnjka, ki ti bo pomagal to najti ) se bo verjetno precej slabo končalo. Do sedaj še nisem srečala nikogar, ki bi v takšnih situacijah doživel čudežno srečen konec ( razen v romantičnih filmih ali knjigah) . Če ne zaradi drugega ,stori to zaradi otrok. Ti bom povedala svoj primer, ker sem živela v družini v podobni situaciji. Mama, s katero je oče ravnal podobno . Na začetku velika romanca in totalno zlepljena skupaj, potem pa podobno stanje, kot pri vama ( občasni izadi, žaljenje…) ki se je končalo z nenehnim kregom, žaljenjem, izpadi in njunimi medsebojnimi dramami, ki so uničili tako njiju, kot okolico.

Tudi moja mama je naredila vse in se mu popolnoma prilagodila, da bi bil “mir v hiši” , vse prilgajala njemu, da ne bi ven padal, se delala, da je to normalno in celo otrokom razlagala neumnosti, kot na primer, saj je samo malo utrujen, živčen…..in se postavljala na njegvo stran, tudi tarkat, kadar se je začel znašati nad nami.

Meni je bilo že od majhnega jasno, da je to bolno ( in verjemi, tudi tvojim otrokom je, četudi tega morda še ne moreta jasno dojeti in formulirati), to, da je postavila njegove bolne izpade na prvo mesto in pri tem povozila ne samo svoje potrebe in samospoštovanje, temveč tudi moje, me je izjemno prizadelo, ker pa sem videla, da je zblojena sem začela jaz “srkbeti” zanjo in se prilagajati, kar je absurd, saj sem ji tako dajala energijo in izgovor, da je lahko še naprej nadaljevala s svojim bolezenskim odnosom z očetom, In kar mo je bilo najhuje in kar sem ji še najbolj zamerila pa je, da ko sem se postavila zanjo, kadar je bil res nesramen in ime res nasilne izpade ( četudi ne fizično)se uprla očetu, se je ona takrat postavila na njegovo stran in mi govorila, da se tako do nejga ne morem obnašati, ker to ni spotšljivo..itd in tako tudi mojo moj poguim in izpostavljenost , da sem se kot majhna punčka uprla agresivnemu odraslemu, izkoristila za to, da je vsaj za nekaj ur lahko spet vzpostavila navidezno lep odnos z njim ( ko sta se skupaj združila proti meni) IN čez kak dan je spet jokala in stokala, kako grdo ravna z njo in jaz sem jo spet tolažila in dala svoje potrebe in prizadetost na stran, ker se mi je zdela pač ona tista šibka in jaz tista močna, ker moram poskrbet za njo, ker njej ni nič jasen in je tako zelo uboga. Če se sedaj spomnimi na to, mi gre na bruhanje.

Posledice? Ne samo, da je njun odnos zaradi tega, ker je tudi ona upala na čudež in se ni želela soočiti s seboj, seveda šel do konca navzdol in čudeža ni bilo. Otroci totalno poškodovani, z izkrivljenim pogledom na svet in odnose in leta je trajalo, da sem dojela, kako zelo grdo in bolno je bilo to, da je žrtvovala tudi svoje otroke zaradi svoje obsedenosti z očetom, da je preložila svoja sranja name in me celo izkoriščala za to, da je lahko nadaljevala svoj bolni odnos z očetom ( ena od bolj morbidnih stvari je bilo celo to , da smo jo prosili, naj se prosim ločita, ker je nevzdržno ne samo za nas , temveč tudi zanjo, pa je vedno odgovorila, da tega ne more storiti zaradi otrok ??) in potem še veliko let, da sem se zaradi posledic življenja v takšni družini, s takšno mamo in takšnim očetom spravila k sebi.

Torej, če hočeš povsem zagotovo izgubiti svoje otroke ali pa iz njih narediti hude čustvene invalide, ker te bodo začeli oni štiti, namesto, da bi ti zaščitla njih in ki bodo imeli velike težave v medosebnih odnosih, ker bo vajin bolesten odns njihova podlaga, potem si na dobri poti. Če se ne boš sedaj soočila s tem, kaj je tisto v tebi, da še naprej vztrajaš v takšnem odnosu, da si celo želiš poročiti z nekom, ki se tako zelo izživlja nad teboj….potem se boš pač morala s tem soočiti kasneje, ko bo vse skupaj zares dobilo ogromne razsežnosti. Z vsakim dnem, ko zapotavljaš karies v zobu se luknja v njem veča in večja je gotovost, da boš ostala brez zoba.

Postavljanja meja se ne moreš lotiti, če nimaš pri sebi vsaj v osnovi poštimano, ker lahko takšna meje vsak veter z lahkoto podre in glede na to, da si zgolj zato, da bi ostala v odnosu, (ki je tak kot je, zagotovo nezdrav) sprejeti vse žrtve, tudi na izgubo same sebe, svojega spoštovanja in konec koncev tudi tvojih, otrok potem bi ti pogovor s terapevtom, s katerim bi skupaj odkrivala, kaj se se v resnici dogaja v tebi zagotovo dobro del in ti pomagal, da bi ta odnos spravila v malo bolj zdrave vode. Še enkrat ponvaljam – namen takšne terapije ni, da bi se lahko z njim razšla, temveč odkrivanje same sebe, svojih resničnih potreb in želja, strahov….da bi lahko s komerkoli v tvoji bližini lahko vzpostavila zdrave odnose, zdrave meje, da tvoji otroci ne bodo koletarlna škoda tvojih dram in bi bilo tvoje življenje zares polno in srečno.

GittaAna

Spoštovana GittaAna,

že nekaj časa v meni zori misel, da poiščem pomoč.

Ampak te terapije so najbrž dolgotrajne, drage in jih težko “skrijem” pred bližnjimi?
Želim delati na sebi in bom storila ta korak.

Najlepša hvala za izčrpen in nazoren odgovor! Sem se zamislila nad zapisanim, vsekakor bom kasneje še enkrat prebrala, saj sem ta trenutek v službi zasuta z delovnimi obveznostmi.

LaLuna

Terapije so od 30 pa navzgor. Če je dober terapevt, je vsak evro trikrat povrnjen. Dober terapevt tudi pomeni, da ti pomaga do tvoje samostojnosti in sama ne verjamem v leta in leta terapij. Če ni že v nekaj meseceih vsaj nekaj konkretnih sprememb v realnem življenju, sta kar se mene tiče dve možnosti:
a – slab terapevt
b – človek , ki pride k terapevtu si v renici ne želi ničesar spremeniti, ker mu težave pašejo, ker mu prinašajo drugotno korist – npr- če sem Žrtev, potem mi ni trega ničesar narediti in še energijo od drugih dobim zaradi sočutja ali pa, če je tako kot je, se mi ni treba soočiti sam s sebojzato bom podzavestno ali zavestno miniral terapijo. Načeloma dober terapevt tudi čez to zvozi, so pa primeri, kjer ni pomoči ( ne klentu , ne terapevtu..:-))

Torej za točko a in b je škoda vsakega evra, za vse ostalo pa ni izgovorov, da ne bi vložil vase, kot sem že rekla, če ne zaradi drugega , zaradi otrok. Poleg tega lahko stroški dram in kasnejših polomov, tako v osebnem življenju, kot drugje , nekajkrat presežjo investicijo v psihoterapevta.

Obstajajo tudi zastonj psihologi in psihiatri, ki so tudi psihoterapevti, do katerih lahko prideš z napotnico zdravnika, če mu poveš, da imaš hude težave sam s seboj ( ni treba iti v detajle, povej da res potrebuješ strokovno pomoč) , vendar jih je malo, dolga čakalna vrsta ( nekaj mesecev) in tudi tu ni vsak dober. Imaš tudi skupino za samopomoč za svojce oseb, ki imajo značajske poteze MOM; NOM ki je, kolikor vem, 15 eu na mesec in kot sem se pozanimala pri psihiatrinji, ki jo vodi, je res dobra skupina, velik napredek, število ljudi se povečuje in se že ustanavlja druga. Planira se tudi ena v Mariboru, če si morda bolj iz tistih koncev. Torej možnosti je res veliko.

Ne razumem pa, zakaj pravzaprav bi bilo treba skrivati da hodiš k terapevtu. Nekaj takega bi bilo v vskem kolikor toliko normalnem odnsu čisto ok, oziroma celo spodbujeno. Saj ne greš tja, da boš končala odnos, temveč , da bi razrešila sama s seboj in svojimi stiskami. Tudi tu pomagajo JAZ stavki : torej govoriš o sebi, ne o njemu ali vama. Jaz imam stisko, meni je hudo, jaz se ne znajdem v tem najinem odnosu, jaz rabim pomoč in strokovni nasvet….in ne jaz grem tja, da mi povedo, kaj je s Teboj narobe. ( zares se ne boš toliko ukvarjala z njim, kot pa s tem, kaj je tebi storiti)

Vsak človek, ki kaže znake osebnostne motnje ali pa ima takšne značajske poteze se bo seveda temu uprl, saj svoje “žrtve” raje ohranja v povsem podrejenem položaju, predvsem pa čimbolj izolirane od vsega ostalega, tudi prijateljev, kaj šele pred strokovnjaki, ker vsak nov človek malo razsvetli temo, v kateri tako dobro uspeva in lahko še naprej prede svoje mreže. Če ne drugega uporabi zvitost in reci, da bi rada bila še boljša partnerka ( kar je v bistvu res).

Če pa že govorimo o mejah in podobnem, pa je najbolje, da preprosto poveš, da to potrebuješ, da to ni stvar debate in o tem sploh ne boš razpravljala, ker za to, kar te tare potrebuješ storkovnjaka, kar pa ni ne on, ne ti. . Imam stisko in potrebujem pomoč, Pika. Če bi imela kakšno vnetje ali si zlomila roko ali zobobol tudi verjetno ne bi skrivala pred njim, da greš k zdravniku in razpravljala ali bi sploh šla ali ne. Zakaj bi torej skrivala to?

Na koncu pa je vse skupaj vedno tvoja izbira in tvoja odločitev. Če si boš res želela spremembe na bolje, boš poiskala pomoč, saj je tudi tebi jasno, da sama trenutno nimaš ne dovolj znanja, ne moči, ne volje, da bi se soočila s problemom. Če pa si nečesa ne želiš, če se ne želiš soočiti sam s seboj, potem pa za lahkoto najdeš kup razlogov, zakaj se nekaj “ne da” Vem iz lastnih izkušenj , v tem sem lahko mojster :-)))

GittaAna

Laluna,pozdravljena!

Z vsem zapisanim s strani moderatorke se popolnoma strinjam. Z veliko mero spoštovanja sem prebrala oba odgovora. Hvala GittaAna! Oh, ko bi imeli tak forum nekoč!

Laluna! Priporočam, da razmisliš o vsakem zgoraj zapisanem stavku posebej. V dani situaciji si edino ti pomembna in nihče drug. Zato išči rešitev izključno zase in za nikogar drugega. Vse ostalo se bo potem reševalo, kot se rešiti mora. Mislim, da imaš navedenih dovolj tehtnih razlogov, da se odločiš za pot preobrazbe.

Zašli smo v težave, ker so bili odnosi v naših primarnih družinah močno okvarjeni. Celo usodno okvarjeni. S tem je bil močno okvarjen tudi naš „kompas“, to je naš polged na svet in hkrati tudi naše doživljanje. Patologija odnosov iz primarne družine se tako vleče iz roda v rod. Morda jo utegneš vsaj ti, s tujo, a strokovno pomočjo, spregledati… Tu ti ne more pomagati niti partner, kot tudi ne primarna družina. Vse to spoznati ni lahko, je pa nujno, če hočeš rešiti sebe in otroke.

Že naslov posta: “Bolj se trudim, slabše je…” dovolj zgovorno nakazuje, kje lahko najbolj grešimo. Največji problem je v nas, ko sanjamo o tem, kako naj bi bilo in ob vseh teh iluzijah povsem spregledamo kako dejansko je. Močno se trudimo, vendar nič ne zaleže. Kljub temu smo močno nesrečni. Tudi svojo dušo bi prodali samo, da bi bilo tako kot si mi zamišljamo in želimo, da naj bi bilo… Pa ni. Zato je nujno, da zaprosimo za strokovno pomoč. Hitrih rešitev tu ni. Pa še tu je izid odvisen od vsakega posameznika, koliko je zmožen in pripravljen vlagati vase, da lahko zaživi človeka spodobno življenje. Rešitev išči postopoma, korak za korakom. Mogoče bi bilo dobro, da bi za začetek najprej poiskala pomoč na skupini svojcev oseb z MOM. Potem boš lažje našla tudi druge ustreznejše poti. Vso srečo ti želim. Lp Odmev

Hvala obema – GittaAna in Odmev, za vse zapisano – z vsem se strinjam in vsak stavek mi še bolj odpira oči.
A v tempu življenja je težko urejati še to – vsaj začetek je težak. Ampak vem, da vse rabi svoj čas in da sem vsaj na dobri poti, če se vsaj zavedam problemov.

Kaj pa vmes…konkretno…danes bova 5 dni brez otrok, sama. Dolgo časa sva se veselila vikenda v dvoje in malih počitnic, kaj vse bova počela, skuhala, kam bova šla. Pa pridem med malico domov in me ubije z besedami, češ da mi bo prijazno položil na srce, da naj otroka malo bolj pripravim na življenje – da bosta znala pospravljati, kuhati, skrbeti zase – da že res, da sta v šoli pridna, ampak vendarle se tu ne trudim dovolj. In ker se ne želim kregat in priznam,. da ima po svoje prav, a da sta punci vseeno pridni, pa da je prva obveza trenutno šola – a dabom upoštevala njegovo mnenje in se o tem pogovorila z njima, delala tudi na tem – ne odneha in na koncu se spet skrega z mano. Jaz poberem stvari in grem v službo. Čez 20 min mi napiše sms, da mi ne reče več niti besede…zakaj da sem sploh z njim, če ga ne slišim….na koncu pa on vedno vse uniči in je on vsega kriv…in naj grem sama v gledališče…naj ga več ne kličem in naj mu ne pišem…
KAJ NAJ STORIM…KAKO NAJ ODREAGIRAM? KAJ NAJ MU REČEM? NAJ GA IGNORIRAM (MENI JE SMEŠNO, ZARADI ČESA SVA SI SPET UNIČILA VIKEND!)…naj kam grem in čakam, kaj bo? V tem trenutku ni sposoben nobenega pametnega pogovora, zato nima smisla, da sploh kaj govorim…to so ti mali veliki trenutki…Odmev, kot zapisano: največji problem je v nas, ko sanjamo o tem, kako naj bi bilo…itd..ampak a je to res narobe…sanjati o lepem?

Gitta Ana,
ali zdaj živiš v odnosu, ki te zadovoljuje, si srečna?
Odmev?

Svetovati nekomu, ko poznaš samo orise situacije, je zelo težko in dostikrat nevarno.
Ampak lahko ti povem, kaj bi jaz naredila.
Izklopila bi telefon (popolnoma) in res šla sama v gledališče. Ja, če je taka situacija, potem je treba
počasi najti načine, kako biti samozadosten, kako si zapolniti čas kot oseba in ne samo kot par.
Ko bi bil spet sposoben za pogovor, bi predlagala nov način komunikacije…..ko prideta v pogovoru o nekem problemu tako daleč, da
izgovorjeno enega od vaju boli in prizadene, ima recimo pravico uporabiti “stop besedo” in nadaljevati
prihodnjič, ko bo se strasti umirile. Ali pa predlagati kakšno delavnico o komunikaciji – te se namreč
da naučiti, kot vsega drugega.
To o komunikaciji seveda velja za primer, da je problem v pogovoru, v nesposobnosti sporočanja …če
je pa stvar taka, da je zadeva sprovocirana nalašč, z namenom raniti in prizadeti (kar meni zgleda, da je)
potem…..enoznačne rešitve ni.
Lahko situacijo sprejmeš in se naučiš osnov obrambe (kar ni lahko), lahko pa nekaj spremeniš.
In da ne bo preveč rožnato – spremeniš lahko samo sebe, njega nikoli.

Laluna!

Odgovor na tvoje vprašanje: Kljub težkim, včasih celo na videz brez izhodnim nalogam , ki so me čakale, sem uspešno previharila veliko “viharjev”. Sedaj sem vesela in ponosna, da sem to kar sem. Trenutno sem sama in v svoji družbi zelo zadovoljna sama s seboj. Živim zelo dejavno. Zavezana sem stalni rasti in učenju. Skrbim, da sem v stalnem stiku z ljudmi in imam veliko prijateljev in znancev. Delam vse kar sem si nekoč močno želela delati, zato mi je čas “samosti” neizmerno dobrodošel. Veliko se rekreiram, celo vodim razne rekreativne dejavnosti, potujem, berem in kjer le morem postorim kakšno dobro dejanje. Slednje me veseli, daje navdih in posebej gradi kot človeka. Lepo mi je dajati, ker se ob tem zavedam, da imam veliko… Pa ne le v materialnem smislu…

V kolikor se mi utegne pridružiti kakšen moški, sem odločena, da želim živeti samo še bolje, ali pa vsaj tako kot živim sedaj. Vse ostalo ne pride več v poštev. Ker sem nekoč imela (kar škodljivo!) previsoko mejo frustracijske tolerance, se mi je ta trenutno mogoče “celo preveč” znižala. “Bežim” od dram in se kar se da se umikam pred igrami…

Prišla sem odločitve in kar nekaj časa se identificiram z mislimi, ki jih je Meryl Strep skrajšano povedala takole:”Za nekatere stvari nimam več potrpljenja, pa ne zaradi tega, ker bi postala arogantna, temveč preprosto zato, ker sem dosegla točko v življenju, ko nočem več zapravljati časa za stvari, ki mi niso všeč ali ki me prizadenejo. Nimam več potrpljenja za cinizem, čezmerni kriticizem ali vsakršno čezmerno zahtevnost. Izgubila sem voljo, da bi ugajala vsem tistim, ki me ne marajo, da bi ljubila vse tiste, ki me ne ljubijo, in da bi se smejala vsem tistim, ki se nočejo nasmehniti meni.”

Ugotovila sem, da je življenje v bistvu enostavno in hkrati tudi zabavno. V celoti prevzemam nase odgovornost za svoje življenje in za svoje zdravje. Te moje notranje usmeritve sem zelo vesela, kar pa ne pomeni, da sem zato tudi domišljava. Ob sebi želim imeti čimveč zadovoljnih in uspešnih ljudi. Le tako sem tudi sama lažje vse to…

Zato vsem vse dobro. Lp Odmev

Pri takšnih ljudeh gre za odnos povuci – potegni. Po eni strani si strašno želijo bližine, ki je pa niso sposobni. Ko se začneš zbliževati ( ali kaže v to smer) potem bodo storili karkoli pač že je potrebno, da se lahko oddaljijo ( večinoma sprožili prepirt), če se boš začel oddaljevati bodo storili vse, da bi te dobili nazaj ( kar naenkrat idealen, pozoren….)

Poanta pa je v tem, da se nima prav dosti smisla ukvarjati zakaj se njim kaj dogaja, ker tega ne moreš nikoli predvideti ali vedeti, bolj pomembno je, da se ukvarjaš sam s seboj ( kaj boš in kaj ne dovolili in ali ti to kar se dogaja paše ali ne in kaj boš ali ne boš storil)

Jaz bi v taki situaciji dala ( zelo na kratko in odločno, vendar mirno) vedeti, da se teh igric ne grem in da takšnega vedenja ne bom trpela in da sem se pripravljenja pogovarjat šele takrat, ko se umrii in tega bi se dosledno držala in se ne bi pustila zvlečt v drame. IN vse poskuse, da bi me notri potegnil ignorirala.

Težava je v tem, da moraš biti pri tem res sam pri sebi odločen, ker te bo drugače zlahka potegnil v dramo. Scenarij nato pa verjetno poznaš, najprej velika drama in ko te do konca čustveno odrine od sebe, te po možnosti že zelo prizadane se začne tisti drugi del, ko te spet poskuša privleči nazaj v odnos.

Srečna in izpolnjena 🙂