Pozdravljeni!

Že kar nekaj časa prebiram vaše teme na tem forumu, ker sem se na žalost pred nekaj leti tudi sama zapletla z MOM-ovcem. Seveda sem rabila kar nekaj časa, da sem začela spoznavat njegovo pravo osebnost. Brez tega foruma še najbrž danes ne bi vedela, kaj se v resnici dogaja in bi za vse krivila sebe, tako kot sem to počela na začetku, ko so se začele pojavljati težave.

Vem, da mi ne morete dati čudežnih nasvetov, kako se izkopati iz tega, rada pa bi izvedela vaša mnenja, kako dolgo je trajalo pri vas (tisti, ki še vztrajate v taki vezi), da ste se nehali zapletati v konflikte oz. ste se dejansko uspeli umakniti od situacije, ko je MOM – ovec začel s svojimi izpadi. Meni to včasih uspe, če pride do manjših izpadov, kadar pa je partner odločen, da me potolče do konca, mi zmanjka moči. Tudi če se želim umakniti, hodi za mano po hiši in grozi, kaj vse bo naredil in me zmerja z vsemi živalskimi imeni in še kaj hujšega. Nekaj časa še zdržim, se delam močno, potem pa mi zmanjka moči in ponavadi se stvar konča z mojim jokom. Temu sledi kakšen tihi dan ali dva, potem pa se začne prilizovanje, da ni tako slab kot jaz mislim, da sem ga sprovocirala, da vse naredi doma, da ne postopa po gostilnah, da ga sploh ne znam ceniti….kaj bi vse naštevala, ko pa vsi delujejo bolj ali manj po istem kopitu.

Dvakrat sem prebrala knjigo Ne spopajte več po prstih in še enih parkrat samo to poglavje, kako se umakniti od osebe, ko začne z besnenjem in grožnjami, pa tudi ostale članke, ki sem jih našla na netu sem predelala, ampak uspeha ni.

Zavedam se, da mi boste v prvi vrsti svetovali, naj zapustim takšnega partnerja, ki me zaničuje in zmerja, pa naj se še tako trudim, da bi naredila vse, kar pričakuje od mene, vendar je situacija takšna, da tega ne morem storiti (kredit, hipoteka…). Nikoli si nisem mislila, da sem lahko pri svojh letih (40+) in pri tolikih življenskih izkušnjah še tako naivna, da bom kdaj zabredla v tako izkrivljeno vezo.

Opravičujem se za zmedeno pisanje, sem še pod stresom zaradi včarajšnjega izpada mojega parnerja. Že vnaprej se zahvajljujem za kakšno vpodbudno besedo, mogoče tudi kakšno bolj krepko, da se mi do konca odprejo oči in najdem še katero drugo možnost za lepšo prihodnost.

Lep pozdrav vsem!

Te popolnoma razumem. Prejšnji teden je tudi meni moja naredila sceno (no v preteklosti jih je bilo že ohohohh) in sem tudi želel iti stran pa da neha govorit bedarije. Pa ni nehala. Če bi ji pa jasno povedal da grem, če ne neha in bi tudi šel – se odpeljal,… mi ne bi bilo treba poslušati. Tako je pa ostalo samo pri neuresničeni želji, da grem. Torej si sam nisem izpolnil te želje. Potrebno je postaviti meje. In ja jaz o tem govorim, ko pa jih praktično nimam. Tokrat se zalotim, da ne znam reči ne, da grem kar pošteno sam sebi na živce. Se pa tudi trudim vsaj sem pa tja kdaj postaviti mejo, četudi zelo majhno, ker nekje je treba začeti. In to tudi tebi priporočam. Težko je čez noč spremeniti te VELIKE meje, če še malo manjših ne znam (o). Zato se nadejam, da moram skupaj z povečevanjem meja tudi sam zrasti. Počasi verjamem da bo šlo…

lep pozdrav

Pozdravljena!
Tudi z MOMovcem se da znosno živeti, vendar je osnovna stvar, ki jo moraš obvladati postavljanje mej. Tud ne gre zgolj zato, da postaviš pravila, mu jih predočiš in nato upaš, da jih bo upošteval. Tu gre za zelo dolg proces, pri katerem je največ odvisno od tebe in ne od njega. Če imaš sam pri sebi poštimani, če veš kdo si, kaj hočeš in česa ne boš trpel ne glede na kakroli potem ga ni človeka, ki bi ti lahko šel čez meje in to ne glede na to v kakšni situaciji si. Morda ti jih lahko malo zamaje, pa jih boš hitro znal spet naza postavit. K tem pa je potrebno še dodati, da so momsterji specialisti v tem, da najdejo še tako majhno luknjico v tako dobro izdelani ograji….

Vendar, če ni druge, kot da s takim človekom ostaneš potem je to edino, kar ti preostane, torej da začneš delati sam na sebi in se začneš učiti, kako postaavljati meje, oz v večini primerov, kaj to meja sploh je. Če imaš s postavljanjem meja težave to običajno pomeni, da se tega nisi nikoli naučil ali da ti morda takrat, ko se tega učiš ni bilo dovoljeno…ali…

Dobro je prebrati kakšno literaturo na to temo in verjetno jih je v naših knjižnicah tudi kaj ( kako reči ne ali kaj takega). Meni je bila zelo dobra knjiga

http://www.bookdepository.com/Boundaries-Dr-Henry-Cloud/9780310247456

Gre za zelo dobro, preprosto in strokovno knjigo. Za tiste, ki so na to občutljivi moram povedat, da sta pisca izrazito katoliško usmerjena ( saj ne, da bi bilo s tem kaj narobe, le včasih ni dobro, da se stroka in katerakoli vera preveč prepletata ) ampak sta tako dobra, da to ne moti.

GittaAna

Najlepša hvala obema za odgovor, sem zelo vesela vsake vzpodbudne besede, sploh pa misli, da nisem sama s svojimi težavami.

V bistvu sem res hotela vse meje postaviti čez noč in pričakovala, da jih bo partner upošteval, če bom dovolj močna in vztrajna. Očitno pa je to zanj in zame prevelik zalogaj in bo treba delati na tem postopoma, če hočem doseči kakšen napredek v najinem odnosu.

V začetku najinega odnosa je bilo kot v pravljici, lahko bi rekla, da me skoraj nosil po rokah, bil ustrežljiv, potrpežljiv…ni da ni. Že takrat me je kdaj pa kdaj prešinilo, da to ne more biti resnično, vendar sem slepila sama sebe, da sem končno srečala moškega svojih sanj. No, zdaj pa lahko samo sanjam o njem 🙁

Tudi pri meni je problem, da si prevečkrat rečem, da se bom umaknila, ko pride do izbruha, potem pa kar nekam otopim, oz. se še nekaj časa branim in ga poskušam umiriti, potem pa me zlomi. Včasih niti ni možno fizično zapustiti prostora, npr. ko mi začne težit sredi kuhanja kosila ali kakšnega drugega opravila, ki ga ne morem kar mirno prekiniti in oditi. Ponavadi izbruhne zaradi kakšne čisto banalne stvari, ko se meni še sanja ne, da bi se lahko iz tega razvil prepir. Verjetno je velik del odgovornosti tudi na meni, saj sem bila vzgojena kot “pohlevna” deklica, ki se mora vedno prilagajati in vsem ustreči, da me bodo imeli ljudje, ki so okrog mene, radi. Spoznala pa sem, da te večina začne zaradi tega samo izkoriščati, niti slučajno te ne spoštujejo bolj, kvečjemu se jim zdiš mevžast. Saj v teoriji že marsikaj obvladam, ko pa je treba to prenesti v prakso, večinoma zmrznem.

Vidim, da bo treba še res veliko dela na sebi in še več potrpežljivosti ter predvsem vztrajnosti, da bo opazen kakšen napredek v najinem odnosu.

Lep dan vsem.

Beri, beri, beri, pa začni res z majhnimi koraki, ampak pri tistih ne popuščaj niti za dlako.
Postavi popolnoma enostavna pravila….recimo – “ko rečem dovolj, je dovolj, če ne nehaš, grem”.
In res pojdi. Brez besed, brez razlag, ti si svoje povedala, zdaj se samo tega držiš.
Zakaj ne bi mogla prekiniti kuhanja? Ugasneš plin, se obrneš in greš. Se bo svet podrl? Ne bo se.
Za neskuhan obrok nisi kriva ti, ampak on, ki ni nehal, čeprav je bil naprošen in opozorjen na
posledice.
Če ti sledi po hiši, potem zapusti hišo, najdi si par točk (prijateljica, trgovina, knjižnica, karkoli)
kamor se lahko umakneš. Mogoče bi pa imela eno sobo pod ključem? Da se zakleneš notri?
Sama veš, če bi to šlo.
Vaja dela mojstra. Ponavljaj si, da imaš pravico imeti mir in da NE PUSTIŠ nasilja nad sabo.
Imej pred očmi, da NIHČE pri zdravi pameti ne pusti takega ravnanja s sabo in da imaš prav da
to ustaviš.
Predvsem se ne spuščaj v razprave (tukaj te “val” odnese, ker hočeš biti racionalna)….trudi se,
da so stvari čim bolj enostavne….ne boj se na vprašanje “zakaj?” odgovoriti enostavno:
“Zato, ker jaz tako hočem”.

Ko berem vaša nasvete, ugotavljam, da podzavestno sama sebi iščem izgovore, da se ne morem umakniti, ko pride do take točke, da bi se morala. To pa zato, ker me strah posledic. Bojim se namreč, kaj bi bilo, če bi takrat dejansko odšla in se vrnila čaz nekaj časa, ker je že večkrat začel tudi z grožnjami, kaj bo naredil. Seveda mu je čez čas za vse žal in mi neštetokrat reče oprosti, vendar te žalitve in zmerjanja tako bolijo, da ne moreš čez dva dni kar zapreti staro poglavje in začeti z nova, kot mi pravi. Vem, da ga je dejansko strah tega, da bi ga zaputila za vedno, kot sem že večkrat brala o tem, zato reagira na tak način. Ne vem pa, do kod lahko gre pri svojih grožnjah in tega se bojim.

Rada bi se takrat postavila v vlogo gledalca in vsega skupaj ne jemala tako osebno, vendar mi to ne uspeva. Potem, ko stvari umirijo, mi je žal, da sem se toliko obremenjevala in vznemirjala zaradi tega, ker mi take scene poberejo ogromno enegrije. V naslednjih dneh se partner trudi na vse načine popraviti narejeno škodo in mi pravi, da naj mu pomagam ven iz tega, da ve, da je naredil napako. Mislim, da vse skupaj samo igra, da bi me pomiril, dejansko mu pa ni žal, kar je storil.

Ja, Skela, res se včasih vprašam, če šem sploh še normalna, da dopuščam takšno ravnanje nad sabo in si v mislih ponavljam, da si zaslužim boljše življenje…verjetno mi res manjka kilometrine…

Lp!

Torej si v zaporu.
Če se sprijazniš, to ni več zapor, ampak tvoja odločitev, a katero moraš živeti. Veliko žensk
to naredi in to odločitev besno zagovarja in brani, ker je pač lažje.
Strah? Ja. Strah je močna reč, ampak dokler te paralizira, ne moreš živeti, kot je treba.
Saj pravim….majhni koraki, najprej ena vrsta “obrambne opeke”, ki počasi raste v trden zid….
Najhuje je, ne narediti nič.

hoj

jaz bi tako rekel, moja izkusnja je, da sem sam pri sebi sel cez vse scenarije, kaj “bo potem, ko jaz drugace odreagiram”…
ne vem… se bo ona locila… bo ona popenila… bo ona nehala z mano govoriti za en dan… za en teden…

in ko sem vse te situacije predelal v glavi in ne vec zmrznil, ampak jih jemal kot mozne, potem sele sem lahko nastopil proti njej jasno in tudi prekinil pogovor, zapustil prostor, prekinil telefonski pogovor, torej nekako zacel postavljati meje…

mogoce lahko kaj v to smer skusas narediti.. odkrij svoje strahove, posledice, verjetno te te paralizirajo, potem pa naprej…

lp SVO

Res se kdaj pa kdaj počutim, kot da sem pristala v zaporu. Začnenjam se spraševati, zakaj mu to dopuščam, da me omejuje na vseh področjih, kritizira, zmerja, je ljubosumen brez kakršnegakoli vzroka…skratka tipična oblika mom – a skoraj v vseh stvareh, ki so značilne za to motnjo.

Najbolj ironično pa je, ko čez dan ali dva pričakuje, da bo spet vse po starem, se na vse kriplje trudi mi ustreči, vse naredi namesto mene, je pretirano prijazen in obziren… Zdi se mu čudno, ko mu pravim, da nisem robot ali stroj, da bi lahko pritisnil na gumb in bi v trenutku spremenil moje razpoloženje. Po njegovem je tako, da ko je on slabe volje, sem lahko tudi jaz, ko pa je on sproščen in dobre volje, bi se morala tako obnašati tudi jaz.

Zanima me tudi, kako se usklajujete na intimnem področju. Pri nas je tako, da ima on dosti včje potrebe kot jaz, oz. meni dostikrat niti ni do nežnosti in dotikov, kaj šele kaj več. Včasih rabim tudi po več dni, da izbrišem iz glave pretekle dogodke. Naj se še tako trudi okrog mene, ne gre hitreje. To mu v mirnem obdoblju tudi večkrat povem, da so moja čustva ranjena in da je rana z vsakim njegovim izpadom večja. Takrat mi sveto obljubi, da je bilo zadnjič in da se ne bo več ponovilo. Saj ponavadi zdrži 2-3 tedne, včasih več, včasih manj, potem pa najde kakšno dlako v jajcu, na katero se obesi in izbruhne.

Zdajle sem se zalotila, da samo jamram in vas obremenjujem s svojimi težavami…kar je najlažje, narediti pa nič…bo treba v akcijo…

Spominčicaa,

praviš, da veš, da ga je strah, da ga boš zapustila.
Ok. Tako na splošno se mi zdi, da nihče ni čisto ravnodušen do tega, da bi ga zapustil partner (sploh če je nekomu v zvezi OK).
Se pa pri tem porajata najmanj dve vprašanji:
– Ali je tudi tebe strah, da bi on zapustil tebe?
– Kako veš oziroma na kakšni podlagi sklepaš, da je njega strah, da bi ga zapustila ti?
Če je prvi odgovor s tvoje strani pritrdilen, potem je jasno zakaj se trudiš in trudiš, da bi mu na nek način le dokazala, da si zanj najboljša oziroma najbolj požtrvovalna partnerica. Kot vidiš pa on tega žal ne vidi in žal verjetno tudi nikoli ne bo. Pravilno si ugotovila, da požrtvovalnost v takšnem odnosu priliva le olje na ogenj oziroma njemu daje možnost, da lahko s teboj počne karkoli želi, da bo le zadostil sam sebi, svojim željam, potrebam in svojemu egu. Hkrati pa te žal niti ne ceni, niti ne spoštuje, ne glede na to, kako se potem opravičuje oziroma kako ti »piha na dušo«. Žal. Če povem malce bolj grdo – zanj si pač njegov predpražnik. Zanj si objekt za zadovoljevanje njegovih potreb.

Kar se pa tiče tega, da je njega strah, da ga boš zapustila pa bi bilo dobro razmisliti v smeri zakaj ga je strah. Gotovo ga ni strah Iz ljubezni do tebe oziroma zaradi tega ker te ima rad (kakor si verjetno predstavljaš), sicer s teboj ne bi ravnal tako kot ravna. Iz ljubezni te gotovo ne bi manipuliral z grožnjami potem z oproščanjem in vsem ostalim »megljenjem« (…da si ga sprovocirala…) kar še spada poleg teh faz začaranega kroga.
Torej, kaj je glavni razlog za njegov strah? Na katerem področju je odvisen od tebe? Ali na finančnem, ali na statusnem (ima navzven- za druge in podzavestno tudi zanj urejeno partnersko zvezo), želi da nekdo skrbi zanj kot se skrbi otročka….?

In zakaj se ga tako bojiš? Ali poleg neprestanega psihičnega nasilja obstaja zelo verjetna možnost tudi fizičnega? Ali je do tega kdaj že prišlo in se na podlagi izkušenj bojiš, da lahko spet pride?
Težko je namreč verjeti, da je neko osebo strah, da bo druga oseba uresničila svoje grožnje le na podlagi tega, da le govori, kljub temu pa v preteklosti nikoli ni bila fizično nasilna oziroma se tovrstna agresivnost ne sklada z njeno osebnostjo in ravnanji skozi njeno dosedanje življenje.

Praviš, da si s prebiranjem foruma ugotovila, da le nisi sama s težavami. Kako je s tvojim krogom prijateljev, prijateljic. Ali jih imaš in se z njimi lahko odkrito o tem pogovarjaš, kar se ti dogaja? Ali so njegovi prijatelji tudi tvoji in si v bistvu izolirana od zunanjega neodvisnega okolja oziroma objektivnega pogleda na nasilno razmerje v katerem si. Ali o tem stanju sploh govoriš z drugimi ali skrivaš in za njegova dejanja vedno najdeš prikladen odgovor?

No natresla sem kar nekaj vprašanj. Razmisli in si poskušaj resnično iskreno odgovoriti na njih. Tole je neke vrste začetek spoznavanja samega sebe. In za božjo voljo ne počuti se odgovorne, ko krizna situacija mine češ, da preveč osebno reagiraš. S tem le zatiraš svoje občutke glede popolnoma nezdravega in nasilnega odnosa, ki so v bistvu pravilni. On svoje odgovornosti pri tem ne pozna in ne vidi. Če bi jo, bi se oprostil po prvem izpadu in ga nikoli več ne bi ponovil. Tako pa ja, sklepaš pravilno – on igra in s tabo manipulira. Najlažje pa pri tebi doseže svoje skozi vlogo najprej zastraševalca, nato uporabi pasivno agresijo (kujanje dva ali tri dni) nato vlogo ubogega jaz (pomagaj mi čez to). V naslednjih dneh, se »trudi«kar se imenuje faza osvajanja – zapeljevanja žrtve, da spet pade pod njegov vpliv medtem ko vsakič znova upa, da zdaj bo pa res boljše (saj je vendar obljubil).
Razmisli in drži se. Samo pokončno in pogumno naprej.

Še en majčken predlog….saj je bil že velikokrat napisan tukaj, pa vseeno:
Začni s sabo.
Prvi korak je ta, da popolnoma obrneš pozornost z NJEGA – NASE. Ne, kaj ON misli, kaj
on hoče, kaj bo on rekel, kaj bo on naredil, kako bi njemu ustregla…
Zdaj se skoncentriraj NASE. Kaj bi ti rada. Česa ti ne maraš. Kaj TI hočeš od življenja. Kakšna
si ti in kakšna bi rada postala….vse to.
To je dostikrat težko….veliko ljudi se ukvarja z drugimi ljudmi (ni nujno s partnerji), ker je pogled
v ogledalo pogosto naporna, dolgotrajna in dostikrat boleča zadeva….
In še – to ni egoizem, to je samoohranitev.

čvrsto na nogah – ob tvojem postu sem se zamislila sama nad sabo in tudi pošteno razjokala…bolj ali manj vse drži…odgovorim ob priliki…je preveč naenkrat, časa pa ni…
Žal mi stavki ne letijo sami izpod prstov, sem šele začetnik v tem.

Lp!

Spominčicaa, kar pogumno.
Jok ni slaba stvar. Včasih je celo pokazatelj neke vrste olajšanja, ko doživimo AHA moment za situacijo v kateri se nahajamo, hkrati pa tudi gromozansko žalost ob uvidu, da je naše razmerje v bistvu totalno “bolno” in razočaranje nad partnerjem (ki pred nami v bistvu nosi masko) ter na samim seboj, da smo živeli v takšni iluziji.
NIč ni narobe, da izjokaš svoje občutke. Vsi, ki smo to že doživeli smo bili v začetku na istem.
Samo pogum in čim manj strahu.

Pozdravljeni,

nočem provocirati ali biti bog ne daj žaljiva. Sprašujem se, zakaj sploh vztrajate v takem odnosu? Zakaj imate potrebo po tem, da nekoga spreminjate oziroma blažite njihove izpade? Komu na čast? Zakaj “uživate” v vlogi žrtve? Odnoos za katerega veste, da mu ni pomoči zapustite. Zakaj se nimate radi? Ljudi se ne da spreminjati, še manj pa ljudi, ki imajo MOM. Samo moje razmišljanje. Želim vam vse dobro.

Lep pozdrav,
T.

Tea76 – verjamem, da ti ni jasno, kako lahko vztrajam v takšnem odnosu, če sama nisi bila nikoli v tem. Tudi jaz bi pred leti vsakemu svetovala, naj zapusti partnerja, če ne ravna z njim spoštljivo, zdaj pa je situacija drugačna. Kot sem zgoraj omenila, sva se pred nekaj leti precej zakreditirala, premoženje je pod hipoteko, tako da ne more v prodajo. Denarja, da bi ga izplačala niti slučajno nimam, niti da bi plačevala najemnino kje drugje, on pa itak noče slišati o tem, da bi šla narazen, ker njemu nič ne manjka, le “jaz sem včasih malo čudna, ker ga ne razumem”. Poleg tega je v mirnih obdobjih čisto normalen partner, prijazen, ustrežljiv, deloven je itak že preveč in zato želim poskusiti rešiti, kar se rešiti da. K sreči so najini otroci bolj ali manj odrasli in niso toliko vpeteni v to.
Tako stanje glede financ bo trajalo še vsaj nekaj let in zaenkrat ne vidim druge rešitve kot da se poskušam čimbolj distancirat od vsega tega in ohranjat mirno kri, ko pride do izbruha.
V teoriji že obvladam, kako delujejo MOM-ovci in kako naj se obnašam do njih, a v prakso spravit je dosti težje kot bi kdo mislil.

Lep pozdrav!

Tea76,

se strinjam s tvojimi vprašanji…toda tu na tem forumu smo ravno zato, da to razčistimo. Jaz upam, da nisi bila nikoli v takem odnosu, če si ga pa dala “skozi” potem kapo dol.
Se tudi strinjam s spominčico, da če nisi nikoli bil/a v takem odnosu ne moreš razumeti teh “pozicij”, ker je res noro, skregano z vsako logiko…priti do tega ko ti pade samozavest, poniževanja, ki jih dopuščamo pa je vprašanje ja…..skratka tu smo da vidimo, da nismo sami in da razčistimo, kdo, zakaj, kako….

Vse lepo vsem

čvrsto na nogah – bom poskušala na hitro odgovoriti tebi, v prvi vrsti pa tudi sebi. Tile odgovori se me močno dotaknejo in čutim pravo olajšanje, da lahko z nekom delim svoje težave in strahove.

zapuščanje – obupno se boji tega, da bi ga zapustila, ker opažam, da čisto izgubi kontolo, ko omenim takšno možnost. Finančno ni ravno odvisen od mene, čeprav mu gre v nos, da dosti bolje zaslužim od njega, bolj mu gre za to, da nekdo skrbi zanj, predvsem pa, da ima kje črpati energijo in sproščati svoje frustracije. Prav tako je res, da mu najina veza na zunaj veliko pomeni – statusni simbol, kot si omenila. Z moje strani pa je tako, da me je v prvi vrsti sram pred vsemi, da bi me obrekovali: ” poglej jo, spet ji je veza propadla”, saj ni prva v mojem življenju, po drugi strani pa mi ni vseeno za naju, zato poskušam narediti najbolje, kar se iz tega sploh da, preden vržem puško v koruzo.

ljubezen – on mi z dneva v dan zatrjuje, da me ljubi, čeprav dela dostikrat drugače in pričakuje tudi od mene, da mu bom to nonstop govorila in dokazovala. Te besede so se mi že skoraj zagnusile, ker vem, da so zlagane oz. da on enači ljubezen s tem, ker me potrebuje. Tudi to sem mu že večkrat povedala, da se počutim kot prepražnik, pa ni bilo pravega odziva. Dela se ubogo dete, ki ne ve, kako naj vrača ljubeze svoji mami, po vrhu mi še reče, naj mu pomagam, da se bo spremenil, ker želi, da sem srečna z njim.

Nasilje – tudi tega me strah, da bi bil kdaj fizično nasilen nad mano, čeprav zaenkrat ostaja samo pri psihičnem, ker si niti ne predstavljam, kako bi odreagirala, če bi se kdaj to zgodilo…če bi sploh upala poklicati policijo. Mislim, da me je v prvi vrsti bolj sram, da se mi to dogaja kot pa strah pred njim. Res pa je, da do sedaj nisem še nikoli fizično zapusitla hiše, ko je prišlo do izbruha. Bom takrat poročala o njegovih reakcijah, ko bom tudi to zmogla 🙁

Prijatelji – na žalost imava še samo skupne prijatelje oz. sorodnike, ki jih obiskujeva. Ja, tudi ljubosumen je preveč in je doma cela štala, če grem kdaj s kolegicami kam, v bistvu sem to že omejila na mimimum samo zaradi ljubega miru pri hiši. Tako da svoje težave bolj ali manj skrivam pred drugimi, le sosedje najbrž kdaj pa kdaj kaj slišijo.

To je v grobem to. Vem, ni bogve kaj, a sem še vedno optimist, zato se trudim na vse načine zvedeti čimveč o tej motnji in narediti nekaj na sebi. Če bom pa na koncu obupala, bom pa vsekakor bogatejša še za eno izkušnjo.

What doesn’n kill you, makes you stronger…

Lep pozdrav vsem!

Pozdravljeni,

samo na kratko, imela sem mamo MOM in imam očeta NOM, v službi imam sodelavko v pisarni z MOM in direktorja z MOM. Ko bom imela nekaj več časa se bom razpisala na to temo. Na žalost imam na to temo več kot dovolj “izkušenj”.

Lp,
T.

Zdravo,

Tea76 ti nič ne zavidam…ko boš imela čas pa le napiši svojo zgodbo in tvoje rešitve pri teh MOMih in NOMih…

Lep dan še naprej
Matej

Spominčicaa, navedla bom le svoje mnenje glede na opisano

Omenila si, da ga ne moreš zapustiti zaradi kreditov in hipoteke. Torej niti resno ne misliš, da bi ga, kar je čisto ok, če ti tako odgovarja, le da potem tudi ne moreš s tem ti groziti njemu. Tudi tu gre za neke vrste agresijo. Ker točno ve, da le groziš, ti z močjo svoje grožnje on grozi nazaj in potem v bistvu tudi vedno zmaga. Jaz tu vidim obojestransko manipulacijo. Pa še tako mimogrede, imetje pod hipoteko se lahko proda. Lahko se proda skupaj s hipoteko oziroma se najde kakšna druga možnost, če je le volja. Torej je to prikladen izgovor.

Upam, da se zavedaš, da nobenemu uravnovešenemu partnerju ne gre v nos, da drugi bolje zasluži, temveč je zaradi tega ponosen na svojega partnerja. Predvidevam, da tudi več prispevaš v »skupno blagajno«, torej je finančno odvisen od tebe. Tudi zato nastaja agresija, saj je le-ta posledica neke odvisnosti, za katero se človek boji, da bo nekaj izgubil. Ali mu morda ob grožnji, da ga boš zapustila mimogrede navržeš tudi, da bo potem že videl kako bo sam shajal, ko ne bo tvojega finančnega deleža? (če je odgovor da, je potem to tvoja manipulacija, s katero misliš, da ga držiš v šahu).

Verjamem, da je tako, kar lahko samo pomeni, da je neke vrste prisklednik- parazitek, ki slej ko prej obrne stvari tako, da so njemu v prid in, da pride do določenih stvari, ker se boš tako in tako ti potrudila za njega. Kar je v bistvu že samoumevno. Zato se on niti ne rabi.

Energijo črpa tam, kjer jo z lahkoto tudi dobi. Zato pa si ti vsa izmozgana on pa poln elana, ko sprosti svoje frustracije. Taki ljudje nikoli ne črpajo energije pri tistih, kjer čutijo, da ne bodo uspeli.

Seveda, zato da zakrije svojo pravo osebnost. Verjetno se prav postavlja pred drugimi, da ima on urejeno vezo (doma pa dela »štalo«) Veliko ljudi takšne psihopatske osebnosti hitro prokuži. Me prav zanima kakšen krog prijateljev ima? Saj veš tisto: »povej mi s kom se družiš in povem ti kakšen si«.

Žal nikogar ne poznam, ki bi bil v teh časih pri letih 40+ z zgodovino s samo enim partnerjem v življenju. Verjamem pa, da obstajajo. Zato tu sram ne more igrati vloge.
Sram te je verjetno zato, ker se zavedaš, da okolica ve, da s tvojim partnerjem nekaj močno ne štima. Ne želiš si priznati, da toliko časa vztrajaš z njim v zvezi in se trudiš in trudiš in marsikaj »požreš« in po njegovem kesanju začneta »kao znova« kljub temu, da verjetno »že ptički čivkajo«, da je vajina zveza zelo daleč od zdrave zveze. Poleg tega želiš sama sebi in okolici dokazati, kako si dobra partnerica, da mu boš brezpogojno pomagala ter ga boš s tem sčasoma spreobrnila v »dostojnega« partnerja in se tako lahko pohvalila pred seboj in ostalimi, da ti je uspelo. In še vprašanje zate: katere svoje travne iz mladosti želiš pozdraviti na način, da zdaj igraš vlogo rešiteljice? Predvidevam, da je tvoj cilj spreobrniti njega, saj bo potem vse uredu.

Tole bi jaz prevedla, »ni mi vseeno zanj in poskušan narediti, kar se da najbolje zanj«. V smislu jaz bom že potrpela, če sem dala vse skozi bom pa še to.

Kot si prebirala znake MOmsterjev veš, da je to pihanje na dušo na dnevnem redu, sploh pa takrat, ko oni začutijo, da jim nisi čisto pokorna oziroma kaj želijo od tebe. Ali ti reče, da te ljubi tudi takrat, ko te obklada z žaljivkami in živalskimi izrazi?
Verjamem pa, da ti godi, da v mirni fazi oziroma v fazi zapeljevanja (kao njegovega kesanja) slišiš besede, ki jim želiš verjeti. In to te drži pokonci, da toliko časa vztrajaš. In tako mu pomagaš, da mu zapeljevanje do naslednjega izbruha non stop uspeva. Po izbruhu pa spet od začetka. Tako si ga žal navadila sama.

Kakšen bi bil zate pravi odziv? Momovci takrat, ko jim vsaj malo prideš na sled ne reagirajo, kakor bi ti pričakovala. Dobiš pa to nazaj vse vrnjeno z njihovim naslednjim izbruhom.

Kot rečeno, igra vlogo žrtve in pritiska na tvoj gumb rešiteljice. Točno te ima poštudirano, kaj mora reči in kako reagirati. Verjetno ti »zamegli« (saj veš meglenje – značilnost momovcev prikazovanja dejstev po njihovih principih) nekaj takega: rad te imam samo jaz tega ne znam pokazat… pomagaj mi….
Kar se pa tiče tega, da boš ti srečna z njim pa misli le… prilagajaj se mi, da bom imel hrano, da občutim svojo moč in bom zaradi nadvlade nad teboj vsaj za trenutek malo srečen.

Pri temle »če bi sploh upala klicat policijo« bi se pa jaz na tvojem mestu močno zamislila. V bistvu si že tako pod stresom in terorjem, da imaš zabrisane vse meje normalnega življenja.
Glede na navedeno mi je tudi jasno, zakaj ga v enem izmed postov zagovarjaš, češ da…. poleg tega je v mirnih obdobjih čisto normalen partner, prijazen, ustrežljiv, deloven je itak že preveč…… Omenila si, da naredi opravila namesto tebe. Katera opravila pa so to? V normalnih zvezah partnerja opravljata opravila vzajemno oziroma se ne poudarja, da kdo naredi namesto koga kaj.
V resnici še vedno živiš v neke vrste iluziji o partnerju, ki ga želiš imeti. Ne želiš videti objektivnega stanja zato ga tudi zagovarjaš, čeprav spet nezavedno. To tebe samo bolj pomiri. Predlagam, da resno razmisliš o tem, da ti je popolnoma »opral možgane«.

Česa te je sram. Tako se ti bo žal dogajalo še naprej, če se boš trudila in trudila z ustrežljivostjo na tak način kot do sedaj. Že to, da misliš, da ne moreš zapustiti prostora, ko kuhaš kosilo je močen signal o tvoji podrejenosti njemu. Razmisli.

Ljubosumnost je neke vrste posesivnost. To izražajo slabiči kljub temu, da se navzven kažejo kot prave močne osebnosti.

Vem, da sem gromozansko dolga. Zavedam se tudi, da zelo direktna in verjetno zato ne preveč všečna. Kot rečeno tole je moj pogled, sem si ga pa upala zapisat glede na to, da si želela, da ti pomagamo odpreti oči. Presodila boš tako in tako sama.