Boli…
Minilo je že več kot tri mesece, odkar se je poslovila moja mami. Življenje teče dalje, jaz pa ostajam v tistem avgustovskem dnevu, ko je odšla. Vsak dan znova se moram prisiliti, da vstanem, grem na fakulteto… Naprej me vlečejo obveznosti (ker me je mami vedno učila, da jih moram izpolniti).. Ko se za trenutek ustavim, ko vidim kaj kar me spominja nanjo, pa se mi ustavijo misli in ne morem naprej. Velikokrat se komaj zadržujem, da ne jokam. Jokam le, ko sem sama, ko me nihče ne sliši. Ne vem kako dolgo bo to šlo, ampak počutim se tako utrujeno… Razmišljam kaj bi lako spremenila, ko je mami še živela.. Sploh ne morem odmisliti..vseh trenutkov, ko je umirala..
ne vem zakaj to pišem sem.. morda ker je to edino, kar sploh lahko dam ven iz sebe
Ti kar piši, je res lažje potem.
Ne morem ti napisat besed tolažbe, ker preprosto jokam s teboj. Ta mesec bo minilo že 6 mesecev odkar se je poslovila moja mami. Ne vem, ali je huje ker je že toliko časa nisem slišala, ali pa presprosto zato ker je december, ko sem lani izvedela, da so ji dnevi šteti.
Meni je najhuje to, da je ne morem slišati in da je nimam posnete na videu, kjer bi slišala njen glas in videla njo. Tako pa gledam samo neme slike in se tako trudim pričarat si njen glas v mislih.
Tudi jaz jokam, ko sem sama, še vedno me kar duši v prsih. Za moja dva mala sinka pa moram biti nasmejana in razigrana. Včasih si kar želim, da bi legla na grob poleg nje, a k sreči so to le bežni prebliski.
Štefy moje sožalje. Naj ti povem, da ne bo večno tako, kot zdaj, ko ne moreš odmisliti trenutkov, ko se je poslavljala. Jaz sem jih podoživljala kar nekaj časa. Pri nas bo počasi leto in 5 mesecev in se že dogaja, da se spominjam lepih trenutkov in vedno manj tistih slabih, spominov na trpljenje.
Danes sem se v sanjah družila s svojo mamo in prav lepo je bilo. Jezna sem bila, ker je zazvonila ura, hkrati pa srečna, ker me je obiskala v sanjah.
moje sožalje
zelo poznam te občutke,minilo je leto odkar je odšla moja mami pa ne morem reči da mi je lažje,le z bolečino postaneš prijatelj in nekako greš naprej,bodo pa vedno stvari ki te bodo spominjale nanjo tako kot nas vse,lahko bo to zgolj beseda,ali roža,morda dež…..veš še danes si očitam marsikatero stvar ki je nisem naredila ko je bila mami še živa,najbolj si očitam to da ji nisem vsak dan povedala kako jo imam rada,bila mi je vse predvsem pa nek varen pristan kamor sem se vedno zatekla ko mi je bilo hudo….in boli boli ko se naenkrat zaveš kako je to hudo ko ostaneš brez te ga varnega zavetja,ko si enostavno sam….prepuščen samemu sebi
prepuščenost samemu sebi.. ja.. v bolečini si sam. Seveda trpijo tudi moji bližnji.. Tudi bratec in oče.. vendar pa nihče ne more razumeti v popolnosti bolečine drugega… vsak dan se spoprijemam s slabim občutkom, z razočaranjem, da nisem naredila dovolj. vem, da sem bila ob njej, ko jo je bolezen premagovala.. ampak vseeno… nekje na dnu ostaja dvom. Ali to kdaj izgine? morda.. Morda nikoli..
Odkar je mami zbolela, pa tudi po njeni smrti.. se težko znajdem med prijatelji. Hočejo mi biti v oporo. Jaz pa si želim samote… Ne počutim se dobro v njihovi razigranosti.. Ne razumejo, da me ne morejo zgolj spraviti v dobro voljo in bo vse ok.. da je bolečina globoka..
Ko to pišem, me stiska v grlu.. velikokrat jokam.. pravijo da jok pomaga.. Pa ne vem, če ne tonem samo še globje, ko jokam.. Ali se morda smilim sama sebi.. Koliko je še težjih in hujših, bolj tragičnih življenjskih zgodb… Zakaj bi bila moja nekaj posebnega…
Hm…
Meni je mama umrla januarja bo dve leti. In ko se je to zgodilo, je bila čista agonija, tako je bolelo, da sem mislila, da ne bom preživela.
Sem precej mlada (ko je umrla sem jih imela 26), brez očeta, bratov, sester, znašla sem se popolnoma sama, tudi partnerja nimam oz.svoje družine, z dolgovi, problemi z dediščino in grozno stisko, kako bom preživela, ker sem tik pred njeno smrtjo diplomirala in nisem še imela službe, sem bila finančno popolnoma odvisna od nje. In ni bilo nikogar drugega tam zame.
Tako da se nisem spopadala le z žalovanjem, ampak z zelo resno eksistencialno stisko in finančnimi težavami. Za pogovor nisem imela nikogar. Hodila sem honorarno delat in opravljati delo z ljudmi, kjer sem morala biti živahna in polna energije. Bilo je res težko.
Pa sem prebolela! Žal, kakor se bo tole slišalo grdo, ampak meni so popolnoma mimo tale dolgoletna, v neskončnost razvlečena žalovanja. To zame pomeni, da je človek notranje prazen in ne zna biti sam.
Pa da ne boste narobe razumeli – še kako je bilo težko! Tri mesece sem bila v šoku (je umrla nenadoma), 6 mesecev depresivna (samo spala), potem pa sem se počasi začela zbujat. Prišli so še težki trenutki, kako leto za smrtjo sem jo precej sanjala in precej prejokala (ker prej nisem mogla sploh žalovat, ker je bilo toliko stresa glede financ)…potem pa zaživela naprej.
Vse to, kar opisujete – “nimam nikogar, sem zapuščen, sam, kdo me bo zdaj imel rad itd.” ni pogrešanje osebe, ampak strah pred samoto. Niste samostojni in zreli, žal. Zato iščete uteho v drugih ljudeh. Ne rečem, da ni lepo imeti koga ob sebi, a dejstvo je, da mora vsak posameznik najti vir in zadovoljstvo v sebi in potem tudi smrt lažje sprejme. To je del naravnega ciklusa, del življenja. Ta blazna žalovanja so znak, da v sebi nimate energije in jo rabite od drugih.
tako da, stiska in žalovanje mineta, da, mineta, rana se zaceli kot vsaka druga – če je oseba v sebi zrela in ima svoje korenine. Marsikomu je tako razmišljanje popolnoma tuje in to smatra za brezčutnost, a temu sploh ni tako. Ker nenormalno dolgo pogrešanje in žalovanje ni odraz globokih čustev (jaz sem imela mamo zelo rada in jo imam še zdaj in sva se krasno imeli in bila mi je res prijateljica), ampak preprosto tega, da ste notranje prazni, neizpolnjeni in da ne znate sprejemati življenja.
Tega se morate naučiti in potem boste mrtve (pa ne le ljudi, tudi situacije, odnose itd.) zares lahko pokopali in živeli za sedanjost, za vse trenutke, težke in lepe, oboji so del življenja.
Eno obdobje življenja se je zaključilo – obdobje, ko je bila ta oseba z vami. Zdaj je čas za novo poglavje. dati si je vsekakor treba čas za žalovanje, a potem se je treba posloviti in iti novi poti naproti, sprejeti novo. In potem pridejo nove situacije, ti pa imaš v sebi neko zrelost in globino – če ju znaš poiskati, seveda.
Vse je odvisno od tega, kakšna je oseba, kako zrela je, kako gleda na življenje nasploh. Eni se oklepajo preteklosti, eni znajo iti s tokom. kdo je modrejši?
To ne pomeni, da zanikaš bolečino, ravno napsortno, ko boli, je treba to dopustiti in iti skozi njo- a drugo je, da se bolečine oklepaš. Razlogi za to so ponavadi v pritegovanju pozornosti ali izgovoru, da se lahko sam sebi smiliš. Žal, tako je, pa če je to ljudem še tako težko priznati.
jaz sem imela resnično težko obdobje, a sem se skozi njega prekalila. Vse v življenju je le korak, da zrasteš – če to hočeš in si tega sposoben.
tako da ja, štefy, boli, verjamem, jaz sem se prve mesece preden sem stopila v stavbo od službe, vsakič zjokala. A počasi popusti, ko se stvar integrira, prečisti in ko znova zaživiš. Zdaj še ne moreš, ker je prezgodaj, daj si čas in joči. A zavedaj se, da se ti življenje ni ustavilo, da gre pot naprej. Zaupaj življenju in ga sprejemaj. Bolečina je v bistvu v nesprejemanju. najtežje je sprejeti smrt, v vseh oblikah, a taka izkušnja te res obogati, ti da eno globino. Če si boš to dopustila, boš sama to spoznala.
Hm…
Meni je mama umrla januarja bo dve leti. In ko se je to zgodilo, je bila čista agonija, tako je bolelo, da sem mislila, da ne bom preživela.
Sem precej mlada (ko je umrla sem jih imela 26), brez očeta, bratov, sester, znašla sem se popolnoma sama, tudi partnerja nimam oz.svoje družine, z dolgovi, problemi z dediščino in grozno stisko, kako bom preživela, ker sem tik pred njeno smrtjo diplomirala in nisem še imela službe, sem bila finančno popolnoma odvisna od nje. In ni bilo nikogar drugega tam zame.
Tako da se nisem spopadala le z žalovanjem, ampak z zelo resno eksistencialno stisko in finančnimi težavami. Za pogovor nisem imela nikogar. Hodila sem honorarno delat in opravljati delo z ljudmi, kjer sem morala biti živahna in polna energije. Bilo je res težko.
Pa sem prebolela! Žal, kakor se bo tole slišalo grdo, ampak meni so popolnoma mimo tale dolgoletna, v neskončnost razvlečena žalovanja. To zame pomeni, da je človek notranje prazen in ne zna biti sam.
Pa da ne boste narobe razumeli – še kako je bilo težko! Tri mesece sem bila v šoku (je umrla nenadoma), 6 mesecev depresivna (samo spala), potem pa sem se počasi začela zbujat. Prišli so še težki trenutki, kako leto za smrtjo sem jo precej sanjala in precej prejokala (ker prej nisem mogla sploh žalovat, ker je bilo toliko stresa glede financ)…potem pa zaživela naprej.
Vse to, kar opisujete – “nimam nikogar, sem zapuščen, sam, kdo me bo zdaj imel rad itd.” ni pogrešanje osebe, ampak strah pred samoto. Niste samostojni in zreli, žal. Zato iščete uteho v drugih ljudeh. Ne rečem, da ni lepo imeti koga ob sebi, a dejstvo je, da mora vsak posameznik najti vir in zadovoljstvo v sebi in potem tudi smrt lažje sprejme. To je del naravnega ciklusa, del življenja. Ta blazna žalovanja so znak, da v sebi nimate energije in jo rabite od drugih.
tako da, stiska in žalovanje mineta, da, mineta, rana se zaceli kot vsaka druga – če je oseba v sebi zrela in ima svoje korenine. Marsikomu je tako razmišljanje popolnoma tuje in to smatra za brezčutnost, a temu sploh ni tako. Ker nenormalno dolgo pogrešanje in žalovanje ni odraz globokih čustev (jaz sem imela mamo zelo rada in jo imam še zdaj in sva se krasno imeli in bila mi je res prijateljica), ampak preprosto tega, da ste notranje prazni, neizpolnjeni in da ne znate sprejemati življenja.
Tega se morate naučiti in potem boste mrtve (pa ne le ljudi, tudi situacije, odnose itd.) zares lahko pokopali in živeli za sedanjost, za vse trenutke, težke in lepe, oboji so del življenja.
Eno obdobje življenja se je zaključilo – obdobje, ko je bila ta oseba z vami. Zdaj je čas za novo poglavje. dati si je vsekakor treba čas za žalovanje, a potem se je treba posloviti in iti novi poti naproti, sprejeti novo. In potem pridejo nove situacije, ti pa imaš v sebi neko zrelost in globino – če ju znaš poiskati, seveda.
Vse je odvisno od tega, kakšna je oseba, kako zrela je, kako gleda na življenje nasploh. Eni se oklepajo preteklosti, eni znajo iti s tokom. kdo je modrejši?
To ne pomeni, da zanikaš bolečino, ravno napsortno, ko boli, je treba to dopustiti in iti skozi njo- a drugo je, da se bolečine oklepaš. Razlogi za to so ponavadi v pritegovanju pozornosti ali izgovoru, da se lahko sam sebi smiliš. Žal, tako je, pa če je to ljudem še tako težko priznati.
jaz sem imela resnično težko obdobje, a sem se skozi njega prekalila. Vse v življenju je le korak, da zrasteš – če to hočeš in si tega sposoben.
tako da ja, štefy, boli, verjamem, jaz sem se prve mesece preden sem stopila v stavbo od službe, vsakič zjokala. A počasi popusti, ko se stvar integrira, prečisti in ko znova zaživiš. Zdaj še ne moreš, ker je prezgodaj, daj si čas in joči. A zavedaj se, da se ti življenje ni ustavilo, da gre pot naprej. Zaupaj življenju in ga sprejemaj. Bolečina je v bistvu v nesprejemanju. najtežje je sprejeti smrt, v vseh oblikah, a taka izkušnja te res obogati, ti da eno globino. Če si boš to dopustila, boš sama to spoznala.
Vesta, zakaj se nisi ustavila le pri svoji bolečini in izkušnji, kako si se spopadala z žalovanjem. Tisto pedagoško poučevanje je bilo povsem odveč. Kje so v neskončnost razvlečena žalovanja?! Pa če jih kdo potrebuje, ima vso pravico. So ljudje, ki morda nikoli več ne slečejo črnine. So zelo redki.
Vsi ostali tukaj pa žalujemo zelo podobno kot ti. Prvo leto je najhujše, potem je že malo lažje. In nekomu, ki je šele tri mesece po izgubi res ne koristi pisanje o neskončnem žalovanju.
Pa iskreno sožalje obema. Štefy in Vesti.
Tistim, ki so na začetku poti, predvsem veliko moči.
Pozdravljeni!
Draga Vesta, hvala za tvoje besede, vendar mislim, da sama sebi nasprotuješ. Vsak žaluje po svoje. Sama sem stara 22 let in sem mamico izgubila v času, ko mi je bilo že tako zelo težko. Zelo jo pogrešam. In mogoče je komu 4 mesece veliko.. MEni pa se zdi vse skupaj, kot bi bilo včeraj. In tudi boli z enako močjo. Kakšen dan manj, potem pa spet privre na dan. Odkar je mami zbolela skrbim za dom, hodim v službo in na fakulteto. Tako zaposlim svoje misli. Še vedno pa ostajam zvečer sama v postelji s svojimi mislimi. Ki mi jih, res nihče ne more vzeti. Pomaga pa, in manj bolijo, če jih komu povem, ali jih napišem. Ker med mojimi bližnjimi, ki mi sicer res pogumno stojijo ob strani, ni nikogar, ki bi imel podobno izkušnjo, se težko zaupam. Vem da moram preboleti v sebi.. ampak križi so lažji, če jih nosimo skupaj..
Bližajo se prazniki, kar je toliko bolj občutljiv čas.. trudim se, da vsaj navzven ne kažem bolečine, da ne zatemnim teh praznikov še ostalim…
Razmišljam, kaj bo prineslo novo leto.. Se bom sposobna še dvigniti in ne samo padati.. Trudim se.. Pomaga mi, kakor sem že zadnjič rekla, če kaj napišem na ta forum.. Ker vem, da se vsi spopadamo z bolečino.. ki ima različne izvore in je različne jakosti.. ampak v končni fazi obstaja..
Lep večer vam želim
Pa dobro, ženske, znate brati?!
Nikjer nisem rekla, da so 4 meseci veliko! Res, lepo prosim, da ne polagate nekomu besed v usta, take stvari me pa res razjezijo! In potem cel cirkus iz nečesa, kar sploh ni bilo izrečeno, samo če ne bi takoj planile in bi malo bolj pozorno brale!
Sem povedala jasno, kako sem žalovala jaz in to ni bilo le par mesecev!
Povedala sem ji pa vidik, kako to zgleda, ko enkrat začenjaš prebolevat in celo preboliš.
Vse, kar sem povedala, je moja lastna, osebna izkušnja! Žalost in preboletje le-te – mi je zelo žal, da tega niste sposobne videt.
vaš problem, pravzaprav nisem niti drugega pričakovala.
Mislim da ob trenutkih ali obdobju žalovanja niso tovrstna razpravljanja na mestu. Različni smo ljudje in različno se spopadamo z bolečino. Sama sem izgubila očeta, lani pa še mamo. Prav tako sem mlada in moja izkušnja je sledeča: ko mi je umrl oče sem potrebovala kar nekaj let, da sem lahko šla na pokopališče prižgat svečko, brez da bi me preplavile solze. Ko sem nekako se navadila živeti brez očeta, mi je hudo zbolela mama. Ko mi je umrla (letos je bilo leto od takrat), sem mislila, da ne bom preživela. Kot sem omenila, leto je minilo, pa še vedno zelo , zelo boli. Poskušam se čim bolj zaposliti in čim manj misliti…
Kaj želim povedati. Ljudje smo različni in na enake stvari se različno odzivamo. In prav je tako. Zato razprava ali debata o tem, da je žalovaneje povezano z notrano šibkostjo ali pomanjkanjem samozavesti je kar malce “hecno”. Prej bi rekla, da je to vaša izkušnja “ga.Vesta” in še zdaleč ne pravilo, po katerem bi lahko sodili o notranjih vrednotah posameznikov.
LP
Zaraa